Großer Hafner, 28. 8. 2011

Kattowitzer Hütte, 2320 m
Großer Hafner, 3076 m


udeleženci: Janez, Matic, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca 1900 m

Ker je gorniškima prijateljema odpadel obisk švicarskega štiritisočaka, smo se po nekaj tedenskem premoru ponovno odločili skupaj napasti nek višji hrib. Odločitev je padla, kot destinacija je bil izbran Grosser Hafner. Ta spada v  gorsko skupino Ankogelgruppe ter podskupino Hafnergruppe, predel pa sodi med najvzhodnejše Visoke Ture.

Naše izhodišče je bila dolina Maltatal, avto smo parkirali nekoliko naprej od koče Gmünder Hütte. Pot se je vila dokaj strmo, po gozdnem terenu, kjer bi lahko nabrali gob za pojedino vsaj deset članske druščine.

Kmalu smo prišli na širši kolovoz, ob njem pa so bili narahlo zasneženi pašniki, kjer se je še pasla živina. Po poti smo našo traso še enkrat preverili, sčasoma pa se je na pobočju nad nami prikazal naš prvi cilj, Kattowitzer Hütte.

Tukaj smo si na hitro privoščili  čaj in malico ter se z zmernim tempom lotili skalnatega pobočja. Dosegli smo zanimiv greben, delno varovan z vrvjo. Tu smo vodenje prepustili Tomažu, ki pa je zaradi hudomušnega in vedrega Robertovega razpoloženja večkrat postal tarča njegovih pikrih pripomb, češ kakšno je to vodenje, ko je Tomaž ubral kak obvoz.

Vrh smo osvojili sorazmerno hitro, kar je kazalo na dobro kondicijsko pripravljenost udeležencev. Na vrhu sem upravičeno tudi sam postal tarča očitkov, saj sem se precej turistično napravil, tako mi je čez noge bril leden veter. Naredili smo nekaj lepih fotk, oblačnost se je za trenutek razkadila, urno smo jo zatem ucvrli nazaj proti Kattowitzer Hütte.

Z Janezom sva sestopala zadnja in ko sva prišla do mesta, kjer smo naprej grede pustili palice, sva opazila da so poleg najinih ostale še palice Tomaža in Roberta, ki sta nekoliko nižje na grbenu vprašujoče zrla gor, če bova z Janezom vzela še njune. Vzela sva vse, to pa je bilo novo gorivo za njuno zbadanje, ki je bilo nadvse zabavno.

Pri koči smo se ponovno ustavili, spili vrček piva, razpoloženje je bilo odlično, zato smo nekoliko dlje posedeli. Ker je vsega lepega enkrat konec, smo dobili komando našega vodnika in krenili nazaj v dolino do našega izhodišča. Med potjo od vrha proti dolini smo srečali veliko sonarodnjakov, očitno je zaradi bližine in lahke dostopnosti ta vrh med Slovenci zelo popularen.

Ker nas tudi v dolini Maltatal dobra volja še ni minila, smo se zataknili še v koči Gmünder Hütte, kontekst debate je bil pretežno gorniško naravnan. Sledil je odhod domov.

Spisal Primož

 
 

Dreiherrenspitze / Picco dei Tre Signori, 20.-21. 8. 2011

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Mitja, Primož, Marjan, Nevenka, Tadej, Robert

1. dan
Birnlückenhütte / Rifugio Brigata Tridentina, 2441 m
trajanje: 3 h 20 min
višinska razlika: cca 880 m vzpona

Ta vikend smo se z gorniško skupino PD Rašica odpravili v Italijo, natančneje v pogorje imenovano Visoke ture, osvojit tritisočak Draiherrnspitze.

Šest najbolj zagretih se je v soboto ob sedmi uri zjutraj zbralo na običajnem zbornem mestu na Prušnikovi 99. Večina udeležencev se je pripeljala s kombijem, “naložila” še naju z Marjanom in odbrzeli smo proti Karavankam. Ob 8.00 uri smo že čakali pred tunelom karavanke in se 20 minut spraševali zakaj navadni državljani “plačujemo” nesposobnost dogovora avstrijskih in slovenskih oblasti glede vožnje kamionov skozi tunel.

Po odprtju tunela smo se peljali naprej mimo Lienza, Innichena, smučišča Kronplatz, mimo Brunecka in okoli dvanajste zavili z glavne ceste v dolino Ahrntal po kateri smo po slabi uri vožnje ob 12.40 parkirali kombi 1582 m visoko na večjem parkirišču v mestecu Kasern.

Ob 13.00 smo dobro natovorjeni peš vstopili v Naravni park proti koči Rifugio Brigata Tridentina, našemu današnjemu cilju. Navkljub višini je sonce dodobra segrelo ozračje, ki je naši zimski pohodniški opravi pomagalo izžemati tekočino iz naših pregretih teles.

Med tem, ko so ostali obiskovalci parka skakljali okoli v lahkotni poletni opravi se je nas šest potilo “zadekanih” v zimske gojzarje, dolge zimske hlače (edino naš šef Tadej se je “švercal” v kratkih hlačah). Menim, da situacijo najbolje ponazori citat dveh prijateljev, ki se javita domov s plaže na obali in sicer: “ma jašta, sirotinja, sve golo I boso, samo mi u bundama”.

Makadamska cesta se je ob vodi vila mimo nekaj manjših koč in se počasi spremenila v lepo s kamni tlakovano pot, ki nas je ob 14.40 uri pripeljala do postanka pri Rahner Alm hütte 1986 m visoko. Med počitkom smo ostali preznojeni udeleženci izkazovali naverjetno skrb nad Tadejevimi kratkimi hlačami “Tadej, te kej zebe, da sa nau'š prehladu”. V takem in podobnem pametovanju nam je čas počitka hitro minil in okoli 15.00 ure smo krenili naprej.

Z razgledovanjem po prelepi dolini smo sobotni cilj kočo Rifugio Brigata Tridentina 2441 m visoko dosegli ob 16.20 uri. Naš jutrišnji cilj je bil pred nami kod na dlani. Med tem, ko smo ostali uživali ob pogledih na okoliške vršace Dreicker, Tauernkogl, Vetta d’Italia, Steinkarspitze, Grasleitenkopf visokimi malce pod 3000 m, je šel Tadej preveriti dostop na ledenik za jutrišnji vzpon, Primož pa si je ogledoval možno traso za enega izmed njegovih prihodnjih izletov.

Po večerji smo še malce posedeli za mizo in ob klepetu precej uspešno nadomeščali čez dan izgubljeno tekočino.

V pričakovnju naslednjega dne smo ob 10.00 uri odšli spat.

Spisal Robi
---------------------------------------------------------------------------------
2. dan
Dreiherrenspitze / Picco dei Tre Signori 3499 m 
Lenkjöchlhütte / Rifugio Giogo Lungo 2603 m


trajanje: 12 h 15 min
višinska razlika: cca 1500 m vzpona, cca 2400 m sestopa

Z manjšim zapletom smo bujenje imeli ob 5.20 uri, se na hitrico spakitali,
umili pozajtrkovali in ob 6.00 uri krenili na pot. Po dobre pol ure hoje smo prišli do ledenika, kjer smo nase “navlekli” dereze, čelade, rokavice, pasove, pohodne palice zamenjali za cepine in se navezali. Tadej nas je “pošlihtal” v dve ledeniški navezi. V prvi so bili Primož, Mitja in Marjan, poimenovali smo jo “ta hitra naveza”, v drugi pa smo bili Tadej, Nevenka in jaz, poimenovali pa smo jo “ta lepa naveza”.

Uspešno smo krmarili med razpokami, počasi prečili ledenik in se vzpenjali proti zgornjemu ozkemu skalnemu prehodu. Naša pot se je križala z Italianskim parom iz Trsta, ki je skoraj istočasno štartal iz koče. Družno smo nadaljevali in nekje na sredini ledenika je pričelo nekaj pokati, kod da poka ledenik.

Malce za tem se je z vrha levo od nas otrgala za manjšo hišo velika
skala in zgrmela proti ledeniku. Mimogrede je “zredirala” špičast vrh, ki se ji je našel na poti in ob močnem bobnenju treščila na ledenik. Sneg in led sta frčala povsod na okoli verjetno nekje med trideset in prdeet metrov visoko. Vse skupaj je drvelo v smeri našega jutranjega vstopa na ledenik, le da se je ustavilo nekoliko višje. Odprtih ust smo spremljali predstavo kakih dvesto metrov stran. “Uuuaaauuu!!!! Sej ne morem verjet , ej, a’s vidu …”

Tadej nas je previdno med nekaj večjimi razpokami pripeljal do na karti
označenega prehoda. Vendar pa je bil pričetek skalnatega skoka brez
oprimkov, zaradi česar se prva dva metra ni dalo preplezati. Toplo vreme čez poletje je “pobralo” precej snega in nas na ta način oddaljilo od predvidene poti. Italianska planinca in še dve navezi za nami so se ob pogledu na Tadejeve težave že na začetku obrnili in poiskali lažji prehod.

Tudi nam ni preostalo drugega kot, da se spustimo za cca 150 višinskih metrov in poiščemo prehod preko skalne prepreke. Omenjena nevšečnost nam je sicer “vzela” dve uri, vendar nam je zaradi zgodnjega štarta ostalo še dovolj časa za načrtovano pot.

Preko nižje pozicioniranega prehoda smo prišli brez težav in “zagrizli” v led proti vrhu. V začetku nadaljevanja je bilo na ledu še malce snega, ki pa ga je pridno avgustovsko sonce malce višje pobralo in doberšen del poti smo se vzpenjali po živem ledu. Za ostale ne vem, sam pa sem ob “zabijanju” sprednjih zob derez v trdi led kar dobro z prsti na nogah spoznaval konec čevla.

Na poti do grebena pod vrhom smo naleteli še na cca 50 metrski skalni skok, kjer se je zopet izkazal naš vodnik in zaupane mu “ovčice pozihral” kod se spodobi.

Kratek postanek, da se odžejamo, vsak po svoje “nafila” baterije in že smo prečili greben, kakih 150 višinskih metrov pod vrhom. Ob 14.00 uri sta se obe navezi šopirili na vrhu tritisočaka.

Po trofejnem slikanju smo se posvetili vsak svojemu sendviču in rdeči niti
izletov gorniške skupine Nevenkinim napolitankam in čokoladnim bonbonom. Čakala nas je še precej dolga pot v dolino, zaradi česar smo kmalu pričeli z spustom v smeri (doline) Valle Rossa.

 Zgornji del spusta po južnem snegu je potekal brez težav in v hitrem tempu. Nižje pa meni prečenje skalnih odsekov v derezah ni najbolj dišalo, tako da sem komaj čakal, snežno mejo, ko smo pospravili dereze, rokavice, cepine zamenjali za pohodne palice se razvezali.

Pri nadaljnem spuščanju smo na stezi po kateri smo hodili opazili odtise
kolesarskih pnevmatik in malo pred kočo Lenkjöchlhütte 2603 m visoko
dohiteli tri “kolesarske paciente” kako si nabirajo moči za nadaljevanje
avanture. V koči smo si privoščili krajši postanek.


 Ob spuščanju od koče mimo manjšega jezerca pa se nam je odprl prekrasen pogled na (dolino) Valle Rosa. Pod 3496 visokim Pizzo Rossa, ki zaključuje prelepo dolino smo počasi sestopali v zeleno dolina po kateri vijuga Rio di Valle Rossa, levo in desno pa jo zapirajo mogočne gore visoke med 2700 in 3200 m.



Zaradi počasnega spuščanja poti smo naredili precej dolžinskih metrov za manjšo izgubo višine, tako, da je naslednji postanek sledil 2000 metrov visoko ob idilični koči na večjem ravnem delu doline. Utrujeni smo se posedli na in ob klop pri božjem znamenju in opazovali disciplinirane krave kako se čez most preko vode mimo svizcevega domovanja vračajo z paše.


Čakalo nas je še cca 500 m spusta, prijetnim presenečenjem, ki nam jih je pripravljala Valle Rossa pa še ni bilo konca. Šli smo mimo krasnega razglednika, ob lepo speljani divji rečici in se mimo ostankov zgradb iz 16. stoletja in mimo rudniških rovov ob 18.15 uri spustili v Kasern do parkiranega
kombija.

Na poti domov smo se ustavili še na hitrico na pizzi, ki pa z brzino ni imela
nikakršne veze, saj nam je celoten ritual od naročanja pa do plačila vzel celi dve uri. Med čakanjem na hrano smo družno ugotovili, da smo preživeli fenomenalen vikend, da je Tadej izbral prekrasno turo in da je bila “ta hitra naveza” tudi precej lepa, ter “ta lepa naveza” tudi precej hitra.

Aja, pa nazaj je Mitja “gonu k fitipaldi”. Nam je vsaj za kakšno uro skrajšal vožnjo in podaljšal spanec, saj smo domov prišli v ponedeljek ob pol enih
zjutraj.

Spisal Robi

 
 
 

Krnčica, 14. 8. 2011

Krnčica 2142 m, Srednji vrh 2134 m, Lopatnik 2012 m


udeleženci: Tomaž, Robert
trajanje: 5h 25 min
višinska razlika: cca 1050 m

Današnji gorniški izlet je zaznamoval Tomažev boleči hrbet. Hja, treba bo malo bolj paziti, mogoče gremo prihodnje leto nekam v toplice, “mal emšo pocajtat” :)





Boleči hrbet je najino današnje izhodišče prestavil iz Drežniških Raven malce višje na Planino Zapleč, 1201 m visoko kjer sva na manjšem parkirišču pustila avtomobil.

Shojena steza naju je cik-cak peljala po travnatem pobočju v smeri sedla Vrata. Malce pred seldom, cca 1900 m visoko sva se ustavila, se odžejala ter nadihala svežega zraka. Tu se je steza odcepila in se je skozi tunel povzpela na greben.

Zaradi Tomaževe bolezni sem v ospredju hodil sam in v gorniški vnemi spregledal možica postavljenega na grebenu, ki je kazal odcep za Krnčico. Veselo sem jo mahal dalje po grebenu v smeri najbolj izstopajočega vrha, po moje Krnčice, v resnici pa Srednji vrh imenovanega. Sit, odžejan in spočit sem počakal na Tomažev prihod.

“Si pa faca” je rekel, “se derem za teboj, da se obrni, ti pa nič”. Zmeniva se, da se odpraviva nazaj do odcepa za Krnčico kjer si Tomaž privošči malico, sam pa se sprehodim na vrh Krnčice. Rečeno, storjeno. Naskok na vrh mi je vzel ravno toliko časa, da je Tomaž v miru pomalical.

Družno nadaljujeva pot nazaj do začetka grebena, spotoma obiščeva še vrh imenovan Lopatnik ter se preko sedla Vrata malo pred štirinajsto uro vrneva na planino do parkirtanega avtomobila.

Po vrnitvi v kamp smo pripravili še “roštiljado” za deset ljudi. Obiskal nas je namreč bolj “statični del” Voluharske druščine. Nekaj naših prijateljev je obiskalo Punk Rock Holiday festival v Tolminu in povabili smo jih v “našo cerkev” na čevapčiče, pivo in na venček lahkotnih šal ob tabornjem ognju.

Spisal Robi


 
 

Kanin, 12. 8. 2011

Kaninski vršič 2530 m, Visoki Kanin 2587 m, Mali Kanin, 2571 m, Srednji Vršič 2543 m (Robi)

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 4h 30 min
višinska razlika: cca 730 m


Tretji zaporedni dan hribolazenja je bil na vrsti lažji cilj, Kanin. Ob 8h zjutraj sva se že vkrcala na gondolo in se zapeljala do D postaje. Zapodila sva se proti Kaninu  a sem hitro ugotovil da danes ni najbolj moj dan, moči ni bilo ta prave.

Misleč da gre le za utrujenost sem ubral svoj tempo, Robi pa je odbrzel naprej. V uri in pol sem prisopel na vrh Visokega Kanina, še celo uro hitreje kot je markirano. Na Visokem Kaninu smo pred leti že bili, takrat s parkirišča nad B postajo, pot se je takrat kar vlekla, pa še zelo vroče poletje je bilo.

Na vrhu je bilo še nekaj Slovencev in skupaj smo po grebenu odšli še do Malega Kanina. Na grebenu so nam pozirali mladi kozorogi. Z Robijem pa sva v bližnjih Karnijskih Alpah prepoznavala vrhove, ki smo jih že obiskali.

Z Malega Kanina se je lepo videlo morje in Furlanska nižina a ozračje le ni bilo več tako čisto kot pred dnevi. Vrnila sva se nazaj na Veliki Kanin in na grebenu še enkrat osvojila tudi Kaninski Vršič. Vedno bolj sem spoznaval, da nisem le utrujen, ampak da se me je lotil prehlad in korak ni bil več najbolj siguren.

Na škrbini pod Srednjim Vršičem sva zavila v brezpotje in po grebenu proti vrhu. Robi je spet odšel naprej, srečal sem ga škrbini, kjer se je težavam izogibal levo po gruščnati prečki. Mojemu ne sigurnemu koraku ta prečka ni dišala, desno navzdol, kjer je, kot sem kasneje ugotovil,  pravilna smer, pa tudi nisem šel pogledat. Klinc gleda Srednji Vršič sem si rekel in se po grebenu odpravil nazaj, toliko, da sva se z Robijem lahko videla.

Pomalicala sva vsak na svojem koncu in se vrnila na markirano pot. Pogled na uro je pokazal da se je treba za gondolo ob enih kar podvizati. Nekako nama je uspelo in ob pol dveh sva že bila na spodnji postaji. Prehlad se je v dolini potuhnil, zvečer smo uspešno testirali Robijev novi roštilj. Naslednje jutro pa sem se zbudil prehlajen in z bolečim hrbtom, sledil je dan počitka.

Spisal Tomaž

 
 

Kanjavec, 11.8.2011

Kanjavec 2569 m, Kanjavec (zahodni vrh) 2569 m, Teme 2495 m, Poporovec 2495 m 

udeleženca: Tomaž, Robert
trajanje: 9h 30 min
višinska razlika: cca 2030 m



Drugi dan našega dopustovanja v Kobaridu je bil na “meniju” Kanjavec. Tokrat sva oba štartala iz kampa Lazar pri Kobaridu, saj je Tomažu prejšnje jutro uspelo stvari potrebne za kampiranje iz stanja imenovanega “avionska nesreča” preoblikovati v stanje “je pri roki”.


Po zajtrku in kavi sva se odpeljala v vas Trenta, do drugega ovinka prelaza Vršič, kjer sva zavila na makadamsko cesto katera naju je pripeljala na parkirišče v dolini Zadnjica.

Ob preoblačenju sem ugotovil, da sem svoje pohodne palice pozabil v šotoru, vendar so bile hvala bogu v avtomobilu palice kolesarja Duleta, tako da razen Tomaževega zbadanja na moj račun, ni bilo nevšečnosti.

Odpravila sva se v smeri Luknje, kjer sva po cca uri in pol hoda zavila proti Doliču, kamor sva prispela po treh urah hoje. Ob pitju čaja sva opazovala helikoptersko dostavo hrane in ostalih potrebščin za kočo na Doliču.

Plato za dostavo je tako blizu koče, da je bilo veselje gledati leteče dele opreme neprevidnih planincev kateri niso pravočasno pospravili, ali pa kako drugače zavarovali vsebine nahrbtnikov.




Od koče sva se odpravila naprej proti Hribarcam in Sedmerim jezerom, vendar sva kaj kmalu opazila, da se pot za Kanjavec odcepi pri Doliču. Ni nama preostalo drugega kot, da se vrneva nazaj do koče, kjer sva »popravila smer gibanja«.

V dobrih štirih urah sva na vrhu Kanjavca glodala vsak svojo malico in se zadovoljno nasmihala uspešno osvojenemu vrhu. Sita in odžejana sva se odpravila še na bližnji Zahodni vrh Kanjavca, ter naprej po grebenu še na Teme in Poprovec.



S Poprovca sva po brezpotju sestopila, malce tudi poplezala do poti Kanjevec – Prehodavci in se v koči na Prehodavcih ustavila na zasluženi pijači.

Med pitjem pijače sva ugotovila, da na turi na Lepo Špičje nismo bili na vrhu imenovanem Zadnja Lopa. V prepričanju, da je Zadnja Lopa smo osvojili neimenovan vrh in ker je Zadnja Lopa že zabeležena sva zmoto odpravila tokrat, ter na brzino osvojila izmikajoči se vrh.

Sestop v dolino je potekal preko sedla Čez Suho, to je sedlo med Prehodavci in Zadnjiškim Ozebnikom, ter se končal s spustom v Zadnjico do parkiranega avtomobila.

Na poti domov sva se še okrepčala z odličnim kosilom v kampu Polovnik ob Bovški obvoznici.

Spisal Robi

 
 

Rdeči rob, Škofič, 10. 8. 2011

Rdeči rob 1913 m, Škofič 2013 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 8h 52min
višinska razlika: cca 1700 m

Prišel je čas dopusta in zopet smo se odpravili v Posočje. Tokrat v kamp Lazar pri Kobaridu. Začelo se je z zapletom, saj sem doma pozabil palice za šotor in spalko. Bilo je preveč mrzlo za kakšno improviziranje, zato sem odšel domov po pozabljene stvari in naslednji dan malo čez pol peto zjutraj krenil nazaj proti Kobaridu. Ob pol sedmih sem v kampu pobral Robija.

Zapeljala sva se na Kavo v Tolmin, potem pa v dolino Tolminke. Na divji cesti nad prepadno dolino sva morala s ceste premakniti precej težko skalo, da sva lahko nadaljevala. Parkirala sva malo pred planino Polog.




Po mulatjeri sva se povzpela do izvira Tolminke, kjer je velik podor. Malo naprej na planini Pod Osojnico gradijo nove bajte. Nadaljevala sva do razcepa poti in po lepi neoznačeni stezici pod stenami Malega Kuntarja. Vreme je bilo odlično zato sva imela krasen razgled na verigo Spodnjih Bohinjskih gora, od Bogatina do Tolminskega Kuka.

Prišla sva na planino Lašca in si ogledala pastirske stanove. Robija so takoj obstopile krave. »Iš, iš« jih je podil in mahal s palicami, komaj se jih je rešil. Po strmi travnati grapi Laški plaz sva se povzpela pod Palec in ga obšla po desni ter nad njim prišla do travnikov Mala Rupa. Kot obljublja Habjan v vodničku je bilo res vse polno rož in lukenj od svizcev.

Tu sva tudi že lepo videla oba današnja cilja, Rdeči rob in Škofič. Po slabi stezici, ki se je vmes izgubljala sva prišla na greben med obema ciljema. Najprej sva šla na Rdeči rob. Zaradi padavin prejšnjih dni je bilo ozračje sprano in ugotavljala sva, da takega razgleda na Jadransko morje in Furlansko nižino še nismo imeli nikoli, z nekaj pretiravanja sva videla kaj pijejo turisti na Markovem trgu v Benetkah.

Pomalicala sva, Robi je sprobal še novo hribovsko kapo, potem pa sva odšla na Škofič. Na poti po grebenu sva srečala prvega človeka danes. Malo pod vrhom sem bil za trenutek nepozoren in že naju je Robi peljal po nekem čudnem brezpotju na vrh. Sestopila sva po »normalnem« brezpotju in po stezici v dolino Lužnice.

Del te poti smo opravili že pred mnogimi leti, ko smo v nevihti premočeni sestopali od Prehodcev in Batogiškega sedla na Planino kuhinja. Od odcepa za planino Sleme spet nisva srečala žive duše, ko sva se mimo planin Medrja, Laška seč in Črča spustila do spominske cerkve sv. Duha v Javorci.

Cerkvico so leta 1916 zgradili avstro-ogrski vojaki in velja za najlepši spomenik 1. svetovni vojni pri nas. Na zunanji strani ima grbe dežel nekdanje Avstro-Ogrske, notri pa je na hrastovih ploščah vžganih 2564 imen vojakov padlih na okoliških bojiščih.

Po obisku cerkve sva bila kmalu pri avtu. Zavila sva še v Most na Soči na kosilo potem pa v kamp.

Spisal Tomaž