Rofan, 25. - 27. 6. 2026

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Dejan, Jana, Marjan, Andreja, Katja, Anka, Tomaž, Stane, Deja, Milojka, Matjaž
povprečna starost: 59 let, 10 dni

1. dan

Hinterunnütz 2007 m, 
Hochunnütz 2075 m, 
Vorderunnütz 2078 m, 
Köglalm 1438 m, 
Berggasthaus Dalfaz Alm 1693 m

trajanje: 9 ur 30 min
višinska razlika: 1990 m vzpona, 1210 m sestopa
dolžina: 16,2 km


Spet smo se odpravili daleč. Preko Lienza, tunela Felbertauern in Kitzbühla do doline reke Inn. In potem navzgor do največjega jezera Tirolske. Achensee je 12 kilometrov dolg fjord ledeniškega izvora ujet med vrhovi.

Pravijo mu tudi Tirolsko morje. Ima izredno čisto vodo, skoraj na ravni pitne vode. Na zahodni strani jezera je mogočna alpska skupina Karwendel s kar 125 dvatisočaki, na vzhodu jezera pa je naš cilj.

Skupina Brandenberške Alpe oziroma Brandenberger Alpen je bolj poznana kot Rofan ali Rofangebirge, čeprav je Rofan dejansko le podskupina na jugozahodu Brandenberških Alp. 

Na jugovzhodu jo omejuje dolina reke Inn, na zahodu kot rečeno skupina Karwendel in na severu skupina Bavarske predalpe oziroma Bayerische Voralpen. Naš cilj za prvi dan je bil masiv Unnütz na severozahodu skupine.

Mimo Achenseja smo se pripeljali do kraja Achenkirch na severu jezera, tu parkirali in pričeli s pohodom. Strmo se dviga pot navzgor. Pridevnik unnütz v nemščini pomeni neuporaben ali nekoristen.

Zato, da se tako imenuje masiv in trije vrhovi v njem, obstajata dve razlagi. Pobočja so tako strma, da na njih ni bilo mogoče kmetovati ali pasti živine oziroma domačinom so zjutraj zakrivali sonce, zato so jim šaljivo rekli, da so »neuporabni«.

Za nas je bila najbolj unnütz vročina, ki je bila že dopoldan precejšnja. Do križa na grebenu, na višini 1943 m, ki pa ni vrh, smo potrebovali dobri dve uri in pol. Tu smo prvič uzrli jezero, ki je bilo nekoliko južneje od nas.

In tu smo se ločili. Ta lepa skupina je nadaljevala proti Hochunnützu, ta hitra skupina pa je skočila še nekoliko nazaj po grebenu, na Hinterunnütz. Nato smo šli tudi mi na Hochunnütz in še na najvišjega Vorderunnütz.

Sledilo je dobrih 600 m spusta do planine Köglalm. Bilo je kot v pečici, najhuje ta dan. Na planini sta se skupini na kratko spet srečali na hydration breaku. V prijazni planšariji smo si privoščili pivo ter napolnili že precej prazne plastenke z vodo.

Nato pa nadaljevali, ta lepi v dolino, v Achenkirch, od tam premik avtov na južni konec jezera, nato z gondolo do Erfurter Hütte in peš na Dalfaz Alm, kjer smo imeli rezervirano prenočišče.

Ta hitri pa peš na Dalfaz Alm. To je v praksi pomenilo več kot 650 m dodatnih višincev in cca 8 km. A vročina se je med tem nekoliko unesla, malo je k temu pripomogel tudi veter, ki je tu in tam rahlo pihljal.

Povzpeli smo se do planine Kotalm in od tam po čudoviti krnici do sedla Steinernes Tor (1978 m). Res se je splačalo to prečenje. Od sedla smo le še sestopili do koče, kjer smo ravno še ujeli večerjo. 


Fotografije Marjan, 1. dan

Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Matjaž, 1. dan

Sled poti, 1. dan



2. dan

Rofanspitze 2259 m, 
Sagzahn 2228 m, 
Vorderes Sonnwendjoch 2224 m, 
Bayreuther Hütte 1576 m

trajanje: 6 ur 25 min
višinska razlika: 780 m
dolžina: 10,2 km


Zjutraj smo zapustili lično urejeno in prijazno kočo. Začeli smo po poti, kjer je včeraj ta lepa skupina sestopila z zgornje postaje gondole. Na zgornji postaji je kar živahno. 

Poleg koče Erfurter Hütte je tu še nekaj lokalov in planšarij in atraktiven zipline. Mi smo se ustavili na kavi na eni od planšarij. Nato smo nadaljevali proti našemu današnjemu cilju in nekaj časa hodili po eni najbolj poznanih tirolskih obhodnic.

Adlerweg je 320 km dolga obhodnica, ki v 24 etapah povezuje St. Johann nad Kitzbühlom s St. Antonom. Na Adlerweg je bil tudi naš današnji prvi dvatisočak in najvišja točka dneva, Rofanspitze. 

Na vrhu smo si malo oddahnili od vročine, ki je bila spet neznosna in nato nadaljevali po južnem grebenu. Kratka ferata nas je pripeljala na naslednji vrh Sagzahn. Res ima obliko kot zob žage, na kar nakazuje njegovo ime.

Mimogrede smo lahko pod nami opazovali skupino gamsov, ki se je hladila na snežišču pod steno. Nihče od nas ni pomnil, da bi že kdaj videl kaj takega.

Po travah smo se sprehodili naprej do še tretjega dvatisočaka danes z imenom Vorderes Sonnwendjoch. Tu smo se spet ločili, ta žejna skupina je sestopila direktno do koče.

Glavnina pa se je vrnila mimo vrha Sagzahn in po ferati sestopila pod Rofanspitze. Tu so bili spet na Adlerweg in po še eni lahki ferati sestopili do jezera Zireiner See in si v jezeru omislili kopanje.

Potem so sestopili do naše koče Bayreuther Hütte, kjer sta se skupini spet združili. Koča ima izredno lep razgled po dolini reke Inn in na dolino Zillertal, ki se ravno nasproti koče cepi od doline reke Inn.

 

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Matjaž, 2. dan

Sled poti, 2. dan



3. dan

Haidachstellwand 2192 m, 
Erfurter Hütte 1834 m

trajanje: 6 ur 20 min
višinska razlika: 1010 m
dolžina: 8,7 km


Koča spet nadvse prijazna, hrana kot v prvi koči izvrstna. Le eno napako sta imeli obe koči. Zajtrki so bili precej pozni, v prvi koči ob 7. uri, tu celo ob 7.30. 

Obe koči sta zelo obljudeni, a tu očitno nihče ne dela dolgih tur in ni potrebe po zgodnejših zajtrkih. Za nas pa je bilo to nekoliko nerodno, saj smo imeli za zadnji dan kar konkreten plan.

Po poti ta žejne skupine smo se vrnili pod vrh Vorderes Sonnwendjoch in jo na razcepu pod vrhom mahnili na drugi strani spet mahnili dol. Noro, po kakšni čudoviti pokrajini hodimo že tretji dan.

Že dolgo nas ni nobena alpska skupina tako navdušila kot ta. In že dolgo, če sploh že kdaj, nismo občutili take peklenske vročine, na teh višinah, kot tokrat.

Po približno 300 m sestopa nas je čakalo 350 m vzpona na vrh Haidachstellwand. Nekje vmes je bil vstop v ferato v katero pa nismo vstopili čisto vsi. Mene je prehlad toliko zdelal, da sem šel na vrh po normalki.

Ostali pa kakor kdo, kdo tudi še po normalki, kdo pa delno po ferati, sestavljeni iz dveh delov in potem po normalki, nekateri pa kompletno po ferati. 

Ko so vsi prikapljali na vrh, so povedali, da je bilo v skalah ferate še bolj peklensko vroče, kot že sicer in da je težja od težavnosti B/C s skice ferate.

Bilo je tudi jasno, da planirani Hochiss (2299 m), najvišji vrh Rofana oziroma Brandenberških Alp, danes ne bo videl našega obiska. Ne časovnica, ne vročinske razmere tega niso dopuščale.

V miru smo sestopili do zgornje postaje gondole in si pred vožnjo v dolino ogledali še kako izgleda terasa koče Erfurter Hütte. In še zadnjič na tem izletu smo se ločili.

Najbolj zagnane so sestopile peš. Po snidenju v dolini pa nas je čakalo le še slabih 6 ur vožnje in bili smo doma.

 

 

Fotografije Marjan, 3. dan

Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Matjaž, 3. dan

Sled poti, 3. dan

 


Veliki Koritnik / Creta di Aip / Trogkofel, 20. 6. 2026

Veliki Koritnik / Creta di Aip / Trogkofel 2279 m

PD Rašica

Udeleženci: Vesna, Marko, Anka, Tomaž, Stane, Deja, Matjaž
Povprečna starost: 58 let, 9 mesecev, 11 dni
Trajanje: 8 ur 50 min
Višinska razlika: 1210 m
Dolžina: 15,6 km


Raziskovanje gora nad Ziljsko dolino nas je pripeljalo do skalne trdnjave, ki se dviga nad zelenimi prostranstvi. Veliki Koritnik, italijansko Creta di Aip in nemško Trogkofel, leži na italijansko-avstrijski meji ob avstrijskem smučišču Mokrine / Nassfeld.

Malo se je zapletlo že z izhodiščem, saj je bila cesta do prelaza Lonice zaprta. Novo izhodišče je bil mejni prelaz Mokrine / Passo di Pramollo / Nassfeld, vendar tudi ta z italijanske strani ni bil dostopen.

Zato smo se odpravili nekoliko naokoli in se po avstrijski strani pripeljali na prelaz. Pričakal nas je prekrasen sončen dan. Turo smo začeli po poti 403, Karnijski visoki poti (Karnischer Höhenweg).

Po poti 403 smo obšli vrh smučišča Madritschen in kmalu zagledali našo skalno trdnjavo, ki pa je bila še precej daleč. V nadaljevanju smo se precej spustili in se nato znova povzpeli do sedla Rudnigsattel.

Po nekaj vzponih in spustih po grebenu smo prišli do naslednjega sedla, Trogkofelsattla, tik pod našo skalno trdnjavo. Ozračje ni bilo več tako čisto kot zjutraj, zato se je že dalo slutiti, da bo popoldne vremensko pestro.

Še malo smo nadaljevali po poti 403, nato pa jo zapustili. Karnischer Höhenweg, 155 km dolga pot po glavnem grebenu Karnijskih Alp od Sextna oziroma Silliana do Vrata-Megvarij / Thörl-Maglerna, je že nekaj časa na našem radarju.

Za celotno pot je potrebnih približno osem dni in prej ali slej se je bomo lotili. Tokrat pa smo zavili na ferato Crete Rosse. Ferata je kratka in lahka, od njenega izstopa pa je do vrha Velikega Koritnika le še dobre pol ure hoje.

Sestopili smo po Uiberlacher Wegu, ki je deloma lahka ferata, deloma pa pot z nekaj lahkega prostega plezanja po skali. Celoten odsek je precej prepaden in nikakor ni povsem trivialen. Na koncu je sledil še vzpon nazaj na Trogkofelsattel ter nato ponovno gor in dol do Rudnigsattla.

Od tam smo nadaljevali nekoliko drugače kot zjutraj. Odpravili smo se še nekoliko proti Konjskemu špiku, nato pa zavili proti smučišču. Nekje na tem delu nas je ujela manjša ploha, ki pa ni trajala dolgo.

Malo pred vrhom smučišča je že začelo grmeti, vendar nas to ni odvrnilo od tega, da si v gostinskem objektu na vrhu ne bi privoščili hydration breaka. Nato nas je čakal le še sestop do izhodišča. Mi smo hodili po suhem, okoli nas pa so se razvijale nevihtne celice.

Takoj ko smo se odpeljali, je začelo deževati in ni nehalo vse do povratka v Ljubljano.

Spisal: Tomaž

 

Fotografije: Tomaž

Fotografije: Matjaž

Sled poti

 

Soteska Čepa / Tscheppaschlucht, 14. 6. 2026

Soteska Čepa / Tscheppaschlucht 750 m,
Slovenji Plajberk / Windisch Bleiberg 948 m,
Dolina Poden / Bodental 1052 m,
Meerauge 1052 m

PD Rašica

Udeleženci: Janez, Janja, Robert, Irena, Bojan, Anica, Tomaž, Stane, Deja, Matjaž, Breda
Povprečna starost: 67 let, 2 meseca, 28 dni
Trajanje: 6 ur 25 min
Višinska razlika: 720 m
Dolžina: 14,5 km


Na lepo sončno nedeljo se skupina pohodnikov pod okriljem PD Rašica odpravi iz Ljubljane po avtocesti do izvoza za Tržič, kjer zavijemo proti Ljubelju. Mejni prehod Ljubelj prečkamo brez težav, čeprav pod budnim očesom avstrijskih mejnih organov.

Po cesti se spustimo proti Borovljam skozi vas Loibltal (Brodi) do Podljubelja (Unterloibl), kjer pri lesenem mostu zavijemo levo na urejeno asfaltirano parkirišče pri soteski Čepa.

Parkiramo vozila, si nadenemo planinsko opremo in se usmerimo navzdol proti soteski potoka Loiblbach (Ljubeljski potok). Pot se sprva strmo spušča mimo adrenalinskega parka, nato pa se ob potoku zravna, tako da je slabih pol ure hoje do vhoda v sotesko skoraj povsem ravninske.

Vstopnina v sotesko vključuje tudi avtobusni prevoz nazaj na izhodišče, ne glede na to, pri katerem od šestih možnih izhodov zapustimo sotesko. Kmalu tako zakorakamo v ta naravni spomenik, ki upravičeno velja za eno najlepših sotesk na avstrijskem Koroškem.

Sprva dokaj ravninska makadamska pot se kmalu spremeni v pravo planinsko stezo, zato toplo priporočam planinsko obutev. Več odsekov poteka po skalnatem terenu, vlaga v soteski pa zahteva še dodatno previdnost.

Zaradi obilnega deževja med tednom je vodostaj pritokov izjemen. Voda skoraj iz vsake skalne razpoke bruha na plano. Kmalu se pokažeta avstrijska inženirska natančnost in iznajdljivost, saj je pot ponekod vklesana v skalo, drugod pa speljana po kovinskih in lesenih konstrukcijah.

Osrednji del soteske močno spominja na naš Blejski Vintgar. Kmalu prispemo do sotočja Ljubeljskega potoka in Žabnice. Od tam se pot začne strmo vzpenjati proti najožjemu delu soteske Žabnice.

Ta navdušuje z brzicami, spiralno kovinsko konstrukcijo za vzpon pod cestnim mostom, Mostom prijateljstva, Hudičevim mostom, slapom Sopotniški šum, naravnim oknom in razgledno ploščadjo.

Pot nadaljujemo po nadelani stezi nad Žabnico do križišča za Poden in Slovenji Plajberk. Seveda izberemo slednjega, prečkamo cesto in se povzpnemo mimo pašnikov ter idiličnih gorskih kmetij, ki so skrbno ohranjene v slogu 18. in 19. stoletja ter dajejo pokrajini značilen preplet tirolske in koroške arhitekture.

Počasi prispemo v Slovenji Plajberk, kjer nas najprej pozdravi cerkev sv. Erharda. Sprehodimo se skozi pokopališče, kjer večina priimkov na nagrobnikih zveni slovensko, kar potrjuje, da na tem območju še danes živijo potomci Slovencev, ki ohranjajo slovenski jezik.

Ker je temperatura medtem že precej narasla, se osvežimo v vaški gostilni Kirchenwirt. Od tam se skozi zgornji del Plajberka čez travnike povzpnemo proti ledeniški dolini Poden z istoimenskim naseljem. Odpre se čudovit razgled na dolino ter greben Karavank z Ovčjim vrhom, Stolom, Palcem in Vrtačo.

Sledi spust v dolino do izjemnega jezera Meerauge (Morsko oko), ki s svojo kristalno čisto vodo navduši prav vsakega obiskovalca. Kot velja za številne naravne znamenitosti, tudi Morsko oko spremlja zanimiva legenda.

Pripoveduje, da je pred davnimi časi kmet Podnar pod severnimi ostenji Vrtače z volovsko vprego spravljal seno. Nenadoma sta mu vola ušla. Ko se mu je zazdelo, da ju je končno dohitel, je lahko le nemočno opazoval, kako sta se skupaj z vozom potopila v jezero.

O volih ni bilo nikoli več ne duha ne sluha, njun jarem pa naj bi čez nekaj tednov našli v Blejskem jezeru. Podensko jezero naj bi namreč z Blejskim jezerom povezoval skrivni podzemni rov. Tako pravi stara ljudska pripoved. Mi pa se medtem sprehodimo okoli Morskega očesa in občudujemo njegove izjemne barve ter spokojnost.

Nato nadaljujemo skozi Poden in se povzpnemo na 1107 metrov visoko sedlo Sereinig na grebenu, ki ločuje dolino Žabnice od doline Ljubeljskega potoka. Sledi nekoliko strmejši spust mimo kmetije Pekc v dolino in kratek vzpon do ceste, ki nas pripelje do gostišča Deutscher Peter. Tam se vkrcamo na avtobus, ki nas odpelje nazaj na izhodišče.

Pri povratku preko Ljubelja, se na naši strani ustavimo še v gostišču Karavla 297, kjer si napolnimo naše želodčke, prediskutiramo o izjemni današnji turi, ter se lenobno odpeljemo nazaj domov, kjer zaključimo našo današnjo planinsko turo, polno naravnih lepot in čudes, 

kulturnih in arhitekturnih zanimivosti, ter narodnega ponosa, z zavestjo, da smo hodili po krajih, kjer smo lahko domačine pozdravljali in z njimi kramljali v domačem jeziku, ter zavestjo in ponosom, da potomci slovenskih korenin, ohranjajo jezik svojih prednikov v dolini, ki je bila nekoč del naše sedanje domovine.

Spisal: Matjaž

Fotografije: Matjaž

Fotografije: Tomaž

Sled poti