PD Rašica
udeleženci: Marja, Ruža, Alenka, Leonida, Silva, Jana, Marjan, Eva, Nadja, Boris, Simona, Božo, Metka, Mirko, Ana, Vida, Maja, Mojca, Stanka, Jan, Marija, Darko, Liljana, Tatjana, Niko, Jože, Vida, Andreja, Rok, Andreja, Roza, Marjeta, Irena, Dunja, Ivan, Robert, Marjan, Nives, Katarina, Marija, Mihela, Andreja, Frančiška, Sabina, Janja, Irena, Danica, Renata, Ema, Katarina, Darja, Srečko, Teja, Marija, Primož, Boris
1. dan
Manita peč 570 m
Podaljšan vikend z lepim vremenom, atraktivni izleti, kopanje v morju in pa seveda sproščena druščina so bili tudi tokrat najmočnejši atributi Primoževega izleta, ki je imel delovni naslov »Po poteh Vinetouja«.
Hmm, trije dnevi za potovanje na Divji zahod, v Ameriko??!! Seveda ne, v načrtu je bil obisk pokrajine, kjer so v 60-ih letih prejšnjega stoletja posneli večino filmov o poglavarju Apačev, legendarnem junaku nemškega pisca pustolovskih romanov Karla Maya.
To je južni Velebit, prvobitna divjina, resnično nenaklonjena človekovemu bivanju. Mimogrede, nekaj sekvenc je bilo posnetih tudi v Sloveniji. Iz Šentvida se ob 6. uri zjutraj zapeljemo proti mejnemu prehodu Vinica, v Bosiljevu pa se priključimo na avtocesto proti Splitu.
Vožnjo smo si krajšali s pokušanjem dobrot, na počivališču Zir pa smo imeli daljši odmor. Za tunelom Sv. Rok zapustimo avtocesto in nadaljujemo v smeri Starigrad, proti kanjonu Velika Paklenica.
Pri vhodu v Nacionalni park poravnamo vstopnino in se z avtobusom zapeljemo do urejenega parkirišča. Naš cilj je kraška jama Manita peč, do katere je urica in pol hoje po kanjonu. Ob poti je veliko plezalcev, nekaj jih zagledamo tudi v znameniti steni Anića Kuk.
K sreči hodimo v senci dreves, saj gre vročina proti 30 °C. Pred vhodom v edino za javnost odprto jamo v parku, nas pričaka vodič, ki nas razveseli z opozorilom, da je temperatura v jami »le« 10 °C.
Manita peč je tipična kraška jama, globine 175 m, z obilico jamskih okraskov oziroma sig, kot so stalagmiti, stalaktiti, stalagnati. Nekateri okraski imajo zaradi značilne oblike tudi svoje poimenovanje. Z malo domišljije prepoznamo čarovnico, orgle, Budo,…
Ima pa jama neko svojo, posebno, atmosfero, ki pa jo obiskovalec seveda začuti ali pa tudi ne. Na splošno ima vsaka jama svojo, edinstveno, atmosfero, razlaga vodič.
Prijetno ohlajeni se po ogledu jame vrnemo do parkirišča in se čez Maslenički most zapeljemo v Posedarje. Hitro opravimo z najtežjim delom izleta, to je z nastanitveno logistiko. Običajno stresno opravilo, je tokrat minilo brez zapletov.
Seveda, mudilo se nam je, da še pred večerjo preverimo temperaturo Novigradskega morja. Po občutku je imela vsaj prijetnih 20 °C. Po večerji smo se kar kmalu odpravili k počitku, saj nas je naslednji dan čakal pester program.
Fotografije, 1. dan
2.dan
Pariževačka Glavica,
Kanjon Zrmanje in Krupe
Po sobotnem zajtrku smo se najprej zapeljali do bližnje trgovine, da si v prvi vrsti priskrbimo dovolj tekočine za turo, saj je bil napovedan vroč dan. Kmalu za vasico Jasenice nas četrt ure hoje od glavne ceste preseneti izredno razgledišče nad kanjonom reke Zrmanje, Pariževačka Glavica.
Tudi z avtom dostopen »vidikovac« omogoča spektakularne poglede na kanjon reke Zrmanje, ki se nekaj kilometrov naprej izliva v morje. Za mnoge najlepša hrvaška reka je prvovrstna turistična destinacija.
Izvira pod obronki južnega Velebita in do izliva v Novigradsko morje preteče 79 km. V spodnjem delu je plovna, saj doseže globino tudi do 7 metrov. Zanimiva je tako za raftanje in kajakaštvo, kakor tudi kopalce in pohodnike.
Ne daleč stran od razgledišča je bila v 60-ih letih postavljena filmska indijanska vas, imenovana »pueblo«. Da ne bi fotoaparati in pametni telefoni pregoreli, smo se zapeljali v zaselek Ravni Golubić, kjer smo začeli naš pohod.
Med spuščanjem čez pobočje Vratolom se nam odpirajo vedno lepši razgledi na očarljivo ovinkast kanjon reke Krupe, ki je največji pritok reke Zrmanje. Spustimo se do njunega sotočja. Le pet minut hoje vzdolžno obiščemo Visoki buk, največji slap na reki Zrmanji.
Ujeli smo ravno skupinico kajakašev, ki je svojo pot nadaljevala na edini možen varen način. To je peš ob reki, medtem, ko so kajake spustili po slapu. Po obveznem fotografiranju se vrnemo do sotočja. Nadaljujemo po kanjonu reke Krupe.
Že res, da je maj verjetno najslikovitejši čas za obisk kanjona, a je pot na več delih razmočena ali celo v vodi, zato je posledično tudi bolj zahtevna in spolzka. Tako se skupina bolj raztegne, zato se na Velića luki razdelimo v dve skupini.
Pred nami je 200 metrov vzpona iz kanjona, popoldanska vročina pa neizprosna. Večina se kljub temu odloči za spust do znamenitega Kudinega mostu. 109 metrov dolg most sestavlja 12 lokov in stebrov, zgrajenih v suhozidni tehniki.
Po legendi ga je zgradil mladenič Kude, da bi prišel na drugo stran reke, do svoje srčne izvoljenke. Romantična zgodba tako še dodatno buri domišljijo v pravljičnem okolju. Vračanje je bilo vendarle nekoliko bolj optimistično, saj nas je pri šoli čakal avtobus z ohlajeno pijačo.
Utrujeni, predvsem pa navdušeni nad naravnimi lepotami, se vračamo proti hotelu. Med vožnjo že pogledujemo proti nedeljskemu cilju: lepo vidnim Tulovim gredam. A programa za soboto še ni konec. Čaka nas še obisk slikovite cerkvice sv. Duha, ki se nahaja par kilometrov naprej od hotela. Približno polovica nas obisk prestavi na kdaj drugič, saj je po taki turi skok v morje čista desetka.
Fotografije, 2. dan
3.dan
Tulove grede 1.120m
Kdor je zaradi nedelje pričakoval ležeren izlet, je naredil račun brez krčmarja. Čakale so nas namreč Tulove grede, kjer je treba v zadnjem delu kar konkretno poplezati. Zajtrk je minil z mislijo na pakiranje.
To zna biti včasih tudi zahtevno opravilo, saj je potrebno spakirati tako za na turo, kot za domov. Pa še za na avtobus. Nekako pa smo imeli pravi timing vendarle uspelo. Zapeljali smo se na izhodišče ture, to je pri kapelici na Majstorski cesti pri tunelu Sv. Rok.
Rek »nomen est omen« za to cesto prav gotovo drži. Gradbena mojstrovina je bila dokončno zgrajena leta 1832, z namenom povezave celine z Dalmacijo. Habsburška monarhija je s tem zagotovila poštno povezavo med Dunajem in Zadrom.
Dandanes si je kar težko predstavljati, kako je potekalo garaško delo s primitivnim orodjem v prepadnih stenah južnega Velebita v poletni pripeki ali zimski burji. Mimo cerkve Sv. Franje nadaljujemo ob vedno širših razgledih do kamnoloma.
Tu nas dohiti domačin, ki nam razloži, kje je možno zložno speljano cesto prečiti po bližnjici. Seveda mu nismo razlagali, da je naš cilj prav hoja po razgledni mojstrovini, pa še poskoke ne bomo preveč motili. Pri beli kapelici nas prehiti oziroma bolje rečeno zapraši pravcati konvoj terencev slovenskih registrskih tablic.
Ob spominskih obeležjih padlim hrvaškim braniteljem v nekaj minutah dosežemo sedlo Vrhprag. Na protivetrnem zidu so številna obeležja in opomniki na filme o indijanskem poglavarju, kajti ravno ti slikoviti kraji so bili največkrat prizorišče snemanja priljubljenih filmov.
Vinetouja je upodobil francoski igralec Pierre Brice, najbolj vneti fani pa so Nemci, ki vsako leto organizirajo tematska srečanja. Od zida do vrha je označena ura hoje. Hoja po spektakularni pokrajini kamnitih skulptur je do razgledišča enostavna. Vrh je videti na dosegu roke, a vendar je od tu naprej hoja zelo zahtevna in deloma zavarovana s tanko jeklenico.
Ta je na drugem skoku potrgana, zato si pomagamo z vrvjo. Zadnji skok predstavlja test debelosti, ki ga opravimo z odliko. Vrh je enkraten razglednik na dalmatinski del Majstorske ceste, vidi se tudi kanjon Zrmanje. Drugega sestopa, kot po poti vzpona ni.
Vse skupaj nekoliko traja, saj se tudi vračamo previdno, pa tudi skupina je kar velika. Je pa zato zadovoljstvo ob prihodu nazaj na sedlo toliko večje.
Vročo popoldansko hojo sklenemo pri avtobusu, ki nas čaka na izhodišču. V miru spakiramo in se zapeljemo proti domu. Čudovit podaljšan majski konec tedna nam je uspel.
Fotografije, 3. dan
Spisal Marjan
