Schwarzkofel 2168 m,
Rodresnock 2310 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Peter, Mateja, Slavko, Janez, Tomaž, Maks, Nevenka, Marjan, Primož
trajanje: 6 h 25 minvišinska razlika: 1250 m
dolžina: 15,7 km
Februarska tura gorniške skupine je bila načrtovana na Lonzakopfl v skupini Goldberg. Zaradi neugodnih vremenskih razmer pa smo morali ta cilj zamenjati z vremensko ugodnejšima Schwarzkofel in Rodresnock.
Vrhova sta severno od znanega zdraviliškega in smučarskega kraja Bad Kleinkirchheim v zahodnem pogorju Gurktaler Alp.
Ponoči je zapadlo približno deset centimetrov zelo mokrega in težkega snega. Doma je bilo treba najprej očistiti dvorišče in avtomobil, kar je nekoliko vplivalo na odhod, vendar pa smo se že kmalu po peti uri zjutraj odpeljali po avtocesti proti Jesenicam.
Deset gornikov nas je bilo v dveh vozilih, pred nami pa dva snežna pluga, ki sta nas zadrževala. Šele pred Kranjem sta se umaknila. Imeli smo prosto pot, vendar pa je bila cesta precej spolzka.
Šli smo skozi Karavanški predor, za Beljakom smo se odcepili z avtoceste, nato pa smo se po dobro označeni lokalni cesti peljali do Bad Kleinkirchheima in še malo naprej do Wiedwega.
Na višini 1100 metrov smo na parkirišču golf kluba parkirali in se pripravili za hojo. Po stranskih cestah bi se lahko povzpeli tudi višje, a zaradi nekaj centimetrov novega snega tega nismo poskušali.
Ob cesti smo se spustili več nekaj sto metrov, nato pa zavili levo skozi naselje v hrib. Kmalu so ostajale za nami le še posamezne gorske kmetije.
Nadaljevali smo po zelo strmi gozdni cesti, pokriti z novim prhkim snegom. Vstopili smo v nacionalni park Nockberge. Nizka oblačnost se je počasi redčila in obetalo se je lepo vreme.
Ko smo zapustili gozd in prišli na planino Moschelitzen, 1723 m, je bilo nad nami že čisto jasno nebo. Pri pastirski staji smo se okrepčali.
Ko smo šli naprej, je bilo na poti vedno več snega in hoja napornejša. Ponekod so bila spihala mesta, sneg pa je odneslo drugam, kjer se je močno udiralo.
Spet drugod se je že naredila skorjasta plast. Nekateri smo si nadeli krplje, ki pa so nam zaradi zelo različne snežne podlage nekje zelo koristili, drugje pa so bili celo v napoto. Ko smo prišli pod sam vrh, so izpod izpihanega snega gledale samo travne ruše in krplje je bilo treba pospraviti.
Iskali smo najboljši prehod do vrha. Prišli smo na greben, kjer je križ in dva okrogla lesena platoja s premerom okrog štiri metre z označenimi stranmi neba. Čemu služita, nismo mogli ugotoviti, prišla pa sta nam zelo prav kot klopci za počitek in okrepčilo.
Od tod smo nadaljevali po skoraj ravnem grebenu , nato pa nekih sto višinskih metrov strmo na vrh Schwarzkofela, 2168 m. Za pot smo porabili tri ure. Bilo je zelo mrzlo in vetrovno, zato smo kar nadaljevali severozahodno proti drugemu cilju.
Spustili smo se na sedlo, nato pa v enakih snežni pogojih, kot pri prejšnjem vzponu, proti vrhu. Malo pod vrhom smo naleteli na žično ograjo, kar pomeni, da je to pašno področje celo na takšni strmini in višini, kot je vrh Rodresnock, 2310 m. Čas štiri ure.
Tudi tu je zelo mrzlo pihalo. Videlo se je do naših Julijcev, Karavank, Dolomitov in Visokih Tur. Južno od nas pa velika smučišča nad Bad Kleinkirchheimom. Za nami je prišel tudi en domači gornik, ga prosili za skupinski posnetek in se pripravili za povratek.
Za nazaj smo sprva izbrali bolj direkten spust, obšli smo Schwarzkofel, morali pa smo se sprijazniti z dokaj neugodnim prečenjem, ker smo kar veliko predelov gazili kar globok sneg predno smo prišli na gaz, ki smo jo napravili pri vzponu po kateri smo se spustili v dolino. Turo smo zaključili po 6 urah in 25 minutah.
Spisal: Janez
Zaradi slabega vremena smo spet izbrali "rezervno" turo. Odločili smo se za Lepenatko, a po precej neobičajnem pristopu, iz Podvolovjeka mimo slapa Cuc.
Sestopili smo pod sedlo in iskali kolovoz, ki nas bo popeljal do markirane poti v dolino. Kolovoz smo kmalu našli, markirano pot, ki se odcepi od njega pa tudi. Po kakšnih 10 minutah sestopa po markirani poti smo prišli do Riherske hojke, 250 let stare jelke z obsegom 560 cm.
