Svečinske gorice, 23. 11. 2024

Brloga 428 m,
Plački vrh 510 m

PD Rašica
udeleženci: Ruža, Špela, Silana, Marija, Jožefa, Mojca, Katja, Leonida, Marjana, Barbara, Eva, Boris, Igor, Marjana, Mirko, Maja, Vida, Leonida, Alenka, Anica, Zoran, Lili, Jana, Boris, Janja, Mitja, Martin, Ksenija, Mihajlo, Dragica, Maja, Jože, Vida, Marjeta, Robi, Katarina, Sašo, Sabina, Nevenka, Mirko, Ana, Irena, Tanja, Karmen, Andrej, Tomaž, Miran, Breda, Sanda, Andreja, Mavricij, Srečo, Majda, Primož, Janez, Magdalena
trajanje: 7 ur 50 min
višinska razlika: 470 m
dolžina: 13,4 km


Tradicionalno martinovanje po planinsko je bilo tokrat zamišljeno v Svečinskih goricah. Zjutraj smo se z avtobusom odpeljali proti Štajerski in se na Trojanah ustavili na jutranji kavi. Zanimivost ob tem je ta, da so bile Trojane s 561 m nadmorske višine najvišja točka današnjega izleta.

Po kavi smo nadaljevali z vožnjo proti mejnemu prehodu Šentilj in malo pred njim zavili v mestece Šentilj v Slovenskih goricah. Tu smo se izkrcali z avtobusa in začeli s pohodom. Kmalu smo dosegli zahodni deli Šentiljske planinske poti in ji sledili med vinogradi do vznožja Brloge.

Tu se v gozdu začne Bobekova trim steza s štirinajstimi vadbenimi točkami. Poimenovana je po Bobeku, ruralnem skvoterju, ki je zasedel podzemno jamo pod vrhom Brloge in si v njej uredil bivališče.

Bobek je v začetku 60-tih let prejšnjega stoletja na območju Šentilja, Pesnice, Ceršaka, Selnice ob Muri, Sladkega Vrha in drugih okoliških krajev za hrano in pijačo na kmetijah  pomagal pri domačih opravilih.  

Žal za Bobekovo jamo, ki je “obnovljena” in menda zelo vredna ogleda niti vedeli nismo in smo jo tako zgrešili. 

Utaborili smo se na vrhu Brloge in uživali v razgledih na vinograde. Prekrasno kuliso je popestril sneg, ki je zapadel čez teden med zadnjo hladno fronto.

V nadaljevanju so Šentiljsko planinsko pot zamenjale Pot po Svečinskih goricah, Pot vinogradništva in fosilov in Obmejna panoramska pot. Ves čas smo hodili med vinogradi z lepimi razgledi na Kozjak in Pohorje.

Kmalu smo se čisto približali slovensko-avstrijski meji in dosegli Plački vrh. Vrh stoji v Sloveniji, prav tako 28 metrski stolp na katerega smo se povzpeli. Stolp je v današnjem sončnem vremenu brez oblakov ponudil čudovite razglede.

Poleg omenjenih Kozjaka in Pohorja se je na jug lepo videla tudi Donačka gora, na zahod 90 km oddaljene Kamniške Alpe, Koralpe, Stubalpe in 100 km oddaljene Sekavske Ture.

Na sever se je videlo vse do 110 km oddaljenega Hochschwaba, vzhod pa je ponudil najbolj "mednaroden" razgled, saj se je videlo v tri države. Na skrajni levi se vidi dolino reke Mure pri Cmureku (Mureck) in na skrajni desni pa hrvaške vrhove, Strahinjščico in Kalnik.

Presenetljivo veliko, seveda smo imeli srečo z vremenom, da smo videli prav vse kar obljubljajo info table. Po razgledovanju smo sestopili s stolpa in se ustavili v gostinskem lokalu malo stran od stolpa na malo daljšem postanku.

Nadaljevali smo proti zahodu, skoraj do mejnega prehoda Plač a se vseeno držali Slovenije ter med vinogradi dosegli turistično kmetijo, kjer smo imeli glavno pavzo in kjer je do izraza prišla Martinova komponenta izleta.

Še bolj na zahod je Srce med vinogradi, najbolj slikovite slovenske ceste med vinogradi v obliki srca. A to je bilo že predaleč in bi nam preveč podaljšalo izlet. S turistične kmetije smo sestopili v Svečino, kjer nas je čakal avtobus in jo dosegli v mraku.

Prekrasen dan smo izkoristili v celoti.

Spisal Tomaž


 

Fotografije

Sled poti

 

Kosmatica / Kosmatitza, 16. 11. 2024

Vgrizeva planina / Ogrisalm 1569 m
Kosmatica / Kosmatitza 1659 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Simona, Martin, Ksenija, Andreja, Irena, Robi, Sabina, Marinka, Marjan, Mirko, Alenka, Tomaž, Miro, Srečo, Janez
trajanje: 6 ur
višinska razlika: 650 m
dolžina: 12,1 km


Na avstrijski strani Karavank je vse polno zanimivih sredogorskih ciljev, ki so vsi po vrsti malo poznani in malo obiskani. Taka je tudi Kosmatica, vrh v grebenu na sončni strani doline Poden / Bodental.

Do doline Poden smo se pripeljali preko mejnega prehoda Ljubelj in parkirali pri gostilni Sereinig na začetku doline. V planu je bila krožna tura, po bolj sončni strani gor in po bolj senčni strani dol.

Na izhodišču je bila še senca in precejšen mraz. To je povzročilo uvodni sprint udeležencev, ki so odbrzeli proti sončnim legam. Na sončku na nekem razpotju, kjer je že bila prijetna temperatura, so počakali na oba vodnika.

Že od začetka pohoda so se nam odpirali lepi razgledi proti Vrtači, Palcu in Zelenjaku. Videl se je tudi žleb med Palcem in Zelenjakom, kjer gre na omenjena vrhova zanimiv zimski pristop, ki smo se ga lotili že dvakrat, v letih 2016 in 2022.

Po dobrih dveh urah smo prišli na Vgrizovo planino. V krasnem sončnem in toplem dnevu smo med martinčkanjem na planini na jutranji mraz že pozabili. Pred nami je bilo severno pobočje Ovčjega vrha / Geissberg (2024 m), ki smo ga tudi že obiskali.

Na južni strani Ovčjega vrha je Celovška koča / Klagenfurter Hütte (1664 m), kamor pelje nadaljevanje naše poti 603. Kosmatica je izven te poti in smo jo dosegli po brezpotnem grebenu.

Po postanku na vrhu smo sestopili nazaj na Vgrizovo dolino in nadaljevali po poti 603 v smeri Celovške koče. Na razpotju poti smo naredili še en postanek na soncu nato pa zavili proti v senco proti dolini Poden.

Vse do Mlake / Märchenwiese (1157 m) pod severno steno Vrtače smo hodili v globoki senci in spet je pritisnil mraz.

Pravljični travnik, kot se Mlaka imenuje v nemščini, ne velja le za »najlepši koroški gorski travnik«, temveč tudi za enega najbolj romantičnih alpskih travnikov sploh.

Od Mlake se je izza Vrtače kmalu spet pokazalo sonce in v tako lepem vremenu bi bilo škoda, da se ne bi ustavili še v gostilni Podnar. Tu je bilo vse polno obiskovalcev, prostor za našo skupino smo našli pod lipo, posajeno leta 1636.

Za zaključek nas je čakal le še ravninski del pohoda po cesti nazaj do naših vozil pri gostilni Sereinig.

Spisal Tomaž


Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Sled poti

 

 

Veliki Grintavec, 2. 11. 2024

Šober / Monte Sciober Grande 1845 m,
Mali Grintavec 1926 m,
Veliki Grintavec 1943 m,
Vršič / Ursic di Raibl 1918 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Alenka, Marjan, Gašper, Marko, Marko, Andreja, Katja, Andreja, Damjana, Alenka, Deja
trajanje: 8 ur
višinska razlika: 1300 m
dolžina: 11,4 km


Odšli smo raziskovati brezpotni in samotni zahodni del Mangartske skupine. Naš primarni cilj je bil Veliki Grintavec. Nanj so možni pristopi iz treh smeri, iz Remšendola / Valromana, z Mangartske planine ali iz Jezerske doline.

Odločili smo se za slednjo varianto. Po jutranji kavi v Trbižu smo parkirali v Rablju / Cave del Predil. Med pripravo na pohod so nam  pozdrav trobili celjski hribovski prijatelji, ki so se peljali mimo na tokrat ločeno turo.

Šli so na Veliko Bavho / Monte Robon (1980 m). Po pozdravih smo krenili po markirani poti 511 proti Vraški škrbini / Portella (1790 m).

Hodili smo po gozdu in po približno eni uri prišli do naravnega spomenika, 150 let stare jelke, visoke 32 m in z obsegom debla 4,7 m. Malo višje so ostanki planine od koder smo lahko videli ostenje Malega in Velikega Grintovca.

Dve uri smo potrebovali do Vraške škrbine. Naredil se je krasen sončen dan in že Vraška škrbina je ponudila čudovite razglede. Ker smo imeli dovolj časa smo najprej skočili na Šober / Monte Sciober Grande.

Tega smo obiskali že leta 2017, takrat iz Remšendola. Po uživanju v razgledih smo se vrnili na Vraško škrbino in od tu nadaljevali po neoznačeni stezici čez zanimiv spodmol.

Na sedlu smo dosegli slovensko-italijansko mejo in po slovenski strani poiskali stezico med ruševjem. Po njej smo dosegli Mali Grintavec.

Nadaljevali smo mejnem grebenu oziroma bolj po njegovi slovenski strani in kmalu dosegli vrh Velikega Grintavca. Vzeli smo si čas za uživanje na vrhu.

Pogledi so uhajali proti Vršiču in rekli smo si, zakaj pa ne bi šli še tja. Sestopili smo nazaj do mejnega sedla in poiskali stezico proti vrhu. Pot gre v glavnem po slovenski strani, sam vrh pa je spet na meji med državama.

Z vrha spet krasni razgledi, ogledali smo si lahko tudi oba naša Grintavca, pogled pa je pritegnila tudi Mala Ruša / Punta dei Camosci (1922 m), ki smo jo nekoč davno obiskali v zahtevni snežni turi.

Vzpon na Vršič in predvsem sestop z njega sta bila današnja vrhunca kar se tiče težavnosti, saj je bila v strmih travah potrebna velika previdnost. A vsega skupaj ni bilo veliko, vsega slabih 100 višinskih metrov.

Preko sedelca smo se vrnili v Italijo in še tretjič dosegli Vraško škrbino. Po poti pristopa smo se ekspresno vrnili v Rabelj. Na poti domov smo  se v Sloveniji ustavili še na analizi ture in nazdravili 150-ti udeležbi na turi gorniške skupine.

Spisal Tomaž


Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Sled poti