Monte Chiadin, 15.6.2019

Balo dal Chiadin 1.929 m,
Monte Chiadin da Forni Avoltri 2.252 m,
Monte Chiadin da Sapadda 2.287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Jana, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Anja, Nevenka, Antonija, Klavdija, Katja, Tomaž, Nataša, Ivan
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: cca 1.400 m
dolžina: 14 km


Gorniška skupina je šla prvič letos v Karnijce. Cilj je bil Monte Chiadin, gora s podorom. Gora in podor sta lepo vidna s ceste, ki mimo Forni Avoltri pelje proti Sappadi. Monte Chiadin smo tako že večkrat opazovali, ko smo se vozili kam drugam.

In sedaj je končno prišel na vrsto. A skoraj ne bi. Dobil sem namreč informacijo, da je bil tam lansko jesen hud vetrolom in da so posledice precej hude. Sledila je akcija, mail z vprašanji o prehodnosti poti na CAI Forni Avoltri in CAI Sappada in izbira morebitne rezervne ture.

S CAI Sappada je prišel spodbuden odgovor da so poti prehodne. In tako smo odšli po planu. Po jutranji kavi smo se odpeljali do naselja Forni Avoltri, oziroma malo naprej do hotela Miravalle.

Tu smo parkirali in začeli s turo. Začeli smo po cesti in nekaj časa hodili v galeriji. Če se vlije smo pod streho, smo si rekli. Kmalu za galerijo se začne pot 168. Pot se strmo dviga in kmalu so se nam začeli odpirati razgledi po okolici.



Lepo se je videla dolina Degano po kateri smo se pripeljali. Ta je ena izmed sedmih dolin Karnije. Dolga je 31 km, po njej pa teče istoimenski potok, ki se pri Villi Santini izliva v Tilment.

Razgledi pa so pokazali tudi posledice vetroloma. Na ozkih pasovih je ležalo podrto drevje, kot bi čez pobočja divjal tornado. A vse to je bilo daleč od nas in razen tega da smo šli okoli nekaj podrtih smrek nismo imeli nobenih težav.

Na manjšem sedelcu se priključi pot 168a, naša pot pa je zavila proti zahodu, oziroma bolj jugozahodu. Že nižje nas je prehitela skupina kakšnih desetih mladcev in mladenk in ko se nam je odprl razgled na naš prvi današnji vrh, smo jih zagledali kako se sončijo na njem.


Balo dal Chiadin se imenuje ta vrh. Je nekoliko stran od poti in tudi mi smo ga obiskali. Vreme ni bilo najboljše za razglede, bližnjih Dolomitov se skoraj ni videlo. Direktno pred nami pa so se lepo videli Pesarinski Dolomiti, a ti so resnici še Karnijci.

Nadaljevali smo naprej, na prvega od obeh Chiadinov, Monte Chiadin da Forni Avoltri. Kratek postanek in že smo nadaljevali naprej. Z vrha se je potrebno nekoliko spustiti, saj greben ni prehoden.

Po strmih travah in grušču smo prečili do glavnega vrha, Monte Chiadin da Sapadda. Ta brezpotni del je bil ta, ki je popestril turo. Tak je bil vsaj načrt. Na glavnem vrhu smo se zadržali več časa.

Razgledi kot rečeno, tako, tako. A marsikaj se je le videlo. Videli smo tudi izstop brezpotne poti označene z rdečimi pikami. Ta na vrh pripelje nekje iz zahoda. Sestopili smo po poti 174.

Ta pripelje do planine, kjer se levo in desno cepita oba kraka poti 139. Desno gre pot proti reki Piavi in Sappadi, levo pa naša pot. Celo turo sem rahlo sumil, da nas v tem delu morda čakajo dogodivščine.

In res so nas. Takoj za odcepom je zmanjkalo markacij. Hodili smo po visokih travah zapuščene planine, kjer je sicer bila neka smerna tabla. A markacije in pot so se pojavile šele čez slabih 10 minut.

In tam se je začela tudi strmina po kateri se je elegantno vila ta pot. In nato se je začelo, podrte smreke, ena čez drugo in vse čez pot. Kar nekaj je bilo takih mest, kjer smo plezali dobro dvojko v lesu.

Vsakič je bilo potem potrebno spet najti pot in prav zanimivo je, ko 14 ljudi takole lomasti po terenu. Ko že misliš, da je konec, se pojavi mov mikado smrek, ko kdo že vidi cesto, se ta izkaže za grapo

In tako vse do trenutka, ko se je res pojavila gozdna cesta. In kmalu tudi potoček z bistro studenčnico. Še pol ure in vrnili smo se k parkiranima kombijema. Odpeljali smo proti domu. Analizo ture smo opravili Pri Martinu v Kranjski Gori.

Spisal Tomaž







Relive

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar