Veliki Lemež, 25.6.2019

Vogel 1980 m,
Veliki Lemež 2043 m,
Dom pri Krnskih jezerih 1385 m,
Dom dr. Klementa Juga v Lepeni 700 m

 
udeleženci: Sabina, Danilo, Janez, Kristina, Marjan, Stojan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor
trajanje: 12 h 50 min
višinska razlika: cca 1750 m
dolžina: 19 km


Praznično turo smo načrtovali na 2.142 m visoko Krnčico iz doline Lepene. Ko smo brskali po internetu, smo našli kar nekaj poizkusov, da bi osvojili ta  vrh, a nobeden ni bil uspešen. Najdaljši dnevi bodo morda nam naklonjeni, smo si mislili.

Enajst gornikov se nas je odpeljalo proti Vršiču. V Erjavčevi koči smo popili kavo, potem pa nadaljevali na primorsko stran, nato po dolini Lepene do mosta čez Lepenico, kjer smo parkirali, na višini 480 m.

Od tod je speljana ozka cesta do skupine hiš. Pri zadnji hiši smo prišli na stezo in krenili strmo navkreber ob potoku Šumnik. Ob njem smo hodili vse do njegovega zgornjega toka, od koder se prebija v dolino s slapovi, brzicami in tolmunčki.

Nima brez razloga ime Šumnik. Pot je strma, a lepa, pogosto pelje po naravnih kamnitih stopnicah. Označena je z rdeče-črnimi znaki. Pripeljala nas je na jaso z visoko poraščeno travo in visoko skalnato pečino z lovsko kočo na vrhu.

Višina je 1.222  m. Ustavili smo se za kratek počitek. V nadaljevanju pa nas je čakalo čisto brezpotje. Prišli smo v gosto grmičevje z močno ukrivljenimi vejami, ki so se upognile od snežnih plazov. Nikjer ni bilo sledu, da bi sem kdaj stopila človeška noga.

Gibanje je bilo zelo oteženo in predvsem počasno. Navigacija nam je kazala pravo smer, samo poti ni bilo nikjer. Kar nekajkrat smo prišli do ovir, ko smo se morali vrniti in iskati boljši prehod. Sem in tja se nam je pokazal širok plaz pod prelazom Čez Potoče, kamor smo morali priti.

A kako do njega? Tako lomastenje se je nadaljevalo, dokler nismo zapustili gošče. Za dobrih 200 višincev smo porabili kar tri ure. Le malo smo se odpočili, potem pa se strmo vzpenjali proti sedlu po širokem plazu z navaljenim kamenjem, drsečim gramozom in peskom.

Ni bilo steze, vsak je izbiral svojo pot, besede so utihnile, le srca so hitreje bila. Kolona se je raztegnila, vsak je po svojih močeh napredoval do sedla na višini 1.885 m. Tu smo se zbrali in si privoščili malo daljši počitek.

Spoznali smo, da bo tudi za nas Krnčica nedosegljiva. Ostal nam je le plan B, to je Veliki Lemež, visok 2.042 m.

Že v popoldanskih urah smo s sedla nadaljevali po grebenski poti proti našemu kar precej oddaljenemu rezervnemu cilju. Začetek je bil zelo zelo strm in travnat, posamezni deli pa kar zahtevni. Tako smo prišli na prvi vrh Vogel, visok 1.980 m.

Čakal nas je spust, pa zopet vzpon na neimenovani vrh. To se je ponovilo še enkrat. Končno pa smo le premagali še zadnji vzpon in prišli na Veliki Lemež. Do sem smo hodili polnih osem ur.

Čeprav ozračje ni bilo čisto, so se daleč naokoli videli vrhovi slovenskih, avstrijskih in italijanskih gora. Mirno in toplo vreme je polepšalo  občudovanje te mogočne panorame. Užitki pa so bili kratki, saj nas je čakala še dolg povratek.

Nameravali smo se vrniti po krožni poti proti Krnskemu jezeru. Samo do prvega manjšega sedla smo jo ubrali po isti poti, potem pa zelo strmo navzdol, sprva po kamnitem krušljivem terenu, nato po travnatem, a prav tako strmem.

Sledovi steze so se izgubile v visoki travi in smer smo spet izbirali po občutku. Strmina je bila enaka vse od vrha do Krnskega jezera, to je okrog 650 višinskih metrov.

Pri jezeru so se nekateri osvežili, v koči tudi okrepčali, vsi pa smo se zopet zbrali pri koči Klementa Juga v Lepeni, po slabih 13 urah od začetka poti.

A do izhodišča smo imeli še več kot 6 km hoje po cesti. Ponudili so nam modro idejo, da pokličemo taksi, saj je tudi najdaljši dan v letu prehajal v noč. 25 € ni bilo preveliko breme za 11 pohodnikov. Tako nas je prijazen taksist osvobodil nadležnega pešačenja.

Vsi zadovoljni smo analizo ture opravili na OMV servisu v Radovljici in se vrnili domov po polnoči.

Spisal: Janez






Monte Chiadin, 15.6.2019

Balo dal Chiadin 1.929 m,
Monte Chiadin da Forni Avoltri 2.252 m,
Monte Chiadin da Sapadda 2.287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Jana, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Anja, Nevenka, Antonija, Klavdija, Katja, Tomaž, Nataša, Ivan
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: cca 1.400 m
dolžina: 14 km


Gorniška skupina je šla prvič letos v Karnijce. Cilj je bil Monte Chiadin, gora s podorom. Gora in podor sta lepo vidna s ceste, ki mimo Forni Avoltri pelje proti Sappadi. Monte Chiadin smo tako že večkrat opazovali, ko smo se vozili kam drugam.

In sedaj je končno prišel na vrsto. A skoraj ne bi. Dobil sem namreč informacijo, da je bil tam lansko jesen hud vetrolom in da so posledice precej hude. Sledila je akcija, mail z vprašanji o prehodnosti poti na CAI Forni Avoltri in CAI Sappada in izbira morebitne rezervne ture.

S CAI Sappada je prišel spodbuden odgovor, da so poti prehodne. In tako smo odšli po planu. Po jutranji kavi smo se odpeljali do naselja Forni Avoltri, oziroma malo naprej do hotela Miravalle.

Tu smo parkirali in začeli s turo. Začeli smo po cesti in nekaj časa hodili v galeriji. Če se vlije smo pod streho, smo si rekli. Kmalu za galerijo se začne pot 168. Pot se strmo dviga in kmalu so se nam začeli odpirati razgledi po okolici.



Lepo se je videla dolina Degano po kateri smo se pripeljali. Ta je ena izmed sedmih dolin Karnije. Dolga je 31 km, po njej pa teče istoimenski potok, ki se pri Villi Santini izliva v Tilment.

Razgledi pa so pokazali tudi posledice vetroloma. Na ozkih pasovih je ležalo podrto drevje, kot bi čez pobočja divjal tornado. A vse to je bilo daleč od nas in razen tega, da smo šli okoli nekaj podrtih smrek nismo imeli nobenih težav.

Na manjšem sedelcu se priključi pot 168a, naša pot pa je zavila proti zahodu, oziroma bolj jugozahodu. Že nižje nas je prehitela skupina kakšnih desetih mladcev in mladenk in ko se nam je odprl razgled na naš prvi današnji vrh, smo jih zagledali, kako se sončijo na njem.


Balo dal Chiadin se imenuje ta vrh. Je nekoliko stran od poti in tudi mi smo ga obiskali. Vreme ni bilo najboljše za razglede, bližnjih Dolomitov se skoraj ni videlo. Direktno pred nami pa so se lepo videli Pesarinski Dolomiti, a ti so resnici še Karnijci.

Nadaljevali smo naprej, na prvega od obeh Chiadinov, Monte Chiadin da Forni Avoltri. Kratek postanek in že smo nadaljevali naprej. Z vrha se je potrebno nekoliko spustiti, saj greben ni prehoden.

Po strmih travah in grušču smo prečili do glavnega vrha, Monte Chiadin da Sapadda. Ta brezpotni del je bil ta, ki je popestril turo. Tak je bil vsaj načrt. Na glavnem vrhu smo se zadržali več časa.

Razgledi kot rečeno, tako, tako. A marsikaj se je le videlo. Videli smo tudi izstop brezpotne poti označene z rdečimi pikami. Ta na vrh pripelje nekje iz zahoda. Sestopili smo po poti 174.

Ta pripelje do planine, kjer se levo in desno cepita oba kraka poti 139. Desno gre pot proti reki Piavi in Sappadi, levo pa naša pot. Celo turo sem rahlo sumil, da nas v tem delu morda čakajo dogodivščine.

In res so nas. Takoj za odcepom je zmanjkalo markacij. Hodili smo po visokih travah zapuščene planine, kjer je sicer bila neka smerna tabla. A markacije in pot so se pojavile šele čez slabih 10 minut.

In tam se je začela tudi strmina po kateri se je elegantno vila ta pot. In nato se je začelo, podrte smreke, ena čez drugo in vse čez pot. Kar nekaj je bilo takih mest, kjer smo plezali dobro dvojko v lesu.

Vsakič je bilo potem potrebno spet najti pot in prav zanimivo je, ko 14 ljudi takole lomasti po terenu. Ko že misliš, da je konec, se pojavi nov mikado smrek, ko kdo že vidi cesto, se ta izkaže za grapo

In tako vse do trenutka, ko se je res pojavila gozdna cesta. In kmalu tudi potoček z bistro studenčnico. Še pol ure in vrnili smo se k parkiranima kombijema. Odpeljali smo proti domu. Analizo ture smo opravili Pri Martinu v Kranjski Gori.

Spisal Tomaž







Relive

 

Graslitzen, 8.6.2019

Graslitzen 2.044 m

PD Rašica
udeleženci: Sabina, Janez, Maja, Vesna, Vasja, Andreja, Rok, Cilka, Robi, Estera, Antonija, Klavdija, Tomaž, Ivan, Vanja
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1450 min
dolžina: 11,7 km


Odšli smo v Ziljske Alpe. Cilj je bil Graslitzen, najvzhodnejši dvatisočak v grebenu od Šmohorja (Hermagor) proti Dobraču. Po jutranji v Kranjski Gori smo se čez Korensko sedlo zapeljli v Avstrijo in po dolini reke Zilje do vasi Borlje (Förolach).

Nad vasjo smo poiskali parkirišče in se pripravili za pohod. Pozdravit so nas prišli domači konji, ki se prosto pasejo na bližnjem travniku. Planirali smo krožno turo, po zahodni varianti gor, po vzhodni dol.

Kar strmo gre pot skozi gozd. Približno dve uri smo rabili do lovske koče na višini 1.454 m. Tu gozd počasi postane redkejši, razgledi pa čedalje lepši.

Nasproti nas Ojstrnik, Strahand, Lepi Vršič in Kok v grebenu Karnijskih Alp.






Za njimi Zahodne Julijske Alpe z Višem in Montažem. Spodaj pa Ziljska dolina in Preseško jezero (Pressegger See), 9. največje jezero na avstrijskem Koroškem.

Po dobri uri od lovske koče smo prišli na sedlo na glavnem grebenu Ziljskih Alp. Malo smo si oddahnili nato pa krenili na vrh Graslitzna. Vreme in razgledi, da bi vriskal.

Z vrha smo nadaljevali po čudoitem grebenu proti vzhodu. Po kilometru in pol smo prišli na vzhodni vrh Graslitzna. Sestopili smo čez nekaj planin, do razcepa poti na planini Geißrücken.

Tu smo se usmerili proti Borljam in po strmi poti hitro prišli nazaj do izhodišča.

Žal smo imeli že drugo turo zapored poškodovan avto. Tokrat so konji na izhodišču nekoliko poškodovali enega od parkiranih avtomobilov. Seveda storilcev ni bilo nikjer, nekam so se poskrili.

Zapeljali smo se k Martinu v Kranjsko Goro na analizo ture. Če izvzamemo smolo na parkirišču, smo preživeli čudovit dan. Neverjetno je, da je tako atraktiven vrh, tako blizu Slovenije, tako malo poznan in obiskan.

Spisal Tomaž