Bela peč / Monte Bila peč 2146 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Srečko, Maks, Robert, Nevenka, Tomaž, Marjan, Slavko, Brane, Nina, Polona
trajanje: 5 h 50 min
višinska razlika: cca 1000 m
Kljub temu, da smo tokratno turo na kosilu v sredo družno zbrisali, pa smo se premislili, saj se je dolgotrajno napovedano slabo vreme začelo počasi, a vedno bolj zanesljivo, obračati na bolje. Kljub temu pa nismo tvegali z Dobračem, ampak smo se odločili za »lažjo« Belo peč / Monte Bila peč, s katero sem imel še nekaj neporavnanih računov.
V nedeljo ob šestih zjutraj se nas je mala četica gornikov zbrala v Šentvidu, od koder smo podali do gorenjske OMVjke, kjer so se nam je pridružili še Brane & Co. Primož se je oglasil zgolj na kavo, saj je imel za ta dan planirano akcijo na njegovi vitranški postojanki.
Nas pa je pot po znanih cesticah vodila v vedno slabše vreme mimo Trbiža na Snežno sedlo / Sella Nevea, kjer pa so se v soncu že svitali visoki vršaci Zahodnih Julijcev. Mi smo v mrzel dan zagazili po nedotaknjeni mulatjeri ob smučišču, kjer smo mi pot kazale samo italijanske markacije in stopnje gamsov.
Pot je prijetno cik-cakala po gozdu, ko pa smo prečili gozdno mejo, nas je vodila pod steno, ki je gori dala ime. Kmalu nas je pobožal sonček, ki nas je prijetno grel in bi skoraj pozabili, da v pravih zimskih razmerah gazimo po svežem snegu.
Kar na enkrat smo se znašli na sedlu Bela peč, kjer ostanki vojaškega objekta dokazujejo, da laški zidarji niso bili od muh. Pihalo ni, zato smo postanek izkoristili za okrepčilo in slikanje okoliških vršacev.
Pred nami je bil najzahtevnejši del vzpona, saj smo se morali povzpeti na kapo te lepe gore bele. Pogumno smo zagrizli na greben, vendar se nam je hitro ustavilo. Slutili smo, da je pot pretežka in iskali boljši prehod, ki se nam je odprl na levi stani grebena.
Po krajši prečki smo ponovno splezali na greben, tokrat po lažji različici. Smer se je položila in je postala bolj smiselna, tako da smo stopili malo bolj pogumno.Vrh Bele peči je res lepa razgledna točka, ki se je ta dan kljub neugodni vremenski napovedi, kopala v zimskem soncu.
Vsi udeleženci so si z veseljem privoščili počitek s pogledom, ki je segal do Dolomitov in soncem, ki je grel srce in telo. Ko smo se poslikali in naužili lepot, smo se odpravili v dolino. Sestop smo opravili zlahka, več kot tisoč višinskih metrov smo zmogli v eni uri.
Bilo je tako lepo, da sem čisto pozabil, da sem se pred leti s tega hriba vrnil z izpahnjeno ramo. Tokrat me je gora sprejela!
Boštjan Čampa
Po dobri uri in pol smo iz gozda prišli na plano, na veter, ki je pred nas nemalokrat natrosil precej snega, pa tudi naklon poti se je občasno precej povečal. Nataknili smo si dereze in se dodatno „zadekali“.
Nas pa je pot po znanih cesticah vodila v vedno slabše vreme mimo Trbiža na Snežno sedlo / Sella Nevea, kjer pa so se v soncu že svitali visoki vršaci Zahodnih Julijcev. Mi smo v mrzel dan zagazili po nedotaknjeni mulatjeri ob smučišču, kjer smo mi pot kazale samo italijanske markacije in stopnje gamsov.
Pred nami je bil najzahtevnejši del vzpona, saj smo se morali povzpeti na kapo te lepe gore bele. Pogumno smo zagrizli na greben, vendar se nam je hitro ustavilo. Slutili smo, da je pot pretežka in iskali boljši prehod, ki se nam je odprl na levi stani grebena.
Po prečenju na drugo stran potoka Simon pa malo navzdol in malo navzgor, čez tri ogromne grape, potok Simon pa je bil vedno nižje pod nami.
