Planinska koča Merjasec, Visoki Orlov rob, 30.10.2010

Planinska koča Merjasec, 1535 m
Visoki Orlov rob, 1800 m

udeleženci: Tomaž, Robert, Primož, Nataša, Marjan, Rozi, Paz
trajanje: 8h 39min
višinska razlika: cca 1300 m


Prav takšna zasedba kot na Kraškem robu se je tokrat namenila obiskati smučarjem dobro poznani Vogel, le da smo mi planili nanj brez smuči, v pohodniškem smislu.

V zgodnjih jutranjih urah kot ponavadi smo se srečali vsi kandidati na znani lokaciji, od koder smo se odpeljali naravnost v Bohinj do lokala Pri Cukiju, ki edini tako zgodaj za vikend v tem okolišu streže kavo, brez katere pa seveda ne gre.

Naš štart se je začel v Bohinju, v križišču pri Bohinjskem jezeru smo zavili ostro levo, zapeljali nekaj sto metrov naprej, kjer smo parkirali. Iz  asfaltne ceste smo kmalu zavili v gozd, začelo se je daniti, gozdna steza ni bila zelo strma, potekala je v serpentinah.

Čez čas smo v gozdu ob poti že opazili manjše ostanke snega, zmerno je pihal veter, bolj kot ne severozahodnik. Višje smo bili, več snega je bilo po poti, blizu višine Ski Hotela na Voglu že med deset in dvajset centimetri, prav so nam prišle gamaše.

Robi se je odločil za solo vzpon, zato je kaj kmalu izginil v gozdu pred nami, kot se za pravega individualista spodobi. Ostali smo počasi nadaljevali, kmalu smo bili pri hotelu in fotografirali okolico, ki je izgledala zelo idilično. Vreme je bilo lepo, nekoliko je nagajal le veter s sunki.

Nagajal pa je Tomažu tudi njegov kuža Paz, saj mu je neprestano uhajal in se ni menil zanj, Tomaž ga je zaskrbljeno iskal in klical, čeprav mu je na trenutke Paz potuhnjeno stal tik za nogami. Obiskali smo okrečevalnico Pri Merjascu, kjer smo srečali Robija.

Po kratki pavzi s čajem in merjaščevo krvjo smo si nabrali moči ter nadaljevali s hojo proti naši končni destinaciji, Šiji, Nataša se je odločila počakati Pri Merjascu, med našo odsotnostjo je pa obiskala še razgledno točko pri križu nekoliko više, pred njo smo jo seveda obiskali tudi mi.

Med hojo proti vrhu smo srečali Marjanove znance, med njimi je bila tudi moja nekdanja sošolka iz osnovne šole Marjeta, sicer pa pohodnikov ni bilo veliko. Vedno bolj je žal nagajal močan veter, ki je z močnimi sunki gotovo dosegal med 70 in 90 km na uro, mimo nas se je valila z vetrom še nizka oblačnost, zato smo se odločili obrniti na Visokem Orlovem robu pri zgornji postaji žičnice Šija.

Nazaj grede smo se ponovno zataknili Pri Merjascu, kjer smo v domačem vzdušju ob tekočih kalorijah nekoliko podebatirali o različnih tematikah. Kmalu smo krenili nazaj v dolino, da pa bi izlet lepo zaključili, smo se ustavili še v nekem gostišču v Bohinju. Zatem smo se odpravili proti domu, kamor smo prispeli v pozno popoldanskem času.

Spisal Primož

Prečenje Pohorja 23. - 25.10.2010

udeleženci: Mirjana, Vinko, Irena, Katarina, Matija, Vasja, Robi, Tomaž

1. dan
Mariborski razglednik, 1147
Mariborska koča, 1068
Ruška koča na Arehu, 1246
Žigartov vrh, 1346
Dom na Osankarici, 1193


trajanje: 9h 23min
višinska razlika: cca 1600 m vzpona, cca 650 m spusta

Pred dobrim letom je Tomaž ta podalšan vikend rezerviral za prečenje Pohorja in tako se nas je osem najbolj željnih trodnevne Pohorske avanture v soboto zjutraj zbralo na Ljubljanski železniški postaji, ob 5.45 pa smo že sedeli na vlaku za Maribor.



V štajerski prestolnici smo z vlaka presedlali na mestni avtobus številka 6 ter se odpeljali proti vznožju Pohorja, kjer se je ekipa razdelila. Štirje smo šli do Spodnjih Radvanj (uradnega pričetka slovenske planinske transverzale) in peš na Bolfenk, druga pametnejša in izkušenejša červorka pa je izkoristila bližino gondolske povezave Maribora z Bolfenkom in se prvih 800 višinskih metrov pustila prepeljati.

Po dveh urah hoje smo se pred hotelom Belleveue sestali z »gondolaši« od koder smo družno nadaljevali pot na Mariborski razglednik. V lepem in sončnem vremenu smo kmalu prišli do Mariborske koče kjer smo dobili prvo štampilko za v dnevnik slovenske planinske poti.

Odmor za kosilo smo imeli v Ruški koči pri Arehu, kjer smo si napolnili baterije za nadaljno pot in dobili drugo štampilko. Pot nas je peljala naprej mimo Žigartovega vrha, kjer je prišlo do manjšega zapleta, »gobarjenje« imenovanega. Naj nepoučenim razložim pomen termina »gobarjenje«.

Ob hoji proti križišču poti za slap Šumnik ali pa Črno jezero so nenadoma umanjkale markacije. Z razgrnjenim zemljevidom v roki se je iz vodnikovih ust razlegel stavek »Ej, men se zdi, da smo se nek mal zaj...« Družno smo prišli do zaključka, da se je sindikat markacij planinskih poti pridružil sindikatom javnih delavcev zaradi česar smo nekje zgrešili odcep. Dokaj hitro smo se locirali in tudi našli zgoraj omenjeneo pot za Črno jezero. Slabo uro tavanja po nemarkiranih pohorskih poteh (beri tavanja v temi) smo poimenovali »gobarjenje«.

Zaradi kratkega dneva smo malce pospešili korak in ob 17:15  ugledali odsev pohorskih smrek na gladini Črnega jezera, dvajset minut kasneje pa Dom na Osankarici naš prvi bazni tabor.

Pred sedmimi leti smo si ob podobnem prečenju spanje v koči zapomnili po miru, saj smo bili v veliki koči edini gostje trije udeleženci takratnega pohoda. Tokrat pa nas je pričakala nabito polna štajerskih veseljakov.

Po večerji smo ob pivu še malce posedeli, nato pa kljub hrupu ostalih gostov popadali v postelje in utrujeni zaspali.

Spisal Robi


----------------------------------------------------------------------------------
2. dan
Koča na Klopnem vrhu, 1260 m (Matija in Robi)
Koča na Pesku, 1386 m
Rogla, 1517 m
Lovrenška jezera,  1529 m
Ribniški (Jezerski) vrh, 1537 m
Ribniška koča, 1507 m

trajanje: 9h 8min
višinska razlika: cca 1040 m vzpona, cca 760 m spusta

Bujenje ob 6:30, sledi pretegovanje, zehanje, manenje oči, preverjanje, če so sklepi, okončine in mišice stabilne za ponoven dan.

Ob 7:00 smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo se dogovorili, da greva z Robertom malce izven začrtane poti do koče pri Klopnem vrhu in se dobimo pri koči Pesek, cc dodatna dobra ura. Vreme je kazalo zelo dobro, sicer nekoliko vetrovno in mrzlo, vendar pretežno jasno. Sledilo je slikanje pred kočo.

Naš prvi leteči cilj pa je bil prizorišče poslednjega boja pohorskega bataljona. Zanimiv spomenik in tudi nekoliko žalosten glede na dogodke. Po ogledu spomenika smo pot nadaljevali proti razcepu za Klopni vrh in kočo Pesek. Do razcepa ni bilo daleč, a na poti je kar nekaj zanimivih stvari od mravljišč do tolmunov obdanih z živo zelenim mahom.

Po razdružitvi ekipe sva z Robertom malce pospešila korak, da naju ne bi glavnina ekipe preveč dolgo čakala. Po slabih 40 minutah sva prišla do koče pod Klopnem vrhu. Tam ožigosala knjižice in si na soncu privoščila čaj. Prav dolgo časa nisva postopala, sa je bilo do koče Pesek markirano 2 uri. Pot sva sicer prehodila hitreje, vendar je bila pa dokaj neprijetna za hojo zaradi vode, blata, in močvirj katerih se je bilo treba izogibati.

Ekipa se je ponovno združila pri koči Pesek, kjer smo imeli kosilo, malico, karkoli. Po okrepčilu smo jo družno mahnili proti razglednemu stolpu na Rogli. Se povzpeli nanj, malce poslikali in si v daljavi ogledovali prehojeno pot in pot pred nami. Tu nekako pa je bila tistega dne meja med lepim in slabim vremenom. Sicer deževalo ni je pa postajalo vedno bolj oblačno in hladno.

Nasledni cilj so bila Lovrenška jezera preko smučišča na Rogli in v nadaljevanju po gozdu. Verjetno zaradi višje višine nas je začel vedno bolj spremljati sneg. Do Lovrenških jezer smo prišli po približno uri in pol. Scena Lovrenških jezer je krasna. Zanimiv teren, jezera, lesene brvi, razgledni stolp. Pot smo hitro nadaljevali, ker smo imeli pred seboj še kar nekaj poti. Pot je bila do travnika, cc 30 minut, ne ravno prijetna zaradi obilice vode na poti. Na travniku pa je bilo že lažje saj ni bilo vode in pot se je začela spuščati proti sedlu. Na sedlu smo imeli hitrejši del ekipe krajši postanek.

V nadaljevanju nas je čakal še poslednji vzpon približno 200 višinskih metrov in 35 markirnih minut. Z Robijem nisva imela tako slabega tempa proti vrhu a vrha kar ni in ni bilo na vidiku. Na vrhu megleno in vetrovno, zato tudi takoj nadaljevanje poti proti koči, ki pa je bila oddaljena pribliĹžno 15 minut.

V koči pa odličen golaž in pasulj, prijaznost oskrbnikov pa malce manj, češ zaradi nas so morali biti iz nedelje na ponedeljek v koči. Spali smo v apartmaju pod kočo. Soliden apartma, sicer z malce preveč ležišči na kvadraturo. Vremenska napoved za naslednji dan ni kazala obetavno zato smo se nekako odločili, da naslednji dan sestopimo v Mislinjo.


Spisal Matija




----------------------------------------------------------------------------------
3. dan
Mislinja


trajanje: 2h 27min
višinska razlika: cca 80 m vzpona, cca 1000 m spusta


Zjutraj nas je skladno z napovedjo pričakal dež. Spakirali smo in pozajtrkovali v koči. Potem pa smo se opremili s pelerinami in gamašami ter se podali v dež. Spet smo imeli obilico vode nas poti.

Po slabe pol ure smo prišli do odcepa, naravnost gre transverzala proti Slovenj Gradcu, tu smo šli pred sedmimi leti, tokrat pa smo zaradi dežja zavili levo proti Mislinji.

Pot,  ki sem poznal že od prej,  je postala boljša in nismo več bredli po vodi. Dež je nekaj časa padal bolj, nekaj časa manj in ni bilo dvoma da smo se odločili prav. Hoditi 6 ur do Slovenj Gradca v takem vremenu bi bilo povsem nesmiselno. Bili smo hitri in že v slabih dveh urah in pol dosegli Mislinjo.

Po prihodu v Mislinjo smo se ustavili v Tuš centru, v lokalu Giza. V prijetnem vzdušju smo počakali Gaca, da je prišel po nas iz Ljubljane. Ko je prišel, sta šla z Matijo najprej po njegov avto, ki ga je čakal v Slovenj Gradcu. Potem pa smo spakirali po avtih in se odpleljali domov.

Sklepna misel. V dobri družbi smo prehodili večino Pohorja, nekaj malega pa pustili za kdaj drugič.

Spisal Tomaž


Untersberg, Königssee, 12.10.2010

udeleženci: Dolfe, Primož, Tomaž
trajanje obeh tur: 5h 30min
višinska razlika: cca 1100 m 

S Primožem sva jo še enkrat mahnila v Berchtesgadenske Alpe na ogledno turo. Tokrat se nama je pridružil še njegov oče, Dolfe. Zgodaj smo se odpravili iz Ljubljane in po približno treh urah vožnje prispeli v St. Leonhard, kjer je spodnja postaja nihalke na Untersberg.

Untersberg je gorski masiv, 15 km južno od Salzburga, z najvišjim vrhom Berchtesgadener Hochthron (1972 m).  Nihalka do zgornje postaje v osmih minutah in pol premaga 1320 m višinske razlike.


 Ko smo se pripeljali do zgornje postaje smo se razšli, Dolfe se je spustil do koče Zeppezauerhaus, midva pa najprej na prvega od mnogih vrhov masiva, Geiereck (1805 m).





V čudovitih razgledih sva nadaljevala po grebenu, do Salzburger Hochthrona (1853 m). Po grebenu gre  tudi nemško - avstijska meja.

Namen ogleda je bil preveriti kako izgleda pot naprej proti Berchtesgadener Hochthronu. Po ogledu sva se vrnila proti zgornji postaji žičnice, kjer naju je pred kočo Hochalm že čakal Dolfe.

Odpeljali smo se v dolino in potem z avtom naprej, mimo Bertchesgadna in v Königssee. Tu so se naše poti spet ločile, Dolfe se je z gondolo odpeljal na vrh Jenner (1802) in šel raziskovat okoliške koče, midva pa na vožnjo z ladjico po  Königssee do kapele sv. Bartolomeja.

Po izredno razgledni poti sva se vzpela do planine Kuhroint, kjer sva se ustavila v koči in občudovala razgled na Watzmann, ki ga je tako kot Hoher Göll prvi osvojil Valentin Stanič.

Po postanku sva se spustila proti Königssee. Pot gre mimo prve umetne steze za bob, sankanje in skeleton na svetu. Stezo trenutno prenavljajo zaradi svetovnega prvenstva v februarju 2011 in zaradi kandidature Münchna za zimske olimpijske igre 2018.


Po srečanju z Dolfetom smo šli na sever Berchtesgadna raziskovat, kje bi bilo najbolje sestopiti iz Untersberga, za finale pa še na ogled pivnice Hofbrauhaus Berchtesgaden, ki obratuje od leta 1645.

Spisal Tomaž



Izlet v neznano, 10.10.2010

Sv. Ana 484 m,
Sv. Tomaž na Planinici 572 m,
Ljubljana 300 m

PD Rašica
trajanje: cca 9h
višinska razlika: cca 450 m


Tokrat sem se udeležil tradicionalnega rašiškega izleta v neznano. Navada je taka, da se med vožnjo z avtobusom ugiba kam se gre. Tudi tokrat smo med vožnjo po ljubljanskih ulicah ugibali kam za vraga gremo.

Ko smo z Ižanke zavili proti Črni vasi se je počasi izkazalo da gremo na Sv. Ano nad Podpečjo, do Sv. Tomaža na Planinici, na kosilo v Jezeru pri Podpeči. Po kosilu pa presenečenje, vožnja z ladjico po Ljubljanici do centra Ljubljane in voden izlet po Ljubljani.

Vreme nam zjutraj ni bilo naklonjeno in v megli smo se vzpeli do Sv. Ane. Sledila je lovska pot do Planinice, ob poti pa je bilo vse polno gob. Še kar v megli smo si ogledali cerkvico sv. Tomaža in se ogreli v lovski koči na Planinici.

Sledil je spust do ledene jame in sestop do Jezera pri Podpeči. Tu smo imeli kosilo, v gostilni pa niso bili najbolj pripravljeni na tako veliko skupino.




 

Med kosilom se je megla razkadila in razvil se je lep sončen dan. Vkrcali smo se na ladjico in se po Barju peljali do Ljubljane. Med vožnjo smo ugibali ali vidimo plavati Strela ali ne. Voda je bila namreč ravno prav umazana.

Pripeljali smo se Ljubljane in ugotavljali, da je nabrežje Ljubljanice od Špice proti centru prav lepo urejeno. Spet se je razvila teorija, da izlet v prestolnico ni naključen, temveč podtalna reklama za županskega kandidata ter hkrati aktualnega župana in to na dan volitev.


Z ladjice smo se izkrcali pri novem mesarskem mostu in se v skupini kot kakšni tujci v spremstvu vodičke Anje in s fotoaparati v rokah sprehodili po stari Ljubljani. Hecno je biti turist v svojem rojstnem mestu.

 
Spisal Tomaž





Kožljek, Koreno nad Horjulom, 9.10.2010

Kožljek, 788 m
Koreno nad Horjulom, 745 m

udeleženci: Luka, Robert, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 8min
višinska razlika: cca 500 m

Po dolgem času sem se ta vikend končno spet pridružil naši pohodniški ekipi na turi. Tokratno turo smo zaradi Tomaževega nedeljskega izleta v neznano prestavili kar na soboto. Tura pa je bila precej prilagojena meni, saj je bila nekoliko krajša ker sem bil popoldan prisoten na delavnem mestu. Tako smo tokrat odšli na Kožljek in kasneje na Koreno nad Horjulom.

Zbirno mesto je bilo kot po navadi brodska pivnica, kjer smo na hitro srknili kavo in se odpeljali proti Vrhniki. Od Vrhnike smo peljali proti Horjulu, kjer smo na koncu Horjula, v naselju Vrzdenec zavili s ceste do bližnjega zaselka, kjer smo zapustili Robijevo "črno strelo" in se podali v breg. Tokratni izlet je bil tudi moj prvi, na katerem sem bil z našim novim članom, Tomaževim prijaznim štirinožnim prijateljem Pazom.

Pot, katero smo ubrali je bila kar razgibana in bila na nekaterih mestih dokaj strma. Po kakšni slabi urici hoda smo naposled prišli ven z gozda na planjavo, na kateri je ležala vas Samotorica. Seveda je bilo takoj nekaj brihtnih izjav, kako so vaščani prišli do tako izvirnega imena. Nekoliko ven z vasi pa smo zavili s ceste na levo, na dokaj slabo shojeno pot, ki se je na koncu travnika izgubila v gošči. Bil je ozek prehod v gost, v kateremu smo se hitro dvignili po stopničasti poti na vrh našega prvega cilja, Kožljeka.

Po kratkem odžejanju tistih, ki so seboj vzeli kaj za odžejat, smo pot nadaljevali do kapelice, kjer smo nekoliko prej zapustili cesto. Po cesti smo pot nadaljevali v smeri Korena. Že na poti do vrha, kjer smo najprej nameravali imeti postanek, smo opazili simpatično krčmo "pri Janš". Ker kasnejša krčma ni bila po našem okusu, saj je imel horjulski vrtec športni dan, smo se odločili, da po obisku vrha obiščemo raje krčmo "pri Janš", kjer bomo imeli predvsem veliko več miru. Ker nekateri poznajo rek "Ni ga mulca čez Horjulca!", je bila to pametna ideja.

Na vrhu Korena nad Horjulom smo poslikali še velikanski križ, že rahlo zanemarjeno cerkev in pa posebno pasmo goved, ter jo ubrali proti krčmi. Ob kozarcu rujnega smo predebatirali dnevne novice in debate in se počasi spustili proti avtomobilu. Med sestopom je Robi nabral še nekaj kostanja za večerjo in jo spravil v svoj ne prevelik nahrbtniček okoli pasu in naša tura se je zaključila.

Ker je ta tura potekala v obdobju "predvolilnega molka", vam ne smem povedati, da smo blatili "naše", "vaše" in "njihove" županske kandidate preko cele ture. Tako da ne veste tega.

Spisal Luka


Kojnik, Jampršnik, 3.10.2010

Kraški rob
Kojnik 802 m,
Jampršnik 649 mnm

udeleženci: Robert, Tomaž, Nataša, Marjan, Rozi, Paz, Primož
trajanje: 5h 45min
višinska razlika: cca 824 m


Naš gorniški vodnik se je tokrat odločil za obisk Kraškega roba na Primorskem, kot destinacija je bil določen eden izmed vrhov, Jampršnik, obiskali pa smo tudi sosednji nekoliko višji Kojnik.Kot ponavadi smo se izletniki dobili na parkirišču brodske biljardnice v zgodnjih jutranjih urah, ob šestih. Nabrala se je simpatična zasedbica petih hribolazcev in dveh zvestih štirinožnih spremljevalcev.

Vožnja proti Primorski je hitro minila, vreme je kazalo kar dobro. Naše izhodišče je bila mala kraška vasica Hrastovlje, ki je znana po freskah lokalne cerkve imenovanih mrtvaški ples, v njej pa najdemo tudi zanimivo gostišče in kmečki turizem.


Pot se je izven vasi začela na blatnem kolovozu, zatem smo po poti med grmičevjem kmalu dosegli cerkev sv.Štefana, ki je zanimiva razgledna točka. Nato pa nas je pot vodila skozi vasico Zanigrad po ozki ravni dolini proti vasi Zazid.

Občasno se je pod kraškim robom pripeljal vlak, njegov ropot je odmeval po dolini, zato je Robi prehitro sklepal, da je vaška električna napeljava nekaj metrov od nas sestavni del železniške proge, in skoraj naplahtal Tomaža ter iztiril njegov šarmin.

Po tričetrt ure smo dosegli Zazid, končno pa se je začela vzpetina, znašli smo se pri zapuščeni železniški postaji, mimo katere je čez progo potekala naša trasa proti Kraškemu robu. Zmeren vzpon gozdne steze je kmalu zamenjala strma ozka stezica, ki je bila sorazmerno kratka.

Hitro smo dosegali višino, odprl se je lep razgled na Koprski in Tržaški zaliv. Ko smo dosegli višinski nivo Kraškega roba, smo se odločili obiskati Kojnik, zato smo na razpotju zavili desno. Pot je nezahtevna, ob njej so dobro opazna kraška brezna in luknje.

Na Kojniku smo se malo oddahnili in pomalicali, v daljavi se je lepo videl Slavnik. Kmalu smo sestopili, plan je bil obiskati še Jampršnik. Pot proti omenjenemu vrhu je stalno potekala po robu, ker pa Kraški rob ni raven, je vrh na njem malce težje določiti, saj ima več neizrazitih vzpetin.

Na Jampršniku smo imeli krajši postanek, zatem je pot vodila do zanimivega obrambnega stolpa iz petnajstega stoletja, ki smo si ga tudi od blizu ogledali. Od stolpa smo se spustili v vas Podpeč, se sprehodili skozi njo po glavni ulici. Prišel sem na svoj račun in si privoščil nekaj fig, ki so rasle ob cesti in se izzivalno ponujale.

Iz vaške ceste smo opazavali steno Kraškega roba, ki je nad nami delovala res mogočno. Po travniku smo se nato sprehodili do našega izhodišča, Hrastovelj, kjer smo si v domači gostilni privoščili težko pričakovano okrepitev s kalorijami z okusom hmelja. Tam se je druženje z Marjanom in Natašo zaključilo, odločila sta se še malo ostati, mi pa smo se vrnili proti Ljubljani.

Spisal Primož