Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Marjan, Gašper, Melita, Marko, Milena, Nevenka, Klavdija, Tomaž, Deja, Matjaž
1. dan
Monte Rite 2.183 m,
Rifugio Giampietro Talamini 1.582 m,
Rifugio Venezia 1946 m
Odpravili smo se na Pelmo in Marmolado. Pelmo je bil v programu društva že tretjič, dvakrat s Civetto,
leta 2016, ko je oboje odpadlo zaradi vremena in smo šli na Monte Pleros in lani,
ko smo Civetto izvedli, za Pelmo pa ni bilo vremena.
Po južni varianti smo se mimo Pordenoneja in Belluna pripeljali do Longaroneja, kjer so zavili v dolino Val di Zolda. V Forni di Zoldo smo zavili proti vasici Zoppe di Cadore, kjer smo imeli lani izhodišče za kočo Venezia. Od vasice smo se zapeljali naprej proti vzhodu.
Po ozki cesti smo se pripeljali do koče Giampietro Talamini, kjer je bilo naše izhodišče za prvo turo na Monte Rite. Dobri dve uri smo potrebovali za vzpon na ta izredno razgledni dvatisočak.
Mi smo prišli po malo obljudeni poti, znašli pa smo se na vrhu kjer je vrvelo od obiskovalcev. Pot oziroma cesta z juga, s sedla Cibiana je precej obljudena, s sedla pa vozi tudi taksi.
Saj se splača priti, razgledi so res izredni. Na vrhu je bila med 1. svetovno vojno italijanska utrdba v kateri je danes
Messner Mountain Museum. Gre za enega imed 6-tih muzejev Reinholda Messnerja na Južnem Tirolskem.
Mi se za ogled muzeja nismo odločili, imeli smo druge animacije. Nato pa smo po isti poti sestopili nazaj do koče Talamini, kjer smo se imeli postanek za malico.
Po ozki cesti smo se odpeljali nazaj, vendar ne do Zoppe di Cadore. Že prej se je odcepila cesta in markirana pot do koče Venezia in to varianto smo uporabili za dostop do koče.
V koči je bilo tako kot lani, približno isto osebje, ista hrana in ista soba (Antelao).
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Relive Monte Rite
Relive Rifugio Venezia
2. dan
Monte Pelmo 3.168 m
Bil je dan za naskok na Monte Pelmo. Malo pred šesto smo krenili na pot. Kmalu smo prišli do stene kjer je najprej nekaj prostega plezanja in nato se začne Ballova polica / Cengia di Ball.
Polica je ozka in na nekaterih mestih se še zoža, izpostavljenost je precejšnja. Tehnično težji sta le dela, kjer se polica prekine in je treba prestopati. Prvi tak detail je Passo dello Stemma, kjer je v pomoč za prestop vrv.
Tudi sicer je polica opremljena s svedrovci za primer varovanja. Poleg izredne izpostavljenosti je polica tudi izredno slikovita, prečenje je uživaško. Ključno mesto je mačji prehod / Passo del Gatto.
Tu se polica najprej prekine, da je potrebno prestopiti. Nato je nad polico takoj stena in je treba po zunanjem robu okoli ovinka. Tudi tu je v pomoč vrv, je pa tudi vse polno oprimkov.
Nato se polica nekoliko razširi in po približno 700 metrih se konča. Znašli smo se na spodnjem delo velike krnice. Po meliščih smo se vzpeli do skalne zapore in po njenih pragovih splezali na zgornjo krnico Vant.
Tu je še ležalo nekaj snežišč, ki smo jih prečili in čez razbit svet posut z balvani prečili levo do grebena. Odprli so se nam razgledi po okolici in na strašen prepad med Pelmom in Pellmetom.
Približno po grebenu smo nadaljevali proti vrhu. Tik pred vrhom sta nas čakala še dva metra dvojke in po štirih urah in pol smo se sončili na vrhu Pelma.
Sestop gre po isti poti. Med sestopom se je skupina nekoliko raztegnila in tako smo malo čakali na začetku Ballove police in nato še na drugi strani Mačjega prehoda, na travni polički.
Ko smo pričakali zamudnike smo nadaljevali po polici. Spet smo se nekoliko raztegnili, pa še deževati je začelo. Najprej tako nedolžno, nakar se je razbesnela nevihta.
Ostali so šibali v kočo, sam pa sem na vstopu v stenu počakal na zamudnike in doživel prizor, ko so se iz vzhodne stene Pelma oziroma strankega vrha Spalla Est na več mestih ulili slapovi.
Veličastno in strašljivo hkrati. Tudi naši trije so sestopali čez enega od teh slapov. Ko smo bili vsi iz stene smo jo ucvrli do koče, kjer je bil pravi kaos saj so v njej vedrili dnevni gostje in izletniki, ki so še malo prej posedali na klopeh okoli koče.
Nevihta se je odpeljala drugam, dnevni gostje so počasi odšli, mi pa smo počasi sušili svoje stvari. Res je hecna ta koča s stalno istim jedilnikom. Najbrž ni navada, da se tu prespi dvakrat in tako ljudje ne opazijo.
No, nam je kar odgovarjalo, da nismo z mokrimi stvarmi že leteli kam drugam. Še MasterChef Rašica od lani smo ponovili, saj so bile tudi sestavine za solato popolnoma iste.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Srečko, Monte Pelmo
Relive, 2. dan
3. dan
Rifugio Pian dei Fiacconi 2.626 m
Rifugio Capanna Ghiacciaio Marmolada 2.700 m
Dan za premik proti Marmoladi. Visokoleteče načrte kako bomo danes naredili še Via ferrata delle Trincee nad jezerom Fedaia, smo že prejšnji dan spremenili.
Časovno to ne bi bilo izvedljivo, sploh, ker žičnica, tiste košare za dve osebi, na Pian dei Fiacconi ne vozi več in je treba pot opraviti peš.
Sestopili smo do naših vozil in se pred vasico Zoppe di Cadore ustavili na lično urejenem počivališču, kjer smo se oskrbeli z vodo in posegli po dobrotah, ki smo jih imeli v prtljagi.
Če bi imeli s sabo čevapčiče, bi si tu lahko omislili piknik, saj je bila
tu vsa infrastruktura. Nadaljevali smo z vožnjo v dolino in nato čez prelaza Staulanza in Fedaia pripeljali do jezu jezera Fedaia.
Po jezu gre cesta na drugo stran jezera, kjer je nekaj koč in veliko parkirišče. Tu smo parkirali, šli na pijačo v eno od koč in se nato spakirali opremo za Marmolado.
V prijetni vročini zgodnjega popoldneva smo se vzpenjali proti naši koči. Slabi dve uri smo rabili do nje. V prejšnjih letih bi spali v koči Pian dei Fiacconi.
A te koče žal ni več, oziroma so od nje samo še žalostne ruševine. 5. decembra 2020 jo je uničil snežni plaz in z njo tudi zgornjo postajo žičnice, ki je stala poleg nje.
Za silo so uredili nekaj sob v nekoliko višje ležečem gostišču Capanna Ghiacciaio Marmolada in tu smo spali mi. Nekateri so spali v preurejeni kleti, štirje pa smo imeli miniaturno sobico dva metra zračne razdalje od šanka.
Ker smo bili zgodaj v koči smo imeli veliko časa za posedanje na terasi in spremljanje sestopov gornikov po ledeniku z Marmolade. Ena skupina (A je to!) je izgledala prav strašno, saj so očitno sestopali brez ustrezne ledeniške opreme.
No vse se je srečno končalo. Ledenik na Marmoladi / Ghiacciaio della Marmolada je največji ledeniški sistem v Dolomitih. V 1. svetovni vojni je šla fronta ravno čez Marmolado in avstrijska vojska je v ledeniku izkopala cel sistem rovov in ustanovila pravo "ledeno mesto".
Imeli pa so tudi zunanje barake in v eni najhujših plazovnih nesreč v zgodovini, 13. decembra 1916 je cca 200.000 ton snega in ledu zgrmelo na te barake in pokopalo 300 vojakov.
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Relive Rifugio Venezia
Relive Rifugio Ghiacciaio Marmolada
4. dan
Punta Penia - Marmolada 3.343 m
Po zgodnjem zajtrku smo v prebujajočem se dnevu krenili na turo. Plan vzpona je bil po ferati Cresta Ovest po zahodnem grebenu Marmolade. Ferata je iz leta 1903 in je ena najstarejših, če ne celo najstarejša v Dolomitih.
Do tja pa se je treba najprej spustiti za skoraj 200 višinskih metrov in obiti strmo skalno ostrogo. Šele nato se pot začne vzpenjati, najprej do manjšega ledenik Vendret del Vernel.
Ker je bila že sredina avgusta je bil na ledeniku živ led in brez cepina in derez tu ni šlo. Na koncu ledenika smo pospravili cepine in dereze in se opremili s plezalnimi pasovi in samovarovalnimi kompleti.
Na Forcelli della Marmolada je razpotje. Možno je sestopiti na drugo stran, do koče Contrin, kjer smo spali leta 2017, levo pa je začetek ferate Cresta Ovest.
Ferata ni težka,
vsaj ko ni poledenela. Je pa zelo zračna in zaradi starosti malo posebna, saj novejše ferate niso zavarovane na način, da so lestve tudi tam kjer niso potrebne.
Kakšni dve uri smo plezali v ferati. Na koncu nas je čakal le še vzpon po peščenem terenu na Punta Penia, najvišji vrh v masivu Marmolade, kamor smo prispeli po dobrih štirih urah.
Po fotografiranju pri križu smo se ustavili še v zavetišču tik pod vrhom, kjer je pivo 7 €, oskrbnik pa precej alergičen, če mize zasede 11 ljudi, ki naročijo le tri pive.
Sestopili smo po zgornjem ledeniku in nato čez skalno stopnjo do spodnjega ledenika. Ta ima zaradi sredine avgusta že precej odprtih razpok zaradi katerih je potrebna precejšnja previdnost pri sestopu in seveda hoja v ledeniški navezi.
Na koncuu ledenika smo pospravili opremo in hitro našli možica za sestop proti koči. H koči smo se vrnili točno v zastavljenih 7-ih urah.
Nazdravili smo na uspešni vzpon, spakirali opremo, ki smo jo pustili v koči in sestopili do jezera Fedaia. Vreme, ki je cel dan držalo se je počasi začelo slabšati in slabo uro potem, ko smo se odpeljali proti domu je začelo deževati.
Deževalo je le v hribih. Ko smo se pripeljali do italijanske ravnice je bilo spet sončno in zelo vroče. Mi smo se na poti domov ustavili še na analizi ture v gostilni Na Ravni v Senožečah in nato zaključili kraljevski izlet.
Fotografije Tomaž, 4. dan
Fotografije Marjan, 4. dan
Relive, 4. dan
Fotografije Srečko, Marmolada
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
