Gmeineck, 31. 10. 2011

Bergfriedhütte 1775 m,
Gmeineck 2592 m,
Steinkopf 1976 m

udeleženci: Tomaž, Robert, Janez, Primož
trajanje: 6 h 27 min
višinska razlika: ca 1650 m



Kondicijsko in interesno še najbolj usklajena skupinica hribolazcev je tokrat krenila na Gmeineck, ki je lahko dostopen vrh v skupini Reisseck in je eden najvzhodnejših vrhov Visokih Tur. Je priljubljena destinacija turnih smučarjev pozimi in kolesarjev poleti.

Zbrali smo se ob peti uri zjutraj in krenili po gorenjki proti Špitalu, kjer smo malo naprej od Špitala v vasici Altersberg pustili avto. Sprva je hoja potekala po položni gozdni cesti, kasneje v serpentinah vse do naše prve pavze, pri Bergfriedhütte. Koča na 1775 m je bila žal zaprta, odprta je zgolj od junija pa do septembra.

Zatem je pot postala nekoliko bolj strma in ožja, na določenih delih celo tlakovana s kamni, tako, da si hodil po stopnicah. Vreme je bilo fantastično, dobro so se videli Julijci in velik del avstrijskih gora, predvsem Visokih tur. Pot je bila proti vrhu deloma zasnežena, še najbolj greben in sam vrh, vendar dereze niso bile potrebne.

Vrh smo kot pričakovano dosegli veliko pred »uradnim« časom, v le treh urah in trideset minut, po tablah je čas pet ur in pol. Imeli smo kratko pavzo za malico in fotografiranje, nato smo se začeli v hitrem tempu vračati nazaj v dolino. Za sestop smo izbrali manjši zanimiv greben, ki smo ga želeli raziskati, imel je več manjših vrhov, eden od teh je bil Steinkopf, s 1976 metri med morsko gladino in njegovim križem.

Nižje pod grebenom smo sestopali po strmem gozdu, saj smo se želeli vrniti na cesto, po kateri smo se vzpenjali. Kmalu smo prišli do avtomobila, ker pa smo pokurili veliko kalorij, smo se nazaj grede ustavili še v domači gostilni »pri Trebušniku«, kjer smo si povrnili moči, izlet pa se je s tem zaključil.


Spisal Primož


Olševa, 28. 10. 2011

Potočka zijalka 1700 m,
Obel kamen 1911 m,
Govca 1929 m,
Gladki vrh 1850 m,
Odenični hriber 1863 m


udeleženci: Janez, Robi, Tomaž, Paz
trajanje: 7h 15 min
višinska razlika: cca 1550 m

Trije neučakani gorniki so takoj po dvodnevnem deževju hoteli prehiteti morebitni popravek  ugodne vremenske napovedi in so se odločili za prečenje Olševe.

V meglenem jutru smo startali pred šesto uro in se odpeljali preko Kamnika in Podvolovjeka do Solčave in še dva kilometra naprej do našega izhodišča. Vmes je bil postanek za jutranjo kavo, nato pa previdno naprej v zelo gosti megli, vse od vzpona na Črnivec pa do Podvolovjeka. Na tej močno serpentinasti cesti so nam le odsevniki na obcestnih stebričkih kazali smer vožnje.

Parkirali smo pri manjši elektrarni na potoku Lašek nad gostilno Firšt in se malo pred osmo uro podali proti jami Potočka zijalka. Pot je markirana, vendar na razpotjih često ni bilo nobenih oznak in smo se kar nekajkrat morali vračati, da smo našli pravo smer.


Hodili smo po strmi in razmočeni stezi, po uri hoje pa nas je pri prvi gorski kmetiji sonce nagradilo z veliko svetlobe in lepo vidljivostjo. Toda močno je pihalo, zato je bilo ozračje hladno posebno potem, ko smo ponovno prišli v gozd. Morali smo nadeti rokavice.



Po slabi uri hoda smo dosegli višino 1700 metrov, kjer je znamenita Potočka zijalka. Jama je dolga 115 metrov in široka 20 do 40 metrov. V njej so arheologi leta 1928 odkrili ostanke več vrst živali, med njimi tudi kosti jamskega medveda, in lovsko orodje iz kamene dobe. K sreči je imel Robi s seboj svetilko, da smo si lahko ogledali tudi notranjost.

Napotili smo se takoj desno od jame strmo navzgor po grebenu na meji med Slovenijo in  Avstrijo proti prvemu vrhu. Tu so bile tudi edine jeklenice na celi poti. Kar velike zaplate snega so ostale od sneženja pred desetimi dnevi. Po plazovih sodeč ga je moralo pasti kar nekajkrat po deset centimetrov. Pobočje proti jugu je travnato in zelo strmo, zato so zdrsi toliko nevarnejši.

Vrh Obel kamna na 1911 metrih nam je ponudil čudovit razgled. Pohorje, Uršla gora in Raduha proti vzhodu, južno Kamniške Alpe od Ojstrice do Grintovca, pa Storžič in Julijci na zahodu. Na severu še avstrijski Obir in Grlovec. Tu smo lahko videli tudi celo pogorje Olševe in odločili smo se, da gremo po grebenu čim dlje proti vzhodu.

Ustavili smo se v zavetrju borovcev nekaj metrov nižje in se okrepčali, nato pa krenili proti najvišjemu vrhu Govca 1929 metrov. Vzpeli smo se še na Gladki vrh in Odenični hriber. Vmes je še veliko neimenovanih vršičkov, tako da je bilo prečenje res zanimivo, pa tudi zahtevno, saj se ozka stezica vije po strmih travnatih površinah. Na zadnji postaji so se že slišali solčavski zvonovi in naznanjali opoldanski počitek.

Privoščili smo si pol urni počitek, nato pa se spustili proti Solčavi. Pot je izredno strma od vrha do dna. Spet smo prišli na razmočeno stezo z vlažnimi koreninami in zaplatami snega. Ponekod smo si tudi sami z bližnjicami prek travnikov in skozi gozd začinili povratek. Ustavili smo se tudi ob 700 let stari tisi. Nič posebnega, drevo kot drevo.

Še strm spust in prišli smo v Solčavo. Morali smo prehoditi še dva kilometra po asfaltu in se vzpeti 300 metrov do avtomobila. Na žalost pa s tem nismo zaključili hoje, kajti Robiju so na parkirišču ostala očala. Vrnili smo se in čeprav smo jih dolgo in temeljito iskali, jih ni bilo. Morda pa jih bo Robi le še našel kje v svoji prtljagi.

Spisal Janez

Sljeme (Medvednica), 22. 10. 2011

Planinarski dom Grafičar, 864 m
Sljeme (Medvednica), 1033 m


PD Rašica
udeleženci: Alaga, Ana, Branko, Ida, Jana, Marija, Meta, Mihela, Mili, Mirjana, Ružica, Sašo, Tomaž, Vasja, Vojc
trajanje: 5h 45 min
višinska razlika: cca 850 m

Tokrat smo se odpravili na Sljeme, priljubljen cilj Zagrebčanov. Ob 6h zjutraj se nas je 15 planincev zbralo pred društvom. Po dolenjski avtocesti smo se odpeljali v Šestine, predmestje Zagreba, kjer je bilo naše izhodišče.

Po slabi uri hoje smo prispeli do Medvedgrada, enega največjih gradov na Hrvaškem. Zgrajen je bil v 13. stoletju za obrambo pred Tatari, ki so leta 1242 popolnoma uničili Zagreb. V 14. in prvi polovici 15. stoletja pa je bil v lasti Celjskih grofov.

Za ogled gradu smo bili prezgodnji, saj ga odprejo šele ob 10h in tako tudi razgleda na Zagreb nismo imeli, za kar pa v tem vremenu niti ni bilo škode. Nadaljevali smo proti Sljemenu in mimo rudnika Zrinskih, kjer so v srednjem veku kopali srebro, prišli do koče Grafičar na Malem Sljemenu.

Planincev ni bilo ravno veliko, kar nas je kar malo začudilo, saj so poti odlično označene, spodaj pa tri četrt milijonski Zagreb. Najbrž se je poznalo hladno in vetrovno vreme in zgodnja ura.

Nadaljevali smo po slemenu Sljemena in v rahlem sneženju prišli na vrh. Tu smo pomalicali in se pogreli v lokalčku na samem vrhu. Na vrhu je tudi 169 m visok televizijski stolp, zgrajen med leti 1973 in 1976, v bližini pa je smučišče, kjer od leta 2005 prirejajo slalomske tekme za svetovni pokal.

Sestopili smo po drugi poti. Tu je bila pot slabše označena kar smo seveda "izkoristili" za podaljšanje poti po nekem čudnem kolovozu in vračanje nazaj, vreme pa se je nekoliko popravilo in na trenutke je posijalo sonce.

Po slabih šestih urah smo prišli nazaj v Šestine in se mimo povsem svežega karambola dveh lokalcev odpeljali proti Sloveniji. Ustavili smo se še v gostilni Les v Čatežu, kjer so se izkazali z dobro in poceni hrano. Po točno 12 urah pa smo se vrnili v Šentvid in končali s prijetnim izletom.

Spisal Tomaž

Lipnica, Špik, 16. 10. 2011

Lipnica 2418 m, Špik 2472 m

udeleženci: Tomaž, Primož, Robert
trajanje: 6 h 20 min
višinska razlika: cca 1600 m

Planski oddelek pod Tomaževim vodstvom je za to nedeljo predvidel izlet na letos že kar nekajkrat prestavljeni vrh v Julijskih Alpah, Špik imenovan. Zjutraj naju ob 5.30 h Primož pobere in že se peljemo skozi Kranjsko goro proti prelazu Vršič. Pri ovinku številka tri zavijemo levo na makadamsko cesto in se strmo spustimo do manjšega parkirišča, naše izhodiščne točke.

Usmerimo se proti koči v Krnici, od tam pa levo proti Špiku. Markirana pot nas je skozi grapo pripeljala do z rušjem poraslega pobočja. Pri prečenju pobočja smo srečali manjšo skupinico hrvaških planincev, jih prehiteli in se na neizrazitem sedelcu obsijanim z soncem ustavili, odžejali in odpočili.

Odpočiti smo si nataknili čelade, pospravili pohodne palice in zagrizli v breg. Zadnji nekoliko strmejši del poti smo se ob pomoči varoval povzpneli na Lipnico. Na vrhu smo se zaradi vetra dodatno oblekli, “orokavičili” in “zadekali”, saj je po topli jeseni to prvi precej mrzli vikend.

Čakal nas je še manjši spust, prečenje strmega pobočja Špika in dobrih sto višinskih mtrov vzpona na vrh. Po 3 urah 40 smo osvojili vrh Špika. Navkljub sončnemu vremenu brez oblačka na nebu nam je precej močan veter skrajšal fotosafari na vrhu in kmalu smo si našli prijazen kotiček malce pod vrhom v mirnem zavetrju skal.

“Poglodali” smo preostanek hrane, s Tomažem sva imela še krajši koncert v “podiranju kupčkov”, kateri je poleg Primoža privabil še dve planinski kavki. Po končanem koncertu sva se zahvalila publiki za poslušanje, mi trije smo se počasi odpravili v dolino, kavki pa verjetno na novim kulturnim dogodkom naproti.

V dolino smo se spustili po poti čez Kačji graben. Precej nezanimiva pot doberšen del poteka po melišču, ki nas je počasi vodila do gozdne meje. V zadnjem spodnjem delu pa nas je precej strma z listjem posuta stezica pripeljala v dolino Velike Pišnice.

Očitno je planski oddelek dobil novega sodelavca Error imenovanega. Ob sestopanju smo namreč imeli namen obiskati še Frdamane police, vendar … Bomo drugič bol pozorni smo si obljubili :)

Na poti domov smo se ustavili na pijači pri Aljaževem spomeniku v lokalu “pr štoparju” kakor nas je oni dan podučil Janez Č. Ob pivu smo kovali načrte za zimski vzpon na “Mojstranke” (tokrat za spremembo kiks ni zrasel na mojem zelniku :)) in naredili okvirne plane za proste novemberske dni.

Krasno preživeta nedelja, ki je skupaj z mojim udejstvovanjem na sobotnemu triatlonu pripomogla k oceni celotnega vikenda sedi pet.

Spisal Robi


Kozji vrh, 9. 10. 2011

Kozji vrh 1628 m


udeleženci: Janja, Primož, Tomaž, Jix, Paz
trajanje:4h 26 min
višinska razlika: cca 900 m


Teden za nami je minil predvsem v napovedih vremenske kataklizme, s katero so dramatično grozili za te zadeve poklicani strokovnjaki in njihovi medijski posredniki. Namerna ignoranca tovrstnega pretiravanja (oktobrski sneg pri nas res ni neka redkost) je pripeljala do tega, da sem se pogumno prijavila na nedeljski izlet in na sneg pomislila šele, ko me je veliki vodja prijazno opomnil, naj s seboj za vsak slučaj vzamem dereze.

Cilj pohoda je bil Kozji vrh, ki se, skorajda nad mojim domačim pragom, vzpenja v vzhodni del doline Kokre. Družba je zato jutranjo kavico iz Kavala prijazno prestavila v tupališki Pumpa pub, kjer smo se najprej lotili obiranja manjkajočega dela odprave.

Tomaž je iz debate potegnil modrost, ki ji ni oporekati; nekateri hribarijo zato, ker jim je cilj dobiti kondicijo, drugim pa je kondicija le sredstvo, da dosežejo cilj. V prvi kategoriji sem našla manjkajočega Robija, za drugo sta se opredelila Tomaž in Primož, sama pa sem dodala še kategorijo tistih, ki imajo za hribovske avanture zgolj voljo in nekaj malega trme.

Iz Tupalič smo se odpeljali proti Jezerskem in pri Kanonirju zavili v zaselek Podlog, kjer so nas table opozarjale, da se je tam pred kratkim dogajala licitacija plemenskih ovnov. Avtomobile smo pustili ob bistrem potočku, ki smo ga poimenovali Kanonirščica in po makadamski cesti krenili navzgor.


Na prvem razpotju nas je pričakala tabla z napisom »Pozor hud oven«, pred katerim so pred davnimi časi verjetno bežale vse koze in tako nehote poimenovale vrh, na katerega smo se začeli vzpenjati. Stezo so  začele krasiti zaplate snega, ki so se kmalu prelile v mehko belo odejo, nadaljevanje poti pa se je nato odvijalo v pravi snežni idili.

Drevesa so nam občasno odstrla pogled na sosednja gorovja, ki so bila ponekod že obsijana s soncem in potiho si je vsak od nas že zamislil veličastnost razgleda, ki nas je čakala na cilju. Z vsakim pridobljenim metrom so se noge vse bolj ugrezale in Primož si je kot edini primerno opremljen nadel gamaše ter požrtvovalno utiral stopinje, po katerih smo mu sledili s Tomažem in Pazom.

Jix se nanje ni kaj dosti oziral. Na poti se nam je pridružil še veter, zaradi katerega smo počasi nase navlekli vso zimsko opremo, ki smo jo premogli. Tik pod vrhom je pot postala že nevarno strma in neprijetno drseča, kar pa izkušenim planincem seveda ni predstavljalo nobene ovire.

Razgled na vrhu je bil res veličasten, sonce je še vztrajalo, saj je oblake zagrizeno preganjal veter. Okrog nas so rasli Košuta, Grintovec, Kočna, Storžič in le malce daljši skok nas je ločil od turne smuke s Krvavca. Še nevajeni zimskih razmer smo preklopili na hitro dojemanje naravnih lepot in občutkov zmagoslavja, pomlatili užitno vsebino naših nahrbtnikov in se podvizali nazaj v dolino.

Pričakovali smo, da je ozko dolino Kokre že objela senca in bili prijetno presenečeni, ko smo pri Kanonirju zagledali letni vrt, ki se je še kopal v soncu in nas prijazno vabil na pivo. Ponudbe seveda nismo zavrnili in še preden je sonce zašlo za drevesa, sta Tomaž in Primož naredila načrt za pohode, ki Voluharje v tem delu naše dežele čakajo to zimsko sezono.

Zaključili se bodo pri Kanonirju ob kislem zelju, pečenicah, divjačini, vineršniclu, čevapih in ostalih slovenskih kulinaričnih dobrotah. Lepo vabljeni :)

Spisala Janja



Triglav, 6. 10. 2011

Triglav 2864 m, čez Plemenice

udeleženci: Tomaž, Robert, Janez Č., Janez K., Primož
trajanje: 10 h 26 min
višinska razlika: cca 1950 m


Ponovno se je zbrala zanimiva gorniška zasedba, popolnoma enaka kot na Vrbanovih špicah, prav tako kot takrat pa smo se namenili obiskati Julijske Alpe. Tokrat je bil na vrsti Triglav po poti čez Plemenice, poznani tudi kot Bambergova pot.

Zelo zgodaj, ob četrti uri zjutraj, smo se zbrali na parkirišču brodske biljardnice, natovorili Janezov karavan in poleteli po Gorenjki proti Mojstrani. Izhodišče je bila dolina Vrata. Naš začetni tempo proti Luknji je bil zelo hiter, dosegli smo jo v približno uri in pol, nato pa so se začele prve jeklenice, ki so se skoraj navpično vile v steni.

Tu sta si Janez Č. in Robi že rezervirala dobri štartni poziciji, saj se je zanju začel boj za tako imenovani "Zlati Bambergov pokal", ki sta ga seveda tudi osvojila, njun rezultat je bil blizu nadnaravnega, štiri ure in dvajset minut. Kapo dol, fanta, vsa čast. Tomaž, jaz in Janez K. smo napredovali nekoliko bolj umirjeno, pa morda toliko bolj uživaško.

Vzhajajoče sonce je okoliške vrhove obarvalo zlato rumeno, vreme smo ravno še ujeli, saj napoved za popoldne ni bila dobra. Vmes je bilo še nekaj lahkega nevarovanega plezanja, nato spet jeklenice in kmalu sva s Tomažem dosegla triglavske pode, obiskala sva tudi vrh Sfinge. Severna stena je izredno markantna. Tu sva se odločila, da počakava Janeza, kot se v takšnih okoliščinah spodobi.

Kar nekaj časa je minilo, ko se je le prikazal, in nadaljevali smo po podih v smeri Triglavske škrbine. Kmalu smo bili spet v steni, pihalo je vedno močneje, v daljavi je bilo opaziti oblačnost, ki se je hitro približevala, kot napovedano. Ko sva s Tomažem dosegla vrh, sva srečala Robija in Janeza Č., naredili smo nekaj fotk. Ker je Janez K. ponovno zaostal, smo se dogovorili, da gresta Robi in Janez naprej do Kredarice, midva s Tomažem pa ga počakava.

Čakanje sva izkoristila za malico in opazovanje hitro bližajoče se oblačnosti. Tomaža se je ravno začela lotevati zaskrbljenost in nejevolja, ko se je prikazal Janez, židane volje. Rokovali smo se, Janez si je privoščil jabolko, nato pa smo v nekoliko hitrejšem tempu sestopili do Kredarice, kjer smo še malo posedeli. Sestop je bil sprva mišljen po poti čez Prag, vendar smo se odločili za Tominškovo pot.

Sestop ni povzročal težav, Tomaž, Robi in Janez Č., so bili malo pred nama z Janezom K, odločil sem se, da mu med sestopom delam družbo. V dolino smo prispeli v dobrih desetih urah, kot načrtovano, v Aljaževem domu smo nazdravili na uspešno opravljeno turo. Po poti smo se še ustavili v piceriji Kot v Mojstrani, ki se je izkazala za dobro in ne preveč drago gostišče.

S tem se je naša tura zaključila.

Spisal Primož


Škrnatarica, 1. 10. 2011

Škrnatarica 2448 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Matic, Nevenka, Robert, Tadej, Tomaž
trajanje: 7h 30 min
višinska razlika: cca 1570 m

Škrnatarica mimo Tičarice

Kot je v navadi trikrat na leto, je bila na sporedu tura gorniške skupine, ki jo je vodil rašiški gorski vodnik Tokrat nas je Tadej peljal na Škrnatarico čez Tičarico. Ob pol šestih se nas je sedem zbralo pred društvom in direktno, brez postanka pičilo v Vrata, do izhodišča, Poldovega rovta.


Tu je Robi nakazal nekaj trikov iz parkiranja v temi, ob zori pa smo že krenili navkreber. Nekaj časa smo hodilo po poti proti bivaku II. Pri razcepu za Brinovo glavo pa smo se usmerili desno na pot Planica-Pokljuka (PP), ki sem pride z Vrtaškega Slemena. Pot je prečna vendar se zlagoma vzpenja. Prečili smo nekaj grap in prišli do travnate doline Med plazmi.

Zavili smo navzgor po brezpotju. Višje smo zavili desno in prek manjšega skalnega skoka in potem po travah in gamsjih stečinah proti Tičarici. Nekje smo morali zaviti preveč levo tako da smo namesto na Tičarico prilezli na vrh stranskega grebena, 300 metrov zračne razdalje od Tičarice. Zgleda, da smo imeli tako hiter tempo, da smo jo zgrešili zaradi hitrosti. Ker je bila le sekundarni cilj, pa še Tadeja bomo lahko kdaj zbadali, se nismo sekirali zaradi nje.

Nadaljevali smo po strmih travah in na greben Peščenk prišli malo pred škrbino. Iz škrbine po zajedi nas je Tadej povaroval in že smo stali na vrhu Škrnatarice. Vreme je bilo naravnost kičasto, razgledi še bolj. Nazaj grede v škrbino smo se spet varovali, potem pa sestopili po vzhodni grapi do Gulc, ki smo jih obiskali nedavno, na turi na Kukovo špico.

Od Gulc do izhodišča smo imeli Martuljek ekspres in bili malo čez dve že pri avtomobilih. Tadeje se je poslovil, mudilo se mu je na Valičev memorial, mi pa smo zavili še v Aljažev hram na analizo ture.

Spet lepo preživet dan v hribih.

Spisal Tomaž