Grintovec čez Dolge stene, 31.12.2016

Grintovec, 2558 m

udeleženci: Nevenka, Alja, Klavdija, Cilka, Aleš, Tomaž, Sašo
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca. 1780 m

dolžina: 9,5 km

Silvestrska tura, kateri cilj izbrati letos? Po kratkem posvetu je bil izbran Grintovec, tokrat čez jugovzhodni greben, ki se proti Velikim Podom prelomi v Dolge stene.

Spodnji del grebena nad Dolgimi stenami je široko travnato sleme, ki se z višino oži in preide v nazobčan skalnat greben, ki se tik pod vrhom združi s Streho, piramido čez katero je speljan običajni pristop.

Na poti so vidni bledi ostanki oznak poti, ki je bila pred približno sto leti markiralo Slovensko planinsko društvo (SPD) kot alternativo poti čez Streho, ki jo je markiralo nemško društvo.





Avtomobile smo parkirali v Koncu in se po običajni markirani poti odpravili v smeri Kokrskega sedla in Grintovca.

Na sedlu pri Cojzovi koči smo po krajšem počitku za prigrizek in požirek čaja nadaljevali po markirani poti v smeri Grintovca, Kočne in Skute a le do prvega razcepa, kjer smo zavili desno proti Skuti (levo Grintovec čez streho in Kočna).

Markirano pot smo zapustili tik pred slikovitim prehodom, imenovanem Mala vratca, kjer smo se usmerili levo na jugovzhodni greben. Nadaljevali smo po dokaj dobro uhojeni, mestoma sicer slabo vidni stezi, ki večinoma poteka po grebenu Dolgih sten ali po levem pobočju grebena nad krnico Zgornje jame.

Na desni strani grebena smo preko roba in prepadnih sten kukali na razgiban svet Velikih Podov, kjer se nahaja tudi nedavno prenovljen bivak Pavleta Kemperleta pod Grintovcem. Na drugi strani Podov pa Dolgi Hrbet, Štruca, Skuta in ostali vrhovi kot na pladnju.

Med čudovitimi razgledi proti Grintovcu, smo si ogledovali steno v južnem pobočju, med drugimi smermi predvsem Grapo čez jame, katere izstop se praktično združi z izstopom Južnega grebena, naše današnje smeri. Grapa čez Jame je bila slabo zalito, skok z zagozdenim balvanom je bil kopen.


Po dobri uri hoje smo prišli do malega travnatega sedelca, se je greben zožil in nadaljeval v jugovzhodni steni Grintovca. Na tem mestu se prične najzahtevnejši del poti, saj pot postane strma in skalnata, zaradi krušljivega terena pa je potrebna velika previdnost.

Nadenemo si čelade, prehode iščemo med skalnimi skoki, težjim mestom se umikamo v levo stran, pot pa je vsaj v drugi tretjini dokaj dobro »markirana« z možici. Dobrih 100 m pred izstopom se ni bilo več možno izogibati snežiščem, zato smo si nadeli dereze, v roke vzeli cepine in nadaljevali po snežišču proti izstopu.

Snežišče je bilo gladko in trdo, tako da so dereze in cepini odlično prijeli. Strmina je bila sprva zmerna, pred izstopom pa se je postavila pokonci do 60 stopinj, prečiti je bilo potrebno tudi meter visok skok napihanega snega. Odlična pikarija, »začimba« celotne ture, nekaterim pa bi prišel prav še drugi cepin.

Tik pod vrhom se je jugovzhodni greben na izstopu združil z markirano potjo čez Streho, kjer pa je pot postala tehnično lažja. Na vrhu smo si privoščili krajši postanek za fotografiranje, malico pa smo si zaradi vetra privoščili dobrih 20 m pod vrhom.

Sestopili smo po markirani poti čez Streho. Prvih 100 m smo še potrebovali dereze in cepin, kasneje je bila pot povsem kopna. Uporaba derez in cepinov pa je bila nujna zaradi gladkega, trdega in pomrznjenega snega.



Analizo zadnje ture v letu 2016 smo hoteli opraviti pri Jurju, ki pa je bil žal zaseden z drugimi opravili, zato smo se parkirali v planinskem domu v Kamniški Bistrici. Novemu letu naproti, še vožnja proti domu in silvestrska noč.

Spisal Sašo



 

Skutnik (Monte Guarda), 26.12.2016

Skutnik / Monte Guarda, 1720 m,
Vrh Planje / Monte Plagne, 1663 m,
Na Baneri / Monte Banera, 1614 m,
Vrtaca / Monte Urazza, 1521 m,
Monte Stregone, 1470 m,
Monte Nische, 1454 m,

udeleženci:    Marjan, Jana, Sašo, Barbara, Jernej, Stojan, Polde, Slavko, Maks, Janez, Nevenka, Antonija, Tomaž
trajanje: cca. 7:00 h
višinska razlika: cca. 1600 m
dolžina: 18 km


Predbožično vzdušje in presenetljivo lepo decembrsko vreme sta nas tokrat zvabila v Rezijo, odmaknjeno alpsko dolino v severovzhodnem delu Furlanije - Julijske krajine.

Očarljiva in skrivnostna dolina leži tik za državno mejo pod gorsko pregrado kaninskega pogorja, ki jo fizično ločuje od matičnega slovenskega naroda, zato se je v dolini oblikovala svojstvena kultura in jezik.

Kdo ne pozna zbirke pravljic »Zverinice iz Rezije«? Prečenje več kot 8 km dolgega grebena  med Skutnikom in Monte Nische, ki delno poteka po slikoviti Visoki rezijanski poti (Ta Visoka Rosojanska pot /  Alta via Resiana), skupaj z obetom ogleda jaslic in spusta božične zvezde s hriba v kraju Solbica (Stolvizzia), je bilo povod, da se nas je ob petih zjutraj na običajnem zbirnem mestu zbralo kar 13 iskrivih in radovednih gornikov.

Iz Ljubljane smo se s tremi avtomobili odpeljali proti Jesenicam, seveda z obveznim postankom na jutranji kavi na OMV Radovljica, čez mejni prehod Rateče do Trbiža, preko prelaza Predel do Bovca in v Žagi zavili proti kraju Učja (Uccea), izhodišču naše ture.

Dva avtomobila smo po zelo ozki, nepregledni, ovinkasti ampak dobro vzdrževani asfaltirani cesti zapeljali na sedlo Karnica (Sella Carnizza, 1086 m), ki Rezijo povezuje z bovško (buško) kotlino.




V kraju Učja smo prečili mostiček in zavili levo navzgor ter za zadnjimi stanovanjskimi hišami poiskali začetek poti št. 733. Pot sprva poteka v gozdu, se v ključih vzpenja mimo zapuščenih stavb ter po približno uri in pol hoje doseže planino Kal (Casera Caal, 1208 m).

Od tu so že vidna južna travnata pobočja dolgega grebena. Pot št. 733 nato preči strma pobočja proti desni in nas vodi do grebena. Pri kažipotu na grebenu smo nadaljevali po poti št. 731 desno (levo sedlo Karnica) proti vzhodu po valovitem grebenu do Vrha Planje.




Z Vrha Planje smo po približno pol ure lagodne hoje po razmeroma širokem grebenu prispeli še na vrh Skutnika.

Na vrhu so mejni kamen, križ z mozaikom Kanina ter miniaturni Aljažev stolp, v katerem se skrivata vpisna knjiga in žig.

Skutnik je zadnja travnata vzpetina valovitega grebena, ki poteka  od prelaza Karnica na zahodu do zatrepa doline Rezije pod stenami kaninskega pogorja (Velika Baba, Vrh Laške planje, Kanin).

Na vrhu Skutnika smo si po treh urah hoje od izhodišča v Učji, v skoraj poletnih temperaturah in 'kičastem' razgledu daleč naokoli, privoščili malico ter čas za fotografiranje bližnjih in daljnih vrhov in dolin.

Pred nami pa je bila še dolga pot prečenja več kot osem kilometrov dolgega, a nezahtevnega in izredno razglednega grebena od Skutnika do cestnega prelaza Karnica.

Po dobrih treh in pol urah hoje po poti št. 731 ter občudovanja karnijskih in dolomitskih vrhov, smo z vrha Monte Nische krenili proti sedlu Karnica, kjer sta nas čakala dva zjutraj parkirana avtomobila.

Potrebno se je bilo vrniti še po avto, parkiran v kraju Učja in že smo se odpeljali v kraj Solbica na ogled spusta zvezde in jaslic.

Organizatorji so se potrudili in poskrbeli za dovolj parkirnih mest, žal pa so bile jaslice na ogled šele po spustu zvezde in si jih zaradi časovne stiske nismo ogledali.

Privoščili pa smo si odlično kuhano vino in ob soju ognjev opazovali spust božične zvezde s hriba nad vasjo do cerkve.






Vsega lepega je enkrat konec in potrebno se je bilo vrniti v Buško, kot domačini Rezijani pravijo Sloveniji.

Rezijo smo zapustili v kraju Na Bili (Resiutta) in se mimo Tablje in Trbiža zapeljali čez mejni prehod v Ratečah do »Štoparja«, kjer nas je večina udeležencev opravila analizo izredno lepe in slikovite ture.

Spisal Sašo




Scharnik, 22.12.2016

Scharnik  2657 m,
Dachskofel  2373 m

udeleženci: Tomaž, Marjan, Janez, Slavko, Marija, Stojan
trajanje:  6 ur 30 minut
višinska razlika:  1100 m
dolžina: 12,4 km




Vremenske razmere v letošnjem decembru kar vabijo v visokogorje, še posebno, ko je zaradi inverzije v višinah toplo in so tudi razgledi prečudoviti. Zato čim višje od meglenih nižin.





Tak dan, bil je četrtek, smo tudi mi izkoristili. Podali smo se na Scharnik, ki je  del avstrijskih Visokih Tur v skupini Kreuzeck. Zapeljali smo se skozi Karavanški predor, mimo Beljaka in Spitala in se usmerili proti Lienzu.

Kmalu za Dellachom smo zapeljali proti Irschenu, ki je že na višini 800 m. Tu se začne dokaj ozka in strma gorska cesta. Sledili smo oznakam za Leppner Alm. Sprva smo se vozili še po asfaltu, nato pa štiri in pol kilometra po makadamu.




Prišli smo na planino in parkirali pri gostišču Bergheimat na višini 1618 m, po dveh urah in pol vožnje. Na planini je veliko hiš, verjetno vikendov, tudi precej velikih, ki pa so bili v tem času prazni.

Odprto gostišče, ki spominja bolj na planinsko kočo, pa kaže, da je ob koncu tedna le dovolj obiskovalcev. Startali smo ob osmih, najprej po ne prestrmi stezi skozi gozd.

Po dobrih 200 višinskih metrih smo prišli na drugo planjavo s kočo Ochsner Hutte, ki je bila prav tako odprta. Že tukaj se je odprl lep pogled na pogorje južno od Dravske doline, s kar nekaj vrhovi, ki jih je v preteklosti že osvajala naša gorniška skupina.

Nadaljevali smo po širni planini, razmejeni z mnogimi žicami, kakor so jih ogradili različni lastniki pašnikov. Imeli smo izredno lepo jasno vreme, zato smo se pogosto zaustavljali in občudovali naravne lepote.

Na višini okrog 2300 m smo prišli na greben in hodili po njem  vse do vrha. Namesto trave so bile zdaj skale, pot se zelo strmo vzpenja. Ko smo hodili po severni ali zahodni strani, je bila tudi snežena, vendar dereze niso bile potrebne.

Prešli smo tudi nekaj zahtevnejših delov poti, ki pa nam niso delali večjih težav. Po dveh urah in 45 minutah smo prišli na vrh Scharnika na 2657 m. Obdajala nas je prekrasna panorama gorskih verig, od Julijskih Alp na vzhodu do Dolomitov in drugih delov

Visokih tur na zahodu, na jugu pa gorski masivi nad Dravsko dolino. Vzeli smo si kar nekaj časa, da smo prepoznali nam že znane, pa tudi nepoznane vrhove.

Bili smo tako zaverovani, da smo pozabili celo na skupinsko fotografijo. Vračali smo se po severni grebenski poti, ki je bila zasnežena, zato smo si nadeli dereze in se spustili po zelo strmem terenu proti sedlu Gursgentorl, 2445 m.




Sneg je bil prhek, nepredelan, zato smo se ob vsakem koraku pogrezali do travnate podlage.

Bilo ga je do kolen. Steza pelje s sedla na 2562 m visoki Torwand, ki smo ga tudi imeli v programu. Zaradi kratkega dneva pa smo to namero opustili.






Spustili smo se nekaj sto metrov in osvojili še 2373 visok Dachskofel. Na tem vrhu so štiri klopce in štirje ročno izdelani »daljnogledi«, ki so usmerjeni na štiri bolj poznane vrhove.






Udobje na klopcah smo izkoristili za počitek in kosilo iz nahrbtnika.







Nadaljevali smo po grebenski poti do planine Unteralm, 1830 m. Še nekaj časa smo potrebovali dereze, potem pa uro in pol prečili skoro po ravni.

Zelo velika planina je očitno razdeljena med več pašnih skupnosti ali lastnikov in je skozi ograde možno priti le preko raznih stopničk ali ozkih labirintov.

Po planini je kar nekaj studenčkov, ki se razlivajo v ožje ali širše pasove. Zdaj so zamrznjeni in prekriti z enim ali dvema centimetroma snega. Takšni so nevidne pasti za zdrs, kar smo nekateri tudi občutili.




Po šestih urah in pol smo prišli do našega izhodišča. Premočena oblačila smo zamenjali s suhimi. V že prej opisani koči, z oznako gostišče, pa smo si na toplem popoldanskem soncu naročili pijačo, vsak po svojem okusu in potrebi, prevladovalo pa je hladno pivo.

Namenili smo si ogledati tudi adventni Lienz. Prišli smo ob petih popoldan, ko se je ravno odprl sejem. V tem času  ni bilo veliko obiskovalcev.

Na stojnicah so ponujali različne  igrače in nekaj krajevnih posebnosti, mi pa smo se zadovoljili  s kuhanim vinom.






Bilo je zares dobro. Skupno smo ugotovili, da bi morali sem poslati ljubljanske ponudnike te pijače, ki večinoma ne zasluži takega imena. Potem smo se odpeljali in se do zbirnega mesta nismo več ustavljali.

Spisal: Janez