Grčija in Albanija, 30.4. - 5.5.2013



udeleženci: Primož, Robert, Tomaž, Tine
bruto čas izleta: 142 h
skupno prevoženo: 1800 km 
skupno prepluto: 1500 km
skupno trajanje pohodov: 15 h  30 min
skupna višiska razlika: 3100 m


torek, 30. 04. 2013

Za letošnje prvomajske praznike je Primož iz svoje zaklednice izletov potegnil popotovanje po grški Zagori in po Albaniji.Štirje smo v torek ob petih zjutraj krenili iz Ljubljane v smeri Italianskega pristanišča Ancona.




Tja smo prispeli po šestih urah vožnje, opravili vse potrebne formalnosti in se ukrcali na “grdosijo” od trajekta Cruise Olympia imenovanega. Naš prevoz čez Jadransko morje je bil 225 m dolg, 30,4 m širok z 11. nadstropji.


Lepo, sončno vreme, predusem pa vragolije Tomaža z vinom so poskrbele za odlično počutje in obilico smeha in zbadljivk. Proti večeru smo zapustili palubo in odšli v notranjost poiskat mirni kotiček, našo nocojšnjo spalnico.




 
sreda, 01. 05. 2013

Precej topla in svetla spalnica je botrovala malce slabšemu spancu, na kar pa smo kmalu pozabili, saj nam je pritisk dvignil račun, ki je za štiri jutranje kave v ladijskemu baru znašal 16 evrov. Definitivno zbujeni smo ob 9.30. uri prispeli v grško pristaniško mesto Igumenitsa, zapustili trajekt in se odpravili proti gorski vasici Kapesovo.

Na poti smo se ustavili pri starem kamnitem mostu v zgornjem delu soteske Vikos. Opravili smo krajšo foto seanso, preracali most po dolgem in počez, ter se odpravili naprej.

Okoli enajste ure smo prispeli v Kapesovo. Tu smo krenili po stari kamniti poti, ki vklesana v skalo povezuje vasico Kapesovo s približno 300 m višje ležečo vasico Vradheto.

Skozi zgornjo vasico smo šli naprej in v pol ure prispeli na razgledišče Beloi, kjer so se nam odprli enkratno razgledi na srednji, najglobji del soteske Vikos. Ob uživanju v pogledih na sotesko pred nami smo si napolnili želodce in nabrali moči za povratek.

Ob povratku smo se v zgornji vasici Vradheto v lokalnem gostišču ustavili na pijači. Prijazni gostitelj nam posreže z hladnim pivom, obenem pa nam ponudi še kosilo in prenočišče. Glede na to, da se turistična sezona še ni pričela ga vprašamo od kdaj je gostišče odprto? Odgovori nam, da ga odprejo čez 10 dni.

Skupaj se nasmehnemo, spijemo pivo, zahvalimo za ponudbo in odpravimo nazaj po kamniti poti proti spodnji vasici Kapesovo. Pri avtomobilu se preoblečemo in odpravimo v bližnjo vasico  Tsepelovo na kosilo in na ogled idilične, v kamen oblečene gorske skupnosti.

Siti se po končanem ogledu spustimo v dolino v malce večjo vasico Aristi imenovano, kjer si poiščemo domek za nasledna dva dneva. Ustalimo se v manjšem družinskem hotelu Zissis kjer nam prijazno osebje ponudi dve dvoposteljni sobi z zajtrkom.

Zvečer na prijetni hotelski terasi ob pivu predebatiramo in “pošlihtamo” dogodke in doživetja iztekajočega se dne.



četrtek, 02. 05. 2013

Po zajtrku ob sedmi uri se odpravimo v bližnje pogorje Timfi. S hojo štartamo na drugi strain doline, v vasici Mikro Papigko slabih 1000 metrov nad morjem.

Najdemo začetek poti in se podamo proti sedlu, kjer na višini 1930 m stoji koča Astraka pod istoimenskim dvatisočakom. Med potjo navzgor se nam odpirajo krasni razgledi nazaj v dolino proti našemu domeku v Aristiju, naprej na v sneg ovite vrhove Astraka, na najvišji vrh pogorja Timfi, Gamila in na ostale mogočne, v sneg ovite očake.

Pri koči spijemo pijačo, pustimo Tineta, ostali trije pa v roke vzamemo cepine in pot nadaljujemo po snegu. Spustimo se za približno 200 višinskih metrov, prečimo dolino in se dvignemo 2003 m visoko na sedlo do jezera Drakolimni. Malico in odmor si privoščimo dobrih 100 m nad jezerom na neimenovanem vrhu z razgledi na bližnjo in daljno okolico.

Nazaj v dolino po zasneženi grapi po gojzarjih odsmučamo v stilu Herminatorja in se ob 13.10 uri vrnemo do koče k Tinetu.

Sledi spust v Mikro Papigko, postavljeno pod mogočne skalne vrhove, sicer tipično kuliso za dolomitske vasice in prebukiranje v sosednjo malce večjo vasico, Papigko imenovano. Po ogledu in odličnem kosilu smo se odpeavili proti Aristi.

Na poti proti hotelu je naš ljubiteljski merilec Primož dodobra premeril in skotiral manjši most in nekaj “ostrih” ovinkov, da se prepriča kako se bo na teh ozkih gorskih cesticah “obnašal” avtobus ob obisku teh krajev drugo leto.

Večer izkoristimo za podrobnejši ogled vasice Aristi, našega trenutnega domovanja.



petek, 03. 05. 2013

Današnji dan smo zaključili bivanje v Aristiju, zapustili naš domek in krenili do reke Voithomatis kjer smo trije šli peš ob reki od konca soteske Vikos do Kadihonije, Tine pa se je z avtomobilom odpeljal na naš dopoldanski cilj.

Ob reki smo hodili mimo veličastnih dreves, si ogledali samostan Anarghiri in po uri in pol prišli do veličastnega izhoda iz soteske z starim kamnitim mostom iz leta 1700.

Sledila je pot do mesta Kakavija, mejnega prehoda z Albanijo. Prehod grško-albanske meje nam je vzel dobri dve uri časa. Po opravljenih formalnostih in menjavi denarja smo se odpravili v mesto Gjirokastër.



V starodavnem mestu je veliko znamenitosti in tako kot v ostali Albaniji polno kontrastov ter neverjetno veliko mercedezov. Med drugim smo si ogledali veliko vojaško trdnjavo nad mestom v kateri se nahaja vojaški muzej.

Sam sem tudi prvič “pilotiral” vojaški avion. Odprto nebo, veter v laseh, to je nekaj zame. Na koncu “divjanja z avionom” in ogleda mesta smo se ustavili v lokalni okrepčevalnici kjer smo za tri evre spili dve veliki pivi, coca colo in kapučino.

Odpeljali smo se naprej preko prelaza Muzine do izvira Syri i Kalter kjer ob kristalno čisti vodi pojemo kosilo. Po ogledu izvira reke smo se odpeljali naprej mimo mesta Sarande, polotoka Palermo do obmorskega mesta Himare, kjer smo si poiskali prenočišče.

Za deset evrov najdemo sobo v hotelu, le pet metrov od morja in kot ponoči ugotovimo tudi le pet matrov od izredno glasne diskoteke. Do jutra smo tako poslušali “šunder svakojake muzike” z šumenjem valov v ozadju.


sobota, 04. 05. 2013

Eni bolj, drugi manj, tretji pa sploh ne naspani ustanemo malo pred peto uro zjutraj, pozajtrkujemo, se spakiramo in odpeljemo na prelaz Llogara. V načrtu imamo osvojitev zahodnega in vzhodnega vrha gore Çikës, najvišjega vrha nad morjem med Korintom in Trstom.

Tine je počakal pri avtu, mi trije pa zagrizemo v breg. Prvo presenečenje doživimo, ko ugledamo markacije ob poti. Sicer malo mešano, enkrat bela pika v rdečem krogu, drugič pa rdeča pika v belem krogu.

Med hojo so se nam odpirali krasni razgledi na morje za nami, na pristaniško mesto Vlora z naše leve strani, na zahodni vrh Qorrës tik pred nami in vzhodni Çikës desno od nas.

Po dobrih dveh urah hoje smo dosegli v sneg “zadekani” vrh Qorrës. Ker je do vzhodnega vrha vodil precej dolg greben, nas pa je v dolini čakal Tine in nato še pot proti Grčiji in vkrcanje na trajekt smo se vzhodnemu vrhu odpovedali.

Nafilani z energijo ob čudoviti panorami smo se počasi pričeli spuščati v dolno. Drugo presenečenje je sledilo ob srečanju precej velike skupine planincev iz Prištine. Presenečeni eni nad drugimi v smislu “kaj pa vi počnete bogu za hrbtom?” smo se veselo pozdravili, izmenjali nekaj stavkov in si zaželeli srečno.

Za sestop smo porabili uro in pol, se pri avtomobilu preoblekli in se odpravili nazaj proti grško-albanski meji. Pri polotoku Palermo smo se ustavili na kosilu in opazovali kako albanski policisti v gostilni ob pivu “šlihtajo zadeve” ob avtomobilski nesreči.

Po poceni povprečnem kosilu se odpeljemo naprej proti Grčiji do mejnega prehoda Komispol. Tokrat formalnosti opravimo hitro in brez težav. V Grčiji se ustavimo ob morju v kraju Sagiada kjer se ob kavi “pomartinčkamo” na soncu.

Okoli pete ure pridemo v Igoumenitso, pristaniško mesto iz katerega okoli polnoči odpluje naš trajekt. Prosti čas smo porabili za ogled mesta in odlično večerjo.

Trajekt je v pristanišče prispel okoli polnoči, istočasno pa se je sprožil ognjemet ob prihodu pravoslavne velikonočne nedelje. Z dobro uro zamude smo pol ure čez polnoč po trajektu ponovno iskali “spalnico”. Našli smo jo na palubi, se zavlekli v “spalne kondome” in pospali.



nedelja, 05. 05. 2013

Ob šestih zjutraj so nas čistilci palube vrgli pokonci in od takrat se “svalkamo” po trajektu in čakamo, da ob šestih popoldan prispemo v Ancono, se spokamo z trajekta in pičimo proti Ljubljani.

Opravili smo povzetek izleta in večinsko ugotovili da, je Grčija zelo lepa dežela prijaznih ljudi in prekrasnih gorskih vasic, Albanija pa dežela neverjetnih kontrastov, dežela mercedezov, velikih nedokončanih hiš in lepe narave a na žalost zelo zasvinjana.

Spisal Robi

PS
V ponedeljek nam je malo pred eno uro zjutraj na Brezovici zmanjkalo goriva, tako da domov prilezem okoli pol treh, “navlečen” navad grških trajektov z obveznimi 60 do 90 minutnimi zamudami.


Ni komentarjev:

Objavite komentar