Špik, Frdamane police, 31.5.2014

Špik 2472 m,
Frdamane police 2284 m

udeleženci: Janez, Marjan G, Tomaž, Marjan Š., Nataša
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 1800 m

Izbirali smo med Veliko Martuljško Ponco in Špikom. Glede na vreme smo se na koncu odločili za Špik čez Kačji graben. Udeležba je bila tokrat manjša, Nevenka in Slavko sta šla v Slovensko, v Steno, nekaj jih je manjkalo še zaradi bolniške in piknikov.



Parkirali smo pri mostu čez Pišnico. Po pol ure hoje po ravnem se začne strm vzpon in pošteno smo zagrizli v kolena. Kopno je bilo skoraj do začetka melišč. Sneg v nadaljevanju je bil pomrznjen in kmalu smo obuli dereze.




Po snežišču se vzpnemo do krnice med Špikom in Lipnico. Nad Krnico je bil vršni del Špika v glavnem kopen, zato nas večina sname dereze. Po slabih 4 urah in pol smo na vrhu. Pomahamo Primožu na Mojčinem domu na Vitrancu in opazujemo kako se vreme fiži, od  Beljaka pa prihaja dež.

Ker piha severovzhodnik računamo, da se nas bo dež izognil, oziroma po enem od Marjanov "To gre vse mem". Dež je tudi nad Tamarjem, ta je pa že itak šel "mem". Ogledane imamo tudi Frdamane police, a se sprenevedamo, da tja sploh ne gremo, da nam je ne bi zagodel Murphy s poslabšanjem vremena.

Ker Murphy res misli, da sestopamo v dolino, se vreme izboljša in posije sonce, mi pa jo ucvremo na Frdamane police. Te so nad melišči Kačjega grabna povsem kopne tako, da še drugič snamemo dereze in se po kopnem vzpnemo na vrh Frdamanih polic.

V vpisni knjigi je zadnji zapis z dne 31.10.2013. Tudi sicer ni veliko obiska, zato pa najdemo vpisano Nevenko iz leta 2009 in Primoža, Debelija in mene vpisane ob prečenja grebene Rigljica-Rušica iz leta 2008.

Vreme se jasno spet pokvari in vse okoli nas so plohe. Sestopimo do snežišča in že med obuvanjem derez začne rahlo naletavati sneg. Ta nižje pod gozdno mejo preide v dež, skratka vse le ni šlo "mem". Previdno sestopimo po mokrih skalah, v mislih pa smo vsi že pri Danici s krigli v rokah.

Dež nižje poneha in posije sonce, jasno Murphy se ob zaključku ture dela norca iz nas. Po točno 9-ih urah končamo turo in se odpeljemo k Danici v Aljažev hram, kjer se srečamo z Nevenko in Slavkotom, ki sta uspešno opravila s Slovensko.

Spisal Tomaž





Razor čez Žabji krak, 23.5.2014

Razor čez Žabji krak 2601 m,
Mojčin dom na Vitrancu 1555 m


udeleženci: Marjan, Slavko, Robert
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 2500 m

Ideja za današnjo turo je že nekaj časa zorela na Marjanovem zelniku. Vremenska napoved sicer ni bila najboljša, snega pa še dovolj za vzpon na Razor v smeri Žabji krak. Ob 5.00 h štartamo iz Ljubljane, skozi Kranjsko Goro in se preko Vršiča spustimo na Trentarsko stran do serpentine 38, kjer pri cestarski bajti parkiramo.

Pot nas pelje za hišo v dolino Mlinarice, preko nekaj snežišč navzgor proti Škrbini. Skalno podlago kmalu zamenja snežna z zbitega, južnega snega, dovolj mehka, da se lahko vzpenjamo brez derez. Malo pred škrbino zavijemo desno proti Turnu, ki le občasno za kratek čas pokuka iz megle.

Očitno je zima dodobra zrahljala skalo, saj mimo nas kar v “jatah” letijo manjši in večji skalni projektili. Nadenemo si čelade in dereze, palice pa zamenjamo z cepini. Zavijemo desno v smer Žabji krak.


Pot se kmalu postavi pokonci, strmino pa nam pomaga premagovati ravno prav odmrznjena snežna podlaga. Megla je čedalje gostejša, vidljivost pa posledično čedalje slabša, kar botruje, da sicer jasno začrtana in načrtovana trasa v Marjanovi glavi ni najbolj kompatibilna z megleno realnostjo.

Megla (pa ne v Marjanovi glavi) nas zavede in “držimo” se preveč levo, prečimo pobočje, se parkrat probamo vzpeti vendar se vzpon vedno konča z skalno prepreko pred nami. Zaradi slabe vidljivosti se vrnemo kakih 250 višinskih metrov do večje skale z markacijo kjer smo se odločili za levo pobočje in po dobri uri in pol “udenemo” pravo smer, smer imenovano Žabji krak.

Pri vzpenjanu ugotovimo, da je tudi prejšnja, leva smer imela izhod proti vrhu (smer Žanji skok), le da ga v megli ni bilo mogoče videti. Kmalu prilezemo do severnega grebena in ob 13.15 h stojimo na vrhu Razorja. Megla, močan veter in temperatura krepko pod lediščem nam dajo vedeti, da navkljub 23. maju tu kraljuje še prava zima.

Razgled je vremenu primeren, namesto okoliških vršacev, pogled zajema moje gorniške prijatelje, na severni strani se bohoti Slavko z velikim sendvičem v rokah, na jugu je Marjan, zaverovan v topli napitek “by Nataša”, na zahodu pa  se bohoti moja malenkost s pečenim puranom v “taperwer” posodi, vse kar se je nahajalo dalj kot deset metrov od središča opazovanja je delovalo precej megleno.

Idealna snežna podlaga nam je omogočila ekspresni spust in v dveh urah smo bili pri avtomobilu. Čaka nas še kosilo pri Martinu v Kranjski Gori, prepakiravanje opreme in menjava nahrbtnikov ter 750 m vzpona do Mojčinega doma na Vitrancu, kjer nameravamo preživeti adrenalinski vikend v družbi Primoža in članov “gorniške bande”.

Zimski vzpon na Razor v smeri Žabji krak, ali pa Žabji skok sigurno sodi med lepša brezpotja v Julijcih, pravo zimsko vzdušje konec maja v domačih hribih pa še doda vrednost petkovemu izletu.

Bravo Marjan, dobr si tole “stenstu”.

Spisal Robi







Stagor, Speikbichl, 17.5.2014

Stagor 2289 m,
Speikbichl 2285 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Janez, Marjan G., Robert, Mateja, Nevenka, Tomaž Š., Marjan Š., Nataša, Slavko, Tomaž T.

trajanje 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m

Načrtovano majsko turo na Zajavor smo zaradi slabega vremena nadomestili z vzponom na Stagor v južnem delu skupine Kreuzeck, ki je bila predvidena v letošnjem  marcu. Za Koroško so namreč napovedovali boljše vremenske pogoje in naše modro vodstvo se je spet pravilno odločilo.


Deset gornikov se nas je s kombijem in enim osebnim avtomobilom ob petih zjutraj odpeljalo iz Šentvida skozi Karavanški predor, kjer nam je prvikrat po daljšem času sijala zelena luč. Zaradi del so sicer izmenične polurne zapore. Po avtocesti smo nadaljevali proti Lienzu in nato pri kraju Steinfeld po lokalni cesti. Na koncu naselja smo zapeljali na gorsko cesto proti našemu izhodišču.

Parkirali smo na višini 1050 metrov. Markacije so nas vodile še trideset minut po tej cesti, nato smo prišli na stezo ter preko travnatega in precej strmega pobočja pridobili precej višine. Redko najdemo za hojo tako ugodno pot. Po dobri uri smo si na planini, kjer se poleti pase   veliko živine, privoščili počitek in osvežitev. V bližini nas je na višini 1700 metrov pozdravljala kukavica.

Po markirani in še vedno travnati poti smo prišli do snežne meje. Pazljivo smo si ogledovali goro in se odločili za direktno smer po snežišču proti vrhu. Nadeli smo si dereze, palice zamenjali s cepini in sproti iskali najboljše nadaljevanje. Sneg je bil zelo primeren za dereze, strmina pa vse bolj huda. Zadnjih dvesto metov smo se morali kar nekajkrat  spustiti na vse štiri in s cepini korak za korakom premagovati višino.

Po treh urah in pol smo stopili na vrh gore Stagor, 2289 metrov. Čudovit razgled je segal do našega Mangarta in sosednjega Montaža, ter še naprej do številnih vrhov v Karnijskih in Avstrijskih Alpah, ki jih je naša skupina v preteklosti že osvojila.



Odpočili smo se in okrepčali, se vpisali v knjigo, nato se po grebenu vzpeli še dva vrhova. Prvi je Speikbichl 2285 metrov, drugi pa brez imena. Od tod smo se vrnili do prvega sedla in se spustili po snežišču. Na višini snežne meje smo našli tudi markacijo in ugotovili, koliko bolj levo vodi markirana steza v primerjavi z našim direktnim vzponom na vrh.

Nadaljevali smo prečenje, ki pa ni bilo prijetno, ker je bilo vmes nekaj svežih plazov. Zato nismo smeli sneti derez, po kamenju pa so kovinske konice škripale, ali se zatikale v borovem grmičevju. Nekoliko nižje smo vendar pospravili dereze in se dokaj hitro spustili do parkiranih avtomobilov. Skupaj smo hodili šest ur in pol.

Ko smo se vračali, je pred Karavanškim predorom gorela rdeča luč. Sprijaznili smo se s čakanjem, kar pa zaradi uspešno opravljene ture sploh  ni bilo težko. Analiza ture z vsemi pripombami se je zgodila pri Gorenjcu v Kranju.

Spisal: Janez






Čekelj / Tschekelnock, 10.5.2014

Čekelj / Tschekelnock 1894 m

PD Rašica

udeleženci: Mirjana, Jana, Branko, Ida, Silva, Robert M., Jože, Vida, Andreja, Rok, Mateja, Robert P., Dušan, Marko, Tomaž, Meta

trajanje: 5 h 10 min
višinska razlika: cca 850 m

Prvotno planirani vzpon Vodniškega odseka PD Rašice na Šober je bil zaradi snežnih razmer odpovedan, Tomaž je organiziral nadomestno turo k sosedom v Ziljske Alpe, na vrh imenovan Čekelj.

Malce čez sedmo uro po manjšem zapletu odrinemo izpred društva na Prušnikovi v smeri Kranjske Gore, kjer nas v Primoževi družbi čakata še dva udeleženca. Po kratkem postanku ob kavi se mi odpravimo naprej, Primož pa na Vitranc pripravljat vse potrebno za bližnjo otvoritev Mojčinega doma.

Zapeljali smo se čez Korensko sedlo na avstrijsko Koroško, mimo Dobrača na sedlo Vršje / Windische Höhe, sedlo med Ziljsko in Dravsko dolino.


Prevozna sredstva smo pustili na velikem parkirišču in se malce čez deveto uro podali proti zahodu, preko glavne ceste  in pašnika v gozd. Lepo označena gozdna pot preko katere so občasno ležala podrta drevesa, verjetno posledica obilice snega v pretekli zimi je nekajkrat prečila makadamsko cesto in nas po dveh urah hoje pripeljala na Hadrško planino / Hadersdorfen Alm 1717 m visoko. Sledil je odmor za malico in za krajši počitek.


Do vrha nas je čakalo še približno 45 minut hoje. Sprva smo hodili malo gor, malo dol, občasno po snežnih zaplateh, sledeh pretekle zime, kmalu pa smo se spustili na zadnje sedlo od koder je sledil le še strm vzpon po odprtem pobočju na vrh s križem.

Vloženi trud ob vzpenjanju je bil na vrhu poplačan z krasnim razgledom na vrhove Ziljski Alp, na Julijske Alpe in na Ziljsko dolino. Sestopili smo po poti vzpona, izlet pa zaključili z okusnim kosilom “Pri Martinu” v Kranjski Gori.

Spisal Robi

PS
Na tokratnem izletu smo malce pogrešali Vinkota, bil je namreč v Ljubljani kjer je potekal pohod po Poti ob žici. Ali se ga je udeležil zaradi rekreacije, ali zaradi tradicije, ali pa zaradi osebkov odetih v pajkice in oprijete majice nam bo razkril naslednjič.

 



Poskus vzpona na Gran Paradiso, 3.-4.5.2014

Rifugio Vittorio Emanuele II 2735 m,
nekje pod Gran Paradisom cca 3550 m

udeleženci: Janez, Marjan G., Sašo, Jani, Robert, Mateja, Nevenka, Tomaž Š., Marjan, Š, Nataša, Slavko, Tomaž T.
trajanje: skupaj 9 h 45 min
višinska razlika: skupaj cca 1600 m


Kot je že običajno smo turo v visoke Alpe zastavili že zelo zgodaj, v januarju. Omislili smo si tridnevno turo z vzponom na Gran Paradiso 4061 m in sosednji Ciaforon 3642 m. Nabralo se nas je 13 udeležencev, za kombi in avto. Kasneje je Maks zaradi poškodbe odpovedal udeležbo. Pa nam znižanje števila udeležencev z nesrečne trinajstice ni kaj dosti pomagalo.

Najprej se je zalomilo z vremenom. Ni ga bilo skupaj za tri dni in turo smo prestavili na konec prvomajskih praznikov in skrajšali za en dan, Ciaforon je odpadel. Za nedeljo je bila izjemna napoved, informacije iz koče smo imeli, da je zapadlo le 20 cm svežega snega in tako smo v soboto ob 5 h zjutraj krenili na pot proti Aosti.

Lepo nam je šlo, prvi postanek standardno za Benetkami, pred izvozom za Brescio pa je razgnalo zadnjo desno gumo. S težavo smo se privlekli do odstavne niše in skoraj uigrano zamenjali gumo. Ker smo imeli dosti časovne rezerve, nas izgubljeni čas ni preveč obremenjeval.

Nadaljevali smo proti Aosti in v sami Aosti pomotoma zavili z avtoceste že v prvem izvozu. Sicer je res, da se potem pelješ cca 15 km po lokalni cesti do odcepa za dolino Valsavaranche, je pa ta varianta 9 € cenejša, kot če greš z avtoceste odcep kasneje.

Po 9 urah smo prišli do naselja Pont, parkirali, se spakirali in si oprtali težke nahrbtnike. Nekje na sredi dostopa smo imeli novo nezgodo,  izpahnjeno ramo. Po sanaciji smo nadaljevali in v rahlem sneženju po slabih dveh urah in pol prišli do koče. Koča je bila polna turnih smučarjev, mi smo bili edini pešci.

Dodelili so nas v depandanso ali boks,  kot mu rečejo, poleg koče. Ta boks je kasneje, ko se je znočilo, zaradi električnih grelcev izgledal kot kakšna amsterdamska četrt. Večerja je bila v dveh izmenah, mi smo bili na vrsti v drugi izmeni in tako smo lahko po večerji še malo posedeli za mizo.

Jutranje bujenje smo imeli ob 3:45, zajtrk pa ob 4:30. Po zajtrku smo si nadeli bojno opremo in malo čez peto startali s turo. Na začetku smo lepo napredovali a svežega snega je bilo vedno več in več.

Poleg tega je pihal še veter in občutek mraza je bil cca -20°C. Mimo nas so po svoji špuri švigali turni smučarji, mi pa smo morali utirati svojo gaz.

Po slabih treh urah je na višini približno 3550 m padla odločitev, da turo prekinemo, saj je nadaljevanje v teh razmerah nesmiselno, saj vrha ne bi dosegli. Vsaj v razumnem času ne.

Sestopili smo nazaj do koče in si v sicer prekrasnem sončnem vremenu privoščili daljši postanek, potem pa smo sestopili do izhodišča.

Odpeljali smo se proti Ljubljani in še v dolini Valsavaranche je šel nesojeni slalomski prvak s kombijem preveč na kol (namenjen pluženju) in zbil desno ogledalo. Za silo smo ogledalo postavili v normalni položaj in nadaljevali z vožnjo.

Na poti domov nas je čakala le še prigoda ko je ekipa v avtu naredila ovinek v Torino, nadaljevanje poti pa je potekalo brez zapletov in ob 21h smo prišli v Ljubljano. Kakšnega silnega razočaranja zaradi neosvojitve vrha ni bilo čutiti, tokrat pač ni bilo razmer za nas pešce.

Spisal Tomaž