Prišel je čas za potovanje na Kornate in Vis. 53 udeležencev, 2 vodnika in voznik Mirko smo se v soboto ob 6h zjutraj odpravili na pot. Preko mejnega prehoda Vinica smo se odpeljali na Hrvaško in po hrvaški cesti do Zadra, kjer smo se vkrcali na trajekt.
Naš cilj je bil Dugi otok, 7. največji jadranski otok, ki leži na zunanjem robu Zadarskega arhipelaga. Izkrcali smo se v Brbinju in se odpeljali v Sali, kjer smo se za štiri noči namestili v istoimenskem hotelu.
Pred večerjo smo nekateri skočili še na bližnji vrh Veli Brčastac (198 m). Zaradi zaraščenosti poti vrha nismo dosegli in smo se morali zadovoljiti z nekoliko nižjo Debelo grbo (129 m).
Po povratku je sledila večerja, ki pa je nismo imeli v hotelu, temveč v lokalu Forketa, ki je bližje centru mesteca. Po večerji pa smo se ustavili še na večeru klap, od koder pa nas je hitro pregnal dež
Zjutraj smo se odpravili v Naravni par Telašćica. Ker je moral avtobus ta dan stati, so nam v hotelu organizirali kombi prevoz. Kombi je naložil prve udeležence in jih odpeljal do 7 km oddaljene trdnjave na vrhu Grpašćak.
Med tem smo jo ostali mahnili peš po cesti in ko se je kombi vrnil je naložil nove udeležence. Ker smo se premikali, je imel kombi vedno krajšo pot, vedno manjša skupina pa se je premikala vedno hitreje.
Dokler se zadnjih ducat udeležencev odloči, da kombija sploh ne bodo koristili. Saj nam res ni ostalo dosti da smo dosehli Grpašćak. Stara avstro-ogrska trdnjava Grpašćak je danes preurejena v interpretacijsko izobraževalni center.
Sam vrh Grpašćak pa stoji na najvišji pečini (t.i. klif) na Jadranu, kar 161 m visoko nad morjem. Z vrha smo se spustili do zaliva Telašćica, po katerem je park dobil ime. Zaliv je vrezan v kopno celo 8 kilometrov, v samem zalivu pa se nahaja 6 otokov.
Od zaliva smo se dvignili nazaj na pečine, do razgledne točke. Tu je vse skupaj 60 m visoko, je pa izredno lep razgled na nadaljevanje pečin. Tudi sprehodili smo se po nadaljevanju pečin, vse do konca. Ves čas smo bili cca 60 m nad morjem, pečine pa segajo še vse do 90 m v globino.
Na koncu smo prišli na zanimivo plažo, kjer je vse polno možicev. Nato smo šli pogledati jezero Mir. Eno od redkih evropskih slanih jezer se nahaja ravno v Telaščici. Jezero Mir se skozi številne podzemne razpoke polni s slano vodo iz morja.
Ob obali jezera smo se vrnili do zaliva iz katerega smo se vzpeli na razgled pečin. Zaliv Telašćica je zelo razgiban, v njem je 25 manjših zalivov z lepimi plažami. Zaliv je zelo priljubljen pri navtičnih gostih, kar se je precej poznalo na cenah v lokalu, ki smo ga obiskali.
Kljub temu smo si privoščili daljši postanek, idilo pa je prekinilo grmenje v daljavi. Pogled na radar je pokazal veliko nevihtno celico, ki se je pomikala s celine.
Čeprav smo ocenili, da bo šlo vse severno, mimo nas, smo preventivno nekoliko skrajšali postanek in kombi je spet začel s pobiranjem. Turo smo uspešno zaključili po skupaj slabih osmih urah, z le nekaj kapljami.
V ponedeljek smo imeli na programu tri etape. Najprej smo se zapeljali na sredino otoka, do izhodišča za vrh Orljak (301 m). Orljak sicer ni najvišji vrh otoka, to je Vela straža (336 m), ki pa ga zaseda vojska in za planince ni dosegljiv.
Med obilico cvetja smo se v dobri uri povzpeli na vrh. Razgledi so bili čudoviti. Občudovali smo lahko velik del Zadarskega arhipelaga in večino Dugega otoka. Na vrh nismo šli vsi, nekaj jih je odšlo na nekoliko nižjo in bližjo Oštravico (265 m).
In tako smo si mahali z obeh vrhov. Sestopili smo nazaj do avtobusa, se ohladili z vsebino hladilnika in nadaljevali z vožnjo po otoku. Zapeljali smo se na skrajni severozahodni konec otoka, na Veli rat.
Sledila je bolj ravninska etapa, sprehod do svetilnika Veli rat iz leta 1849. Ta je z 42 m najvišji svetilnik na Jadranu z dometom 22 navtičnih milj. Okoli svetilnika kroži legenda, da je njegova fasada narejena iz 100.000 rumenjakov.
Da etapa le ne bi bila čisto ravninska, smo se povzpeli na vrh svetilnika, od koder so čudoviti razgledi na rt in okolico.
Po sestopu s svetilnika smo zaokrožili našo etapo z ogledom taliva Sušica in se vrnili do avtobusa, ki nas je čakal pri zalivu Slatine.
Še ena etapa nas je čakala, zapeljali smo se v mestece Božava. Koga je božava nismo izvedeli.
Privoščili smo si nekaj pavze in nato začeli s pohodom po plažah in zalivčkih, do mesta kjer se je markirana pot postavila pokonci in to dobesedno.
Počasi smo se povzpeli do cerkvice Mala Gospa (156 m). Od tu smo se malo spustili in nato spet dvignili do glavne ceste, kjer nas je pobral avtobus in vrnili smo se v Sali.
V torek smo se po zajtrku spustili do pristanišča mesteca Sali. Tu nas je čakala ladjica Torcida, ki je po nas prišla z otoka Murter. Z ladjico smo se odpeljali v Nacionalni park Kornati.
Skozi ožino med Dugim otokom in Katino smo pripluli do začetka zaliva Telašćica in od tam nadaljevali po jugozahodni strani otoka Kornat, ki je 15. po velikosti med jadranskimi otoki.
Peljali smo se tudi mimo pobočja, kjer je postavljenih 12 kamnitih križev v spomin na 12 gasilcev, ki so preminuli 30. avgusta 2007, med gašenjem požara na otoku.
Mimo bizantinske utrdbe Tureta iz 6. stoletja, edine ohranjene utrdbe iz tega obdobja na Jadranu, smo po uri in pol pripluli v zaliv Kravljačica. Tu se je naša ladjica zasidrala in nekaj udeležencev je ostalo tu.
Večina pa nas je krenila na pohod na Metlino, najvišji vrh otoka Kornat in celotnih Kornatov. Z višino smo pridobivali tudi na atraktivnosti razgledov po Kornatih. Direktno pod nami je kraljeval otok Lavrnaka, ki je bil tudi v planu za obisk.
Uro smo rabili za vzpon na vrh, kjer so se nam odprli razgledi še na notranjo stran Kornatov. Že z morja zelo atraktivno otočje, je z višine samo še bolj fascinantno.
Kornati so po legendi nastali iz belih skal, ki so bogu ostale ob stvarjenju sveta, pa jih je razmetal po morju in odločil, da ni treba ničesar spreminjati.
Geologi pa so ugotovili, da so del Dinarskega gorovja, kar se vidi tudi po legi severozahod - jugovzhod. Od obale so se ločili šele zadnjih 25.000 let, ko se je gladina morja med taljenjem ledu dvignila za 96 m.
Sestopili smo nazaj do Kravljačica in se vkrcali na ladjico. Pred izplutjem smo imeli kosilo, potem pa zapluli do otoka Lavrnaka na enourno kopanje.
Dan se je kar naredil, v prešernem razpoloženju smo pripluli nazaj v Sali in se poslovili od prijazne ekipe Torcide.
Prišel je dan za selitev. Zgodaj zjutraj smo se zapeljali v Brbinj, se vkrcali na trajekt in se odpeljali v Zadar. Sledila je vožnja v Split, kjer je spet sledilo vkrcanje na trajekt.
Malo čez eno popoldan smo izkrcali na Visu, ki je 9. po velikosti med jadranskimi otoki. Na začetku nas je čakala degustacija vin.
Ta je bila v rovu, ki služi kot vinska klet, po drugi svetovni vojni pa so bili tu dizelski agregati za proizvodnjo elektrike za potrebe otoka
Po degustaciji je sledil prosti čas v mestu Vis in nato je vožnja v Komižo, namestitev v hotelu in pred večerjo še kopanje.
V hotelu sta bila zajtrk in večerja na terasi. In tu že kakšnih 7 let podjetni galeb preži na naivne in neprevidne goste.
Naložiš si hrano, jo neseš na teraso, se vrneš po kavo ali kaj drugega in ko se vrneš je na mizi vse prevrnjeno, hrane pa ni več.
Po zajtrku smo se zapeljali nazaj v mesto Vis in tu začeli prvo turo na otoku. V precejšnji vročini smo se vzpeli do koče Sv. Andrija (267 m). Koča je ena od le dveh na jadranskih otokih.
Žal je bila zaprta in po osvežitvi iz nahrbtnikov smo nadaljevali pohod. Naš glavni cilj je bil nuklearni bunker JLA na Veli Glavi. Dostop do bunkerja ni označen, če ne veš kje je, ga težko najdeš.
Vse skupaj je zapuščeno, kot je to na Hrvaškem v navadi, ko gre za zapuščino JLA, kar je precej škoda. Sprehodili smo se po rovih in se čudili, kaj so zgradili v tistih časih sredi ničesar.
Po ogledu bunkerja smo se spustili do vasice Podšpilje in v lokalni gostilni počakali na prihod avtobusa. Ta nas je odpeljal kakšna dva kilometra nazaj proti mestu Vis in nas nekaj odložil ob cesti.
Ostali so se vrnili v hotel, mi pa smo se spustili do plaže Stiniva. Do plaže pelje strma pot, plaža pa velja za najlepšo na otoku Vis in za eno lepših v celotni Evropi.
Nahaja se pod previsnimi pečinami, prodnata plaža ima majhen zalivček, ki je z 4 metre široko odprtino med pečinami povezan z morjem.
Po kopanju smo se vrnili do ceste, kjer nas je pobral avtobus in program za ta dan je bil končan.
Še tretji dan na izletu smo naredili turo brez avtobusa. Od hotela smo se odpravili na severozahodni del otoka, na področje imenovano Dragodid. Najprej smo se povzpeli do cerkvice sv. Blaža.
Od tu smo nadaljevali po Dragodidu in sestopili do plaže Barjoška. Nekoliko stran od plaže smo poiskali topniško baterijo Barjoška obrnjeno proti Italiji.
To je sistem štirih topovskih bunkerjev ki so med seboj povezani z rovi. Seveda je tudi tu vse zapuščeno in prepuščenu zobu časa.
Mi vstopili v prvi bunker in šli do konca ter izstopili na mestu, kjer je bil verjetno vstop v sistem rovov.
Po ogledu baterije smo se spustili nazaj do plaže Barjoška za postanek za kopanje. Plaža je znana potem, da sotu leta 2017 snemali film Mamma Mia! Here We Go Again.
Po kopanju smo se gori, doli, naokoli vrnili v Komižo, še preden pa smo jo dosegli smo jo videli kot na dlani v njeni verjetno najlepši perspektivi.
Prišel je dan odhoda. Spakirali smo se in vse razen nahrbtnikov zložili v avtobus. Peš smo se odpravili od hotela, a tokrat na drugo stran.
Povzpeli smo se na najvišjo točko izleta in na najvišji vrh Visa. No malo manj kot na najvišji vrh, saj Hum zaseda vojska. Mi smo dosegli cerkvico Sv. Duha, ki je kakšnih 20 m nižje kot vrh Huma.
Sestopili smo na drugo stran, do Titove špilje. Tu sta dve jami, v eni je prebival Tito, v drugi pa so bili sestanki vodstva nove Jugoslavije.
Gre za obdobje po desantu na Drvar in vse do osvoboditve Beograda, od junija do oktobra 1944. Po ogledu smo sestopili proti nam že znanem Podšpilju.
Ker pa smo vedeli, da se tam lokal odpre šele ob enih popoldan, smo poiskali lokalček v vasi Žena Glava in res našli prijeten lokal za zaključek pohodnega programa.
Le še sestop do Podšpilja nas je čakal in pohodni program izleta je bil končan. Zapeljali smo se v mesto Vis, se postavili v vrsto za trajekt in si med čakanjem privoščili kosilo.
Nato nas je čakal vožnja s trajektom in potem vožnja z avtobusom iz Splita v Ljubljano kjer smo zaključili še en nepozaben izlet.
