Monte Lavara - Javor, 27. 4. 2022

Monte Lavara – Javor - Golz 1906 m

udeleženci:  Antonija, Ana, Gašper, Marko, Matjaž, Stojan, Tomaž, Nevenka, Sašo, Jože, Leopold, Marjan, Marko
trajanje: cca. 10 h 50 min
višinska razlika : cca. 1750 m
dolžina poti: cca. 18 km

Naš tokratni cilj, Javor (Monte Lavara), je 1906 metrov visok vrh, ki se nahaja v zahodnem delu slikovitega grebenu Muzcev. Najvišji vrh celotnega grebena Muzcev je z višino 1958 metrov Lopič (Monte Plauris). Lopič leži na skrajnem severo-zahodnem delu grebena in je Javorjev zahodni sosed. 

Loči ju le sedlo Lanež (Forcella Slips, 1701 m) in 1761 metrov visok vrh Monte Jouf Ungarina. Proti vzhodu se nadaljuje osrednji del grebena Muzcev od Kadina (Monte Cadin, 1818 m) do Zajavorja (Monte Zaiavor, 1815 m).

Zbrali smo se ob petih zjutraj na Brodu in se s kombijem in osebnim avtom smo se odpeljali proti Kranjski gori. Preko mejnega prehoda Rateče smo brez težav vstopili v Italijo in nadaljevali proti Trbižu (Travisio), kjer smo se ustavili v prijetni kavarni Dawit na jutranji kavi. 

Vožnjo smo nadaljevali po avtocesti do Pušje vasi (Venzone) in po dolini (Strada della Val Venzonassa) po 155 km ustavili na parkirišču pred predorom. S parkirišča smo se vrnili približno 300 metrov po cesti do odcepa poti 705a proti planini Ungarina. 

Po slabi uri vzpona smo se ustavili pri cerkvi Sant'Antonio Abate in si privoščili postanek za malico. Cerkev stoji na panoramski planoti na nadmorski višini 852 metrov ob vznožju gore Lopič (Plauris) nad dolino Val Venzonassi. 

Prvotno stavbo, ki verjetno sega v 14. stoletje, je leta 1976 uničil potres, obnovljena je bila med letoma 1984 in 1985. Od cerkve smo nadaljevali po poti 705 proti planini Ungarina, kamor smo prispeli po dobri uri prečenja pobočij pod Lopičem. Za nekaj minut smo se ustavili in okrepčali, preden smo se lotili strmega vzpona proti sedlu Lanež. 

Nekaj sto metrov pred sedlom smo z markirane poti 702 skrenili desno in vzpon nadaljevali po brezpotju na greben. Grebenska pot nas je razvajala s čudovitimi razgledi na Furlansko nižino, reko Tiliment (Tagliamento) in mostovi, Monte Sernio, Zuc dal Bor, Montaževo pogorje, Kaninsko pogorje, Stolov greben in še dlje. 

Prvi del poti po grebenu je bil širši, po prečenju vrha Monte Jouf Ungarina (1761 m) pa se je greben zožal in postal strmejši in prepaden na severno stran. Pred Javorjem se greben spusti do neizrazitega stičišča brezpotne vzhodne in zahodne poti na Javor.

Vzpon smo pričeli po levem, zahodnem delu stene Javorja, skozi skalni žleb, kjer je v pomoč nekaj ohlapnih jeklenic na zahodni greben. Na grebenu smo naleteli na moker, mehak sneg. Potreben je bil zanesljiv in previden korak zaradi udiranja, predvsem na ruševju in med skalnimi bloki. 

Na vrhu, kjer stoji ličen železen križ, smo si privoščili krajši postanek za okrepčilo, fotografiranje in razgledovanje. Sestop smo želeli opraviti po vzhodnem grebenu Javorja, ker pa pot zavije levo z grebena po severnih pobočjih Javorja, kjer je bilo veliko nestabilnega južnega snega, smo se odločili za sestop po poti pristopa, torej po zahodni poti do stičišča z vzhodno potjo.

Od stičišča vzhodne in zahodne poti smo spust nadaljevali po strmem gruščnatem pobočju do rušja, kjer je bila pot vzorno izsekana do planine Confin na nadmorski višini 1330 metrov. S planine smo nadaljevali po brezpotni bližnjici do ceste, ki nas po nekaj kilometrih pripelje do predora in našega parkirišča. 

Analizo ture smo opravili v Pušji vasi v baru Caffe Vechio, kjer so nam poleg piva postregli še odlične kruhke, obložene s pršutom.

Spisal Sašo

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan 

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Relive

 

 

 

Admonter Reichenstein, 19. 6. 2021

Mödlinger Hütte 1514 m,
Admonter Reichenstein 2251 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sašo, Gašper, Stojan, Marko, Marko, Nevenka, Klavdija, Antonija, Tomaž, Deja, Matjaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca. 1020 m
dolžina: 11 km

Admonter Reichenstein se nahaja v Ennstalskih Alpah (imenovane po dolini reke Enns) in ima tri vrhove. Zahodni vrh je 2184 m visoki Admonter Horn, glavni vrh Admonter Reichenstein je visok 2.251 m, vzhodni Totenköpfl pa je visok 2178 m. 

Admonter Horn od glavnega vrha ločuje sedlo Reichensteinsattel (2170 m), Totenköpfl pa Reichensteinscharte (2100 m). Gore so iz vseh strani obkrožene s strmimi in prepadnimi stenami. Zbrali smo se ob četrti uri zjutraj v Šentvidu. 

S kombijem smo se odpeljali proti Tržiču in preko mejnega prehoda Ljubelj ob predložitvi PCT dokazil brez težav vstopili v Avstrijo. Vožnjo smo nadaljevali do Celovca in potem čez Neumarkt in Scheifling do kraja Sankt Peter ob Judenburgu, kjer smo vožnjo nadaljevali skozi Möderbrugg, prelaz Triebener Tauern in se spustili v mestece Trieben ob Pirnski avtocesti. 

V zaselku Gaishorn smo se po plačljivi gorski cesti peljali do parkirišča pod kočo Mödlinger-Hütte. Na parkirišču smo si oprtali nahrbtnike in v približno pol ure prispeli do koče, kjer pa se nismo ustavili, ampak smo vzpon nadaljevali po krajši ravnici mimo jezerca Treffner See v strmejše pobočje. 

Opozorilne table so opozarjale na »Špaltne«, saj je bilo pobočje polno globokih razpok v s travo poraščenih skalnih tleh. Po krajšem vzponu se teren ponovno položi in kmalu smo prispeli do spominskega križa Heldenkreuz.

Pot od Mödlinger-Hütte mimo Treffner See do Heldenkreuza zahteva približno eno uro zložne hoje. Pri križu smo se ustavili, okrepčali s prigrizki in uživali v čudovitem razgledu na dolino Johnsbach in gorovje Gesäuse. Pri spominskem križu se konča pohodniški, manj zahteven del poti, od križa pa pot postaja vedno bolj zahtevna. 

Od križa se pot spusti po strmi globeli, kjer je zaradi velikega števila obiskovalcev skala precej zlizana. Na sitnem skalnem skoku v globeli je naša kolegica žal zdrsnila, padla nekaj metrov in se poškodovala po glavi in hrbtu. Oskrbeli smo poškodbe in dva gornika sva kolegico pospremila do Mödlinger-Hütte, kjer sta s kolegom počakala na naš povratek.

Oskrba ran, povratek do koče in nazaj pa nam je žal vzelo nekaj časa, vseeno pa smo se odločili, da z vzponom nadaljujemo. Ponovno smo se od spominskega križa spustili po strmi globeli in potem nadaljevali strmo navzgor proti župniškemu zidu. Na nadmorski višini približno 1900 m  pot zavije levo in preči strma pobočja pod vrhom Totenköpfl (I-II). 

Pobočje ni zavarovano z jeklenicami, je pa označeno z rdečimi pikami in opremljeno s svedrovci in lepljenci za varno izvedbo morebitnega varovanja. Pobočje prečimo do rame (skalnega nosu), za katerim je ključna točka smeri »Herzmann Kupfer Platte«. Pod veliko previsno skalno glavo se diagonalno spustimo čez ploščo (II).

Potem je pot nekoliko lažja in nas pripelje v grapo (I-II) in 4 m visoko razpoko (II), levo nad njo pa na skalno-travnato klančino. Na tem mestu nas je žal ujela popoldanska ploha. Odločili smo se, da zaradi spolzkih skal ne bomo nadaljevali do vrha, ampak obrnili. 

 

Škoda, saj pot južno steno po klančini obide levo, proti zahodu (I) ter potem preko zahodnega pobočja gore do vrha zlahka pridemo v približno 10 minutah. Sledil je povratek po poti pristopa. Skale so bile mokre in spolzke, zato je bila potrebna velika previdnost in pozornost pri iskanju primernih stopov in oprimkov. 

Avstrijski vodnik je svojo skupino varoval z vrvjo, zato smo morali počakati, da se je pot sprostila. Tudi mi smo se varovali z vrvjo pri spustu čez skalno razpoko in grapo. Medtem pa je dež ponehal in skale so se posušile, kar nam je omogočilo varnejši in hitrejši sestop.

Ustavili smo se pri koči, kjer sta nas čakala poškodovana gornica in njen kolega. Skupaj smo si privoščili zasluženo pivo ter uživali v čudovitih razgledih. Pot do avtov ni bila dolga, kljub temu pa nas je čakala še dolga vožnja proti domu.

Lepa, naporna in zahtevna tura, za katero je potrebna absolutno zanesljivost koraka in odsotnost strahu pred višino. Potrebne so plezalne izkušnje II stopnje, prehode je treba obvladati tudi pri spustu. Priporoča se vodenje gorskega vodnika. Analizo ture smo opravili v piceriji Gorenc.
 

Spisal Sašo

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Fotografije Sašo

Relive

Brana, 23. 2. 2020

Kamniško sedlo 1.864 m,
Brana 2.253 m

udeleženci: Janez, Kristina, Sašo, Marko L., Stojan, Melita, Marko M., Nevenka, Antonija, Tomaž, Igor, Edo
trajanje: 9 h
višinska razlika po poti: cca. 1300 m¸
dolžina poti: cca. 14 km

Brana je 2.253 m visoka gora v Kamniško-Savinjskih Alpah. Nanjo se je povzpel že skoraj vsak malo bolj nadebuden planinec, večina po markirani poti s Kamniškega sedla. Brana je predvsem poleti zelo obiskana gora.





Vrh je prostran, nagnjen proti jugozahodu, sprva zložno, nato pa se preko prepadnega ostenja spusti v Kotliški graben. Severno pobočje preide na travnato Boštjanco in prepade nad Okrešeljem, južno pobočje pa preide v dolino Kamniške Bistrice med Sedelščkom in Koncem.

Brana ima dve sosedi, s Tursko goro jo druži škrbina Kotliči, ki kraljuje nad Kotliškim grabnom, s Planjavo pa Kamniško sedlo, priljubljena izletniška točka tudi za pohodnike.

Zbrali smo se v Šentvidu ob petih zjutraj. Krenili smo proti Kamniku, kjer smo se dobili še s Štajerskim delom ekipe, popili jutranjo kavico in s tremi avtomobili krenili proti Jermanci. Parkirali smo pet minut nižje zaradi podrtega drevesa, ki je oviralo nadaljnjo vožnjo po cesti.


Krenili smo na pot proti Kamniškemu sedlu, ki smo ga dosegli po dobrih dveh in pol urah hoje. Na sedlu smo si privoščili krajši počitek oziroma malico in opazovali zasnežena severna pobočja Brane, preko katerega smo nameravali opraviti vzpon na vrh Brane. Prijazna oskrbnica planinskega doma nam je zaželela srečen vzpon.

Brana je od daleč videti enostaven, lahko dostopen hrib. Nanjo vodi le ena markirana pot, ki je klasificirana kot lahka planinska pot. Resnica pa je nekoliko drugačna, saj je Brana po številu smrtnih žrtev menda druga gora v Sloveniji.

Planinci ji pravijo kar gora smrti, saj se je ob zdrsu s poti, ki preči nevarno severno pobočje, zgodilo že veliko nesreč, predvsem pozimi ali zgodaj spomladi. Vbočeno severno pobočje postane lijakasta drsalnica z enosmerno vozovnico do Okrešlja,  tako imenovani »Štajerc ekspres«.

Pozimi je na zelo tveganem severnem pobočju tudi velika nevarnost snežnih plazov. Letošnja zima je zelo skromna s snegom, je pa v visokogorju, kamor Brana nedvomno spada, situacija zelo spremenljiva.

V skromnih snežnih razmerah je nevarnost snežnih plazov sicer majhna, so pa vetrovi poskrbeli za snežne nanose mehkega snega v lijaku v kombinaciji s spihanimi ledenimi deli na izpostavljenih delih severnega pobočja.





Izvidnik je pred skupino sproti preverjal snežne razmere in delal gaz, saj bi v primeru nevarnih oziroma preslabih razmer obrnili in se vrnili na Kamniško sedlo.  S sedla smo po zasneženi in mestoma poledeneli markirani poti krenili do prvega razpotja s potjo na Okrešelj, kjer se prične prečenje strmih severnih pobočij Brane.

Pri prečenju so bile razmere precej spremenljive, saj smo naleteli tako na predele z mehkim napihanim snegom kot predele s trdo oziroma poledenelo podlago. Do naslednjega razcepa s potjo na Tursko goro smo potrebovali tričetrt ure, saj je moral biti korak brez napak, počasen in zanesljiv.

Na razcepu, kjer je iz poledenelega snega gledal samo košček smerne table, smo krenili po pobočju naravnost navzgor, iščoč najbolj ugodno snežno podlago, ne pretrdo in ne premehko. Strmo pobočje smo prečili rahlo desno proti delu grebena, kjer ni bilo opasti.

Razmere na tem delu vzpona so bile še za odtenek zahtevnejše, rob grebena smo dosegli v pol ure, vrh pa po poledenelem vrhnjem pobočju v naslednjih desetih minutah.

Na vrhu se nismo dolgo zadrževali zaradi dokaj visokih temperatur (na sedlu je bilo približno 5 °C) in srednje močnega vetra. Napravili smo skupinsko fotografijo in pričeli s sestopom po poti vzpona. Sestop je bil še zahtevnejši od vzpona.

Trdota poledenelih predelov ni popuščala, snežni predeli pa so se ojužili, zato so se na derezah delale snežne cokle. Z vrha Brane do koče na Kamniškem sedlu smo potrebovali dobro uro in pol, vključno z reševanjem snete dereze.

Oskrbnica je bila tako vesela našega srečnega povratka, da nas je pogostila z odličnim domačim štrudljem. Vzpon na Brano je bil opravljen v zelo dobrih, skoraj idealnih snežnih razmerah in je bil po zahtevnosti po mnenju nekaterih udeležencev obeh tur skoraj primerljiv z vzponom na Jalovec, ki smo ga opravili pred tednom.

Skupina je napravila »Rašiško gaz«, lepo vidno s sedla, za vse ponavljalce vzpona na Brano. Izvedeli smo tudi, da nas je na sedlu opazovalo precej pohodnikov in navijalo za nas. Našo avanturo je bilo možno spremljati tudi v neposrednem prenosu na internetu s pomočjo posnetkov s kamere pri koči.

V informacijo: na Jalovcu smo imeli »samo« posnetek s kamere enega od udeležencev ture. Sledil je še hiter sestop na Jermanco, saj se nam je mudilo na analizo ture pri Marjanu v Kamniški Bistrici.

Spisal Sašo

Fotografije Tomaž

Fotografije Sašo

Straßburger Spitz, 1. 12. 2019

Straßburger Spitz 2.404 m

udeleženci:  Sabina, Janez, Marjan, Maks, Sašo, Marko L., Marko M., Urška, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Nataša
trajanje: 6 h
višinska razlika: cca. 1.300 m
dolžina poti: 16 km

Prvi decembrski dan smo opravili nadomestno gorniško turo za novembrski termin. V soboto, 16. novembra, je bila načrtovana tura na Kurji vrh in Rigeljne, ki pa je bila zaradi izredno slabega novembrskega vremena preložena na kasnejši termin.

Tudi tokrat je bil zaradi vremena prvotno načrtovan cilj zamenjan za Eisenhut (2.441 m), ki je najvišji vrh Krških Alp v sosednji Avstriji.

Krške Alpe (Gurktaler Alpen oziroma Nockberge) so gorstvo v centralnih vzhodnih Alpah. Gorstvo je dobilo ime po reki Krki (Gurk), 120 km dolgi reki, ki izvira v osrčju gorstva južno od prelaza Turracher Höhe na avstrijskem Koroškem.

Krške Alpe so na severu z reko Muro ločene od Nizkih Tur, na severozahodu so preko prelaza Katchberg (1.641 m) vezane na skupini Ankogel in Visoke Ture, na jugozahodu mejijo na Ziljske

Alpe, na jugu jih Dravska dolina ločuje od Karavank, na vzhodu pa so preko sedla Neumarkter Sattel (894 m) vezane na Labotniške Alpe (Lavanttaler Alpen).

Zbrali smo se v Šentvidu ob pol petih zjutraj. Krenili smo proti mejnemu prehodu Karavanke, spotoma pa smo se ustavili še na bencinskem servisu, kjer smo si privoščili jutranjo kavico.




Z vožnjo smo nadaljevali preko mejnega prehoda Ljubelj proti Celovcu (Klagenfurt) in od tam mimo krajev Trg na Koroškem (Feldkirchen in Kärnten) od koder smo sledili oznakam za alpski prelaz Turracher Höhe, do katerega je približno 90 km od mejnega prehoda Ljubelj.

S prelaza smo se pričeli spuščati proti Predlitzu do kraja Turrach, kjer smo na makadamski cesti parkirali pred znakom, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo.

Oprtali smo si nahrbtnike, preizkusili delovanje lavinskih žoln ter krenili po makadamski cesti mimo spodnje postaje sedežnice Turrachbahn, kmalu pa smo makadamsko cesto zapustili in sledili rumeni planinski tabli na pot številka 128 proti gori Eisenhut.

Vzpon smo nadaljevali po nekoliko strmejši poti, prečili širši kolovoz in mali višje pot nadaljevali po široki gozdni cesti ponovno na označeno pot v gozdu. Po nekaj minutah vzpona smo mimo WC-ja prispeli do lovske koče Geißeckhütte, kjer smo se odpočili in okrepčali.

Koča je 'okrašena' s številnimi lovskimi trofejami, njihov moto je »Hunting; Not just a hobby; It's a way of life«. Pri koči je že pihal mrzel veter, okoliški vrhovi pa so se skrivali v megli.

Od koče smo pot nadaljevali po cesti do križišča in od tam po poti naravnost navzgor v pas gozda do pašnika s pašno ograjo, kjer je malo naprej križišče poti s potjo s prelaza Turracher Höhe.

Sledil je še vzpon po zahodnih pobočjih do sedla Rapitzsattel (2088 m), kjer je označeno razpotje. Na sedlu je pihal tako močan veter, ki nas je bičal z drobnimi lednimi kristali, da smo si z veliko težavo nadeli dereze.

S sedla smo pot nadaljevali levo v smeri proti vrhovoma Eisenhut in Wintertalernock. Pot poteka levo od grebena, na katerem je bilo opaziti velike opasti.

Veter je pridobival na moči z vsakim metrom višine. Po naši oceni je pihal s hitrostjo približno 60 km/h, s sunki do 100 km/h. Ob sunkih vetra se je bilo potrebno ustaviti in ustrezno postaviti, da nas veter ne bi vrgel po tleh.

Pot se približno 100 m od sedla Rapitzsattel na začetku grebenu razcepi in sicer levo proti Eisenhutu in naravnost po pobočju na Wintertalernock in Eisenhut preko vrha Straßburger Spitz.

Leva pot preči strmejše pobočje, veter pa je pihal ravno naproti nam, zato smo se usmerili naravnost navzgor po pobočju. Vrh Straßburger Spitz smo osvojili v dobri uri v izredno močnem,  orkanskem vetru, ki nas je neprestano bičal s snegom.

Na vrhu ni bilo omembe vrednih razgledov, videli smo sosednja vrhova Wintertalernock in Eisenhut, vendar se zaradi težkih razmer nismo odločili za nadaljevanje poti.

Napravili smo nekaj posnetkov in z veliko težavo skupinsko fotografijo, saj je veter prevračal tako fotoaparat, kot tudi udeležence ture.

Sestopili smo po poti vzpona kakor hitro so nas nesle noge. Ustavili smo se šele pri koči Geißeckhütte, kjer smo si v »normalnem« vetru privoščili malico. Sledil je še sestop do avtomobilov in vožnja proti domu. Analizo smo ob odlični hrani opravili v piceriji Gorenc.

Spisal Sašo

Fotografije Tomaž

Fotografije Sašo

Fotografije Marjan

Fotografije Sabina

Relive