Mala Mojstrovka po Župančičevi grapi, 18.3.2017

Mala Mojstrovka 2332 m

udeleženci: Tomaž, Nevenka, Sašo,  Marjan, Janez
trajanje: 4h 30 min
višinska razlika: cca 720 m

Marec je pravi čas za turne smučarje, pa tudi gornikom ponuja prave zimske razmere. Poseben izziv je vzpon po s snegom zapolnjenih grapah. Tako se nas je petero v zgodnjih jutranjih urah odpeljalo proti Vršiču.

Naš cilj je bila Mala Mojstrovka. Za tako turo je pomembno oditi zelo zgodaj, da je možno izkoristiti zmrznjen sneg in trdo podlago.

Načrtovali smo vzpon po Župančičevi grapi, ki doseže greben tik pod vrhom. Kljub zgodnji uri je bilo na Vršiču parkiranih kar nekaj avtomobilov. Pretežno so bili turni smučarji.




Nadeli smo si čelade, gamaše in pasove, ter krenili. Očitno pa ni bilo dovolj hladno, saj se nam je precej udiralo. Uhojene steze ni bilo, zato smo iskali posamezne gazi, ki so bile le malo trše. Začeli smo se vzpenjati po širokem zasneženem melišču.

Strmina se povečuje, snežna površina pa se tudi z višino ne izboljšuje. Prišli smo do skalne stene, kjer se levo odcepi Pripravniška smer, desno pa je naša Župančičeva grapa. Obuli smo si še dereze in pohodniške palice zamenjali s po dvema cepinoma.

Strmina je bila vse večja, tudi do 45°. V nadaljevanju prvo kratko prečenje, nato pa spet strmo navzgor. Sneg je bil tako mehak, da smo za zapik cepina iskali trdnejšo podlago v stopinjah pred nami.

Dobro smo napredovali. Spremenila pa se je vidljivost, ker so megle in veter zakrivali pogled na okolico. Celo za fotografske posnetke je bilo težko dobiti ugodne razmere.

V zgornjem delu naj bi nas je čakal skok, kjer bi lahko imeli težave. Za vsak primer je bila v nahrbtniku pripravljena tudi vrv, a je nismo potrebovali, ker je bilo snega dovolj.

Potem nas je čakal še malo manj strm del in kmalu smo prišli na greben, kjer se naša smer zaključi. Pričakal pa nas je močan veter, ki nas je kar prestavljal. Do vrha Male Mojstrovke je le še deset minut.



Za vzpon smo potrebovali dve uri in trideset minut. Proti vrhu je bila vsaj vidljivost boljša, čeprav so vetrovi še vedno prinašali in odnašali meglene gmote.

Proti vrhu se je vzpenjalo kar precej turnih smučarjev, verjamem pa, da ta dan niso bili najboljši pogoji za užitke, ki so jih pričakovali.

Naš pogled je bil usmerjen tudi proti Veliki Mojstrovki, vendar smo se ji zaradi premočnega vetra morali odpovedati. Tudi z vrha  smo se takoj odpraviti po normalki, do odcepa, kjer se začne Pripravniška smer po kateri nadaljujemo sestop.

Takoj na začetku se je pokazalo, da je bilo v grapi več prhkega in nepredelanega snega. Spuščali smo se vzvratno. Morali smo zelo paziti, sneg je bil premehak, da bi se varovali s cepinom. Za vsako stopinjo je bilo treba najti pravo mesto.

Zelo smo si oddahnili, ko smo po več sto višinskih metrih prišli iz grape. Končno smo se lahko za nekaj hipov ustavili, popili nekaj požirkov pijače, in spet naprej. Dan se je prevesil v drugo polovico. Toplo sonce je sneg omehčalo, ugrezali smo se do kolen, občasno tudi višje.


Zato smo kmalu sneli dereze, pospravili cepine in vzeli palice iz nahrbtnika. Po neugodnem spustu, ki je trajal eno uro in pol, smo prišli na Vršič.

Parkirišče je bilo polno parkiranih avtomobilov. Vmes so bil tudi italijanske, avstrijske, češke in hrvaške registracije.

Na povratku smo srečevali kar precej avtomobilov, ki so vozili proti vrhu. Morda tudi zaradi vso zimo odprte Erjavčeve koče, kjer smo se ustavili tudi mi in napravili analizo ture.

Spisal: Janez



 

Monte Tersadia, 11.3.2017

Monte Tersadia 1959 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Niko, Boštjan, Janez, Kristina, Silva, Jana, Marjan, Emil, Maks, Stojan, Mateja, Nevenka, Tomaž
trajanje 7 h
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 16,6 km

Tudi marčne ture gorniške skupine nismo uspeli izvesti po programu. Zaradi obilice novega snega smo se morali odpovedati turi na Mohar v skupini Goldberg v Avstriji.

Namesto tega smo izbrali Karnijske Alpe in skoraj dvatisočak Monte Tersadia. Ob petih zjutraj smo štartali iz Šentvida. Bilo nas je 13 in tako letos ohranjamo zelo visoko udeležbo na turah.

Veter je ponoči popustil, napovedano je bilo sončno vreme. Iz avtoceste Alpe-Adria smo zapeljali v Tumeču / Tolmezzo in se po lokalni cesti odpeljali do kraja Cedarchis.





Tu smo ubrali precej ozko "bližnjico" in nadaljevali po normalki do gorske vasice Rivalpo.

Parkirali smo pri cerkvici San Martino nad vasjo. Oprtali smo si težke nahrbtnike in krenili. Za začetek po cesti in v kopnem.

Tristo višincev smo tako naredil po serpentinasti cesti in bližnjicami, nato pa zavili na markirano pot 410. S tem smo se izognili nadaljnim 300 višinakim metrom do zgornje planine Valmedan.

Pot 410 je prečka proti zahodu, v naravi markirana, na zemljevidu ne. Od nje se odcepi v naravi nemarkirana, na zemljevidu markirana pot 410. Rahla zmeda torej, brez elektronskih zemljevidov bi bili malce zmedeni tudi mi.

Tako pa smo brez težav prišli najprej do spodnje planine Cucco in potem v čedalje višji snežni oddeji še do zgornje planine Cucco. Na planini je bil čas za krplje, je menila slaba polovica udeležencev.





Po zasneženi cesti, po poti 409 smo šli na vzhod, obšli Cima Valmedan (1800 m) in se spustili slabih 100 m do zgornje planine Valmedan.

Od tu pa spet navkreber proti vršnemu grebenu Tersadie. Počasi so kapitulirali vsi brez krpelj, na polovici brega smo bili vsi okrpljani.

Ves čas nas je spremljalo sončno vreme, brez oblačka in na grebenu so se odprli še razgledi na vse strani, razen na vzhod, kjer nam je razglede zakrival vrh Tersadie.






Greben je bolj planota, ki precej spominja na Struško. Po štirih urah in petnajstih minutah smo prilezli na vrh, kjer je poleg križa še kipec Marije, verjetno izdelan iz lokalnega apnenca.

Po dobre pol ure uživanja na vrhu, smo po isti poti sestopili do zhornje planine Valmedan.

Od tu smo sestopili po serpentinasti cesti in nekje pri spodnji planini Valmedan snlei krplje, saj je snega naenkrat zmanjkalo.







Po sedmih urah smo se vrnili do kombija in avta pri cerkvici San Martino.

Od tu smo se odpeljali do Martina v Kranjski Gori na analizo ture in tako zaključili še eno kičasto soboto.

Spisal Tomaž





Raduha, 4.3.2017

Raduha 2062 m

udeleženci:  Tomaž, Nevenka, Marjan, Jana, Emil, Mateja, Alenka, Roman, Sašo
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1550 m

dolžina: 21 km

Raduha je bila izbrana kot prva tura v marcu predvsem zaradi snežni razmer in slabega vremena na zahodu Slovenije.

Trije gorniki smo se ob 5:30 odpeljali iz Ljubljane in v Vodicah spotoma vkrcali še dva sotrpina ter se odpeljali proti Lučam.

Spotoma smo se prepustili prebujenju na bencinskem servisu v Kamniku ob obvezni jutranji kavici. Vožnja proti Lučam preko Kranjskega Raka in Volovjeka ni tako dolga, kot je zamudna.

Parkirali smo na parkirišču pred mostom čez Savinjo, kjer sta nas že čakala še dva udeleženca ture. Dva ostala udeleženca pa sta se odločila za slabo uro kasnejše prebujenje in hitrejši pristop - zanimivo, srečali smo se pri sestopu z vrha Raduhe.





V Lučah smo prečili most čez Savinjo in se po nekaj metrih usmerili proti planini Loka in Raduhi naravnost na greben, od koder je lep razgled na Luče.

Pot nas je sprva vodila po gozdu, mimo kapelice, čez senožeti in nas čez slabe pol ure privedla do manjšega zaselka.

Mimo hiš smo nadaljevali skozi gozd in sledili markacijam po cesti ali gozdnih poteh proti planinama Loka in Arta.







Na poti smo si privoščili krajši postanek za okrepčilo, saj nas je vreme navdajalo z mešanimi občutki, ker se je oblačnost pričela spuščati. Pri razpotju poti smo se odločili za pot preko planine Arta.

Kmalu smo si nadeli krplje, saj je bil sneg zaradi visokih temperatur razmočen, zato se je brez krpelj udiralo do tal. Po slabih treh urah smo prispeli do planine Arta, ki jo je pričela prekrivati megla. 

Od planine smo se usmerili na pot proti Raduhi, ki nas je vodila po robu oziroma grebenu naravnost navzgor. Debelina snežne odeje je z višino rastla, krplje so se izkazale kot odlična izbira za turo, žal pa je z višino rastla tudi gostota megle in jakost vetra.

Na vršnem grebenu in na vrhu Raduhe je bila gosta megla in  zelo močan veter, zato se na vrhu nismo dolgo zadrževali.







Sestopili smo po poti vzpona, ker sta nas dva udeleženca počakala pod vršnim grebenom. Malico smo si privoščili v zavetju planine Arta, saj je pričelo rahlo deževati. Analizo ture smo opravili na izhodišču v Lučah.

Spisal Sašo




 

Spirzinger, Spazeck, 19.2.2017

Südwiener Hütte 1802 m,
Spirzinger 2066 m,
Spazeck 2065 m

udeleženci: Primož, Alenka, Kristina, Jana, Marjan, Maks, Franci H., Božo, Miriam, Marko L., Stojan, Marko M., Roman, Peter, Drago, Mateja, Martina, Franci S., Tomaž, Andreja
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: 900 m
dolžina: 12 km

Šli smo tja kjer je več snega. Zato smo morali čez tunel Katschberg, skozi Obertauren do planine Gnadenalm (1250 m) med smučiščema Obertauren in Zauchensee.





Pričakala nas je snežna idila s 15 cm pršiča na dobrem metru podlage. V senci pri -6 °C smo pešaki nataknili krplje, turni smučarji pa smučke in smo krenili.

Najprej do zgornje planine Gnadealm, kjer se je na soncu že prijetno ogrelo, nato pa cik-cak po dovozni cesti do koče Südwiener (1802 m).

V ne prav prijazni koči se gredo sankaški in turno-smučarski turizem, toliko krplarjev kot nas je bilo danes pa najbrž ne vidijo prav pogosto.





Po postanku smo nadaljevali na prvi vrh, 2066 m visoki Spirzinger. Vreme povsem brez oblačka, le veter je malo kvaril idilo.

Kar na nekaj vrhovih ki smo jih gledali z vrha, smo že bili, še posebej lepa je bila silvesterska tura 2013 na Seekarspitze.






Po fototerminu z ducatom fotoaparatov smo po grebenu nadaljevli na meter nižji Spazeck.

Od tu so se turni smučarji vrnili po poti pristopa, pešci pa smo krplje zamenjali z derezami, palice pa s cepinom in po spihanem grebenu sestopili na Hafeichtscharte.





Spet smo menjali dereze za krplje in sestopili po zimski varianti, kjer Grapa Finder (kot smo poimenovali GPS na telefonu, ki vendno najde grapo) tudi tokrat ni razočaral.

Po sestopu ob strmi grapi smo se vrnili na zgornjo planino Gnadealm in tako zašpilili klobaso. Le še povratek po poti pristopa na izhodišče na spodnji planini.

Ker je bila tura malenkost krajša, dan pa je že precej daljši, smo lahko na pivo spili na popoldanskem soncu. Spet krasna tura in družba.

Spisal Tomaž