Jerebikovec (Mežakla), 28.11.2010

Jerebikovec, 1593 m, najvišji vrh Mežakle


udeleženci: Luka, Tomaž, Paz,  Robert
trajanje: 3h 25min
višinska razlika: cca 850 m
dolžina: 5,64 km

Vremenoslovci so opozarjali na obilnejše sneženje v popoldanskem času, tako da je bil za cilj današnjega izleta določen Jerebikovec, najvišji vrh Mežakle. Ob 8.00 h smo se zbrali v Biljardnici Kaval, popili jutranjo kavo in jo mahnili na Gorenjsko.

Avto smo pustili ob cesti nad Mojstrano, si nadeli gamaše in ostalo planinsko opremo, sam pa sem na in v rukzak natlačil še pancarja in kratke smučke Big Foot-ke imenovane z namenom, da na njih opravim del poti v dolino.

Kombinacija dodatno natovorjenega rukzaka ter precej strme poti sta mi kmalu pospešila srčni utrip in dihanje spremenila v sopihanje. Le s težavo sem sledil ostalim članom odprave.





V dveh urah smo dosegli vrh, kjer smo se preoblekli in okrepčali. Zaradi oblačnega in vetrovnega vremena smo se odločili, da jo po hitrem postopku mahnemo v dolino.

Sam sem si nadel pancarje in smuči ter se podal proti strmini. Sem ter tja pomrznjen sneg, snežni zameti in moje prvo srečanje z Big Foot-kami v celem snegu je v začetku botrovalo precejšnjim težavam “smučarskega šampijona”, kar pa je neizmerno zabavalo ostali del ekipe. Polek glasnega smejanja je čez Mežaklo denelo “dej, a si ga posneu”. Moram priznati, da tako unete paparazzi-je redko srečam. ;))

Kmalu se je sneg unesel, ravnotežje “pošlhtalo” in smučanje v dolino je postalo precej prijetneje. Na žalost se je z nižanjem nadmorske višine nižala tudi višina snežne odeje in kajkmalu je bilo snega le še 20-30 cm, kar pa je pomenilo konec smučanja.

Smučke so romale nazaj na rukzak in pot sem nadaljeval v pancarjih. V slabi uri smo bili pri avtu, se preoblekli ter se zaradi sneženja odpravili domov.

Zaradi oblačnega vremena smo bili na vrhu sicer prikrajšani za prelepe poglede na Triglav in ostale okoliške vrhove, vendar je bil današnji izlet vseeno krasen zaključek tedna preživet v dobri družbi. Pa tud smuče bom še v hribe vlaču! Se splača, “je fajn, pa ne sam meni”.

Spisal Robi




Grlovec / Ferlacher Horn, 20.11.2010

Grlovec / Ferlacher Horn, 1840 m

udeleženci: Luka, Marjan, Nataša, Paz, Robi, Rozi, Tomaž
trajanje: 4h 30min
višinska razlika: cca 1150 m 

dolžina: 10,82 km

In spet je prišel vikend, čas za naše pohodniške izlete. Tudi ta vikend nam vreme ni bilo najbolj namenjeno, še posebej nedelja, smo se tokrat odpravili v soboto. Tomaževa ideja za turo, ki se je kasneje izkazala za odlično, je bil 1840 m visok Avstrijski vrh Grlovec – Ferlacher Horn.


Ker pa moje delovne obveznosti zavezujejo tudi ob sobotah, se je družbica ponovno prilagodila meni, in zbor je bil posledično ob 6h. Zgodnja in hladna ura je botrovala temu, da sem sedel v avtu in zato je del družbe odšel naprej na kavo. Ko smo se ostali nabrali pa smo jo urno ubrali za njimi.

Tokratna ekipa je bila poleg Robija in Tomaža z štirinožnim prijateljem Pazom še Marjan in Nataša z njuno štirinožno prijateljico Rozi. Ko smo se nabrali na kavi in dogovorili o planu vožnje, smo nadaljevali pot proti mejnemu prehodu Lubelj.


Po prečkanju meje in spustu s prelaza do prvih hiš, smo se parkirali v majhnem zaselku Dajčpeter in se pripravili na odhod. Pot, ki se je daljši del vila ob potoku, je že na začetku pokazala, da se bomo kar strmo dvigovali. Verjetno je to prestrašilo Paza, saj je na vsak način želel nazaj v avto.

Seveda ga je Tomaž potrpežljivo z povodcem prepričal, da je vseeno odšel z nami. Pot ob potoku je bila precej blatna in veliko neugodnih pasti je skrivala poz odejo listja, a smo se prebili preko tega, in pot se je nekoliko omilila. Pot se je za kratek čas preselila na cestišče, ki vozi do dveh kmetij in kasneje nazaj v gozd.

Po kakšni dobri uri hoda pa so se na pobočju že začele počasi kazati snežne krpe. Proti vrhu je snega postajalo vedno več in prav na vrhu ga je bilo kakšnih 20 cm. Ker je na vrhu močno pihalo in razgleda ni bilo smo jo hitro pobegnili nazaj do zavetja v gozd, kjer smo v miru pomalicali.

Ob sestopu pa se je del ekipe odcepil in šel še krajšo krožno kuto preko sosednega vrha. To sta bila Marjan in Nataša z Roziko, saj so imeli cel dan časa, ostali pa smo jo mahnili proti avtomobilu. Zaradi moje delavne obveznosti smo se morali prej vrnit domov.

Po uspešnem in zabavnem sestopu z raznimi plesnimi točkami po mokrih skalah in vejah, ki so bile skrite pod listjem, smo uspešno in prečudovito zasneženo turo zaključili s kratkim obiskom Tržiškega pub-a.

Spisal Luka




Visoka polica / Cima delle Cenge, 13.11.2010

Bivak Brunner, 1432 m
Visoka polica / Cima delle Cenge, 2002 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Edo, Janez, Maks, Marjan G., Marjan Š., Nevenka, Primož, Radoš, Tadej, Tomaž
trajanje 7h 22min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: 7,81 km


Novemberska tura gorniške skupine je bila Visoka polica 2002 m v zahodnih Julijcih v Italiji. Ob 6. uri se nas je zbralo 11 udeležencev, po dolgem času zopet ena ženska. Vodnik ture Tadej. Iz Šentvida smo s kombijem in osebnim avtomobilom krenili preko Rateč do Rabeljskega jezera, ki je bilo izhodišče na 898 m.

Po dolini Belega potoka, smo po uri hoje prišli do bivaka Brunner 1432 m, kjer je bil tudi kratek postanek za pijačo, pa tudi za zajtrk, kdor tega ni opravil doma.





Pot naprej vodi do bivaka Gorica, mi pa smo zavili desno preko Belega potoka strmo nazgor. Zaradi snega, ki je zapadel pred tednom, je strmina zahtevala veliko previdnost, z višino ga je bilo tudi vedno več. Kot po navadi tudi tokrat ni bilo človeških sledi, le mi in gamsi smo si delili pot, videli smo pa le enega. Pot je bila zaradi  strmine, travnate podlage in mokrega snega vse zahtevnejša.

Po spustu ob pomoči jeklenic smo prišli na ozko sedlo 1820 m. Pred nami je bila stena, ki smo jo preplezali in je označena z 2. težavnostno stopnjo. Po treh urah in 45, minutah smo dosegli vrh.

 

 

 

Trud je bil poplačan s čudovitim razgledom naših Julijcev, Karnijskih in avstrijskih Alp. Ob naštevanju vrhov, smo imeli kar malo učno uro, Primož je govoril  italijanska imena, Tadej je pa sprotno popravljal na slovenska.



Po pol urnem počitku in okrepčilu smo se odpravili po isti poti nazaj.Povatek je zahteval še večjo pazljivost zaradi nevarnosti zdrsa. Plezalni del smo opravili s pomoćjo vrvi, ki jo je vodnik namestil že pri vzponu.




Kljub temu smo za teh 50 višinskih metrov porabili kar 40 minut. Od tu naprej smo dobro napredovali, zmotili trop petih gamsov in po treh urah bili na izhodišču. Sledil je postanek na matrinovo soboto pri Martinu v Kranjski gori in - nasvidenje na naslednji turi.



Spisal Janez