Hochkönig po ferati Königsjodler, 12.9.2016

Erichhütte 1545 m,
Teufelshörndl 2522 m,
Kematstein 2772 m,
Hoher Kopf, 2875 m,
Hochkönig, 2941 m,

udeleženci:  Tomaž, Nevenka, Nina, Maks, Marjan, Jernej, Sašo
trajanje: 13 h 55 min
višinska razlika: cca. 1960 m
dolžina: 12,5 km

Zavarovana plezalna pot (ferata) Königsjodler je bila zgrajena leta 2001, serijski avtor ferat, Richard Franzl, pa jo je verjetno poimenoval po hitu Der Königsjodler, katerega avtor je svetovno znani jodler Franzl Lang.

Königsjodler je še vedno ena najdaljših in najbolj atraktivnih ferat kljub novejšim (ekstremnim, športnim) feratam težavnosti F/G.

Ferata je ocenjena s stopnjo D, plezalni del je dolg 1700 m, v ferati pa z vzponi in spusti po hudičevih rogovih (Teufelshörn 2522m, Kematstein/Kummetstein 2772m) premagamo 900 m višine, za kar potrebujemo 6 do 7 ur.

Izstop iz ferate ja na vrhu  Hoher Kopf, le streljaj od izstopa pa se nahaja najvišji vrh Höchkonig, po katerem se imenuje celotno pogorje.

Sedem gornikov se ob treh zjutraj (beri sredi noči) zbere pred sedežem društva in se s kombijem odpelje po avtocesti proti Salzburgu in preko Bischofshofna do sedla Dientner sattel (1370m).

Po dveh in pol urah vožnje parkiramo na zgledno urejenem parkirišču 100 m pod sedlom. Med preobuvanjem in pripravo opreme pojemo še zajtrk in nekaj minut čez šesto se še v mraku odpravimo proti koči Erichhütte (1545m) na planini Schönbergalm.

Od koče nadaljujemo po poti 432 proti Hochkönig in Königsjodler Klettersteig ter tem oznakam sledimo vse do škrbine Hochscharte (2283m). V zadnjem delu je pot dokaj strma in krušljiva, prehod preko skal pa nam olajšata dve lestvi.

S škrbine se odpravimo proti vstopu v ferato Köngsjodler, kjer si po dveh urah in pol vzpona ob nameščanju plezalne opreme  privoščimo tudi izdatno okrepčilo pred dolgo in zahtevno plezalno potjo.





V ferato se odpravimo 20 minut ob devetih, na vstopu pa se nahaja tabla s podatki in opozorili.





Ferata je zgledno urejena in vzdrževana, vsak posamezen del je označen s kovinsko tablico, na kateri se nahaja ime roglja (stolpa, špice) ali dela poti.

Na vstopu nas pričaka oznaka Flower Tower, kjer pa težavnost D dosega samo vstopni skalni skok.

Plezalna pot je izredno domiselno speljana preko izpostavljenih rogljev, grebenov, strmih sten, ozkih škrbin, izjemno atraktivno se vzpenjamo in spuščamo z roglja na rogelj, kjer  težavnost večinoma dosega stopnjo C ali D.


Poplezavamo lahko večinoma brez pomoči jeklenic (se samo varujemo) - vzponi in spusti, prečenja grebenov in škrbin je uživaško kot pesem, toni si sledijo kot jodlanje …

Med najbolj atraktivnimi so rogelj Teufels turm (težavnost C); spust in prečenje škrbine preko visečega mostu iz treh jeklenic (ena za hojo, dve za držanje in varovanje);

Flying Fox približno 15m prečenja škrbine po samo eni jeklenici (brez primerne opreme nadaljujemo spust v škrbino in vzpon, ki pa je tehnično težji); izpostavljen greben Teufels Hörn.

Po dobri polovici ferate smo si na razpotju pred stolpom Kummetstein privoščili malo daljši postanek za malico in uživanje v čudovitih razgledih na preplezane roglje. Na razpotju je možen predčasen izstop iz ferate po strmem gruščnatem pobočju do poti 432.


Od tu sledi težji del ferate (težavnost D),  vzpon na Kummetstein, kjer se malo pod vrhom nahaja vpisna skrinjica, žal brez vpisne knjižice.

Spet sledi spust po grebenu v škrbino in še en zelo strm vzpon (težavnost D) na greben in še zadnji vzpon (težavnost C/D) pred vrhom Hoher Kopf.

Na vrhu Hoher Kopf smo si po petih in pol urah plezanja privoščili krajši postanek za stisk rok in skupinsko fotografijo, z vrha pa smo se mimo škrbine Birgkarscharte (2847m) odpravili proti vrhu Hochkönig, ki smo ga osvojili v eni uri.

V koči Matrashaus (2941m) smo med krajšim nalivom opravili vmesno analizo ture. Po eni uri plodne analize smo sestopili do škrbine Birgkarscharte in sestop nadaljevali navzdol po poti 432.

 Pot je strma in krušljiva, polna gladkih plošč in grušča, zato je potrebna velika previdnost in zanesljiv korak, na kar opozarjajo tudi table na škrbini.

Na križišču poti 432 in 433 smo nadaljevali po poti 432 z vzponom do škrbine Hochscharte (izhodišče ferate Königsjodler) in do koče Erichhütte.

Za sestop z vrha Hochkönig do koče Erichhütte, kjer smo opravili dodatno izčrpno analizo ture, smo potrebovali dobre štiri ure. Sledil je še sestop do kombija in vožnja v Ljubljano, kamor smo prispeli uro pred polnočjo.

Spisal Sašo




Po četrtkovi "poskusni turi" s Tomažem (beri kvalifikacijska tura za gorniški izlet :) ), sem dobila zeleno luč za udeležbo na potepanju po gorah z njim. Mogoče je čisto malo imelo pri tem tudi sedemletno skupno drgnjenje klopi v šolah. Ampak kakorkoli, smela sem zraven!

Skozi Tauern tunele, potem na Bishoshofen in na zahod. Tomaž je varno vrtel volan kombija. In niti enkrat se nismo izgubili.

Pred nami je bilo ob šestih zjutraj še 14 ur hoje, 2000 m višinske razlike skupaj in Hochkönig za piko. Izhodišče na 1300 m, najvišje 2941  m. In za konec eden bolj zoprnih in podrtih spustov.

Fotografirala nisem skoraj nič, ker sem se bala, da ne bi izgubila telefona. Zato posiljam kar link do filmčka s spleta.



Ko sem pred odhodom gledala zgornji film, sem imela čisto mehka kolena. Na srečo je v steni bil čisti užitek.

Ferata je nora. Kdor je vso to železnino gor spravil, kapo dol. Tomaž se mi je smejal, da sem zadovoljna, kot da bi me pripeljal v lunapark. Ampak res sem uživala. Po vseh špičkah s te fotke gor in dol in 6 ur si ves čas samo v ferati.


Po grebenih širine 10 cm s skoraj navpičnimi stenami in preko raztezajev med vrhovi. Mojih meter in čevap sicer pri tem ni prednost. Praktično ni mesta, kjer se ne bi vpel. Težavnost C, D.

Z vrha ferate smo jo mahnili še na Hochkönig.

Potem nas je snežna ploha ujela tik pod 3000m! Če je že morala biti, je imela idealni tajming. Moji soplezalci so se takrat namesto za kline, držali vsak za svoje pivo v koči. Enako usklajeni kot pred tem v steni.

Šele po tem spustu mi je bilo jasno, zakaj sta si dva patrona na vrh ferate naročila kar helikopterski prevoz v dolino. Namesto da bi po kraljevsko zajodlala in jo, kot vsi ostali razen nas, mahnila prespat v kočo.

Ko smo ostali po spustu strnjevali vtise ali popadali v sen, je Tomaž moral prijeti spet za volan. Šentvid ob enajstih zvečer. Po 20 urah smo se ponovno vsedli vsak v svoj avto.

In se vidimo naslednjič!

Spisala Nina



Ojstrica po Kopinškovi poti, 10.9.2016

Koča na Klemenči jami 1208 m,
Ojstrica 2350

PD Rašica
udeleženci: Marjan, Vesna, Mili, Ivan, Tomaž 
trajanje: 9h 30 min
dolžina: 12 km

Prva septemberska tura PD Rašica je bil najlepši pristop na Ojstrico, Kopinškova pot. Ta je bila slovesno otvorjena (kot piše v takratnem Planinskem vestniku) 1. septembra 1940 in je poimenovana po alpinistu Kopinšku, idejnemu očetu te poti.

Ob 5h zjutraj smo se zbrali v Šentvidu in se odpeljali v Logarsko dolino z vmesnim postankom za kavo v OMV Kamnik. Malo pred sedmo zjutrj smo parkirali pred domom planincev in krenili na pot.




Po uri poti smo prispeli do koče na Klemenči jami. Pokrajšem postanku smo nadaljevali proti Škrbini. Tu smo se opremili z samovarovalnimi kompleti in čeladami in nadaljevali po Kopinškovi poti.

Ta je drzno in zračno speljana in je tudi zelo razgledna. Železje zanjo je takrat med gradnjo podarila železarna Štore. Kar dobro nam je šlo in po 4 h in 50 min od izhodišča smo stali na vrhu Ojstrice.

Vidljivost ni bila najboljša, vse kar je bilo nekoliko dlje je bilo v meglicah. Po krajši pavzi smo sestopili v smeri Škarij. Med sestopom je nekaj časa kazalo na dež a se je kasneje vreme spet popravilo.

Zato sno imeli postanek za kosilo kar v Klemenči jami in ni nam bilo žal. Čakal nas je še sestop do doma planincev in vožnja domov.

Spisal Tomaž




 

Muntanitz, 3. - 4.9.2016

Sudetendeutsche Hütte 2665 m,
Wellachkopf 3037 m,
Kleine Muntanitz 3192 m, 
Grosser Muntanitz 3232 m,
Gradetzspitz 3063 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Primož, Jana, Mateja, Nevenka, Tomaž, Marjan, Slavko, Emil, Janez
višinska razlika: cca 2350 m
trajanje: 12 h 45 min
dolžina: 28 km

Gorniška skupina PD Rašica je za septembrsko turo predvidela tritisočak Muntanitz, ki spada  v skupino Granatspitz na Vzhodnem Tirolskem.

Tako smo se s kombijem odpeljali po avtocesti do Spitala, kjer smo se odcepili za Lienz, v samem mestu pa severno do Matreia. Tu smo se napotili desno po ozki lokalni cesti, kjer je srečevanje možno le na nekaterih mestih.

Strme serpentine so nas vodile preko dveh gorskih vasi na zelo strmi planoti, kjer pa so bili vzorno pokošeni travniki. Le kako to obdelujejo? Na višini 1520 m smo dobili zadnji prostor za parkiranje.

Vožnja je trajala tri ure in pol. Že na začetku se steza strmo dviga, vmes je bilo le nekaj prečenj, brez predaha vse do višine 1900 m. Zame je bila strmina še bolj izrazita v povratku.

Nekajkrat smo prečili gozdno cesto, ki je speljana na višje ležeče planine. Po tej klančini smo prišli na večjo jaso, od koder pa smo nekaj časa hodili pa ravnini.

Srečali smo se s skupino celjskih planincev, ki so se vračali s tistih vrhov, kamor smo bili mi namenjeni. Od tod smo se spustili do potoka Steiner in prišli na planino z enakim imenom, kjer so se pasli konji in krave, imajo pa tudi turistično ponudbo.

Vendar smo mi postanek prihranili za povratek. Planina je kar dolga. Le rahel vzpon nas je pripeljal do vznožja pogorja nad gozdno mejo. Po zelo strmem terenu se steza vzpenja v serpentinah, tako da hoja ni  bila težavna.

Levo in desno so nas spremljali potoki iz višje ležečih ledenikov. Po treh urah in pol smo prišli do koče Sudetendeutsche Hütte na višini 2665 m. Ustavili smo se le za kratek počitek in kmalu nadaljevali proti našemu cilju.

Pot je podobna kot do sedaj, a je vse manj trave in več kamenja. Tako smo prišli do grebena in plazu iz prave in  čiste granitne mivke.  Nikjer še nismo videli česa podobnega.

Tudi naprej, ko je kamenja vse več, je še vedno največ mivke. Prišli smo do prvega vrha nad 3000 metri, to je Wellachkopf, 3037 m, na katerem pa je prostora le za dve osebi.

Seveda smo se izmenjavali, nato pa nas je čakalo dolgo grebensko prečenje do drugega cilja, Kleiner Muntanitza, 3192 m. Razgled od tod pa je res čudovit. Stojimo na sredini, obkroženi z gorskimi verigami in vrhovi.




Proti vzhodu kraljuje Grossglockner, na zahodu pa z ledeniki obkroženi Venediger. Proti današnjemu končnemu cilju smo se sprva spustili 50 višinskih metrov ob edini jeklenici na tej poti, nato zopet daljše prečenje, s spusti in vzponi, do vznožja našega vrha.

Hodili smo preko nametanih skal in plošč strmo navzgor in po dveh urah in pol prišli na vrh Grosser Muntanitza, 3232 m. Vremenski pogoji se niso spremenili, zato smo doživeli še en čudovit razgled tudi s te višine. Med vzpenjanjem sta iz ene nastali dve skupini, eni malo hitrejši in drugi malo manj hitri.

Slednji so poimenovali prve za »ta hitre« in sebe za »ta lepše«. Pa tudi komando so prevzeli »ta lepši«. Vzeli smo si malo več časa za okrepčilo in razgledovanje.

Vračali smo se po isti poti in po slabih dveh urah smo bili spet pri Sudetendeutsche Hütte. Ob njej je v manj suhem vremenu majhno jezerce, zdaj pa je bila samo mlakuža, kjer je kakih dvanajst let star fantiček zidal gradove iz mivke.

Tukaj smo prenočili. Koča je prijetna, topla, iz nje veje domačnost tudi zaradi prijazne natakarice. Žal pa je bil oskrbnik manj prijazen. Večerja je bila zelo dobra, še kakšno uro smo posedeli in kramljali, nato pa smo se odpravili na počitek v sobi z desetimi ležišči.

V nedeljo smo se zbudili ob šestih, ker pred sedmo niso stregli zajtrka. Tudi tokrat je bila hrana dobra, tako da smo bili s celotno oskrbo kar zadovoljni.

Po programu je bila včerajšnja daljša tura od koče predvidena za drugi dan, ker pa so za popoldne napovedovali poslabšanje vremena, smo za danes prihranili krajšo.

To je bil 3063 m visoki Gradetzspitz, oddaljen eno uro in 30  minut. Na začetku smo hodili po položni poti proti vzhodu, nato pa brez prečenja proti vrhu.





Tokrat ni več mivke, teren je pokrit z navaljenimi kamnitimi balvani ali ploščami. Tudi danes se je ponovila »Evropa dveh hitrosti«, ampak čas se meri ekipno.





Tako smo bili na vrhu Gradetzspitza še malo prej, kot predvideva časovnica. Ob tej uri je bilo na tej višini kar hladno.


Tudi zaradi vremenske napovedi smo se z vrha kmalu poslovili in po isti poti vrnili do koče, kjer se je medtem že otoplilo. Dovolili smo si malo daljši postanek.

Ko smo se vračali, smo se na pivu ali kavi ustavili še na planini Steiner. Lesena hišca s teraso in prijazno postrežbo nam je pričarala prav romantično vzdušje. Čakalo nas je še dolgo prečenje in strm spust do izhodišča, kamor smo prišli ob 12. uri in 30 minut.

Proti domu smo se odpeljali ob 13. in ko smo se pri Matrei priključili na regionalno cesto, so nas pozdravile deževne kaplje, tako da je bila napoved očitno pravilna.






Analizo ture smo naredili pri »Gorencu« v Kranju, kjer smo slišali še nekaj šal na temo »ta hitri« in »ta lepi«, nato pa smo se, zadovoljni z dvodnevno turo« pozdravili in razšli.

Spisal: Janez