Vogel 1980 m,
Veliki Lemež 2043 m,
Dom pri Krnskih jezerih 1385 m,
Dom dr. Klementa Juga v Lepeni 700 m
udeleženci: Sabina, Danilo, Janez, Kristina, Marjan, Stojan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor
trajanje: 12 h 50 min
višinska razlika: cca 1750 m
dolžina: 19 km
Praznično turo smo načrtovali na 2.142 m visoko Krnčico iz doline Lepene. Ko smo brskali po internetu, smo našli kar nekaj poizkusov, da bi osvojili ta vrh, a nobeden ni bil uspešen. Najdaljši dnevi bodo morda nam naklonjeni, smo si mislili.
Enajst gornikov se nas je odpeljalo proti Vršiču. V Erjavčevi koči smo popili kavo, potem pa nadaljevali na primorsko stran, nato po dolini Lepene do mosta čez Lepenico, kjer smo parkirali, na višini 480 m.
Od tod je speljana ozka cesta do skupine hiš. Pri zadnji hiši smo prišli na stezo in krenili strmo navkreber ob potoku Šumnik. Ob njem smo hodili vse do njegovega zgornjega toka, od koder se prebija v dolino s slapovi, brzicami in tolmunčki.
Nima brez razloga ime Šumnik. Pot je strma, a lepa, pogosto pelje po naravnih kamnitih stopnicah. Označena je z rdeče-črnimi znaki. Pripeljala nas je na jaso z visoko poraščeno travo in visoko skalnato pečino z lovsko kočo na vrhu.
Višina je 1.222 m. Ustavili smo se za kratek počitek. V nadaljevanju pa nas je čakalo čisto brezpotje. Prišli smo v gosto grmičevje z močno ukrivljenimi vejami, ki so se upognile od snežnih plazov. Nikjer ni bilo sledu, da bi sem kdaj stopila človeška noga.
Gibanje je bilo zelo oteženo in predvsem počasno. Navigacija nam je kazala pravo smer, samo poti ni bilo nikjer. Kar nekajkrat smo prišli do ovir, ko smo se morali vrniti in iskati boljši prehod. Sem in tja se nam je pokazal širok plaz pod prelazom Čez Potoče, kamor smo morali priti.
A kako do njega? Tako lomastenje se je nadaljevalo, dokler nismo zapustili gošče. Za dobrih 200 višincev smo porabili kar tri ure. Le malo smo se odpočili, potem pa se strmo vzpenjali proti sedlu po širokem plazu z navaljenim kamenjem, drsečim gramozom in peskom.
Ni bilo steze, vsak je izbiral svojo pot, besede so utihnile, le srca so hitreje bila. Kolona se je raztegnila, vsak je po svojih močeh napredoval do sedla na višini 1.885 m. Tu smo se zbrali in si privoščili malo daljši počitek.
Spoznali smo, da bo tudi za nas Krnčica nedosegljiva. Ostal nam je le plan B, to je Veliki Lemež, visok 2.042 m.
Že v popoldanskih urah smo s sedla nadaljevali po grebenski poti proti našemu kar precej oddaljenemu rezervnemu cilju. Začetek je bil zelo zelo strm in travnat, posamezni deli pa kar zahtevni. Tako smo prišli na prvi vrh Vogel, visok 1.980 m.
Čakal nas je spust, pa zopet vzpon na neimenovani vrh. To se je ponovilo še enkrat. Končno pa smo le premagali še zadnji vzpon in prišli na Veliki Lemež. Do sem smo hodili polnih osem ur.
Čeprav ozračje ni bilo čisto, so se daleč naokoli videli vrhovi slovenskih, avstrijskih in italijanskih gora. Mirno in toplo vreme je polepšalo občudovanje te mogočne panorame. Užitki pa so bili kratki, saj nas je čakala še dolg povratek.
Nameravali smo se vrniti po krožni poti proti Krnskemu jezeru. Samo do prvega manjšega sedla smo jo ubrali po isti poti, potem pa zelo strmo navzdol, sprva po kamnitem krušljivem terenu, nato po travnatem, a prav tako strmem.
Sledovi steze so se izgubile v visoki travi in smer smo spet izbirali po občutku. Strmina je bila enaka vse od vrha do Krnskega jezera, to je okrog 650 višinskih metrov.
Pri jezeru so se nekateri osvežili, v koči tudi okrepčali, vsi pa smo se zopet zbrali pri koči Klementa Juga v Lepeni, po slabih 13 urah od začetka poti.
A do izhodišča smo imeli še več kot 6 km hoje po cesti. Ponudili so nam modro idejo, da pokličemo taksi, saj je tudi najdaljši dan v letu prehajal v noč. 25 € ni bilo preveliko breme za 11 pohodnikov. Tako nas je prijazen taksist osvobodil nadležnega pešačenja.
Vsi zadovoljni smo analizo ture opravili na OMV servisu v Radovljici in se vrnili domov po polnoči.
Spisal: Janez
