Korada, 1. 3. 2025

Sv. Jakob nad Debenjem 745 m,
Korada 812 m,
Goderno 694 m,
Marijino Celje nad Ligom 678 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Domen, Jan, Boris, Ksenija, Lota, Emilija, Tomaž, Janez, Magdalena
trajanje: 8 ur 5 min
višinska razlika: 950 m
dolžina: 22 km


Sleme med mejno reko Idrijo in Spodnjo Soško dolino imenujemo Kanalski Kolovrat (kot podaljšek tistega pravega, "Livškega" Kolovrata), spet drugje pokrajini rečejo kar Kambreško (po kraju Kambreško). Naš cilj je bilo samo sleme in najjužnejši vrh Kambreškega Kolovrata, Korada.

Sredi februarja smo planirali izlet a ga zaradi močne burje prestavili na začetek marca. Zapeljali smo se do Kanala ob Soči in parkirali na drugi strani železniške proge, že v Gorenji vasi. S pohodom smo začeli strmo skozi vas in se na razpotju poti usmerili levo.

Dobro uro smo se vzpenjali do zaselka Ravna, kjer nas je veselo lokalni kuža, ki se je razveselil malo družbe v samotnem zaselku. Še kakšne pol ure smo potrebovali, da smo prišli do asfaltne ceste, ki se vije po slemenu Kanalskega Kolovrata.

Po tej cesti smo nadaljevali proti jugu. Tu po slemenu gre tudi Pot miru, pot, ki povezuje zgodovinsko dediščino prve svetovne vojne. Več kot 500 km dolga daljinska pohodniška pot gre od Loga pod Mangartom do Trsta.

Razdeljena je na 30 odsekov in variant in vključuje okoli 300 točk dediščine prve svetovne vojne. Najkrajša pot po osnovni trasi med Logom pod Mangartom in Trstom traja 13–19 dni.

Na teh grebenih je bila v prvi svetovni vojni italijanska vojska, ki je stala nasproti avstro-ogrskim četam, razporejenim po Banjšicah in po soški dolini navzgor (od Mrzlega vrha proti Krnu).

Dandanes je tu mir in tišina. Še slemenska cesta, je tiha in samotna, prometa ni veliko. Tu poteka tudi 34 kilometrov dolga Pot treh svetišč, ki povezuje Sveto Goro, Marijino Celje nad Ligom in Staro Goro nad Čedadom.

In nenazadnje, tu poteka tradicionalen pohod po stopinjah Valentina Staniča. Nam je mir in tišino nekoliko kalila burja, ki je bila v zmernejši obliki prisotna tudi danes.

Zavili smo s ceste in kot naš prvi cilj obiskali Sv. Jakob nad Debenjem, razgledni vrh s cerkvico. Vreme čisto idealno ni bilo a nekaj razgledov smo imeli tudi mi, videlo se je tudi morje.

V nadaljevanju smo se čez čas vrnili na cesto in čez lepe senožeti dosegli Korado. Po krajšem razgledovanju in fotografiranju, nas je burja pregnal do bližnje koče. Privoščili smo si daljši postanek in kar tu imeli kosilo.

Sledil je povratek. Namesto ovinka na Sv. Jakob, smo šli ves čas po cesti. Tudi tam kjer smo zjutraj prišli na cesto smo nadaljevali po njej, vse do odcepa za Goderno. Zavili smo še sem.

Razgled  na Banjško planoto ni naredil toliko vtisa, kot ga je lično urejen vikend na vrhu. Vrnili smo se na cesto in po njej prišli do cerkve Marijino Celje nad Ligom, ki je eno od svetišč na prej omenjeni poti treh svetišč.

Sledil je sestop proti Kanalu in z nekaj orientacijskimi hakeljci smo prišli do jutranjega razcepa v Gorenji vasi in nato do parkirišča.

Neverjetno naključje, sicer bolj žalostno, je hotelo, da je bil ravno ta dan v Kanalu pogreb našega večkratnega udeleženca Poldija. Pogreb smo sicer zamudili a grob smo vseeno obiskali, Poldi, pogrešali te bomo.

Spisal Tomaž


Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Sled poti

 

 

Kamnitnik, 8. 2. 2025

Mala Boncla 1311 m,
Kamnitnik 1858 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Anka, Tomaž, Deja, Stane, Matjaž
trajanje: 7 ur 20 min
višinska razlika: 1220 m
dolžina: 11,6 km
povprečna starost udeležencev: 62 let, 18 dni


Tokratna tura gorniške skupine nas je vodila na Kamnitnik v zahodnih Karavankah. Za konec tedna so napovedovali padavine, meglo in veter.Od tega je ostal le veter v lepem in jasnem vremenu.

Sedem se nas je odpeljalo do OMV v Radovljici, kot po navadi na jutranjo kavo. Ker črpalko obnavljajo, je zaprta, zato smo nadaljevali do Petrola na Jesenicah. Tu pa se je gnetlo ljudi, tudi iz parkiranih avtobusov.

Z avtoceste smo se odpeljali na zahodni izhod za Jesenice in nazaj čez mesto na odcep za Javorniški Rovt in do naslednjega odcepa za  Pristavo, kjer smo parkirali na višini 885 m.  
 
Začeli smo ob potoku Javornik, pa kmalu preko mostu na desno stran in nato strmo navzgor. Pot je bila kopna s posmetenim snegom na pomrznjeni podlagi, kar so bili dobri pogoji za hojo.

Gozdna pot ima veliko odcepov, zato je navigacija zelo koristna posebno pozimi, ko so nekatere markacije prekrite s snegom. Hodili smo po rudarski učni poti, ker so nekoč na tem področju kopali železovo in manganovo rudo. Zato imajo markacije tudi rudarski znak.

Pot je zelo razgibana z bolj ali manj strmim naklonom po stezah, vlakah in tudi zelo strmih gorskih cestah. Spotoma smo se povzpeli še na Bavho / Malo Bonclo 1131 m po kratkem a zelo strmem vzponu. Vrh je ozek, tako da je zavarovan celo z jeklenico.

Od tod je zelo lep razgled posebno na Javorniški Rovt in naprej v dolino. Ponovno smo se vrnili na učno pot in nadaljevali proti planini Stamare na  višini 1411 m. Na zahodu jase je lovska koča, tudi z opazovalnim stolpom. Ustavili smo se za kratek počitek in osvežitev.
   
V podobnih razmerah smo nadaljevali po gozdnih poteh. Slišali smo glasove motorne žage, saj je zdaj najugodnejši čas za spravilo lesa. Od planine Stamare smo prišli v slabi uri na naslednjo Hraševsko planino, visoko 1670 m.

Vreme je bilo jasno in prijetno v zavetrju, sicer pa se je veter na čistini precej okrepil. Za kratek čas smo se ustavili pred novo pastirsko kočo. V nadaljevanju steza zopet pride v gozd, po njem smo hodili kar nekaj časa do gozdne meje, ko se je odprl pogled na gorovje tudi z našim ciljem.

Snega je bilo nekaj več, a večinoma je bil spihan in nanesen na zatišne lege. Pot je bila pomrznjena s kopnimi in zasneženimi mesti, tako da smo lahko hodili brez derez. Steze ni bilo videti, napredovali smo po najugodnejši smeri in vsak je zase izbral najugodnejšo.

Po treh urah smo prišli na Kamnitnik, 1858 m visok,  precej neizrazit vrh grebena, ki se razteza proti vzhodu in naprej proti višjemu grebenu, Malemu vrhu na 2017 m, pa še naprej jugovzhodno proti Vajnežu na 2104 m.

Lepi so razgledi na vse štiri strani. Veter pa je bil tako močan, da nas je kar malo prestavljal. Samo čestitali smo si in naredili skupinski posnetek. Takoj po kratkemu spustu do sedla, nas je zamikal še vzpon na 2017 m visoki Mali vrh.

Nadeli smo si dereze in se povzpeli na greben, ki je po izohipsah na višini 2000 m. Nekaj smo ga tudi prehodili, a vedno močnejši veter nam je vzel voljo za nadaljevanje.

Vrnili smo se do sedla in po zahodni strani našega vrha prišli na slovensko transverzalo, označeno s številko 1, v smeri Golica. Ker smo hodili po senčni strani je bilo tod kar 30 cm snega. Z derezami smo  dobro napredovali.

Prišli pa smo na široko in zelo strmo krnico, katero se preči v velikem loku. Steza je zasnežena, nekje pokrita z napihanim snegom, del strmine pa z gladkim trdo pomrznjenim  snegom.

Za vsak korak je bilo potrebno z derezami napraviti primerno stopo v sneg in se s cepinom varovati pred zdrsom. To je bil tudi najzahtevnejši del sicer prijetne ture.

Po izhodu iz krnice smo kmalu pospravili dereze, sneg  pa nam je v nadaljevanju olajšal pot, saj je bil vsak korak daljši zaradi kratkih zdrsov. Na vsej poti nismo srečali nobenega planinca, v povratku pa tudi ni bilo nobene sledi.

Sneg je bil skoraj do naselja Trilobit, kjer je akumulacijsko jezero, globoko največ 4 m, ob njem pa kar velik naravoslovni dom in otroška igrala. Tako lahko sklepamo, da je poleti dom dobro obiskan. Od tod je do našega izhodišča še 15 minut, po asfalti cesti.

Hodili smo skupaj 7 ur in 20 minut. Analizo ture smo naredili v domu Pristava v Javorniškem rovtu.

Spisal:  Janez

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

 

Mali Kras, 1. 2. 2025

Ociska brezna 400 m,
Razgledna točka nad Krogljami / Vedetta di Crogole 415 m,
Mali Kras 457 m,
Grad Socerb  430 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Ruža, Špela, Darja, Galena, Leonida, Eva, Boris, Ana, Simona, Ada, Božo, Meta, Igor, Marjana, Mirko, Vida, Tatjana, Leonida, Mojca, Ksenija, Mihajlo, Dragica, Maja, Jože, Vida, Rok, Irena, Robi, Marjan, Nives, Katarina, Mihela, Sabina, Nevenka, Nataša, Mirko, Ana, Janja, Emilija, Irena, Karmen, Andrej, Tomaž, Sanda, Stane, Irena, Branko, Srečo, Janez, Majda, Primož, Janez, Magdalena, Andrej, Anica
trajanje: 6 ur
višinska razlika: 380 m
dolžina: 13,5 km


Primorska pozimi je najstarejši izlet v planinskem društvu Rašica. Že od druge polovice devetdesetih let, vsako leto (razen med epidemijo covid-19) konec januarja ali v začetku februarja. Vsakič drugje, vedno pa nekje na Primorskem.

Tokrat je bila na vrsti lepa krožna pot iz vasice Ocizla. Primorsko avtocesto smo zapustili v Kozini in se tu ustavili za jutranjo kavo. Nadaljevali smo po stari primorski magistralki a jo kmalu zapustili in se po lokalni cesti zapeljali do Ocizle.  

Izkrcali smo se na »glavnem trgu« vasice, kjer je razstavljen velikanski kapnik izruvan s trase avtoceste. Tu so tudi table, ki označujejo začetek Tigrovske krožne poti.

Nastala je v spomin na domoljubno primorsko organizacijo TIGR katere člani so se kmalu po prvi svetovni vojni začeli boriti proti fašistični Italiji in njeni okupaciji Primorske. V delu, ko gre mimo Ociskih brezen smo ji sledili tudi mi.

Ociska brezna so sistem kraških jam. Prva je z breznom podobnim kraterju jama Korošica. Naslednji je Blažev spodmol in nato Maletova jama s ponornim slapom, le-ti so na Slovenskem zelo redki.

Sledi naravni most, Miškotova jama, zadnja pa je Jurjeva jama. Prišli smo do ceste. Po njej Tigrovska pot pelje do vasice Beka, mi pa smo jo po kraški planoti mahnili proti Italiji.

Po planoti, ki je nekakšen pomol med dolino Glinščice in kraškim robom smo prišli do razgledišča nad vasico Kroglje / Crogole. Odprli so se čudoviti razgledi na Tržaški zaliv, Milje, vhod v dolino Glinščice in vas Boljunec / Bagnoli della Rosandra globoko pod nami.

Po postanku smo se vrnili v Slovenijo in stopili na najvišjo točko današnjega izleta, vrh Mali Kras. Po kraškem robu smo nadaljevali do gradu Socerb, kjer je bil glavni postanek izleta.

Postregli smo si s kruhom, pršutom ter z malvazijo ali teranom. Malico je pripeljal naš avtobus, ki je nekaj udeležencev, ki so imeli hoje dovolj, odpeljal v Ocizlo. Ostali smo šli peš in del poti hodili po Slovenski planinski poti, ki sem pripelje s Slavnika.

Ko SPP zavije nad predor Kastelec, smo se od nje ločili in kmalu prišli nazaj v Ocizlo in ter zaključili našo krožno pot.

 

 

Fotografije

Sled poti

 

 

Vodiška planina, 18. 1. 2025

Jamnik 831 m,
Tehnika Meta 1100 m,
Zidana skala 1250 m,
Partizanski dom na Vodiški planini 1118 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Sabina, Galena, Mojca, Tinka, Simona, Kamila, Aleksander, Bogdan, Teja, Ksenija, Marko, Lenart, Robi, Mirko, Žiga, Anka, Damjana, Tomaž, Miro, Janez
trajanje: 8 ur 25 min
višinska razlika: 860 m
dolžina: 13,2 km


V soboto, 18. januarja 2025, smo se člani Planinskega društva Rašica podali na čudovit izlet na Vodiško planino (1118 m) v Škofjeloškem hribovju.

Zbrali smo se ob 7. uri pred sedežem društva in se odpravili proti izhodišču v Kropi, tokrat se nam je pridružila tudi pripravnica za planinskega vodnika iz PD Šmarna Gora. Na poti smo se seveda najprej ustavili na jutranji kavi, da se dan lepše začne.

Ko smo se vsi zbrali na izhodišču v Kropi, smo se podali na prvi postanek izleta. Naša pot se je začela iz parkirišča, od koder smo se sprehodili do hiše s hišno številko 7 in nadaljevali levo po asfaltni cesti, ki je hitro postala makadamska.

Po njej smo se povzpeli do cerkve Kroparske Matere Božje, kjer nas je pot je vodila mimo rojstne hiše opernega pevca Antona Dermote. Tam nas pričaka prijazen gospod, ki nam pove marsikaj o Kropi, njenih običajih in prizadevanjih za ohranjanje kulturne dediščine.

Ker je bilo mrzlo jutro, smo povabljeni v delno obnovljeno rojstno hišo Dermote na topel čaj, kjer smo si ogledali tudi jaslice, ki jih je leta 1919 zasnoval Maksim Gaspari.

Hiša stoji zraven »kapelice«, ki je skozi leta zrasla v cerkev kot jo poznamo danes, seveda si pogledamo njeno notranjost, prisluhnemo njeni zgodovini na koncu pa še prijetnim zvokom pianina, ki so ga pripeljali iz same Dunajske opere.

Ker nas je že pošteno zeblo smo se hitro poslovili in zagrizli v prijeten strm kolovoz, ki se prečno vzpenja proti levi čez razmeroma strmo pobočje, ki nas je vodila proti Jamniku.

Pot se je še naprej vzpenjala po kolovozu, ki se je nato prehodno rahlo spustil in nato strmeje vzpenjal. Po nekaj minutah hoje smo zavili rahlo levo v strnjen gozd in se vzpenjali po hudourniškem grabnu.

Pot se je nato položila in nas hitro pripeljala do asfaltne ceste, ki vodi iz Krope proti Jamniku. Po poti smo bili malo užaloščeni, ker nam je lepe razglede prikrivala megla vendar smo vseeno uživali v prijetnem vzdušju in druženju.

Ko smo po dobri uri prijetne hoje deloma v gozdu in deloma po cesti prispeli na Jamnik, je sonce sramežljivo kukalo čez oblake, megla pa nam še vedno ni privoščila obljubljenih razgledov. Na hitro pomalicamo ob cerkvici svetega Primoža in se ob 11. uri odpravimo naprej.

Ko smo se odpravili iz Jamnika proti Tehniki Meta, se je megla končno razkadila in pričakalo nas je sonce. Tehnika Meta je bila med drugo svetovno vojno pomembna partizanska delavnica, kjer so izdelovali in popravljali orožje ter drugo opremo za partizanske enote.

Ogledali smo si ostanke delavnice in se seznanili z njeno zgodovino ter pomenom za partizansko gibanje. Po kratkem postanku se opravimo naprej skozi gozd proti Vodicam, pot se zmerno vzpenja, mestoma je pot oblečena v nizko snežno odejo.

Ožarjene s soncem nas ob poti pozdravljajo redke trobentice in telohi in ob približno 13. uri smo se lahko povzpeli na razgledno točko Zidano skalo, od koder se je odprl čudovit razgled na Gorenjsko.

Privoščimo si kratko malico in uživamo v razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, seveda ne gre brez skupinske fotografije. Od razgledne točke se je pot vrnila v gozd in se naprej vzpenjala ob robu zelo strmih pobočjih.

Pot se je nato postopoma položila in nas pripeljala do spominskega obeležja NOB, kjer smo se priključili širši kolovozni poti. Nadaljevali smo desno po kolovozu, ki se je po nekaj minutah začel strmo spuščati proti Vodiški planini.

Po krajšem spustu se je pot položila in nas pripeljala na omenjeno planino, sredi katere stoji Partizanski dom kjer smo deležni prave zimske pravljice.

Prijetno utrujeni si privoščimo dobro uro za odlično kosilo in prijeten klepet, ker se ura bliža že pozni popoldanski sklenemo, da je uživanja v topli koči dovolj in je bolje, da sestopimo nazaj proti Kropi predno nas začne priganjati tema.

Sestopimo v smeri, ki vodi do Stočja po približno 30 minutah zmernega spusta, se usmerimo proti Kropi, sestopamo po okljukih strmega pobočja kjer nas na poti opazujejo gozdni palčki. Navdušeni smo, ker si bomo Kropo lahko ogledali še iz nasprotnega grebena, ter se ob tem zavemo kako dolgo pot smo pravzaprav prehodili.

Po dobri uri sestopa prispemo v Kropo na nasprotni strani naselja v Srednji konec. Da pridemo do našega izhodišča se sprehodimo čez naselje in občudujemo ostanke in spomine na železarsko in kovaško dejavnost.

Skozi naselje teče potok Kroparica, ki nas pripelje do naših avtomobilov, tik predno se sonce skrije za planoto Jelovice. Vreme nam je bilo naklonjeno, saj smo imeli jasen in sončen dan, kar je še dodatno polepšalo naše doživetje, sklenemo, da se kmalu spet srečamo in se zadovoljni odpravimo proti Ljubljani.