Kozji vrh, 24. 2. 2024

Kozji vrh 1628 m,
Turni 1432 m

udeležeci: Marjan, Katja, Anka, Tomaž, Igor, Matjaž, Janez
trajanje: 6 h
višinska razlika:  960 m       
dolžina: 11,1 km


Dan po močnih padavinah z veliko novega snega v visokogorju in 4. stopnjo nevarnosti snežnih plazov smo se odpravili na nekoliko nižji a vseeno zanimivi Kozji vrh v zahodnih Kamniških Alpah. Zaradi bližine smo odpotovali vsaj uro kasneje kot običajno.

Na poti smo se ustavili pred Preddvorom na bencinski črpalki za jutranjo kavo. Potem smo se zapeljali proti Jezerskemu do gostišča Kanonir in za njim levo po cesti še kak kilometer, kjer smo parkirali.  

Za začetek je kar široka strma cesta, primerna tudi za tovornjake. Nadaljevali smo po ožji gorski cesti, ki je bila bližnjica, kjer smo spet prišli na prejšnjo. To se je še enkrat ponovilo.

Ob poti je bilo kar nekaj mehanizacije za pripravo in odvoz hlodovine s tega področja. Nadaljujemo po gorski stezi, ki je bila že pobeljena z včerajšnjim snegom. To nas ni motilo, le korak je moral biti bolj pazljiv.

V nadaljevanju pridemo do hudourniške grape, ki pa nam pri prehodu ne povzroči težav.Čakalo nas je kar dolgo prečenje strmine, ki je ob nekaj višji snežni podlagi zahtevalo več pozornosti. Posebno veje, pokrite s snegom, so v taki strmini nevarne za zdrs.

Steza se vzpenja in spušča, potem pa smo prišli do predela z veliko podrtega drevja, ki nam je bila kar velika ovira. To so bile tudi debele smreke s košatimi vejami. Kar nekaj telovadbe in spretnosti je bilo potrebno.

Ponekod smo se splazili pod deblom, drugje smo ga preplezali. Kar nekaj zastoja je povzročil ta prehod. Drevesa so se podrla zaradi vetroloma ali snegoloma nedolgo nazaj, ker so bile smreke še vse zelene.

Zaradi takih razmer smo bili seveda sami na poti, le srnjakova sled je bila nekaj časa pred nami, pa še ta se je umaknil, ko smo se približevali. Prišli smo na širok greben, kjer se je strmina,  od tu dalje  močno povečala.


Tudi snežna odeja je bila debelejša, kar pa nam je v strmini celo olajšalo  hojo, saj so se na gazi napravile stopnice, ki so vzdržale pritisk pod nogami. Približno 200 m višine je bilo res zelo strmo.

Naravnost navzgor v kratkih vijugah med drevjem in skalami pridemo na 1628 m visoki Kozji vrh, je neporaščen širok greben s klopco, ki jo je odkril vodnik pod visokim kupom snega. Po tem sodeč je na vrhu do en meter snega, od tega 30 cm novega.

Po krajšem postanku smo palice zamenjali s cepinom, si nadeli čelade in se tako opremljeni vračali po poti vzpona. Na najbolj strmih delih smo hodili vzvratno in zelo pazljivo. Za zdrs na povratku je več možnosti kot pri vzpenjanju.

Ko smo prišli na široki greben, smo se odcepili od prejšnje poti in skrenili še na nekaj nižji vrh, 1432 m visok Turni. Ta je prav tako zelo strm, koničast, na vrhu je malo prostora in zelo prepaden kar na tri strani.


Od tod smo se vrnili nazaj na pot od kateri smo se odcepili in nadaljevali povratek po poti vzpona do izhodišča. Vse skupaj smo hodili 6 ur. Analizo ture smo napravili kar v gostilni Kanonir.

Spisal: Janez

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Relive

 

Hochstadl, 10. 2. 2024

Kräuterinhütte 1.394 m,
Hochstadl 1.919 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Andreja, Tomaž, Anka, Matjaž, Marjan
trajanje: 8 ur 30 min
višinska razlika: cca. 1.300 m
dolžina: cca. 21 km


Za tokratno raziskovanje alpskih gorskih skupin smo se namenili obiskati Ybbstalske Alpe v Avstriji. Gorovje, ki je del Severno Apneniških Alp, se razprostira v zveznih deželah Zgornje Avstrije, Štajerske  in Spodnje Avstrije.

Najvišji vrh ni mogočni Ötscher, kot mnogi zmotno mislijo, temveč Hochstadl, vrh, ki se nahaja v gorskem masivu Kräuterin. Ime izhaja iz staronemške besede za krčevino (laz) in ni v nobeni povezavi s kakšno zeliščarico, ki bi tu gor nabirala zdravilne rožice.

Prekomerno izsekavanje, predvsem na severni strani masiva, je imelo za posledico erozijo, zato je velik humusni del gore počasi zdrsel v dolino. Gorstvo je bogato z lesom in vodnimi viri.

Masiva Kräuterin in sosednji Hochschwab med drugim zagotavljata tudi večino pitne vode za avstrijsko glavno mesto in njegovo širšo okolico. Pokrajina ima zelo močan padavinski karakter, saj v povprečju naštejejo preko 150 dni s padavinami.

Gore nikjer ne dosežejo magične meje dva tisoč, a so kljub temu zanimivi gorniški cilji, tako poleti kot tudi pozimi. Če štartamo iz osrednje Slovenije, se je treba zeloooo zgodaj odpraviti na pot.

Na mejnem prehodu Šentilj z jutranjo kavo razbijemo monotonost dolge vožnje in se mimo Gradca zapeljemo do razcepa pri kraju Bruck an der Mur.

Nadaljujemo v smeri Kapfenberga in pri vasici Gußwerk zavijemo do zaselka Greif, kjer je odcep makadamske ceste do gozdarskega izhodišča Dürradmer. Kot da cest še ne bi imeli dovolj, je pred nami še šest kilometrov dolga gozdna cesta po dolini Nappental.

Kaj kmalu naletimo na sneg, ki zjutraj večinoma drži težo. Po dobri uri prispemo do planine, kjer nas smerokaz usmeri na planinsko bližnjico skozi sotesko potoka Nappenbach.

Ni najboljša varianta za zimo in poleg nepredelanega, napihanega snega, nadaljevanje otežujejo še podrta drevesa. Kar urno jo ucvremo spet nazaj na cesto. Snega je z višino vedno več, ki se zaradi prav nič zimskih temperatur vedno bolj predira.

Zato se opremimo s krpljami, čeprav je koča in zaslužena pavza že tako blizu. Od koče zarežemo v strmino, za katero se odpre široka in dolga dolina, kjer v daljavi prvič uzremo današnji cilj.

Nezahtevno in prav uživaško krpljanje po razgibanem terenu, malo gor in dol, nas po uri in pol pripelje na širok kopen travnat plato, kjer kot z balkona gledamo na celotno traso nadaljevanja. Vrh je še zelo oddaljen, zadnji del pa konkretno strm.

Skepsa glede dostopa s krpljami je zato upravičena. Bomo šli pa peš, saj imamo cepin in dereze s sabo. Seveda obstaja vedno en če. Če se ne bo preveč udiralo. Zato je najbolje kar preveriti.

Sledimo občasnim slabo vidnim sledem dveh turnih smučarjev pred nami, potem pa kar takoj na severovzhodni greben, kjer se nam spet pridružijo smučarske sledi. Za grebenom sledi v levo prečnica med ruševjem in po strmi vzhodni flanki proti vrhu.

Zadnji dvesto metrov je res strmih, do naklona 30 stopinj. Razmere za hojo so odlične, par centimetrov novega pomrznjenega snega zagotavlja odličen oprijem zobem na krpljah.

Nekaj obratov levo, desno in že smo v ozkem strmem žlebu, ki v nekaj minutah pripelje na širok vršni plato s križem. Osamljena lega gore ponuja širne razglede, od gorskih skupin Schneeberg na vzhodu do Dachsteina na zahodu.


Po malici in obveznem fotografiranju skočimo še na par minut oddaljen vrh z vpisno knjigo. Zaradi varnosti sestopimo previdno skozi žleb s cepinom. Pri koči, ki je odprta le v letnem času, se vreme že dovolj skvari, a napoved se je tokrat k sreči uresničila.

Pred nami je le še dolg spust po gozdni cesti do parkirišča. Pustno soboto uspešno zaključimo z analizo ture v Vranskem.

Spisal Marjan

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Relive

 

 

Ojstrnik, 4. 2. 2024

Zahomec (Schoenwipfel, Monte Acomizza) 1813 m,
Gozman 1804 m,
Ojstrnik (Oisternig, Monte Osternig) 2050 m

udeleženci: Grega, Marko, Marko, Nevenka, Tomaž
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: 1150 m
dolžina: 13,2 km


Kam v tej čudni zimi v hribe čez vikend? Odločili smo se za Ojstrnik, najvzhodnejši dvatisočak Karnijskih Alp. Čeprav leži na italijansko-avstrijski meji ima slovensko ime in niti Italijani niti Avstrijci ga niso krstili po svoje.

Tu smo bili že dvakrat, davnega leta 2011 in nekoliko bližjega leta 2018, obakrat v zimskih razmerah, kot tudi tokrat. Po dolini potoka Ukve smo se zapeljali do parkirišču, kjer je bila nekoč stara koča Nordio Deffar.

Po južni dolini smo po približno uri hoje v gozdu dosegli mejno sedlo Pleccia. Tu smo zavili desno proti Zahomski planini. S planine smo skočili na Zahomec, naš prvi današnji vrh. Tudi ta leži na italijansko-avstrijski meji in je zelo lep razglednik.

Z vrha smo se vrnili na Zahomsko planino in nato na sedlo Pleccia. Na sedlu smo nadaljevali na sever in pri mejni kapeli Marije Snežne zavili na italijansko stran in se povzpeli na drugi današnji vrh, Gozman.

Prav na vrhu je star vojaški bunker, ki je skrit pod travo in skale, z njega pa je lep razgled na Ojstrnik, čigar južna pobočja so bila precej kopna. Naš plan za vrh Ojstrnika je predvideval pristop po teh pobočjih le v rezervni varianti.

Sestopili smo na mejno Bistriško planino in od tam na vzhodno, avstrijsko stran Ojstrnika. Pogledat smo šli razmere v vzhodni grapi, ki sem jo imel ogledano že od pristopa leta 2018, ko smo po vzhodni strani zaokrožili na severni stran in po njej dosegli vrh.

Po malce kolebanja smo vendarle vstopili v grapo. V senci je bil sneg kar v redu a kaj, ko je bilo sence bolj malo. Višje smo itak morali prestopiti v drugi del grape, ki je bila vsa v soncu in sneg precej južen.

Višje je za zabavnejši vzpon poskrbelo še ruševje v katerega smo se zapletali kadar se nam je vdrlo do riti. A hujšega ni bilo in pod vrhom smo desno izstopili na markirano pot in po njej dosegli vrh.

Ojstrnik je čudovit razglednik, čudovit je bil tudi dan, le veter je nekoliko krnil idilo. Sestopili smo po južnih pobočjih in potem po severni dolini do nove koče Nordio Deffar, ki je bila tokrat odprta.


Pa smo šli pogledat kako zgleda od znotraj. Od koče do izhodišča vodi serpentinasta cesta, ki se kar vleče. Zato smo mi izbrali bližnjico, ki pot precej skrajša. Slabih 8 ur smo potrebovali za vse skupaj.

Čakala nas je le še vožnja domov, s postankom za analizo ture v Kranjski Gori.

 

 

Fotografije

Relive


Begunjščica po Centralni grapi, 28. 1. 2024

Begunjščica 2.060 m

udeleženci: Marjan, Marko, Katja, Nevenka, Anka, Tomaž, Deja, Matjaž
trajanje: 5 h 20 min
višinska razlika: 1.000 m
dolžina: 7,5 km


Šli smo pogledat razmere v Begunjščico. Zbrali smo se ob 6. uri in kmalu je zaokrožila šala, da je to zadnja tura letos, ko je odhod tako pozno.

Podobno kot na decembrski turi na Setiče, smo čas za jutranjo kavo izkoristili za obisk prijazne in zgovorne kelnarice v Tržiču. Nato vožnja do Ljubelja in nekaj minut po sončnem vzhodu smo pričeli s turo.

Po nekdanjem smučišču smo se napotili proti Zelenici. Tu so nekoč prirejali Zeleniški veleslalom, ki je bil v obdobju po drugi svetovni vojni največje mednarodno tekmovanje v Sloveniji.

Leta 1964 so dogradili enosedežnico do Zelenice in v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bilo smučišče sila priljubljeno pri alpskih smučarjih.

Leta 2012 je enosedežnica prenehala obratovati in leta 2017 so podrli še zadnje stebre. V prostorih nekdanje žičniške postaje na Zelenici je sedaj stalna razstava o tem smučišču in tu je razstavljenih 6 restavriranih stolov zeleniške enosedežnice v originalni rumeni barvi.

Mi smo proti Centrralni grapi zavili tik pred žičniško postajo. Namestili smo si opremo in krenili navkreber. Razmere so bile odlične. Sneg ravno prav trd, narejeni stopi in kičasto vreme.

Dobro uro je trajalo od vznožja do grebena tik pod vrhom. Po prihodu na vrh smo si privoščili daljšo pavzo za uživanje v sončnem vremenu.


Sestopili smo po Šentanskem plazu in se namenili obiskati še dom na Zelenici. A dom je bil v senci, ki se je med našim sestopom počasi spet dvigala. Sonce doma na Zelenici januarja sploh ne doseže.

In tako smo obisk doma skenslali, zaključili turo in spet pristali pri kelnarci v Tržiču.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Relive