Wilder Freiger, Hofmannspitze, 8.-9.7.2017

Müllerhütte / Rifugio Cima Libera 3.145 m,
Wilder Freiger / Cima Libera 3.418 m,
Signalgipfel 3393 m,
Hofmannspitze 3.113 m

udeleženci: Janez, Srečko, Jana, Marjan, Maks, Stojan, Tomaž, Ivan
skupno trajanje: 17 h 15 min
skupna višinska razlika: cca 2000 m
skupna dolžina: 27 km

Prišel je čas za vsakoletno ledeniško turo. Tokrat je bil na vrsti Zuckerhütl / Pan di Zucchero (3.507 m), najvišji vrh Štubajskih Alp. Vreme nam je nekoliko nagajalo in na koncu smo imeli lepo napoved v soboto in manj lepo v nedeljo.

Plan jr bil da v soboto pridemo do koče Müllerhütte in potem vidimo, ali gremo na Zuckerhüt ali pa na nekoliko nižji Wilder Freiger. Peljali smo se skozi Karavanški tunel, po dolini Drave mimo Llienca in po Pustriški dolini do Brixna.

Tu smo zavili na brennersko avtocesto, ki smo jo zapustili že na naslednjem izvozu za Sterzing / Vipiteno. Usmerili smo se proti prelazu Jaufenpass / Passo di Monte Giovo (2.094 m). Gre za najsevernejši alpski prelaz, ki je kompletno v Italiji.

Nam pa sta Sterzing in prelaz poznana po lanskih prigodah (glej potopis Wildspitze) ob vračanju domov. Na prelazu nam je skoraj stekla lisica pod kolesa, drugega prometa pa ni bilo in tako smo se hitro spustili v St. Leonhard in Passeier / San Leonardo in Passiria.

Prehitro in enemu udeležencu je bilo zaradi ovinkov slabo. Nadaljevali smo proti prelazu Timmelsjoch, k iga prav tako poznamo z lanske poti domov. A tokrat se nismo dvignili vse do prelaza. Naša vožnja se je končala na serpentini z mostičkom Timmelsbrucke na višini 1759 m.

Ko je vstajala jutranja zora smo tudi mi vstali s sedežev in se pripravili na turo. 5 ur nam je obetala smerna tabla. Oprtali smo si težke nahrbtnike in se po gorski cesti, po markirani poti številka 30, vzpeli na planino Timmelsalm, ki je na točno 2000 metrih nad morjem.

Tu se cesta konča in začne se planinska pot. Kar kmalu se nam je začelo svitati, da je tistih 5 ur s table, celo 4 do 5 h iz opisov, ki smo jih brali doma, malce predivjih in da bomo porabili do koče prevcej več.

Na poti proti jezeru Timmler Schwazsee nas je prehitela skupina domačinov, ki so bili na enodnevni turi na Sonklarspitze (3.467 m), 4. najvišji vrh Štubajcev.





Mimo jezera smo počasi prilezli do sedla Schwarzwandscharte. Tu se začne ledenik in tu smo srečali še enega domačina.

Ta je bil namenjen na Hofmannspitze, ki se dviga nad 50 m sedlom. Prijazno nas je poslikal in še dobro da nas je, saj so to edine skupinske slike s tega izleta. Navezali smo se in jo mahnili po ledeniku do koče.

Samo prečenje ledenika nam je vzelo slabi dve uri in po 6 urah in tričetrt smo le prilezli do koče. Celonočna vožnja je očitno naredila svoje, saj tudi volje za nadaljevanje ni bilo pri vseh. Po dobri uri počitka smo nadaljevali le štirje.

Smer Wilder Freiger. Po ledeniku do JZ grebena in po kopnem in zračnem grebenu na razgledni vrh. Nadaljevali smo na Signalgipfel po lahkem grebenu.

In ravno tu, v povsem lahkem svetu sta se zgodila dva precej neprijetna padca, prvi na grebenu se je končal s poškodbo kolena, drugi v zadnjih metri sestopa na ledenik pa s poškodbo zapestja.

Poškodbi nista bili tako hudi, da ne bi mogli nadaljevati in tako smo po štirih urah končali drugi del ture.


Preostanek popoldneva in večera smo preživeli v zelo prijazni koči. Ta je last province Južna Tirolska, trenutna oskrbnika Heidi in Lukas pa sta najemnika že 11 let.

Zvečer je precej pihalo in močno lilo, a do jutra se je vreme umirilo in zbudili smo se v jasen lep dan. Vremenska napoveda za Zuckerhütl ni bila ugodna, Sonklarspitze pa bi lahhko pobrali med sestopom, če ne bi bilo poškodb.

Tako je nepoškodovanim ostal Hofmannspitze na koncu ledenika, poškodovanca pa sva izpustila tudi to in odkrevsala naprej v dolino. Pri kombiju smo se spet vsi zbrali, v nedeljskem vrvežu motoristov spakirali kramo in se odpeljali.


Naredili smo si delno krožno cestno turo, saj smo jo do Brixna ubrali po drugi poti, v St. Leonhardu smo zavili proti Meranu in ko smo bili že ravno tam, skočili še v pivnico Forst v istoimenskem kraju.

Pivnica je del največje južnotirolske pivovarne in je še bolj pokala po šivih kot ob našem prvem obisku leta 2015 (glej potopis Similaun). In po pit stopu nas je čakala le še vožnja domov.

Končni sklep: Sicer lepo preživet vikend nekoliko kazita dve poškodbi in dejstvo, da prvi dan polovica udeležencev ni moglo nadaljevati ture iz koče. Oboje gre pripisati istemu razlogu, noči brez spanca, česar ne bomo več prakticirali.

Spisal Tomaž







 

Monte Cozzarel, 24.6.2017

Dosegli 1940 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Jana, Nevenka, Maks, Marjan, Slavko, Ivan, Stojan, Srečo , Janez
višinska razlika: 1700 m
trajanje; 10 h 50 min
dolžina: 21 km


V programu gorniške skupine PD Rašica je bil za junij predviden  le 2048 m visoki Monte Cozzarel v Karnijskih Alpah. Postal nam je zanimiv, ker je, po opisu, skoraj neobiskan, nemarkiran, torej pravo brezpotje.



Čeprav zračna razdalja od naše meje ni velika, pa je do izhodišča skoraj tri ure vožnje. Osem gornikov se nas je odpravilo na pot, kasneje sta se nam pridružila še dva.

V Ratečah smo prišli na italijansko stran in se pri Trbižu usmerili na lokalno cesto proti Vidmu/Udinam, jo zapustili pri Pontebbi, nato pa se po ozki lokalni cesti doline Val Aupe, na koncu še po gozdni cesti pripeljali do našega  izhodišča na višini 1049 m.

Začeli smo hoditi po lepi skoraj ravni stezi št. 428, prekriti z nekaj centimetri zdrobljenega listja. Tu je tudi izhodišče za mnogo bolj znani Zuc dal Bor.

V isto gorsko skupino spada tudi naš Monte Cozzarel. Po približno 20 minutah smo prečili široko, suho hudourniško strugo.

Od tod pelje steza strmo navzgor, kasneje pa je bolj položna. Pot je res prijetna, hodimo po bukovem gozdu, kasneje tudi se pomešajo tudi smreke, do približno 1500 m višine, ko so samo še nizki borovci.

Malo prej se priključimo na mulatjero, po kateri smo v serpentinah prišli do bivaka Bianchi na višini 1712 m.

Odločili smo se za krtek odmor. Prav tukaj je razpotje za Zuc dal Bor, mi pa nadaljujemo po poti št. 425 proti sedlu Fonderis.

Kmalu smo se spustili na plato z vrtačamii, ves porasel s planinskimi rožicami, ki so opojno dišale. Malo naprej je celo pobočje teloha in mlade visoke trave.

Ponovno smo se morali spustiti (skupno za 110 višinskih metrov), da smo se približali severnim stenam te gorske skupine.


To prečenje pa je kar dolgo, vzpenjali smo se in spuščali pod ostenjem, ter šli preko več manjših strmih melišč, kjer je bilo treba zelo paziti zaradi nevarnosti zdrsa.

Končno smo prišli na široko melišče, vmes tudi travnato, pa zopet na mulatjero, ki nas je pripeljala do grebena in sedla Fonderis na 1800 m.

Tu je odcep za  M. Crostis in naprej za M. Pisimoni, nam že poznana vrhova, mi pa nadaljujemo vzhodno, po južni strani istega gorovja, proti v daljavi vidni vojaški kasarni.

Steza se strmo spušča. Do odcepa za Zuc del Bor je še kar shojena. Od tod naprej pa, po travah sodeč, že dolgo ni stopila človeška noga. Pot je še označena, ker pelje mimo zapuščeni vojašnice v dolino.

Spustili smo se za 215 m, potem pa nas je čakalo popolno brezpotje. Kar nekaj časa smo si ogledovali možne smeri, primerjali z opisom v Planinskem vestniku se usklajevali, predno smo se odločili za hojo po grapi v bližini že omenjene vojašnice.


Hodili smo po travi, med nizkimi borovci in navaljenim kamenjem. Teren je zelo strm, vmes so bili že predeli, ki jih je bilo treba preplezati. Grapa je bila vse ožja, vse več zahtevnih mest in krušljivih kamenin.



Ko je bilo še bolj strmo, nam je vse bolj grozilo padajoče kamenje. Dva izmed nas sta zato odstopila, ker sta se komaj izognila padajočemu kamnu, drugi pa smo zelo previdno nadaljevali, pa vendar smo kar nekajkrat sprožili kamenje.



Grapa se je zožila v žleb, zato se je nevarnost še povečala. Vsak oprimek je bilo treba preveriti, večkrat je na videz dober oprijem ostal v roki. Tudi posipanja grušča ni bilo mogoče v celoti preprečiti.



Večkrat se je sprožil, vendar k sreči ne usodno. Napredovali smo izključno s plezanjem, ki je dosegalo drugo težavnostno stopnjo, krušljivost pa je nevarnost še povečala.


Tako nam je uspelo priti do predela, poraščenega s travo, sto metrov pod vrhom. Ustavili smo se in se vprašali, kako naprej.

Najprej je bilo treba premisliti, kako ta del poti obvladati pri spustu, vzpon na vrh je bil v drugem planu.

Čeprav je kazalo, da je nadaljevanje manj zahtevno, je prevladala skrb za povratek in odločili smo se, da zaključimo vzpon in se vrnemo.




Zaradi nevarnosti padanja kamenja smo se dogovorili, da se bomo spuščali posamezno do konca ozke grape. To nam je kajpak vzelo kar precej časa, čeprav so zadnji pot opravili v paru.




Ob vsej pazljivosti so se sprožili plazovi, katerim pa smo se z iznajdljivostjo in srečo izognili, razen v enem primeru, ko je kamen priletel na nogo. K sreči je čevelj preprečil večjo poškodbo.

Ostala je le rana z oteklino. Do markirane steze je bil še dobršen del neugodnega spusta, najtežje pa je vendarle bilo za nami. Zaključek nam je popestrila še gošča borovcev, da smo morali dobesedno lomastiti med njimi in tudi po njih.


Ko smo se vsi zbrali na stezi, smo si čestitali, da smo uspešno, brez nesreče zaključili ta del poti. Bili smo tako veseli, kakor da bi bili na vrhu gore. Do izhodišča smo se potem vračali po isti poti, kot smo zjutraj prišli.





Za celotno turo smo porabili 10 ur in 50 minut. Višinska razlika je skoraj 1.700 m. Kakšne številke za goro, ki ima vsega 2048 m! Potem postane jasno, zakaj ni obiskovalcev.

Turo smo analizirali pri Gorencu v Kranju.

Spisal: Janez


Korzika, 9.-18.6.2017

PD Rašica
udeleženci:Ruža, Meta C., Mateja, Alenka D., Maks, Eva, Nadja, Boris G., Božo, Meta I., Silva, Nataša, Vida J., Bojan K., Lili, Maja, Marija, Alenka N., Nejc, Jože, Vida P., Andrej, Liljana, Marjeta, Irena p., Marjan, Nives, Katarina, Andreja, Boris S., Kinč, Irena S., Tomaž, Bojan T., Darja, Primož, Boris Ž
Skupno trajanje izletov: 45 h
Skupna višinska razlika izletov: 4100 m
Skupna dolžina izletov: 92, 7 km


Korzika je 4. največji sredozemski otok. Njena površina je 8682 km², oziroma dve petini Slovenije, ima 322.000 prebivalcev. "Otok gora v morju" je najbolj gorat sredozemski otok, gorati del predstavlja 86 % otoka.

Je 183 km dolga in 83 široka in ima 1000 km obale, od tega je 330 km plaž. V zgodovini je bila pod oblastjo Kartagine, Rimljanov, Vandalov, Bizantinskega cesarstva, Genovske republike, dokler ni z vmesno 15-letno samostojnostjo v 18. stoletju prešla pod Francijo.

V drugi svetovni vojni je bila nekaj časa pod Višijsko Francijo, zatem pod okupacijo fašistične Italije in po njeni kapitulaciji pod nemško okupacijo. A ne za dolgo, že oktobra 1943 je bila kot prvo francosko ozemlje osvobojena s strani De Gaullovih sil. 




1. dan

Prvič je PD Rašica planinsko potovanje na Korziko organiziralo leta 2001. Po 16 letih je bilo organizirano drugo potovanje, nekakšna Korzika 2.0.

V petek ob 9h zvečer smo startali iz Šentvida s 36 sedežnim avtobusom. Preko Benetk, Padove, Bologne in Firenc smo zgodaj zjutraj prišli v Livorno in ob 8h s trajektom odpluli proti Korziki.

Vožnja s trajektom traja 4 ure in pol in se konča v Bastiji. Vožnjo smo nadaljevali proti jugui in nato proti zahodu, do kraja L'Île-Rousse.

Malo naprej od L'Île-Rousse je bil naš kamp Le Bodri. Za tri noči smo se nastanili v mobilnih hiškah. Za prvi dan ni bilo nobenega programa, bilo je prosto za kopanje na bližnji plaži.

A ker je bilo treba po nakupih v E. Leclerc, ki se nahaja na sedelcu med kampom in krajem L'Île-Rousse smo nekateri iz tega naredili planinski pohod po brezpotju čez hrib na katerem je vojaški radar.

Sestopili smo po trim stezi direktno na parkirišče Lecrerca. Po cesti smo se vrnili v kamp in si tako naredili prav lepo krožno turo.




2. dan

Za prvi dan programa si je Primož omislil pohod po korziških vasicah v zaledju našega kampa. Z avtobusom smo se odpeljali do vasice Aregno ma višini 211 m in pričeli s pohodom.

Približno dvesto višinskih metrov višje smo prišli do idilične vasice Sant'Antonino.

Da je res čudovita priča dejstvo da je uvrščena na seznam Les Plus Beaux Villages de France, seznan 155 najlepših vasi v Franciji, le dve od teh sta na Korziki.

Po postanku v vasici smo nadaljevali do vrha Cima di Sant'Angelo, ki s 561 m višine kraljuje nad bližnjo okolico.

Sestopili smo do naslednje idilične vasice, Curbara. Tu je avtobus pobral nekatere od udeležencev, ostali pa smo sestopili proti našemu kampu in spet prišli direktno pred Leclerc, le z druge strani.

Sledil je le še sestop do kampa in popoldansko kopanje na plaži. 







3. dan

Zjutraj smo se odpeljali proti zahodu v mestece Calvi, kjer se na tablah ob vstopu v mesto hvalijo, da gre za rojstni kraj Krištofa Kolumba. Dejstvo sicer ni čisto gotovo, je pa možno, saj je bila Korzika v tistih časih pod Genovsko republiko.

Na displejih v mestu je bila temperatura 30°C, ura pa 9 zjutraj. Avtobus nas je odložil na obrobju Calvija. In tu smo začeli pohod na razgledni Capu di a Veta (703 m) nad mestom.

Zaradi vročine vsi niso šli na vrh in so počakali v kakšni od redkih senčk na poti.

Po uživanju na razglednem vrhu smo sestopili do sedla in potem nadaljevali po drugi poti, mimo kapele Notre Dame de la Serra, kjer kip Marije bdi 200 m nad Calvijem.

V Calviju nas je čakal avtobus in po preoblačenju naj bi bil še ogled Citadele v Calviju.

A na poti do tja je bil kar osip, pri vsakem lokalu smo izgubili nekaj udeležence, vse dokler nisva bila s Primožem sama.

Ogled Citadele je tako odpadel in tudi midva sva šla na pivo. V Spar po hladne pločevinke, kar je bila vsaj pol cenejša varianta, kot v lokalih. Sledila je klasika, vožnja v kamp in popoldansko kopanje na lokalni plaži.





4. dan

Sledil je premik na zahodni konec otoka. Vso prtljago je bilo treba zložiti v avtobus. Mercedes-Benz Tourino nima ravno razkošnega prtljažnega prostora, zato gre pri zlaganju prtljage za posebne vrste tetris, ko med potovalkami ne sme biti niti 1 cm³ praznega prostora.

Po uspešnem tetrisu smo se odpeljali v smeri Ponte Leccia in naprej do kraj Francardo. Tu smo zavili desno v sotesko Valette du Golo.

Soteska je slikovita, cesta pa ozka in ponekod je srečevanje vozil kar zahtevno, a naš voznik Nejc je zelo užival v vožnji.

Soteska se konča pri jezu jezera Calacuccia. V istoimenski vasici smo naredili postanek za voznika. Direktno nad vsico se nahaja najvišji vrh Korzike, Monte Cintu/Cinto, ki z 2706 m ne zaostaja dosti za našim Triglavom.

Nadaljevali smo čez prelaz Col de Vergio (korziško Bocca di Verghiu), ki je z 1470 m najvišji prelaz na otoku in je tudi meja med obema korziškima upravnima departmajema, Haute-Corse in Corse-du-Sud.

Malo pod prelazom poteka tudi slovita pot GR 20, korziška transverzala dolga 210 km s 14 višinskimi km.

Za celo območje okoli prelaza je značilno tudi da se tu prosto sprehajajo pujski.  Mi smo nadaljevali vožnjo do vasice Evisa, kjer smo se izkrcali iz avtobusa. Začeli smo s pohodom v sotesko Spelunca.

Spustili smo se 600 višinskih metrov, vse do tolmunov, kjer smo si privoščili sladkovodno kopanje. Po kopanju nas je čakal 150 metrski vzpon do glavne ceste, kjer nas je pobral avtobus.





Le še nekaj km in prišli smo v kraj Porto ob morju in pod tisočmetrskimi stenami jutrišnjega cilja Capu d Orto.

Namestili smo se v hotelu Ideal, kjer so se malo delali francoze glede znanja angleščine in še česa, a na kocu se je vse uredilo. Prav veliko mamestitvenih kapacitet pa v Portu itak ni in vzameš tisto kar dobiš.





5. dan

Čakal nas je najbolj konkreten vzpon izleta. Zaradi izkušnje z vročino prejšnjih dni je Primož pripravil alternativni program razglednih pentelj, sam pa sem prevzel vodenje na Capu d'Orto 1294 m.

Avtobus je glavnino odložil pri lokalu Chalet des Roches Bleues, preostalih 9 pa nas je zapeljal nekoliko višje.

Zaradi ostrega ovinka stranske ceste do našega izhodišča je šel avtobus obrnit v bližnjo vas Piana. Piana je tista druga korziška vas, ki je na seznamu Les Plus Beaux Villages de France.

Pripravljeni na žgoče sonce celo turo, smo uro in pol presenečeno hodili v senci borovcev. In tudi ko smo bili višje ni bilo tako vroče kot prejšnje dni.

V treh urah smo bili na vrhu Capu d'Orto, skoraj 1300 m nad našim hotelom. Sestopili smo po isti poti do sedla in nato po drugi zaokrožili direktno do Roches Bleues, kjer so nas čakali ostali udeleženci.

Sledila je vožnja nazaj v Porto in kopanje na mestni plaži.






6. dan

Sledil je premik na jug otoka in tretji tetris s prtljago. Vožnje je bilo veliko, a vseeno smo dan zapolnili s turo. Na drugi strani prelaza Col de Vergio smo se ustavili na izhodišču za Lac de Nino.

Na celem območje okoli prelaza rastejo mogočni, večstoletni bori in tudi prvi del poti smo hodili med njimi. Višje smo se spet sončili in dveh urah in pol smo prišli do visokogorskega jezera Nino 1743 m, najlepšega jezera na Korziki. 

Na močvirnati ravnici pred jezerom se pasejo konji, mi pa smo se dobre pol ure pasli na razgledišču nad to ravnico. Sestopili smo nazaj na izhodišče in se vkrcali na avtobus. Čakale so nas še 4 ure vožnje čez sotesko Valette du Golo do Francarda.

Tu smo zavili na jug in se čez Corte do obmorske in vinorodne Alérie. In potem po vzhodni obali do kampa Les Ilots D'or, severno od Porto-Vecchia. Za tri noči smo se spet nastanili v mobilnih hiškah.



 


7. dan

Zjutraj smo se odpeljali na jugozahodno obalo do ene najlepši plaž na otoku, Roccapina. Do plaže smo šli peš po kolovozu.

Na plaži snmo se razdelili, glavnina se je odločil za kopanje, nekaj pa se nas je vzpelo na vzpetino s skalo v obliki leva, 144 m.

Pot ne vodi do leva, pač pa do genovskega stolpa v istem grebenčku. Že od tu smo opazovali, da je plaža Erbaju na drugi strani v bistvu lepša od Roccapine.

Sestopili smo do nje in res, samotna,  nedostopna plaža z drobnimi kamenčki, po mnenju vseh najlepša plaža kar smo jih videli na Korziki. Hitro smo bili v vodi.

Vrnili smo se na Roccapino in po kolovozu nazaj do avtobusa. Programa za danes pa še ni bilo konec.

Odpeljali smo se na jug, do najlepšega mesta Korzike, Bonifacia. Mesto leži na previsnih klifih, taka je celotna obala južno od mesta.

In po tej obali smo šli 5 km daleč, vse do Capu Pertusato, najjužnejše točke Korzike. Od Capu Pertusato do Sardinije je le 12 km morja.

Vrnili smo se do Bonifacia, si ogledali mestece in se odpeljali v našo bazo.






8. dan

Odpeljali smo se v notranjost otoka, do gorske vasice L'Ospedale. Malo nad vasico smo začeli pohod na Punta di a Vacca Morta 1314 m, Vrh mrtve krave, enega najlepših  razglednikov južnega dela otoka. 




Mrtve krave ni bilo doma, je pa bil ragled res lep, čeprav je že bilo nekaj meglic v daljavi.






Lepo se je videlo tudi jezero Ospedale mimo katerega smo se peljali kasneje.

Spet smo imeli dvojni program, naprej od jezera smo se ustavili na izhodišču za slap Piscia di Gallo (korziško Piscia di u Ghjàddicu).

Po zelo slikovitem terenu smo rabili kakšno uro do 60 metrskega slapu in slabo uro nazaj.

S prihodom na izhodišče smo zaključili s pohodnim programom na Korziki.

Čakala nas je še vožnja v kamp in zvečer praznovanje okroglega rojstnega dne.









9. dan

Zadnji dan potovanja nas je čakala le še vožnja domov. Vse skupaj dobrih 17 ur in v Šentvid smo prispeli sredi noči. Utrujeni a zelo zadovoljni, Korzika nas je navdušila.






Spisal Tomaž