Osojščica / Gerlitzen, 12.11.2022

Pöllingerhütte 1656 m,
Osojščica / Gerlitzen 1911 m

PD Rašica
udeleženci: Kaja, Ela, Janez, Ema, Marija, Marko, Bogdan, Laura, Blažka, Nina, Ksenja, Črt, Maša, Manca, Helena, Cilka, Tia, Robi, Tomaž, Miro, Branko, Ivan
trajanje: 4h 30min
višinska razlika: 700 m
dolžina: 12,9 km

Vodniška skupina PD Rašica je za martinovo soboto pripravila pohod, na katerega je povabila tudi študente ljubljanske univerze, in sicer na koroško Osojščico – Gerlitzen. Odzvalo se je precej deklet in en fant, tako da je bil za prevoz potreben kar majhen avtobus.

Odpeljali smo se zjutraj ob sedmih, kar je obetalo, da tura ne bo prav dolga. Pot nas je vodila skozi Karavanški predor do Beljaka, kjer smo zapustili avtocesto. 

Po severni strani Osojskega jezera smo se zapeljali do vasi Bodensdorf in se odcepili na gorsko cesto, ki pelje navzgor po južni strani pobočja. Cesta je ozka in šofer je moral biti kar previden pri srečevanju. V približno pol ure smo prišli do parkirišča na višini 1400 m. 

Vsaj polovica prostora je bila zalita z vodo, kar pove, da je bilo v  minulih dneh precej padavin. Pohod smo začeli po travnatem smučišču, mimo spodnje postaje najbolj vzhodne žičnice, kar strmo navzgor. 

Kmalu pa smo prišli na cesto, kjer ni več strmine, malo gor in malo dol, na višini pa kaj posebnega nismo pridobili. Hodili smo po gozdu, potem preko jase z vikend hišicami in potem preko potoka z lesenim mostičkom. 

Naprej pa po cesti do naslednjega smučišča in  spodnje postaje s kočo Pöllingerhütte. Koča je zaprta, klopce pred njo pa nudijo prav udoben počitek. Odprl se je pogled proti jugu, v bližini Dobrač, naš Mangart in Julijske Alpe. 

Po uri hoje smo bili še vedno na 1600 m. Usmerili smo se proti zahodu, in prišli do širokega grebena na jugozahodni strani gore. Tu pa se je začela prava gorska pot proti vrhu. 

Vijugali smo po serpentinah ob smučišču in po njem vse do asfaltne ceste, ki pripelje prav na vrh Osojščice –  Gerlitzen 1911 m. Pobočje gore je prepredeno s cestami in potmi in je treba zelo paziti, katero izbrati. 

V takem primeru navigacija rešuje odločitve. Naš vodnik se v tem dobro znajde. Za pot s postanki vred smo porabili dve uri in 15 minut. Na vrhu smo napravili dolg odmor za okrepčilo in razglede, predvsem na omenjeni Dobrač, Mangart, na vse Julijce s Triglavom in tudi Karavanke, spodaj pa na Osojsko jezero. 

Osojščica ima zelo širok kopast vrh, kamor pripeljejo žičnice in gondole s petih strani. Tu je hotel, koča, montažni okrogli gostinski objekt, razgledni oder, observatorij in še druge zgradbe, nekatere še gradijo. 

Osojščica ima zaledje treh dolin in z Beljakom in Celovcem, ki prihajajo na smučišča, zato  je v sezoni kar precejšna gneča. Za povratek smo izbrali krajšo direktno traso proti našemu izhodišču. Sprva pa smučišču, potem po serpentinah navzdol do “azijskega kamnitega vrta”.

Na kamniti plošči je zapisano, da je bil vrt postavljen v spomin na žrtve potresa leta 2008. Istočasno so potekale olimpijske igre v Pekingu. Kamni v vrtu so pripeljani iz gore Lotse. Gora predstavlja pogled ptice iz višave, spoznava spočetje narave in nova obzorja, ki naj jih dopolnjujejo ljudje s spoštljivim delom za planet.  
 

Potem smo šli po gozdni stezi ponovno do smučišča in po njem do parkirišča. Hodili smo 1 uro in 15 minut. Pot je bila zanimiva, še posebno razgled z vrha Osojščice. Analizo ture smo imeli pri Gorencu na Zlatem polju v Kranju.

Spisal: Janez 

Fotografije

Relive

Grimming, 16.10.2022

Grimminghütte 966 m,
Grimming 2351 m,
Multereck 2176 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sabina, Srečko, Grega, Stojan, Marko, Andreja, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Ana, Jože
trajanje: 11 h
višinska razlika: 1800 m
dolžina: 13,4 km

Grimming, oziroma njegov masiv, je osamelec na avstrijskem Štajerskem, med dolinama Enns na jugu in Hinterberg na severu. Na zahodu ga omejuje potok Salzabach, na vzhodu pa potok Grimming.

Najzgodnejši pisni dokaz imena je iz okoli leta 1286 in se glasi "Grimei". Ime izvira iz slovenskega grmeti in se je prvotno nanašalo le na potok Grimming. Kasneje se je ime preneslo tudi na gorski masiv.

Masiv Grimminga pripada alpski skupini Dachsteingebirge in se nahaja na njenem vzhodu, na meji s sosednjo skupino, Totes Gebirge. Podobno kot Julijske Alpe je seveda tudi skupina Dachsteingebirge zgrajena iz dachteinskega apnenca.

Zanimivost masiva Grimminga je vsekakor letalnica Kulm na severni strani masiva. Letalnica Kulm je ena od 5-ih na svetu, ki omogočajo smučarske polete nad 240 m. Na Kulmu ima rekord trenutno Peter Prevc z 244 m iz leta 2016.

Mi za obisk letalnice nismo imeli časa, v planu smo imeli namreč kraljevsko gorniško krožno turo, po jugovzhodnem grebenu gor in po normalki čez dvatisočak Multereck dol. 

Ker je bil za soboto napovedan dež, smo turo prestavili na nedeljo. Ob 4h zjutraj smo se zbrali v Šentvidu in se odpeljali v Avstrijo. Po Turski avtocesti smo se zapeljali na severno stran Alp in v Altenmarktu zavili v dolino reke Enns, ki ima slovensko ime Aniža.

Aniža je najdaljša reka, ki teče samo v Avstriji, sicer pa je 5. najdaljša avstrijska reka. Kot celotno pot je bila tudi v dolini Aniže megla. Po kakšnih 50 km smo parkirali v vasici Niederstuttern.

Nekaj minut pred sončnim vzhodom smo začeli s turo. Kakšnih 45 minut smo potrebovali do koče Grimming, ki je bila zjutraj še v megli in zaprta. 

Nadaljevali smo po poti 681 in nekje na 1100 metrih višine prišli iz megle v prelep sončen jesenski dan. Včerajšnje deževje se je poznalo, saj so bila tla mastna in potrebna je bila precejšnja previdnost pri hoji. 

Višje je bil razcep naše krožne poti, tu smo zavili levo.Tu je mastno pot zamenjalo prebijanje mimo balvanov in kasneje zoprno melišče, ki nas je pripeljalo na greben. A ob prihodu na greben so bile vse nevšečnosti pozabljene.

Kar vriskali smo. Pod nami je bila dolina Aniže v megli, na drugi strani pa se je v soncu kopala celotna veriga Nizkih Tur. In na naši desni prvi del grebena, ki poteka po skalah in strmih travah.

Za te razglede se splača vstajati sredi noči in se voziti tri ure v eno smer. Prvi del greben je uživaško poplezavanje, ki ne presega I. težavnostne stopnje.

Višje se težavnost dvigne do II morda II+, še vedno pa je bilo plezanje uživaško. V tem indijansko poletnem dnevu pa nismo uživali samo mi. Vse polno je bilo drugih gornikov.

Po točno 6-ih urah smo prišli na vrh, kjer je bil pravi vrvež. Razgledi pa fantastični, poleg omenjenih Nizkih Tur smo lahko videli masiv Dachsteina, Totes Gebirge, Salzkammergut-Berge, Berchtesgadenske Alpe, Aniške Alpe, ...

Kar težko se je bilo spraviti z vrha, a dan je bil kratek in treba je bilo sestopiti. Na vršnem platoju je bilo kar nekaj snežišč, ostankov hladne fronte iz kakšnih 14 dni nazaj.

A na poti na Multereck so se ta snežišča hitro končala, je pa bila pot v sestopu ves čas nekoliko mastna. Nižje je ferata A/B težavnosti in nato se krožni del konča.

Slabih 10 ur smo potrebovali, da smo se vrnili do koče Grimming. Ravno toliko časa smo še imeli, da smo si privoščili odmor za rehidracijo pred sestopom do izhodišča, kamor smo prišli nekaj minut po sončnem zahodu.

Med preoblačenjem smo lahko opazovali križ na vrhu Grimminga, ki je bil zdaj 1700 m nad nami. Uspela nam je res vrhunska tura, pa še na analizo v Pizzerijo Gorenc smo prišli še pravočasno.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Srečko

Relive

Poldnik / Picco di Mezzodi, 8.10.2022

Poldnik (Kopa) / Picco di Mezzodi 2063 m,
Črni vrh / Colrotondo 1486 m

PD Rašica
udeleženci: Srečko, Jana, Marjan, Polde, Grega, Marko, Katarina, Jan, Stojan, Mihela, Klavdija, Tomaž, Branko, Jože, Anita
trajanje: 7h 40 min
višinska razlika: cca 1330 m
dolžina: 12,5 km

Odpravili smo v Italijo na goro z dvemi slovenskimi imeni, Poldnik oziroma Kopa. Poleg italijanskega, Picco di Mezzodi ima še nemško ime, Mittagskogel. Poldnik zato, ker je za prebivalce Bele peči / Fusine in Valromana sonce točno opoldne nad goro, Kopa pa najbrž zato, ker je v primerjavi s sosednjimi vršaci bolj kopaste oblike.

Parkirali smo pri Belopeških jezerih, ki so imela včasih slovensko poimenovanje Klanška jezera, po posestnikih Pod Klancem. Obstaja še nekaj slovenskih poimenovanj, Fužinska jezera, Lanška jezera, tudi Rateška jezera. Italijansko so Laghi di Fusine, furlansko Lâgs di Fusinis in nemško Weißenfelser Seen.

Po nekaj ravninskega dela smo se po poti 514 vzpeli do sedla Colrotondo (1.400 m). Zavili smo levo na pot 515. Med tem se je naredil čudovit jesenski dan in uživali smo v razgledih in jesenskih barvah. Mimo razgledišča na Monte Collarice (1.558 m) smo nadaljevali proti meliščem pod našim vrhom.

Nad melišči smo prišli do ključnega mesta, skalne stopnje, kjer je bila nekoč v pomoč vrv. Te sedaj ni več in gor grede tudi ni kakšnih posebnih težav. Nad stopnjo smo nadaljevali do razcepa poti, od tu smo bili v 10 minutah, malo pred poldne, na vrhu Poldnika.

Res čudovit jesenski dan je botroval izrednim razgledom proti Karnijskim Alpam, Dolomitom, Ziljskim Alpam, Visokim Turam in Zillertalskim Alpam. Kot na dlani smo videli Belopeška jezera, v bližini pa mogočni Mangrt, poporhan s snegom.

Sestopili smo malo čez poldan, čez skalno stopnjo smo preventivno namestili vrvno ograjo. Pri sedlu Colrotondo smo nadaljevali do istoimenskega vrha, slovensko Črnega vrha (1.486 m). Malo smo upali, da bo z vrha potka, kot je to označeno na Tabaccovem zemljevidu.  

V naravi potke ni bilo in vrnili smo se do sedla ter se po poti 514 vrnili do izhodišča, parkirišča ob Zgornjem Belopeškem jezeru. Če je bil zjutraj tu komaj kdo, je bil sedaj pravi vrvež, sploh ob Spodnjem Belopeškem jezeru in nižje ob cesti, ki pelje do jezer.

Zapeljali smo se v Slovenijo in se ustavili še na analizi ture v Pizzeriji Gorenc v Kranju. Preživeli smo lep jesenski dan.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Srečko

Relive

Mala Mojstrovka, 6. 10. 2022

Vršič 1.611 m,
Mala Mojstrovka 2.332 m,
Velika Mojstrovka 2.366 m

udeleženci: Leopold, Katarina, Marko, Marjan
trajanje: 5 ur
višinska razlika: cca. 800 m
dolžina: cca. 7 km

Postala je že kar tradicija, da novo opremo za uporabo na z železjem opremljenih poteh najprejpreizkusimo ali bolje rečeno krstimo na Hanzovi poti na Malo Mojstrovko. Zavarovana pot je ravno pravšnje zahtevnosti za testiranje samovarovalnega kompleta, seveda pa je ne gre podcenjevati.

Predvsem kar se tiče snežnih razmer v zgodnjem poletju ali pa pozni jeseni. Kot taka je zato zelo priljubljena med gorniki in temu je primeren tudi obisk. Pa še do stene se skoraj pripelješ. Zaradi slabega vremena v septembru nismo silili na turo, še zlasti, ker je najlepše v oktobru, ko pozlatijo macesni.

Da se izognemo preveliki gneči, se odločimo za obisk med tednom. Zaradi tega se nas zjutraj na Vršiču zbere precej manjše število kot običajno, tudi parkirišče je kljub ne ravno zelo zgodnji uri skoraj prazno. Kaj hitro pridemo na preval Vratca, kjer se pridruži markirana pot iz Tamarja.

Mamljiv je tudi obisk zlatorumene Slemenove špice, a ga pustimo za kdaj drugič. Pod steno si nadenemo čelade in ostalo tehnično opremo. Odlično zavarovana pot je lepo speljana po policah in strmih grapah severne stene. Med prijetnim kramljanjem in vedno lepšimi razgledi poplezavanje kar prehitro mine.

Na izstopu zavarovane poti nas pozdravi toplo dopoldansko sonce, zato si privoščimo krajši in zaslužen odmor. Pot tudi v nadaljevanju zahteva pazljivost, predvsem zaradi redkih in obledelih markacij. V lažjem plezanju preko lepo razčlenjene skalne rame kaj kmalu dosežemo razgleden vrh.

Uživamo v enkratni panorami, med malico pa razmišljamo o nadaljevanju. Kot na dlani je v prvem kadru Velika Mojstrovka, kaj drugega pa zaradi nekaterih popoldanskih obveznosti niti nimamo v mislih. Med sestopom srečamo šolsko skupinico, verjetno na športnem dnevu. Tako kot tudi mi.

Vzpon na Veliko Mojstrovko poteka po krušljivi, gruščnati strmini. Kljub temu, da pot ni markirana, ni posebnih orientacijskih zank. Hitro prisopihamo na vrh, kjer je še lepši razgled, predvsem na Jalovec. Sestop z Mojstrovk je milo rečeno siten, gruščnat teren je zelo nestabilen.

Srečujemo vedno več pohodnikov, pa tudi tujih izletnikov v neprimerni obutvi. Z Vratc do vstopa na melišče je že nekaj let v pomoč jeklenica, ki kar prav pride. Turo zašpilimo pri avtih, v čudovitem jesenskem dnevu smo lepo napolnili svoje baterije.

Spisal Marjan

Fotografije

 

Creta di Timau, 3.9.2022

Creta di Timau 2217 m,
Cima Avostanis  2193 m

PD Rašica
udeleženci:    Janez, Maks, Silvo, Marko, Kladija, Tomaž, Matjaž, Anita
višinska razlika:  1670 m
trajanje: 9 ur
dolžina: 16,2 km

PD Rašica se je tokrat odpravila v Karnijske Alpe na goro Creta di Timau, na kateri smo že bili leta 2010 z gorniško skupino. Osem nas je prišlo na zbirno mesto v Šentvidu.

Odpeljali smo se skozi mejni prehod Rateče preko Trbiža do Tolmezza, odtod proti severu, smerokaz Avstrija, po dolini reke Tolente Bot do mesteca Timau. Na poti smo bili, skupaj s postankom za kavo, slabe tri ure.

Parkirali smo v centru mesta, na višini 820 m. Vzpon se začne po strmi kamniti poti z redkimi stopnicami do ravninske steze ob kamniti varovalni ogradi do markacije in oznake naše poti 402.

Potem smo spet nadaljevali po strmi dobro uhojeni stezi in po slabi uri prišli do kapelice. Tukaj smo se od poti, ki pelje proti planini Pramosio, odcepili levo in strmo navzgor.

V začetku je bila dobra pot z redkimi markacijami, v nadaljevanju pa smo imeli več ovir zaradi podrtega drevja, ki smo ga morali prehoditi, obhoditi ali se celo splaziti pod njim.

Komaj vidna steza se je izgubljala, navigacija je kazala smer, pot pa smo izbirali sami. Nekajkrat smo se morala vrniti, da smo našli pravo markacijo. Prečili smo tudi strme jase, poraščene s travo, visoko do kolen ali čez.

Steze ni bilo več, vse je kazalo, da tukaj že dolgo ni stopila človeška noga. Naši pogledi so bili usmerjeni naprej, da bi kje opazili redke markacije in potrdili pravo pot. Ko smo prišli ven iz gozda, se je pojavila mulatjera.

Res si je težko predstavljati, kako se je vojska lahko po taki strmini oskrbovala s potrebnim materialom. Danes je cesta komaj opazna, plazovi so jo zravnali ali porušili. Po njej smo prišli na geben, od koder pa smo že videli naš cilj.

Bilo je tudi kar nekaj cvetov planik, kraljic planin. Pot po grebenu je prav tako strma vse do vrha Cima di Timau na višini 2217 m. Hodili smo 4 ure in 15 minut. Vreme je bilo prijetno za hojo, razgleda pa ni bilo.

Vrhovi so bili večinoma v megli, bolje se je videlo v dolino, kjer so bila tudi manjša jezerca in planina Promosio, proti kateri nas bo vodila pot ob povratku.

Po krajšem postanku za razgled, okrepčilo in fotografiranje, smo se po normalki odpravili proti vzhodu v lepih, dolgih serpentinah, primernih tudi za daljši korak. Potem smo prišli na strmejši del s krajšimi serpentinami do jezera Avostanis, 1950 m visoko.

Vreme in čas sta nam dopuščala, da smo se povzpeli še na 2195 m visoki Cima Avostanis/Blaustein. Po lepo uhojeni stezi smo 200 višinskih metrov prehodili v 45 minutah. Vrh si delita Avstrija in Italija. Nismo se zadrževali.

Do jezera smo se spustili po isti poti, kot smo se vzpenjali. K jezeru pripelje tudi gorska cesta, po kateri smo se spustili proti planini Promosio na višini 1500 m. Tu deluje neke vrste pašna skupnost. Imajo več deset metrov dolg hlev, prodajalno sira in restavracijo.

Sem se pride tudi z avtomobili. Ob našem prihodu jih je bilo malo, ko pa smo semkaj gledali z obeh vrhov, jih je bilo zelo veliko. Ustavili smo se za malo daljši postanek in nakupili tudi nekaj mlečnih dobrot.

Potem smo se spustili po cesti, ki pelje v naselje Cleulis, od koder je tudi pešpot do planine Promosio. Cesto kmalu zapustimo in sledimo oznaki poti št. 402, vse do našega izhodišča. V tem delu je vidno več opuščenih kamnolomov  in tudi naša prehojena strma pot proti vrhu.

Med spustom je začelo deževati, kar bi bilo zaradi strmine lahko neugodno, vendar smo kmalu prišli v gozd pa tudi dež je ponehal. Turo smo zaključili na trgu mesta Timau po devetih urah.

Spisal: Janez

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Relive