Gruft, Schoberriegel, Kornock, 18. 11. 2023

Schoberriegel 2.208 m,
Gruft 2.232 m,
Kornock 2.193 m,

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Matjaž, Srečko, Anka, Tomaž, Mateja, Marjan
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: 1130 m
dolžina: 14 km


Noke, kakor skrajšana poimenujemo Nockberge, radi in redno obiskujemo. Ne le, da so relativno blizu in je turo možno izvesti v enem dnevu, temveč obsegajo številne lepe vrhove, primerne za obisk v vseh letnih časih.

Rek »Nomen est omen« tu zares pride do izraza. Ime gorovja je namreč sinonim za zaobljeno, kopasto obliko številnih travnatih dvatisočakov. Razprostirajo se v treh avstrijskih zveznih deželah, Koroški, Solnograški in Štajerski.

Rosennock, najvišji vrh koroških Nokov, kakor tudi najvišji štajerski Nok in obenem tromejnik, Große Königstuhl smo že obiskali.

Eisenhut, najvišji štajerski Nok, ki je tudi najvišji vrh gorske skupine Krške Alpe / Gurktaler Alpen, kamor Nockberge spadajo, pa se nam je uspešno že nekajkrat izmuznil.

Tokrat imamo izhodišče na prelazu Turracher Höhe, kjer je tudi priljubljeno koroško smučišče. V načrtu je velikopotezno, beri dooooolgo grebensko prečenje. V ranem jutru parkiramo na prelazu, kjer nas pozdravi močan, mrzel veter.

Da bo pihalo, smo vedeli žepo vremenski napovedi, ko je bila za visokogorje prognozirana jakost vetra 20 km/h, s sunki do 50 km/h. A je pihalo precej bolj. Če je že na sedlu tak veter, pomeni, da bo na grebenu še mnogo močnejši.

Zato se temu primerno opremimo, le krpelj nismo jemali, ker snega ni bilo veliko. Mimo jezera nato nadaljujemo kar po smučišču do odcepa za markirano pot. Ta se vije bolj ali manj po zahodnem grebenu.

Bolj ko se vzpenjamo, močnejši je veter. Vršni greben je na obe strani kar odrezan, zato je potrebna dodatna pazljivost na sunke vetra. V dobri uri in pol pridemo do prvega vrha.

Močno piha, a so zato vsenaokrog čudoviti razgledi na zasneženo pokrajino. Nas še posebej prevzamejo gore na sončni strani Alp. Kar ne moreš verjeti, kako blizu je vse skupaj. Od Obirja in Snežnika, do Rjavine in Montaža.

Premraženih rok naredimo nekaj fotk in se po širokem grebenu v vetrovniku spustimo do sedla. Do naslednjega dvatisočaka ni več daleč. Malo pod vrhom smerokaz pravi še štiri ure do vrha Eisenhut.

Ni nas še uspela prestrašiti, nenazadnje se kadarkoli lahko obrnemo. Sestop je nekoliko napornejši, saj je precej napihanega in nepredelanega snega. Na sedlu pa pade vendarle najbolj logična odločitev ta dan, to je da se nadaljevanju odpovemo.

Močan veter in kratek dan, plus še dolga pot nazaj, so bili premočni argumenti. Po turno smučarski smeri sestopimo na planino, kjer v zavetrju naredimo prvi daljši odmor.

Vrhov v bližini ne manjka, zato se soglasno odločimo, da kriterij prvega snega podaljšamo še na drugo stran sedla. V prijetnem zavetrju nadaljujemo po smučišču ob sedežnici Panorama.

Na planini Almzeit se usmerimo na Barbarino pot. Barbara Weg je krožna panoramska pot po sledeh zgodovinske rudarske tradicije nad smučiščem Turrach.

V slabi urici smo na vrhu Kornock, kjer je tudi zgornja postaja sedežnice in obenem najvišja točka smučišča. Tudi tu si v zavetrju ob brnenju snežnih topov privoščimo krajši odmor.

Ker je sonce že začenjalo izgubljati svojo skromno moč, sestopimo kar po poti vzpona. Lepo zimsko, mrzlo in vetrovno turo smo zaključili z analizo v dveh delih. Prvo na parkirišču kar pri kombiju in drugo na standardni lokaciji v Kranju.

Spisal Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Srečko 

Relive

 

Mrzlica, 12. 11. 2023

Mrzlica 1.122 m

PD Rašica
udeleženci: Anja, Marko, Andreja, Vasja, Jakob, Iva, Nuša, Jure, Kristýna, Ivan
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: 1.000 m
dolžina: 15 km


Razpisano turo na Zadnjiški Ozebnik smo zaradi slabega vremena najprej premaknili iz oktober na november. Ker pa je hladna fronta v visokogorju vrgla sneg, je bila potrebna še nadomestni, nižji cilj.

Izbrana je bila Mrzlica, ena najbolj obiskanih gora v Posavskem hribovju. Stoji kot mejnik skoraj na sredini med Savinsko dolino in Zasavjem in je zato mikavna za planince z obeh strani.

Zaradi te svoje sredinske lege in dejstva, da so vsi bližnji vrhovi precej nižji, nam vrh Mrzlice nudi izredno lep razgled na vse strani. Naš plan je bil naskok na vrh iz Zasavja, točneje iz Hrastnika.

V jutranji megli smo se zbrali v Šentvid. Zapeljali smo se v Hrastnik, kjer smo računali na jutranjo kavo, a smo zviseli, ker so v nedeljo ob 7h zjutraj vsi lokali v Hrastniku zaprti.


Nič zato, odprta je bila pekarna in tako je kavo nadomestil burek. Nato smo se sprehodili čez Hrastnik in zavili na planinsko pot čez Klobuk. Nekje na poti na Klobuk smo se dvignili nad meglo.

Vrh Klobuka nas je tako prijazno povabil k razgledu: iz megle je kukal trboveljski dimnik, na jugozahodu smo videli Lisco in Gorjance, na jugu je kraljeval posavski prvak Kum, na zahodu cela panorama Posavcev, ki so se dvigali nad meglo.

Na severu pa smo videli naš cilj, ki je bil rahlo pobeljen s snegom. Nadaljevali smo do planinskega doma na Kalu in nato na vrh Kala. Od tu do vrha Mrzlice ni bilo več prav daleč.

Ker je bilo ravno na vrhu najbolj neprijazno vreme tega dne, smo vrh hitro zapustili.  Planinskega doma tik pod vrhom nismo obiskali, ustavili smo v planinskem domu na Kalu in si tu omislili analizo ture.

Po kosilu smo sestopili do spomenika NOB Revirski četi, kjer je razcep poti. Zavili smo desno in preko vasice Ravne in sotesko Bobna sestopili nazaj v Hrastnik.

Spisal Tomaž

Fotografije

Relive

 

 

Clap Forat, 4. 11. 2023

Clap Forat 1.562 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Marjan, Gašper, Andreja, Katja, Nuša, Tomaž, Miro
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: 1.130 m
dolžina: 11,7 km


Naborjetske gore so najbolj severna gorska veriga skupine Viša in Montaža. Od osrednjega dela skupine jih deli prelaz Rudni vrh (Sella Somdogna), ki povezuje dolini Dunjo in Zajzero.

Te gore so nekakšno predgorje Julijcev, sicer strme, skalnate in razbrazdane, a brez izrazito visokih sten in z višinami, ki komaj presegajo 2000 m.  Le nekaj od teh gora je pogosteje obiskovanih.

Vsi pa so izjemni razgledniki in zlasti pogled na Montaž je tudi največja odlika tur na Naborjetske gore. Od nikoder ni tako lep, kot s pobočij nad Dunjo. In po teh pobočjih smo se namenili na naš današnji cilj.

Monte Gosadon (1.968 m) je najvišja špica v ostrem grebenu vzhodno od vrha Cuel dei Piez in jugozahodno od bližnjih Dveh špic.

Praktično nepoznan je in tako drugotnega pomena, a ker stoj prav nasproti Montažu, velikemu vladarju Zahodnih Julijcev, je še kako vreden obiska.

Zjutraj smo se zapeljali v Italijo. Med vožnjo po Kanalski dolini smo opazovali kako je ponoči vrglo sneg nižje kot je bilo napovedano. Ko pa smo zavili v dolino Dunje pa je sledilo še eno presenečenje, obvestilo da je na 11. kilometru cesta zaprta zaradi plazu.

Zapeljali smo se do zapore, kjer je sledil krajši posvet, kaj storiti. Do našega izhodišča Plan dei Spadovai bi bilo dva kilometra pešačenja po cesti mimo plazu, a bolj kot to je bil v teh razmerah problematičen vršen del poti na Gosadon

Pa smo našli primernejši cilj, 300 m nižji Clap Forat, najzahodnejši vrh v grebenu Naborjetskih gora. Zapeljali smo se nazaj do vasi Dunja in od tam ob potoku Bela do zaselka Prerit di Sopra.

Tu smo začeli današnjo turo. Po strmi betonski cesti smo se povzpeli do planine Mincigos, kjer se nam je odprl razgled proti Zuc dal Boru in Monte Chiavalsu.

Strmina ni popuščala in višje smo prišli do ličnega vikenda, kjer se bližnjica, ki smo jo ubrali, spet sreča z markirano potjo. Nadaljevali smo po gozdu brez razgleda in počasi prišli do prvega snega. 

Po snegu smo se povzpeli na sedlo  Mincigos. Od tu je varianta levo proti vrhu Cuel Formian (1.620 m) a ne v teh razmerah. Tako smo zavili levo in bili v nekaj minutah na vrhu Clap Forata.

Razglede so nam nekoliko kazili oblaki, ki so se podili okoli nas in tako smo Montaž malo videli in malo ne. Dolina Dunja in Železna dolina sta bili več kot kilometer pod nami in sem na južno stran smo bili namenjeni v sestopu.

Če ne bo šlo bom pa obrnili in sestopili po poti pristopa. In na dveh mestih, kjer je pot podrta je bilo v mokrem snegu res nekoliko sitno. A težave so nekoliko nižje popustile, pa tudi snega kmalu ni bilo več. 

Sestopali smo po vrtoglavem grebenu med črnimi borovci. Nižje pridemo do udornice, s pogledom na dolino potoka Terra Rossa, ki jo prečkamo po kovinskem mostu. Strmina popusti in mimo zaselkov Chiout di Pupin in Coronis pridemo do vasi Dunja.

Do avtomobilov imamo dva kilometra in da si pot popestrimo krenemo po kolesarski progi, ki poteka po trasi enotirne železniške proge Trbiž - Videm (Udine), ki je bila zgrajena leta 1879.

Po letu 2000, ko je bila dokončana nova dvotirna proga, ki gre ves čas po tunelih na karnijski strani doline, so staro železnico opustili in na njeni trasi zredili kolesarsko progo, kot pri nas na bivši železniški progi Jesenice - Trbiž.

Turo smo zaključili po pol ure ravninske etape in se odpeljali v Kranjsko Goro na analizo ture.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Katja

Fotografije Gašper