Ötscher 1893 m,
Ötscherschutzhaus 1418 m ,
Kleiner Ötscher 1552 m,
kanjon Ötschergräben
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Marjan, Slavko, Janez
trajanje: 11 ur 20 minut
višinska razlika: cca 1800 m
dolžina: 32 km
V tem deževnem času je res težko najti območje z ugodnimi vremenskimi razmerami. To je bil razlog za odločitev ture za zelo oddaljen cilj, Ötscher, vrh v Ybbstalskih Alpah v Spodnji Avstriji.
Pet članov naše gorniške skupine smo se že ob štirih zjutraj odpeljali mimo Maribora, Gradca, od tod levo za Salzburg, Bruck an der Mur, Mariazell in smo po štirih urah prispeli do našega izhodišča Trübenbach.
Začeli smo po lepi, dokaj široki gozdni cesti, vendar smo se kmalu odcepili na zelo razmočeno stezo. Bili smo blatni prav do kolen. Tako je bilo, dokler nismo prišli do bukovega gozda, kjer je bila hoja po odpadlem listju prav prijetna.
V gozdu ni bilo nobenega razgleda, po dveh urah pa se je gozd razredčil, med nizkimi borovci in grmičevjem smo se vzpenjali proti grebenu Rauher Kamm. Na višini 1500 metrov se je v daljavi pokazal tudi naš vrh.
Grebenska pot je bila prijetna. Odprl se je razgled na dolino in tudi ravninski del vzhodne Avstrije. Med spusti in vzponi je bilo treba nekatere dele tudi preplezati. Prišli smo na zelo široki travnati predvrh Taubenstein, 1848 m.
Prilegel se je kratek počitek, a zaradi močnega vetra smo kar hitro nadaljevali. Spet spust in vzpon, prav tako po grebenu, z nekaterimi malo zahtevnejšimi deli do našega prvega cilja, Ötscher, 1848 m.
Severno je lep razgled na smučišča nad Lackenchofom, od koder je speljana žičnica. Zaradi vetra je bil čas le za kratko okrepčilo. Naš naslednji cilj je še Kleiner Ötscher, zahodno od glavnega vrha.
Spustili smo se do zgornje postaje žičnice do koče Ötscherschutzhaus na 1418 metrih, ki je bila žal zaprta, nato po trasi smučišča na sedlo Riffelsattel, 1300 m.
Od tod je proti vrhu speljana steza med nizkimi borovci, kjer se je veter vsaj malo umiril. Vzpon je bil enakomeren, hitro smo napredovali in po 45 minutah prišli na 1552 visok vrh.
Odprl se je lep pogled na spust z že osvojenega vrha. Nekaj metrov nižje je bilo manj vetra, da smo se lahko malo odpočili in okrepčali. Pred nami je bil peturni povratek po krožni trasi.
Začetek je bil kar obetaven, saj smo se v 40 minutah spustili do višine 930 metrov. Potem pa smo prišli na široko gozdno cesto in nadaljevali po ravnini nekaj kilometrov, ko smo se odcepili desno in spustili v sotesko Ötschergräben.
To je kanjon, večinoma po obeh straneh obdan z navpičnimi skalnatimi stenami. Imeujejo ga 'avstrijski Grand Canyon'. Pot je vdelana v skale, vmes so leseni mostički, katerih močna kovinska nosila so pritrjena v steno.
Zaradi lažjih prehodov je v sicer ravninskem delu veliko vzponov in spustov. Hodili smo visoko nad deročo reko Erlauf. Zato so v steno vpete varovalne jeklenice, katerih pa nam skoraj ni bilo treba uporabljati, ker je bil teren suh.
V strugo pod nami so se spuščali slikoviti izviri in slapovi, zato je bila rečica vedno večja. Voda je tekla preko brzic, pregrad in tolmunov in zaradi pestre strukture kamenin spreminjala barvo.
Z besedami je težko opisati to naravno lepoto, zato si velja ogledati posnetke naših gornikov v prilogi. Že zanimivo speljana trasa poti, pa prizori z vodo in strugo, so res izjemni.
Rekli smo, to smo res morali videti. Če pa bi bilo to v dolžini nekaj kilometrov, ne pa skoraj petnajstih, bi bila vsa lepota še bolj veličastna. Od vrha Kleiner Ötscher do konca soteske pri Erlaufboden smo potrebovali kar 5 ur in 15 minut.
Ko smo prišli na lokalno cesto, smo imeli do avtomobila še 45 minut hoje. Nismo imeli izbire in smo šli. Že po krajšem času pa smo v daljavi zagledali avto in edina ženska v ekipi ga je kot štoparka zaustavila.
Naš šofer je prisedel in se odpeljal z njim do izhodišča ter se vrnil z avtomobilom po ostale. Za turo smo porabili 11 ur in 20 minut. Na povratku smo si zaželeli hladno pivo, katerega pa smo dobili šele v tretji gostilni.
Prvi dve sta bili ob 18.uri že zaprti. Do doma smo potovali še štiri ure.
Janez
Pot je sprva še zelo strma, kasneje bolj položna. Na vrh Brane, 2253 m, smo prišli v štirih urah in pol. Počivali smo malo dalj časa, čeprav so sosednje vrhove že pokrivale megle, kar je pomenilo, da se vremenoslovci niso zmotili.
Taktika z dvema zbirnima mestoma je pomenila, da smo vsi prikapljali na drugo zbirno mesto, v OMV Kamnik. Po kavi smo z dvema avtomobiloma nadaljevali do izhodišča pri Žagani peči.
Takoj pri parkiriščiu se začne zelo lepa lovska pot. Da ne bi bilo na lovski stezici dolgčas, sva se dva zaplezala v skale. Po dobri uri smo prišli do lovske koče, kjer smo si privoščili postanek.
Nadaljevali smo desno nad kočo in čez čas prišli do razcepa poti, kjer smo zavili desno proti Zobu. Kmalu po odcepu smo na potki med ruševjem presenetili gamsa. Kar je čudno glede na to, da so bile ženske udeleženke v večini in tako nismo hodili ravno v tišini.
Po atraktivnem preskoku je odbrzela mimo ostalih in izginila v ruševju. Mi smo nadaljevali direktno proti Zobu in na vrhu ugotovili, da to ni Zob temveč Mala Kalška gora. Tako smo Zob prihranili za konec in prej skočili še na Veliko Kalško goro.
Na Zobu smo ga dali malo na zob in potem sestopili po poti pristopa mimo Gamsovega preskoka do lovske koče, kjer smo imeli pravi mali piknik. Še tričetrt ure sestopa in zaključili smo s turo. Analizo ture smo opravili Pri Jurju v Kamniški Bistrici.
Pet članov naše gorniške skupine smo se že ob štirih zjutraj odpeljali mimo Maribora, Gradca, od tod levo za Salzburg, Bruck an der Mur, Mariazell in smo po štirih urah prispeli do našega izhodišča Trübenbach.
Začeli smo po lepi, dokaj široki gozdni cesti, vendar smo se kmalu odcepili na zelo razmočeno stezo. Bili smo blatni prav do kolen. Tako je bilo, dokler nismo prišli do bukovega gozda, kjer je bila hoja po odpadlem listju prav prijetna.
Spustili smo se do zgornje postaje žičnice do koče Ötscherschutzhaus na 1418 metrih, ki je bila žal zaprta, nato po trasi smučišča na sedlo Riffelsattel, 1300 m.
Odprl se je lep pogled na spust z že osvojenega vrha. Nekaj metrov nižje je bilo manj vetra, da smo se lahko malo odpočili in okrepčali. Pred nami je bil peturni povratek po krožni trasi.
Z vsako prestavitvijo se je redčilo število udeležencev in na koncu nas je ostalo samo pet, za en osebni avto. Ob šestih zjutraj smo se odpeljali proti Ljubelju in se vmes ustavili še v Tržiču na jutranji kavi.
Ker vreme ni bilo tako slabo, smo med vožnjo proti Ljubelju še računali da bi nam morda vseeno lahko uspel Hajnžev Praprotnik. A na Ljubelju so se naši avstrijski načrti razblinili.
