Kl. in Gr. Speikkofel, Torer, Bretthöhe, Hoazhöhe, Kaserhöhe, Gruft, Schönebennock, 18.2.2015

Kleiner Speikkofel 2109 m,
Grosser Speikkofel 2270 m,
Torer 2205 m,
Bretthöhe 2320 m,
Hoazhöhe 2319 m,
Kaserhöhe 2318 m,
Gruft 2232 m,
Schönebennock 2002 m

udeleženci: Mateja, Slavko, Tomaž, Paz
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1600 m
dolžina. 21,5 km

Zaradi lepe napovedi smo skočili v hribe čez teden. Šli smo v Avstrijo, vzhodno od smučišča Turacher Höhe, kjer smo lani tavali v popolni megli na turi na Schoberriegel in Gruft. Izhodišče smo tokrat spremenili, izbrali smo vasico St. Lorenzen, kjer nas je pričakalo sonce brez oblačka in -7 °C.

Po gozdnem slemenu in pomrznjenem snegu smo krenili proti prvemu vrhu, Kleiner Speikkofelu. Na poti do tja se je prav prijetno segrelo. Na jugu so se odpirali razgledi proti Julijcem in Kamniškim Alpam tam nekje v daljavi in morjem megle vmes v Celovški kotlini.

V rahlem vetru smo nadaljevali po grebenu čez Grosser Speikkofel in Torer do konca južnega grebena na vrh Bretthöhe, kjer se greben cepi levo in desno.

Razgled z Bretthöhe

Bretthöhe je bil tudi prvotni končni cilj ture, vendar smo se odločili za precej konkretno krožno turo. Nadaljevali smo levo v smeri zahoda in se spustili za dobrih 100 m. Tu smo si obuli dereze in prijeli cepine, Paz pa je vklopil reduktor in zaporo diferenciala, saj je bila strmina snežišča zanj kar konkretna.

Kmalu smo bili na vrhu Hoazhöhe. Spustili smo se za kakih 50 m in kmalu smo bili na novem vrhu, Kaserhöhe. Od tu smo se spustili konkretneje in izkoristili brezvetrje na sedlu Weitental za malico. Čakalo nas je cca 100 višincev vzpona na Gruft in ravno na tem pobočju smo lani obrnili, ker po karti ni bilo videti, da je toliko spusta, videli pa itak nismo niti lastnih precej dolgih nosov.

Danes je bilo vse drugače, vidljivost je bila izredna, videlo se je dejansko vse kar kažejo razne GPS aplikacije na pametnih telefonih. Po malici smo se povzpeli na Gruft, edini vrh danes, ki smo ga že poznali. Obrnili smo se na jug in sestopili do še zadnjega, osmega dvatisočaka danes, Schönebennocka.

A ture še ni bilo konec, v daljavi smo videli našo vasico, ki je bila daleč, daleč. Najprej pa sestop na gliho, morda malo preveč proti vzhodu, ker smo narajmali ravno na najbolj globok sneg, ki je bil sedaj že zelo južen. Malo me je zaskrbelo koliko časa bo Paz zdržal. K sreči smo kmalu prišli do pričakovane markirane poti proti planini Hochsinner.

Obuli smo krplje in sledili gazi proti planini, potem pa spet zavili po bližnjici, vse do doline Gartental. Tu smo poiskali markirano pot proti naši vasici in naredili še 200 višinskih metrov vzpona do sedla Moritz. Tu nas je načeloma čakal le še spust proti vasici, kjer je vseeno bilo še skoraj 100 m vzpona do cerkve kjer smo imeli parkiran avto.

Po več kot devetih urah smo končali s prehojeno dolžino malega maratona v polni bojni opremi, ki smo jo tudi uporabili, krplje recimo smo obuvali kakšne štirikrat. Omeniti velja še vsaj kakšnih ducat plezanj čez planšarske ograje.

Čakal nas je že vožnja domov na kateri smo živcirali navigacijo, ki nas je na vsak način hotela usmeriti na avstrijsko avtocesto. Klonila je šele malo pred Celovcem.

V Tržiču smo imeli postanek za analizo ture in potem domov. Enkratno izkoriščen dopust.

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko

Lumkofel, 14.2.2015

Lumkofel 2287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Mitja, Mateja, Nevenka, Slavko, Peter, Tomaž
trajanje: 6 h 10 min
višinska razlika: cca 1250 m

Pustna sobota je bila kot  naročena, da ubežimo pustemu vremenu v Ljubljanski kotlini in poiščemo za normalno delovanje potrebne sončne žarke. Načrtovani cilj v Ziljskih Alpah se je ujemal z ugodno vremensko napovedjo, zato smo se ob petih zjutraj izpred društvene pisarne odpeljali v noč.

Vožnja je minevala razmeroma hitro, ob klepetu ali spanju. Počasi se je danilo, potovali smo po Ziljski dolini proti zahodu, v Lesni dolini pa že opazili prve bele, s soncem obsijane vrhove, kar je nakazovalo lep dan.

Na izhodišču snega ni bilo veliko, kljub temu smo se odločili, da s seboj vzamemo tudi krplje. Sprva nas je pot vodila po zasneženi in serpentinasti cesti, ki v kopni sezoni gotovo privabi tudi gorske kolesarje. Kakor hitro se je gozd razredčil, smo namesto ceste uporabili oz. naredili bližnjico.

Tu smo na posameznih kopnih predelih ugotovili, da hodimo po pašniku, ker kravam seveda ni potrebno pobirati, kar so nekoč pojedle. Kmalu smo dosegli planino Oberrasteralm (1619 m), kjer smo si vzeli čas za postanek.

Pot se je nato počasi vzpenjala proti »sedlu« na višini 1814 m in hitro se je izkazalo, da je bila odločitev za krplje zelo dobra zamisel. In ne, tudi z njimi nismo hodili kar po površju, ampak smo se samo malo manj udirali.

Z omenjenega sedla do vrha nas je, po fotografijah sodeč, čakal le še zložen vzpon, vendar smo nekaj minut kasneje že grizli kolena in se v pomladansko toplem soncu potili skoraj v potokih. Sneg je postajal vedno bolj mehak, strmina je naraščala, zato so nas krplje le ovirale in smo jih sneli, do vrha pa prišli po starem, tako da smo izbrcali stopnice.

Na vrhu nas je pričakal križ z napisom v nemščini »Slava Bogu na višavah« in čudovit razgled.

Za sestop do sedla smo si nadeli dereze, saj nihče ni želel staviti z vodnikom, da zagotovo ne bo padel, zatem smo jih ponovno zamenjali za krplje, ki smo jih na planini lahko pospravili in se spustili do izhodišča.





Po vrhunski vožnji skozi ovinkasto Avstrijo in preko Italije smo se ustavili na običajni gorenjski destinaciji, kjer smo ob hrani in pijači zaključili turo.

Spisal Peter

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko