Stegovnik, 19.5.2013

Stegovnik 1692 m

Società Alpina delle Giulie
udeleženci: Alessandra, Anne, Barbara, Brunetta, Carmine, Claudio, Fabiola, Flavia, Franco de F., Franco F., Fulvio, Gabriella, Gianni, Giorgio, Isabella D., Isabella G., Laura, Maria, Mario, Maristella, Olivia, Paula, Renato, Roberto, Sarah, Serena, Sergio, Stefano, Tomaž, Vilma
trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1000 m


Izlet na Stegovnik smo začeli pri gostilni Kanonir v Podlogu, točneje 50 m naprej po asfaltu smo zavili levo v gozd za edino hišo ob cesti. Steza se potem pridruži makadamu, po katerem smo se dvignili do kmetije Rezman (1000 m). Tu smo imeli kot na dlani Virnikov Grintovec, Kočne, Babo in Grintovec.

Kmalu smo spet obrnili na gozdno cesto, ki se vije pod Bukovcem. Glasno klepetajoč smo dospeli na opuščeno Močnikovo planino in si privoščili postanek in malico, da smo si nabrali moči za malce naporen vzpon na Močnikovo sedlo in na vrh Stegovnika.  Uživali smo v strmini in lepih razgledih na greben Košute. Zaradi črnih oblakov, ki so se bližali iz severa, smo kar hitro pojedli in poslikali okoliške vrhove, pospravili naše stvari in prečili greben.

Sestop je takoj strm; Isabello je veter tako močno prevrnil, da je naredila karambol in padla nekaj metrov nižje. Ni ji bilo nič hudega, si je le opraskala roko. Najbolj zabavno je bilo v Oknu. Nekateri so šli par krat gor in dol po leseni lojtrci, drugi so se slikali v neštetih držah, vsi smo bili začudeni nad tem prehodom. Tomaž nas je moral opomniti, naj pohitimo.

Kmalu smo začutili prve kapljice ... pot, ki teče pod južnimi pečinami Stegovnika, ni ravno pot, po kateri bi rad hodil v dežju: travnata, poraščena, včasih komaj vidna, spolzka zaradi mokrih korenin. No, pa se je vlilo. Nihče se ni sekiral, vsi smo vedeli, da se izlet izteka. Oblekli smo si vetrovke in odprli dežnike. V kratkem smo sestopili na makadam.

V dolini Reke je dišalo po dežju, potočki okoli nas so žuboreli, oblaki so zaprli nebo v gosto belo odejo ampak vsi smo bili tako veseli, polni zadoščenja in lepih občutkov, da smo uživali tudi v tem. Izlet smo končali, kot se spodobi, v gostilni Kanonir, kjer so nas postregli - celo v italijanščini - z joto, žganci in jabolčnim zavitkom ! 



Dati principali
Partenza: ore 7.00 da piazza Oberdan e arrivo a Podlog verso le 9.00, sosta in gostilna e in cammino appena pronti, rientro a Trieste previsto verso le 19.00   
Itinerario: Podlog (719 m) - fattoria Rezman (1000 m) - Močnikovo sedlo (1315 m) - sella Pri lojtri (1486 m) - Stegovnik (1692 m) - Okno v Stegovniku (1460 m) - Dol (850 m) - Podlog (719 m)
Difficolta: Escursionistico (E) ma impegnativo per lunghezza e dislivello con qualche passaggio su roccette
Sviluppo: 16 km per 6 ore di cammino
Dislivello: ca 1000 m
Cartografia: Karavanke osrednji del 1:50000

Abbiamo iniziato la nostra escursione sullo Stegovnik presso la gostilna Kanonir a Podlog, imboccando il sentiero dietro la casa di fronte alla gostilna che si ricongiunge con la strada sterrata che porta alla fattoria Rezman. Qui abbiamo fatto una breve sosta per ammirare l'ampio panorama sulle Kočne e sul Grintovec.

Poche centinaia di metri piu avanti abbiamo seguito la strada forestale indicata dal segnavia e passato alcune antenne. Al bivio abbiamo girato a destra per una carrareccia piu stretta che sale perpendicolarmente i pendii nord-occidentali del Bukovec. Sopra la carrareccia una fitta faggeta, sotto, una bella abetaia.  Poi il sentiero diventa meno ripido e leggermente in discesa, fino alla malga abbandonata Močnikova planina dove si trova un rifugio per i cacciatori.

Da qui in 15 minuti abbiamo raggiunto l'insiginificante sella Močnikovo sedlo, un crocevia di sentieri e nuove stradine forestali. Seguiamo sempre il segnavia Stegovnik. Durante la salita si attraversa un torrente. In breve abbiamo  iniziato ad uscire dal bosco e salire il ciglione. Un cavo d'acciaio poco fisso e inutile dovrebbe aiutarci a superare una brevissima cengietta esposta.

In 10 minuti, con il susseguirsi di viste sempre piu belle, abbiamo raggiunto la cresta panoramicissima: le Kočne, il Grintovec, la catena della Košuta, il Triglav e le Alpi Giulie, il Krvavec, riconoscibile dalla stazione a monte della funivia.

Dopo la sosta per il pranzo ci siamo stretti i lacci degli scarponi e abbiamo iniziato la ripida discesa. Un altro inutile corrimano ci e quasi d'impiccio.  Vedendo davanti a noi la parete rocciosa non capivamo dove fosse possibile svalicare .... e invece sorpresa .... ci arrampichiamo in una cavita e con una scaletta di legno passiamo  dalla parte occidentale a quella meridionale della Stegovnik!

Qui abbiamo fatto tante foto ! Usciti dall'Okno ha iniziato a piovere leggermente, poi un po' piu forte, abbiamo aperto gli ombrelli senza essere infastiditi troppo, la pioggia era stata prevista da tutti i siti meteo ... al bivio ci siamo tenuti sul sentiero superiore in direzione Močnikovo sedlo.

Seguendo questo sentiero che a tratti ci sembrava abbandonato, abbiamo avuto la possibilita di ammirare le pareti rocciose della meta appena conquistata. Tra radure e boschi siamo scesi a valle sbucando sulla strada sterrata/asfaltata per la gostilna Kanonir. Qui jota, gnocchi e strudel di mirtilli !



Spisala Barbara

Col Nudo, 18.5.2013

Col Nudo, 2471 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Maks, Sašo, Bojana, Janja, Radoš, Slavko, Nevenka, Marjan, Tomaž, Janez, Robert

trajanje: 7 h
išinska razlika: cca 1450 m

To soboto se je gorniška skupina PD Rašica pod Tomaževo taktirko odpravila na najvišji vrh južnih Karnijskih Predalp, 2471 m visoki Col Nudo. Malce pred peto uro zjutraj smo se zbrali pred sedežem društva. Devetim sicer “standardnim” članom so se tokrat pridružili trije novi, kot se je kasneje izkazalo vsi trije odlično “uhojeni”.

Odpeljali smo se po avtocesti v smeri Primorske, mimo Sežane, Palmanove, proti Bellunu in pri izvozu Lago di Santa Croce zavili na lokalno cesto. Mimo že omenjenega jezera smo se peljali naprej skozi Farra d'Alpago, zavili desno in se skozi vasico Pous d'Alpago, zakadili v breg. Velja omeniti, da je bilo zadnjih nekaj vasic precej “okranclanih” z baloni, raznimi trakovi in zastavami.

Na žalost pa je navdušenje nad veličastnim sprejemom malce uplahnilo, ko je Janja s transparenta razbrala, da ves pomp ni bil namenjen naši mali skupinici, temveč je dva dni pred našim prihodom tod potekala kolesarska dirka Giro di Italija.




Gosto poseljeni breg in posledično pravi blodnjak prepletajočih se cest, uličic in dovozov je zmedel navigacijo in nas pripeljal do stavka “ej mislm, da se je nekje nekaj zašuštral”. Iz zagate nas je rešil dobri stari zemljevid v rokah izkušenih Radoša in Sašota. Nova navigatorja sta nas peljala skozi Pieve d'Alpago, mimo koče Corta kjer smo nekaj sto metrov naprej zavili na makadamsko cesto in na razcepu parkirali.

Okoli devete ure smo pričeli hodit. Šli smo mimo vojaškega spomenika na planini Scalet Bassa, prečkali potok, šli napej ob vodi in se mimo slapa “zagrizli” v breg. V slabi uri smo prišli do razcepa Scarlet Alta. Tu si na soncu oddahnemo, slečemo odvečna oblačila in se odžejamo. Nadaljujemo levo po poti 965 pod mogočnim ostenjem v vrhom Col di Piero na koncu. Travnato podlago počasi zamenjata skala, le to pa sneg.

Ker je snega čedalje več, naklon naše poti pa se veča, si na izravnavi nataknemo dereze, se orokavičimo, v roke vzamemo cepine in na glave nadenemo čelade. Na tem mestu se velja “ustaviti” in omeniti Tomaževo novo čelado. Prav ponosno jo je izvlekel iz nahrbtnika in si jo ob besedah “tole sm nabavu” nadel na glavo. No ja, nič ne rečem, saj le lepa, ampak, ne morem se znebiti občutka, da je ženski model :).

Kakorkoli že, ob 11.35 h dosežemo sedlo Valbona 2130 m visoko, snamemo dereze, nekateri cepine zamenjajo za pohodne palice in “pičimo” naprej naravnost v breg. V začetku hodimo po kopnem, travnatem svetu, kasneje pa po ravno prav omehčani snežni podlagi, ki nam omogoča varen in trden korak. Ob 12.30 h dosežemo v oblake zaviti vzhodni vrh današnje destinacije in čaka nas še polurno prečenje veznega grebena do glavnega vrha, 2471 m visokega Col Nuda.

Oblačno vreme, veter in mraz so nas kmalu pregnali z vrha. Prvotno načrtovani sestop z severnega vrha, opisan v Stritarjevih Karnijskih potepanjih smo zaradi slabe vidljivosti opustili in se v dolino spustili po poti vzpenjanja.

Zgornji del smo sestopli hitro po večinoma utrjeni snežni podlagi, občasno pa so posamezni člani naše skupinice uprizarjali like “usajeni planinec”, nezgoda ko ti pod nogami zmanjka tal in se do pasu udreš, beri usadiš v sneg. Omenjena nevšečnost je malce živcirala “usajence”, a je po drugi strain neznansko zabavala vse “neusajene”.

Snežno podlago je počasi zamenjala skala, le to pa trava in ob opazovanju jezera Santa Croce v daljavi nas je čakalo še adrenalinsko prečenje potoka in spust mimo vojaškega spomenika. H kombiju in avtomobilu smo se vrnili ob 15.55 uri.

Izlet smo zaključili s kosilom v Sežani.

Spisal Robi

 




 
 

Veliki Karman / Monte Chiampon, Mali Karman / Monte Cuarnan, 12.5.2013

Veliki Karman / Monte Chiampon 1709 m,
Mali Karman / Monte Cuarnan 1372  m

PD Rašica
udeleženci: Edo, Jana, Jože, Lucija, Manja, Marjeta, Meta, Mihela, Mirjana, Petja, Robert, Sašo, Silva, Tanja, Tina, Tomaž, Vasja, Vida
trajanje: 7 h
višinska razlika: cca 1450 m


Prva izmed dveh majskih tur vodniškega odseka nas je vodila v Beneško Slovenijo, v Italijo, na skrajni jugozahod Julijskih Alp. V rahlem dežju smo se čez Fernetiče zapeljali v Italijo, kjer se je že kazal pas jasnine in pri Palmanovi zavili na avtocesto Alpe-Adria. Kavo smo si privoščili na počivališču Zugliano pri Vidmu / Udine.

Po kavi smo nadaljevali do Humina / Gemona del Friuli in po ozki serpentinasti cesti do manjšega parkirišča na višini 560 m. Veliki Karman je bil visoko nad nami, po smerni tabli je do vrha 3 ure in pol hoje.




Po slabi uri in pol smo prišli do sedla Predol / Sella Foredor, na 1089 m, ki leži med obema Karmanoma. Naredil se je prav lep dan in po počitku smo nadaljevali strmo navzgor, mimo mesta z jeklenico, ki mu pravijo Gospodična /  Passo dela Signorina.


Zahodno od nas v Karnijskih Alpah in vzhodno v Sloveniji so bile plohe, nad nami pa sonce, ko smo po uri in pol iz sedla prišli na vrh Velikega Karmana, ki mu italjani pravijo "kjampon", furlani pa "čampón".

Tudi severno od nas je deževalo, le mi in Furlanska dolina pod nami smo še bili občasno deležni sonca. Previdno smo sestopili nazaj do sedla Predol in po krajših pogajanjih sklenili, da gremo še na Mali Karman.




Ob vzponu smo bili deležni manjše plohe, ki pa je do vrha že povsem ponehala. Se je pa vreme slabšalo, Veliki Karman je že bil v oblakih, jugovzgodno od nas pa je bila konkretna ploha, pravzaprav nevihta saj je ob našem odhodu z vrha zagrmelo.



Nevihte ni odneslo nad nas in s spet le rahlo ploho smo prišli nazaj do parkirišča. Kar konkretna višinska razlika ture je povzročila nekaj utrujenosti med udeleženci, a hujšega ni bilo. Odpeljali smo se nazaj v Slovenijo in izlet zaključili v gostilni Pri mlinu v Dolenji vasi pri Senožečah.

Spisal Tomaž




 
 

Grčija in Albanija, 30.4. - 5.5.2013


udeleženci: Primož, Robert, Tomaž, Tine
bruto čas izleta: 142 h
skupno prevoženo: 1800 km 
skupno prepluto: 1500 km
skupno trajanje pohodov: 15 h  30 min
skupna višinska razlika: 3100 m


torek, 30. 04. 2013

Za letošnje prvomajske praznike je Primož iz svoje zaklednice izletov potegnil popotovanje po grški Zagori in po Albaniji.Štirje smo v torek ob petih zjutraj krenili iz Ljubljane v smeri italijanskega pristanišča Ancona.




Tja smo prispeli po šestih urah vožnje, opravili vse potrebne formalnosti in se ukrcali na “grdosijo” od trajekta Cruise Olympia imenovanega. Naš prevoz čez Jadransko morje je bil 225 m dolg, 30,4 m širok, z 11. nadstropji.


Lepo, sončno vreme, predvsem pa vragolije Tomaža z vinom so poskrbele za odlično počutje in obilico smeha in zbadljivk. Proti večeru smo zapustili palubo in odšli v notranjost poiskat mirni kotiček, našo nocojšnjo spalnico.




 
sreda, 01. 05. 2013


Precej topla in svetla spalnica je botrovala malce slabšemu spancu, na kar pa smo kmalu pozabili, saj nam je pritisk dvignil račun, ki je za štiri jutranje kave v ladijskemu baru znašal 16 evrov. Definitivno zbujeni smo ob 9.30. uri prispeli v grško pristaniško mesto Igumenitsa, zapustili trajekt in se odpravili proti gorski vasici Kapesovo.


Na poti smo se ustavili pri starem kamnitem mostu v zgornjem delu soteske Vikos. Opravili smo krajšo foto seanso, preracali most po dolgem in počez, ter se odpravili naprej.


Okoli enajste ure smo prispeli v Kapesovo. Tu smo krenili po stari kamniti poti, ki vklesana v skalo povezuje vasico Kapesovo s približno 300 m višje ležečo vasico Vradeto.

Skozi zgornjo vasico smo šli naprej in v pol ure prispeli na razgledišče Beloi, kjer so se nam odprli enkratno razgledi na srednji, najglobji del soteske Vikos. Ob uživanju v pogledih na sotesko pred nami smo si napolnili želodce in nabrali moči za povratek.

Ob povratku smo se v zgornji vasici Vradeto v lokalnem gostišču ustavili na pijači. Prijazni gostitelj nam posreže s hladnim pivom, obenem pa nam ponudi še kosilo in prenočišče. Glede na to, da se turistična sezona še ni pričela ga vprašamo od kdaj je gostišče odprto? Odgovori nam, da ga odprejo čez 10 dni.

Skupaj se nasmehnemo, spijemo pivo, zahvalimo za ponudbo in odpravimo nazaj po kamniti poti proti spodnji vasici Kapesovo. Pri avtomobilu se preoblečemo in odpravimo v bližnjo vasico  Tsepelovo na kosilo in na ogled idilične, v kamen oblečene gorske skupnosti.

Siti se po končanem ogledu spustimo v dolino v malce večjo vasico Aristi imenovano, kjer si poiščemo domek za nasledna dva dneva. Ustalimo se v manjšem družinskem hotelu Zissis kjer nam prijazno osebje ponudi dve dvoposteljni sobi z zajtrkom.

Zvečer na prijetni hotelski terasi ob pivu predebatiramo in “pošlihtamo” dogodke in doživetja iztekajočega se dne.



četrtek, 02. 05. 2013

Po zajtrku ob sedmi uri se odpravimo v bližnje pogorje Timfi. S hojo štartamo na drugi strain doline, v vasici Mikro Papigko, slabih 1000 metrov nad morjem.

Najdemo začetek poti in se podamo proti sedlu, kjer na višini 1930 m stoji koča Astraka pod istoimenskim dvatisočakom. Med potjo navzgor se nam odpirajo krasni razgledi nazaj v dolino proti našemu domeku v Aristiju, naprej na v sneg ovite vrhove Astraka, na najvišji vrh pogorja Timfi, Gamila in na ostale mogočne, v sneg ovite očake.

Pri koči spijemo pijačo, pustimo Tineta, ostali trije pa v roke vzamemo cepine in pot nadaljujemo po snegu. Spustimo se za približno 200 višinskih metrov, prečimo dolino in se dvignemo 2003 m visoko na sedlo do jezera Drakolimni. Malico in odmor si privoščimo dobrih 100 m nad jezerom na neimenovanem vrhu z razgledi na bližnjo in daljno okolico.

Nazaj v dolino po zasneženi grapi po gojzarjih odsmučamo v stilu Herminatorja in se ob 13.10 uri vrnemo do koče k Tinetu.

Sledi spust v Mikro Papigko, postavljeno pod mogočne skalne vrhove, sicer tipično kuliso za dolomitske vasice in prebukiranje v sosednjo malce večjo vasico, Papigko imenovano. Po ogledu in odličnem kosilu smo se odpravili proti Aristi.

Na poti proti hotelu je naš ljubiteljski merilec Primož dodobra premeril in skotiral manjši most in nekaj “ostrih” ovinkov, da se prepriča kako se bo na teh ozkih gorskih cesticah “obnašal” avtobus ob obisku teh krajev drugo leto.

Večer izkoristimo za podrobnejši ogled vasice Aristi, našega trenutnega domovanja.



petek, 03. 05. 2013

Današnji dan smo zaključili bivanje v Aristiju, zapustili naš domek in krenili do reke Voithomatis kjer smo trije šli peš ob reki od konca soteske Vikos do Kadihonije, Tine pa se je z avtomobilom odpeljal na naš dopoldanski cilj.

Ob reki smo hodili mimo veličastnih dreves, si ogledali samostan Anarghiri in po uri in pol prišli do veličastnega izhoda iz soteske z starim kamnitim mostom iz leta 1700.

Sledila je pot do mesta Kakavija, mejnega prehoda z Albanijo. Prehod grško-albanske meje nam je vzel dobri dve uri časa. Po opravljenih formalnostih in menjavi denarja smo se odpravili v mesto Gjirokastër.



V starodavnem mestu je veliko znamenitosti in tako kot v ostali Albaniji polno kontrastov ter neverjetno veliko mercedezov. Med drugim smo si ogledali veliko vojaško trdnjavo nad mestom v kateri se nahaja vojaški muzej.

Sam sem tudi prvič “pilotiral” vojaški avion. Odprto nebo, veter v laseh, to je nekaj zame. Na koncu “divjanja z avionom” in ogleda mesta smo se ustavili v lokalni okrepčevalnici kjer smo za tri evre spili dve veliki pivi, coca colo in kapučino.

Odpeljali smo se naprej preko prelaza Muzine do izvira Syri i Kalter kjer ob kristalno čisti vodi pojemo kosilo. Po ogledu izvira reke smo se odpeljali naprej mimo mesta Sarande, polotoka Palermo do obmorskega mesta Himare, kjer smo si poiskali prenočišče.

Za deset evrov najdemo sobo v hotelu, le pet metrov od morja in kot ponoči ugotovimo tudi le pet metrov od izredno glasne diskoteke. Do jutra smo tako poslušali “šunder svakojake muzike” s šumenjem valov v ozadju.


sobota, 04. 05. 2013

Eni bolj, drugi manj, tretji pa sploh ne naspani ustanemo malo pred peto uro zjutraj, pozajtrkujemo, se spakiramo in odpeljemo na prelaz Llogara. V načrtu imamo osvojitev zahodnega in vzhodnega vrha gore Çikës, najvišjega vrha nad morjem med Korintom in Trstom.

Tine je počakal pri avtu, mi trije pa zagrizemo v breg. Prvo presenečenje doživimo, ko ugledamo markacije ob poti. Sicer malo mešano, enkrat bela pika v rdečem krogu, drugič pa rdeča pika v belem krogu.

Med hojo so se nam odpirali krasni razgledi na morje za nami, na pristaniško mesto Vlora z naše leve strani, na zahodni vrh Qorrës tik pred nami in vzhodni Çikës desno od nas.

Po dobrih dveh urah hoje smo dosegli v sneg “zadekani” vrh Qorrës. Ker je do vzhodnega vrha vodil precej dolg greben, nas pa je v dolini čakal Tine in nato še pot proti Grčiji in vkrcanje na trajekt, smo se vzhodnemu vrhu odpovedali.

Nafilani z energijo ob čudoviti panorami smo se počasi pričeli spuščati v dolno. Drugo presenečenje je sledilo ob srečanju precej velike skupine planincev iz Prištine. Presenečeni eni nad drugimi v smislu “kaj pa vi počnete bogu za hrbtom?” smo se veselo pozdravili, izmenjali nekaj stavkov in si zaželeli srečno.

Za sestop smo porabili uro in pol, se pri avtomobilu preoblekli in se odpravili nazaj proti grško-albanski meji. Pri polotoku Palermo smo se ustavili na kosilu in opazovali kako albanski policisti v gostilni ob pivu “šlihtajo zadeve” ob avtomobilski nesreči.

Po poceni povprečnem kosilu se odpeljemo naprej proti Grčiji do mejnega prehoda Komispol. Tokrat formalnosti opravimo hitro in brez težav. V Grčiji se ustavimo ob morju v kraju Sagiada kjer se ob kavi “pomartinčkamo” na soncu.

Okoli pete ure pridemo v Igoumenitso, pristaniško mesto iz katerega okoli polnoči odpluje naš trajekt. Prosti čas smo porabili za ogled mesta in odlično večerjo.

Trajekt je v pristanišče prispel okoli polnoči, istočasno pa se je sprožil ognjemet ob prihodu pravoslavne velikonočne nedelje. Z dobro uro zamude smo pol ure čez polnoč po trajektu ponovno iskali “spalnico”. Našli smo jo na palubi, se zavlekli v “spalne kondome” in pospali.



nedelja, 05. 05. 2013

Ob šestih zjutraj so nas čistilci palube vrgli pokonci in od takrat se “svalkamo” po trajektu in čakamo, da ob šestih popoldan prispemo v Ancono, se spokamo s trajekta in pičimo proti Ljubljani.

Opravili smo povzetek izleta in večinsko ugotovili da, je Grčija zelo lepa dežela prijaznih ljudi in prekrasnih gorskih vasic, Albanija pa dežela neverjetnih kontrastov, dežela mercedezov, velikih nedokončanih hiš in lepe narave, a na žalost zelo zasvinjana.

Spisal Robi

PS
V ponedeljek nam je malo pred eno uro zjutraj na Brezovici zmanjkalo goriva, tako da domov prilezem okoli pol treh, “navlečen” navad grških trajektov z obveznimi 60 do 90 minutnimi zamudami.