udeleženci: Jaka, Tomaž, Primož
1. dan
Odpravili smo se na raziskovalno turo v Srbijo. Po avtocesti Beograd - Niš smo se zapeljali do Paračina, kjer smo se usmerili proti vzhodu. Naš prvi cilj je bil Lazarjev kanjon blizu vasi Zlot.
Kanjon je nastal, ko se je Lazareva reka zarezala globoko v skalnato pokrajino. Z dolžino 9 km in globino 300 do 500 m je najdaljši in najgloblji kanjon v vzhodni Srbiji.
Znane so njegove izjemno strme in težko prehodne, skalnate pečine, ki so ponekod široke manj kot 7 metrov. Ta nepristopnost je razlog, da celoten kanjon do danes ni v celoti raziskan.
Na Lazarjev kanjon se navezujejo tudi manjši kanjoni rek Mikulja in Demižlok, kar ustvarja kompleksen in razvejan sistem. Lazarjev kanjon je pravi raj za speleologe, saj je v njem odkritih več kot 70 jam in brezen.
Med njimi sta daleč najbolj znani Lazareva pećina (Lazareva jama) in Vernjikica. Lazareva jama velja za najdaljšo jamo v Srbiji, saj so v njej raziskali že 16 kilometrov podzemnih kanalov.
Mi smo skočili do treh razglednih točk in se vrnili do izhodišča. Ogled Lazarove jame smo preskočili in se zapeljali v mesto Boljevac, kjer smo imeli rezervirano prenočišče.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Jaka, 1. dan
Sled poti, 1. dan
2. dan
Zjutraj po zajtrku smo se odpeljali do vasice Rtanj, ki leži pod istoimensko goro. Gora je znana po svoji skoraj popolni piramidni obliki in je obdana z bogato zbirko legend, mitov in nepojasnjenih pojavov, zaradi česar je postala prava ikona srbske pokrajine.
Ta skoraj pravilna piramidasta oblika je posledica specifične geološke sestave (predvsem apnenec) in erozijskih procesov, ki so skozi milijone let oblikovali goro.
Ta oblika je spodbudila številne teorije, da gre za umetno zgradbo ali vsaj kraj z izjemno energijo. Najbolj znana teorija je, da je Rtanj pravzaprav starodavna piramida, ki jo je zgradila neka izgubljena civilizacija (morda celo Atlantida) ali pa gre za točko pristajanja in bazo nezemljanov.
Zagovorniki teh teorij poudarjajo pravilne linije in nenavadno energijo, ki naj bi jo gora oddajala. Zaradi mistike in edinstvenosti gore Rtanj je v vasici leta 2019 nastal moderen hotel s spa centrom.
V tem nobel hotelu smo imeli postanek za jutranjo kavo. Pri hotelu smo tudi začeli s pohodom. Najprej smo prišli do energijske točke Vrelo, pogosto imenovane tudi Svetilište. Med ljubitelji alternativnih znanj je točka prepoznana kot edinstven vir pozitivne energije.
Verjame se, da iz tega mesta navpično izhaja močan energetski žarek ali "steber energije", ki se dviga iz globin gore. Obiskovalcem se pogosto svetuje, da na tem mestu preživijo zmerno dolgo časa, na primer do 20 minut na obisk.
In to največ dva dni zapored, da bi telo absorbiralo energijo, ne da bi se preobremenilo. No ja, nam je pomagal že tri minutni obisk za ozdravljenje težav z zaprtostjo.
Tisoč višincev nas je čakalo do vrha Šiljak (1565 m), najvišjega vrha Rtanja. Od tega dobra polovica po gozdu. Na planoti pod piramido se gozd umakne in začne se svet rtanjskega cvetja. Tu je res izjemno bogata in raznolika flora, nekaj rastlinskih vrst je tudi endemičnih.
Žal sta se na planoti začela tudi veter in megla, ki sta se z višino le še krepila. Tako od zelo opevanega razgleda na vrhu nismo imeli nič. Sestopili smo nazaj na planoto, kjer je bilo že toliko znosnejše, da smo se ustavili na pivu.
Potem pa sestop v dolino in vožnja naprej. Najprej do mesta Sokobanja, kjer smo si poiskali gostilno za kosilo in to po priporočilu planincev, ki smo jih srečali na vrhu Šiljak. Dobro so nam priporočili.
Z vožnjo smo nadaljevali proti vzhodu in proti večeru prispeli do turističnega naselja Crni Vrh, kjer smo imeli rezervirano namestitev.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Jaka, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3. dan
Celo noč je deževalo in višje tudi snežilo. Zbudili smo se v meglen dan z rahlim dežjem. Po zajtrku smo se odpeljali do smučišča Stara Planina. Današnji plan je bil naskok na Midžor (2169 m), najvišji vrh Srbije (brez Kosova).
Nahaja se na meji med Srbijo in Bolgarijo. Zaradi svoje lege na meji je bil dostop do leta 1990 prepovedan. Za nas pa zaradi močnega vetra in megle odpovedan. Na jutranji kavi v tamkajšnjem hotelu smo na hitro določili rezervni vrh.
Nov cilj je bil Babin zub (1758 m), skalnati vrh malo nad najvišjo točko smučišča Stara planina. Vreme se je počasi izboljševalo tako, da se je tudi zasneženi Midžor kdaj pa kdaj pokazal iz oblakov.
Mi smo bili v teh razmerah povsem zadovoljni z nadomestno turo. Po turi nas je čakala vožnja v smeri Niša. Vmes smo se v Svrljigu ustavili za kosilo, kjer je bilo vse XXL, vešalice na metre, klobasice na metre, le kvaliteta nekoliko zaostaja za kvantiteto.
Po kosilu smo se odpeljali v vas Sićevo v niškem zaledju. Najprej smo se namestili v našem apartmaju, nato je sledila tura nad Sićevsko klisuro, sotesko reke Nišave.
Nad slikovitimi pečinami smo se povzpeli na vrh Ječava in po bolj položni strani zaokrožili turo ter se vrnili v Sićevo. S tem pa programa za ta dan še ni bilo konec.
Dogovorjeno smo imeli degustacijo vin pri lokalnem vinarju Danetu. Sićevo ima namreč dolgo tradicijo vinogradništva. Dane proizvaja zelo kvalitetna vina, njegov glavni trg pa je mesto Niš.
Dane in Primož sta presenetila drug drugega, Primož ni pričakoval tako kvalitetnih vin, Dane pa ne toliko znanja o vinih in vinogradništvu.
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Jaka, 3. dan
Sled poti, Babim zub
Sled poti, Sićevska klisura
4. dan
Zjutraj smo se odpeljali proti zahodu. V predmestju Niša smo si omislili zajtrk in nadaljevali do obronkov planine Radan. Tu nas je čakala prav posebna atrakcija. Đavolja Varoš (v prevodu "Vražje mesto") je edinstven geomorfološki naravni spomenik.
Gre za enega najnenavadnejših in najbolj fascinantnih naravnih pojavov v Srbiji, ki je predlagana za Unescovo svetovno dediščino. Vse skupaj je tu dobrih 200 kamnitih stebrov, ki so nastali z erozijo.
Visoki so od 2 do 15 metrov, s širino pri dnu od pol metra do treh metrov. Na vrhu večine teh stebrov se nahajajo kamniti bloki, ki tehtajo tudi do 200 kg. Ti bloki so iz tršega materiala (andezita) in ščitijo mehkejše jedro iz peščenjaka.
Po ljudskem izročilu naj bi bili stebri okamneli svatje, ki so po vplivu Đavolje vode pozabili na družinske vezi in želeli poroko med bratom in sestro. Bog naj bi jih kaznoval in jih spremenil v kamnite figure.
V bližini sta tudi dva izjemno kisla in mineralno bogata izvira: Đavolja voda in Crveno vrelo. Po ogledu je bil že čas za kosilo in ustavili smo se v bližnji etno krčmi na odlični jagnjetini izpod peke.
Po kosilu smo z vožnjo nadaljevali proti zahodu. Naš cilj je bil kralj srbskih smučišč, Kopaonik. Namenjeni smo bili na Pančićev vrh (2017 m), najvišji vrh Kopaonika. Našli smo markirano pot in se mimo modernih naprav povzpeli proti vrhu.
Žal Pančićev vrh zaseda srbska vojska in za obiskovalce ni dostopen. Tako smo bili še ob drugi planirani dvatisočak na potovanju in smo se morali zadovoljiti z vrhom Suvo Rudište (1976 m), ki je tudi najvišja točka smučišča Kopaonik..
Na Kopaoniku niso moderne le naprava, ampak tudi hoteli, nekateri tudi luksuzni. In še kar gradijo nove. Vse skupaj je malo preveč zbito skupaj in hitro smo pobegnili od tam. Zapeljali smo se do Novega Pazarja, končnega cilja tega dne.
Ko smo si našli hotel, smo šli še malo pogledat v center mesta. Novi Pazar je največje muslimansko mesto v Srbiji, kar pomeni, da tu ni cirilice in da težko dobiš lokal z alkoholnimi pijačami.
Na koncu nam je le uspelo najti lokal s pivom in vinom, uspelo pa je letos tudi nogometnemu klubu FK Novi Pazar, ki je osvojil tretje mesto v srbski nogometni ligi in se uvrstil v kvalifikacije za konferenčno ligo, kar je v mestu povzročilo precej evforije.
Fotografije Tomaž, 4. dan
Fotografije Jaka, 4. dan
Sled poti, Đavolja Varoš
Sled poti, Kopaonik
5. dan
Iz Novega Pazarja smo se odpeljali do Sijenice, od tam pa v Posebni naravni rezervat Uvac (Specijalni rezervat prirode Uvac) med planinama Zlatar in Zlatibor. Tu se nahajajo meandri reke Uvac, ki so eden najspektakularnejših in najbolj prepoznavnih naravnih pojavov v Srbiji.
Reka Uvac se je skozi milijone let usekala v apnenčaste kamnine in ustvarila globok kanjon z izjemno zavoji, ki spominjajo na labirint. Nekateri meandri zavijajo celo pod kotom več kot 270 stopinj.
Za potrebe hidroelektrarn so reko Uvac zajezili. Nastala so tri akumulacijska jezera (Uvačko/Sjeničko, Zlatarsko in Radoinjsko), ki so poplavila del kanjona in ustvarila edinstveno vodno pokrajino, ki še poudarja lepoto meandrov.
Izhodišče za ogled kanjona je Markova Ravan. Ustavili smo se v tamkajšnjem gostinskem lokalu, da se malo pozanimamo kako in kaj. Mi smo hoteli ogled v celoti opraviti peš a izkazalo se je, da je bolje, da gremo prvi del z ladjico.
Vsedli smo se na ladjico in odpeljali po reki. Poleg samih meandrov sta tu še dve zanimivosti. Rezervat je eden najpomembnejših habitatov beloglavega jastreba na Balkanu in v Evropi.
Ta velika ptica roparica, z razponom kril do 3 metre, je simbol Uvca in je bila uspešno rešena pred izumrtjem zahvaljujoč projektu ohranjanja. Druga zanimivost pa je eden večjih jamskih sistemov v Srbiji.
Na poti z ladjico smo se peljali mimo gnezdišč beloglavega jastreba v pečinah nad reko in mimo vhoda v Ušačko pećino, eno od jam omenjenega jamskegas sistema. Malo naprej je pomol, kjer je vhod v Ledeno pećino, še eno od jam tega sistema.
Dobili smo baterijske svetilke in odšli raziskovati jamo. Bili smo mi trije in še trije Poljaki. Popolno temo so rezale le naše svetilke. Kakšnih 800 m vodi pot v notranjost jame.
Vrnili smo se nazaj do pomola in se z ladjico peljali le še na kratko. Na obali kjer se začne planinska pot smo izstopili in nadaljevali peš. Naša cilj je bila razgledna točka Molitva od kjer je najbolj spektakularen razgled na meandre.
Od razgledne točke smo se peš vrnili na Markovo Ravan in si tam omislili kosilo. Naša gostiteljica Slavica je bila precej zgovorna. Povedala je, da sta tu z možem, ki nas je vozil z ladjico, že 45 let, da sta bila tu prva in da k njima prihajajo gostje iz celega sveta.
Pohvalila se je, da je pri njej jedla Kim Kardashian, kar so takrat, leta 2017 objavili tudi srbski tabloidni mediji. Kuha odlično, o tem smo se prepričali. Na koncu nam je svetovala še prenočišče, etno selo Vidikovac, malo nad Markovo Ravnjo.
Fotografije Tomaž, 5. dan
Fotografije Jaka, 5. dan
Sled poti, 5. dan
6. dan
Spali smo v eni izmed hišk v etno selu in zjutraj pozajtrkovali v ličnem gostinskem objektu. Nato pa vožnja proti severu. Na kratko smo se ustavili v Guči, ki je svetovno znana po svojem vsakoletnem festivalu trobilnih orkestrov, uradno imenovanem Dragačevski sabor trubača.
To je največji in najbolj prepoznaven festival trobilne glasbe na svetu in vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev iz Srbije in tujine, čeprav ima sama vasica le okoli 2.000 prebivalcev. Mi smo se ustavili le na kavi in potem nadaljevali z vožnjo.
V Čačku smo zavili na zahod in se ob reki Zahodna Morava zapeljali po Ovčarsko-kablarski soteski (Ovčarsko-kablarska klisura). Ta soteska je znana kot "Srbska sveta gora" ali "Mala Sveta gora" zaradi velikega števila samostanov in cerkva, ki so se skozi stoletja razvili na njenih strmih pobočjih.
Naš cilj je bila cerkvica nad mestom Ovčar Banja. Cerkvica, posvečena Svetemu Savi, stoji na slikovitem in simbolično bogatem mestu. Povezujejo jo z ustno tradicijo in legendami, ki pravijo, da se je sveti Sava, ustanovitelj Srbske pravoslavne cerkve, ustavil na tem mestu med svojim potovanjem.
Od cerkvice je še kakšna ura na vrh Kablar (889 m), ki pa smo ga pustili za društveni izlet drugo leto in se vrnili v dolino. Zapeljali smo se v predmestje Čačka in se ustavili na kosilu na odlični teletini izpod peke.
Našega raziskovalnega programa je bilo konec. Da si skrajšamo jutrišnji povratek domov, smo izkoristili dejstvo, da je od Čačka naprej avtocesta in se zapeljali do mesta Ruma, kjer smo se namestili v hotelu v središču mesta.
Zjutraj nas je čakala le še vožnja domov in tako smo uspešno zaključili našo raziskovalno turo.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž, 6. dan
Fotografije Jaka, 6. dan
Sled poti, 6. dan
