Lepenatka, 27. 2. 2016

Kunšperski vrh (Brezovec) 1336 m,
Lepenatka 1426 m

udeleženci: Jana, Marjan, Tomaž, Paz
trajanje: 5h 15 min
višinska rzlika:  950 m
dolžina: 11 km

Zaradi slabega vremena smo spet izbrali "rezervno" turo. Odločili smo se za Lepenatko, a po precej neobičajnem pristopu, iz Podvolovjeka mimo slapa Cuc.

Izhodišče smo imeli malo naprej od turistične kmetije Rihar. V urbariju iz leta 1426 je zapisano ime Reicher, kar pomeni bogataš. Pod mostom ki povezuje cesto s kmetijo je žveplen izvir, ki ga je po poplavah leta 1990 težko opaziti, se ga pa zavoha po značilnem vonju po gnilih jajcih.

Na začetku ture je bilo megleno z rahlim sneženjem. Namesto po markirani poti levo od potoka smo jo ubrali desno, ker se menda bolje vidi spodnji slap. Morda se ga res vidi bolje, a nato sledi lomastenje strmo navzgor na levo stran nazaj na pot. A pri prvi brvi smo šli spet desno, markirana por namreč ne pripelje do zgornjega slapa.

Tako smo prišli do 60 meterskega slapišča z navišjim slapom, visokim 23 m. Nadaljevali smo naprej in nad slapom ignorirali priključek na markirano pot. Kaj hitro je naše poti zmanjkalo in hodili smo na pamet po bregu, kjer se je dalo slutiti stezico in tudi obledele oznake s krogci smo kmalu našli na drevesih.

Čez čas smo prišli do kolovoza, po njem smo nadaljevali desno proti sedlu med Malim Rogatcem in Kunšperskim vrhom. Račun se nam ni izšel, ker smo v nekem razcepu šli na napačen kolovoz in prišli na markirano pot Črnivec - Lepenatka pod Kunšperskim vrhom.

Mali Rogatec smo tako izpustili in skočili samo na Kunšperski vrh in nato nazaj na markirano pot in po njej na Lepenatko.

Sicer lep razglednik je nam ponudil razgled le do bližnjih dreves, vse ostalo je bilo v megli. Sestopili smo na sedlo Kal in si pri bivaku na Kalu privoščili malico.




Sestopili smo pod sedlo in iskali kolovoz, ki nas bo popeljal do markirane poti v dolino. Kolovoz smo kmalu našli, markirano pot, ki se odcepi od njega pa tudi. Po kakšnih 10 minutah sestopa po markirani poti smo prišli do Riherske hojke, 250 let stare jelke z obsegom 560 cm.

Sestopili smo do izhodišča in se na poti domu ustavili še na Črnivcu na analizi ture. No bolj je bil to ogled skokov v Almatiju, z novo zmago Petra Prevca in razlago komentatorja po povratku na vrh: Ni bil najboljši na Planetu, morda pa je najboljši na svetu.

Spisal Tomaž


Cimpesar, 20. 2. 2016

Cimpesar / Zimpaserkogel 1547 m

udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 12 km

Zaradi obilice snega v visokogorju je na vrsto prišel Cimpesar na avstrijski strani Karavank. Malo znani Cimpesar stoji nad dolino Bele (Vellach), sredi kapelških grap in je s Krištanovim sedlom povezan s Pristovškim Storžičem.

V literaturi je gora opisana kot kopa, v resnici pa gre za ozek greben z vsaj dvema vrhovoma in številnimi roglji in skalnimi vršiči. Preko Jezerskega vrha smo se zapeljali v Avstrijo in se po še precej ledeni cesti spustili v dolino Bele. Naše izhodišče je bilo pri odcepu privatne ceste do kmetije Podpesnik.

Ime kmetije izvira zaradi lege pod peskom, čeprav gre bolj za pečine pod vršnim grebenom Cimpesarja in bi bilo bolj utrezno ime Podpečnik. Po spluženi cesti smo mimo omenjene kmetije in v snežni idili hitro napredovali do Krištanovega sedla.



Tu smo zavili na desni kolovoz, ki je bil nesplužen in začelo se je gaženje. Na slemenu, ki pada na kolovoz se odcepi pot s starimi oznakami.

Že smo hoteli zaviti na potko, a ker smo opazili da vodi najprej na predvrh s katerega se je treba spustiti na sedlo, smo po kolovozu nadaljevaki v smeri sedla in potem na gliho navkreber.





S sedla smo do vrha sledili čedalje ožjemu grebenu in še ravno prav za razglede prišli na vrh. Malo po našem prihodu se je začela okoli nas poditi oblačnost, ki je zapirala razglede. Na vrhu smo bili razen enega vsi prvič, pa še ta eden ni opazil da je tu že bil.

Prvoti namen krožne ture smo zaradi snežnih razmer prihranili za drugič in se vrnili po isti poti do sedla. Namesto da bi po naši gazi sestopili do kolovoza, smo raje gazili še na predvrh in po njegovih pobočjih sestopili do Krištanovega sedla in tako skoraj sledili starim oznakam.

Od sedla smo po poti pristopa sestopili do izhodišča in točno po petih urah zaključili turo. Ker se je nekaterim tokrat mudilo je bila tokrat analiza ture le za slabe pol ekipe v Kavalu na Brodu.


Spisal Tomaž




Schwarzkofel, Rodresnock, 13.2.2016

Schwarzkofel 2168 m,
Rodresnock  2310 m


Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Boštjan, Peter, Mateja, Slavko, Janez, Tomaž, Maks, Nevenka, Marjan, Primož
trajanje: 6 h 25 minvišinska razlika: 1250 m
dolžina: 15,7 km

Februarska tura gorniške skupine je bila načrtovana na Lonzakopfl v skupini Goldberg. Zaradi neugodnih vremenskih razmer pa smo morali ta cilj zamenjati z vremensko ugodnejšima Schwarzkofel in Rodresnock.

Vrhova sta severno od znanega zdraviliškega in smučarskega kraja Bad Kleinkirchheim v zahodnem pogorju Gurktaler Alp.

Ponoči je zapadlo približno deset centimetrov zelo mokrega in težkega snega. Doma je bilo treba najprej očistiti dvorišče in avtomobil, kar je nekoliko vplivalo na odhod, vendar pa smo se že kmalu po peti uri zjutraj odpeljali po avtocesti proti Jesenicam.

Deset gornikov nas je bilo v dveh vozilih, pred nami pa dva snežna pluga, ki sta nas zadrževala. Šele pred Kranjem sta se umaknila. Imeli smo prosto pot, vendar pa je bila cesta precej spolzka.

Šli smo skozi Karavanški predor, za Beljakom smo se odcepili z avtoceste, nato pa smo se po dobro označeni lokalni cesti peljali do Bad Kleinkirchheima in še malo naprej do Wiedwega.

Na višini 1100 metrov smo na parkirišču golf kluba parkirali in se pripravili za hojo. Po stranskih cestah bi se lahko povzpeli tudi višje, a zaradi nekaj centimetrov novega snega tega nismo poskušali.

Ob cesti smo se spustili več nekaj sto metrov, nato pa zavili levo skozi naselje v hrib. Kmalu so ostajale za nami le še posamezne gorske kmetije.




 

Nadaljevali smo po zelo strmi gozdni cesti, pokriti z novim prhkim snegom. Vstopili smo v nacionalni park Nockberge. Nizka oblačnost se je počasi redčila in obetalo se je lepo vreme.

Ko smo zapustili gozd in prišli na planino Moschelitzen, 1723 m, je bilo nad nami že čisto jasno nebo. Pri pastirski staji smo se okrepčali.




 

Ko smo šli naprej, je bilo na poti vedno več snega in hoja napornejša. Ponekod so bila spihala mesta, sneg pa je odneslo drugam, kjer se je močno udiralo.

Spet drugod se je že naredila skorjasta plast. Nekateri smo si nadeli krplje, ki pa so nam zaradi zelo različne snežne podlage nekje zelo koristili, drugje pa so bili celo v napoto. Ko smo prišli pod sam vrh, so izpod izpihanega snega gledale samo travne ruše in krplje je bilo treba pospraviti.

Iskali smo najboljši prehod do vrha. Prišli smo na greben, kjer je križ in dva okrogla lesena platoja s premerom okrog štiri metre z označenimi stranmi neba. Čemu služita, nismo mogli ugotoviti,  prišla pa sta nam zelo prav kot klopci za počitek in okrepčilo.

Od tod smo nadaljevali po skoraj ravnem grebenu , nato pa nekih sto višinskih metrov strmo na vrh Schwarzkofela, 2168 m. Za pot smo porabili tri ure. Bilo je zelo mrzlo in vetrovno, zato smo kar nadaljevali severozahodno proti drugemu cilju.

Spustili smo se na sedlo, nato pa v enakih snežni pogojih, kot pri prejšnjem vzponu, proti vrhu. Malo pod vrhom smo naleteli na žično ograjo, kar pomeni, da je to pašno področje celo na takšni strmini in višini, kot je vrh Rodresnock, 2310 m. Čas štiri ure.

Tudi tu je zelo mrzlo pihalo. Videlo se je do naših Julijcev, Karavank, Dolomitov in Visokih Tur. Južno od nas pa velika smučišča nad Bad Kleinkirchheimom. Za nami je prišel tudi en domači gornik, ga prosili za skupinski posnetek in se pripravili za povratek.



Za nazaj smo sprva izbrali bolj direkten spust, obšli smo Schwarzkofel, morali pa smo se sprijazniti z dokaj neugodnim prečenjem, ker smo kar veliko predelov gazili kar globok sneg predno smo prišli na gaz, ki smo jo napravili pri vzponu po kateri smo se spustili v dolino. Turo smo zaključili po 6 urah in 25 minutah.

Spisal: Janez



Veliki vrh nad Komatevro, Ruš, 7.2.2016

Veliki vrh nad Komatevro 1633 m,
Ruš 1614 m

udeleženci: Jana, Marjan, Tomaž
trajanje: 5 h 35 min
višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 16,5 km

Ker smo šli v hribe v nedeljo, ko je bilo slabše vreme, smo morali izbrati ustrezno destinacijo. Med raznimi varianrami smo izbrali enega od Velikih vrhov, tistega blizu Stegovnika. Menda se imenuje Veliki vrh nad Komatevro, čepraj je na zemljevidu napisan samo Veliki vrh.


Glede na nedeljo in vreme je bila tudi udeležba ustrezna, bili smo samo trije. Še v suhem vremenu smo parkirai malo naprej od Medvodij in krenili na pot. Po cesti malo ob potoku Tržiška Bistrica, nato ob potoku Fevča in nato navkreber.

Po labirintu cest, kjer je elektronska karta na telefonu spet precej olajšala orientacijo, smo prišli čisto pod Stegovnik. Tega smo od daleč še videli, potem pa ga je zakrila megla, kot tudi vse ostalo. Začelo je tudi snežiti in tudi po tleh je bilo vse več snega.

Na primernem mestu smo zavili s ceste proti grebenu Velikega vrha. Pravzaprav smo sledili stopinjam nekoga, ji je tod hodil dan prej. Na grebenu so se sledovi končali, kar je bilo nekoliko čudno, saj so bili sledovi le v eno smer.

Kdo bi vedel, morda je na tem mestu možakarja ali možakarco uplenil malo večji orel. So se pa pojavile markacije, ki smo jim nekaj časa sledili, dokler niso zavile z grebena. Mi smo nadaljevali po grebenu ob ostankih žičnate ograje, oziroma tehničnih ovir, ki so tu menda iz časov barona Borna.

V okviru časovnice so prišli na Veliki vrh nad Kominterno, kot smo ga alternativno poimenovali. Po kratkem postanku smo se odločili da skočimo še na Ruš. Sestopili smo nazaj po grebenu do markacij in potem po njih  proti Stegovniku. Še pred sedlom Pri Lojtri se odcepi pot na Ruš.

Malo znani Ruš je precej lep razglednik, kadar seveda ni megle. Tako smo se bolj posvetili brskanju po vpisni knjigi. Sestopili smo do odcepa od markirane poti in po njej do sedla Pri Lojtri. Od tu smo po markirani poti sestopili do ceste od zjutraj in po njej v slabi uri prišli do izhodišča.


Lepo smo izkoristili dan s slabim vremenom. Analiza ture je bila v Old English House v Tržiški Bistrici.

Spisal Tomaž