Kamnitnik, 8. 2. 2025

Mala Boncla 1311 m,
Kamnitnik 1858 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Anka, Tomaž, Deja, Stane, Matjaž
trajanje: 7 ur 20 min
višinska razlika: 1220 m
dolžina: 11,6 km
povprečna starost udeležencev: 62 let, 18 dni

Tokratna tura gorniške skupine nas je vodila na Kamnitnik v zahodnih Karavankah. Za konec tedna so napovedovali padavine, meglo in veter.Od tega je ostal le veter v lepem in jasnem vremenu.

Sedem se nas je odpeljalo do OMV v Radovljici, kot po navadi na jutranjo kavo. Ker črpalko obnavljajo, je zaprta, zato smo nadaljevali do Petrola na Jesenicah. Tu pa se je gnetlo ljudi, tudi iz parkiranih avtobusov.

Z avtoceste smo se odpeljali na zahodni izhod za Jesenice in nazaj čez mesto na odcep za Javorniški Rovt in do naslednjega odcepa za  Pristavo, kjer smo parkirali na višini 885 m.  
 

Začeli smo ob potoku Javornik, pa kmalu preko mostu na desno stran in nato strmo navzgor. Pot je bila kopna s posmetenim snegom na pomrznjeni podlagi, kar so bili dobri pogoji za hojo.

Gozdna pot ima veliko odcepov, zato je navigacija zelo koristna posebno pozimi, ko so nekatere markacije prekrite s snegom. Hodili smo po rudarski učni poti, ker so nekoč na tem področju kopali železovo in manganovo rudo. Zato imajo markacije tudi rudarski znak.

Pot je zelo razgibana z bolj ali manj strmim naklonom po stezah, vlakah in tudi zelo strmih gorskih cestah. Spotoma smo se povzpeli še na Bavho / Malo Bonclo 1131 m po kratkem a zelo strmem vzponu. Vrh je ozek, tako da je zavarovan celo z jeklenico.

Od tod je zelo lep razgled posebno na Javorniški Rovt in naprej v dolino. Ponovno smo se vrnili na učno pot in nadaljevali proti planini Stamare na  višini 1411 m. Na zahodu jase je lovska koča, tudi z opazovalnim stolpom. Ustavili smo se za kratek počitek in osvežitev.
   

V podobnih razmerah smo nadaljevali po gozdnih poteh. Slišali smo glasove motorne žage, saj je zdaj najugodnejši čas za spravilo lesa. Od planine Stamare smo prišli v slabi uri na naslednjo Hraševsko planino, visoko 1670 m.

Vreme je bilo jasno in prijetno v zavetrju, sicer pa se je veter na čistini precej okrepil. Za kratek čas smo se ustavili pred novo pastirsko kočo. V nadaljevanju steza zopet pride v gozd, po njem smo hodili kar nekaj časa do gozdne meje, ko se je odprl pogled na gorovje tudi z našim ciljem.

Snega je bilo nekaj več, a večinoma je bil spihan in nanesen na zatišne lege. Pot je bila pomrznjena s kopnimi in zasneženimi mesti, tako da smo lahko hodili brez derez. Steze ni bilo videti, napredovali smo po najugodnejši smeri in vsak je zase izbral najugodnejšo.

Po treh urah smo prišli na Kamnitnik, 1858 m visok,  precej neizrazit vrh grebena, ki se razteza proti vzhodu in naprej proti višjemu grebenu, Malemu vrhu na 2017 m, pa še naprej jugovzhodno proti Vajnežu na 2104 m.

Lepi so razgledi na vse štiri strani. Veter pa je bil tako močan, da nas je kar malo prestavljal. Samo čestitali smo si in naredili skupinski posnetek. Takoj po kratkemu spustu do sedla, nas je zamikal še vzpon na 2017 m visoki Mali vrh.

Nadeli smo si dereze in se povzpeli na greben, ki je po izohipsah na višini 2000 m. Nekaj smo ga tudi prehodili, a vedno močnejši veter nam je vzel voljo za nadaljevanje.

Vrnili smo se do sedla in po zahodni strani našega vrha prišli na slovensko transverzalo, označeno s številko 1, v smeri Golica. Ker smo hodili po senčni strani je bilo tod kar 30 cm snega. Z derezami smo  dobro napredovali.

Prišli pa smo na široko in zelo strmo krnico, katero se preči v velikem loku. Steza je zasnežena, nekje pokrita z napihanim snegom, del strmine pa z gladkim trdo pomrznjenim  snegom.

Za vsak korak je bilo potrebno z derezami napraviti primerno stopo v sneg in se s cepinom varovati pred zdrsom. To je bil tudi najzahtevnejši del sicer prijetne ture.

Po izhodu iz krnice smo kmalu pospravili dereze, sneg  pa nam je v nadaljevanju olajšal pot, saj je bil vsak korak daljši zaradi kratkih zdrsov. Na vsej poti nismo srečali nobenega planinca, v povratku pa tudi ni bilo nobene sledi.

Sneg je bil skoraj do naselja Trilobit, kjer je akumulacijsko jezero, globoko največ 4 m, ob njem pa kar velik naravoslovni dom in otroška igrala. Tako lahko sklepamo, da je poleti dom dobro obiskan. Od tod je do našega izhodišča še 15 minut, po asfalti cesti.

Hodili smo skupaj 7 ur in 20 minut. Analizo ture smo naredili v domu Pristava v Javorniškem rovtu.

Spisal:  Janez

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

 

Mali Kras, 1. 2. 2025

Ociska brezna 400 m,
Razgledna točka nad Krogljami / Vedetta di Crogole 415 m,
Mali Kras 457 m,
Grad Socerb  430 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Ruža, Špela, Darja, Galena, Leonida, Eva, Boris, Ana, Simona, Ada, Božo, Meta, Igor, Marjana, Mirko, Vida, Tatjana, Leonida, Mojca, Ksenija, Mihajlo, Dragica, Maja, Jože, Vida, Rok, Irena, Robi, Marjan, Nives, Katarina, Mihela, Sabina, Nevenka, Nataša, Mirko, Ana, Janja, Emilija, Irena, Karmen, Andrej, Tomaž, Sanda, Stane, Irena, Branko, Srečo, Janez, Majda, Primož, Janez, Magdalena, Andrej, Anica
trajanje: 6 ur
višinska razlika: 380 m
dolžina: 13,5 km

Primorska pozimi je najstarejši izlet v planinskem društvu Rašica. Že od druge polovice devetdesetih let, vsako leto (razen med epidemijo covid-19) konec januarja ali v začetku februarja. Vsakič drugje, vedno pa nekje na Primorskem.

Tokrat je bila na vrsti lepa krožna pot iz vasice Ocizla. Primorsko avtocesto smo zapustili v Kozini in se tu ustavili za jutranjo kavo. Nadaljevali smo po stari primorski magistralki a jo kmalu zapustili in se po lokalni cesti zapeljali do Ocizle.  

Izkrcali smo se na »glavnem trgu« vasice, kjer je razstavljen velikanski kapnik izruvan s trase avtoceste. Tu so tudi table, ki označujejo začetek Tigrovske krožne poti.

Nastala je v spomin na domoljubno primorsko organizacijo TIGR katere člani so se kmalu po prvi svetovni vojni začeli boriti proti fašistični Italiji in njeni okupaciji Primorske. V delu, ko gre mimo Ociskih brezen smo ji sledili tudi mi.

Ociska brezna so sistem kraških jam. Prva je z breznom podobnim kraterju jama Korošica. Naslednji je Blažev spodmol in nato Maletova jama s ponornim slapom, le-ti so na Slovenskem zelo redki.

Sledi naravni most, Miškotova jama, zadnja pa je Jurjeva jama. Prišli smo do ceste. Po njej Tigrovska pot pelje do vasice Beka, mi pa smo jo po kraški planoti mahnili proti Italiji.

Po planoti, ki je nekakšen pomol med dolino Glinščice in kraškim robom smo prišli do razgledišča nad vasico Kroglje / Crogole. Odprli so se čudoviti razgledi na Tržaški zaliv, Milje, vhod v dolino Glinščice in vas Boljunec / Bagnoli della Rosandra globoko pod nami.

Po postanku smo se vrnili v Slovenijo in stopili na najvišjo točko današnjega izleta, vrh Mali Kras. Po kraškem robu smo nadaljevali do gradu Socerb, kjer je bil glavni postanek izleta.

Postregli smo si s kruhom, pršutom ter z malvazijo ali teranom. Malico je pripeljal naš avtobus, ki je nekaj udeležencev, ki so imeli hoje dovolj, odpeljal v Ocizlo. Ostali smo šli peš in del poti hodili po Slovenski planinski poti, ki sem pripelje s Slavnika.

Ko SPP zavije nad predor Kastelec, smo se od nje ločili in kmalu prišli nazaj v Ocizlo in ter zaključili našo krožno pot.

 

 

Fotografije

Sled poti

 

 

Vodiška planina, 18. 1. 2025

Jamnik 831 m,
Tehnika Meta 1100 m,
Zidana skala 1250 m,
Partizanski dom na Vodiški planini 1118 m

PD Rašica
udeleženci: Marja, Sabina, Galena, Mojca, Tinka, Simona, Kamila, Aleksander, Bogdan, Teja, Ksenija, Marko, Lenart, Robi, Mirko, Žiga, Anka, Damjana, Tomaž, Miro, Janez
trajanje: 8 ur 25 min
višinska razlika: 860 m
dolžina: 13,2 km

V soboto, 18. januarja 2025, smo se člani Planinskega društva Rašica podali na čudovit izlet na Vodiško planino (1118 m) v Škofjeloškem hribovju.

Zbrali smo se ob 7. uri pred sedežem društva in se odpravili proti izhodišču v Kropi, tokrat se nam je pridružila tudi pripravnica za planinskega vodnika iz PD Šmarna Gora. Na poti smo se seveda najprej ustavili na jutranji kavi, da se dan lepše začne.

Ko smo se vsi zbrali na izhodišču v Kropi, smo se podali na prvi postanek izleta. Naša pot se je začela iz parkirišča, od koder smo se sprehodili do hiše s hišno številko 7 in nadaljevali levo po asfaltni cesti, ki je hitro postala makadamska.

Po njej smo se povzpeli do cerkve Kroparske Matere Božje, kjer nas je pot je vodila mimo rojstne hiše opernega pevca Antona Dermote. Tam nas pričaka prijazen gospod, ki nam pove marsikaj o Kropi, njenih običajih in prizadevanjih za ohranjanje kulturne dediščine.

Ker je bilo mrzlo jutro, smo povabljeni v delno obnovljeno rojstno hišo Dermote na topel čaj, kjer smo si ogledali tudi jaslice, ki jih je leta 1919 zasnoval Maksim Gaspari.

Hiša stoji zraven »kapelice«, ki je skozi leta zrasla v cerkev kot jo poznamo danes, seveda si pogledamo njeno notranjost, prisluhnemo njeni zgodovini na koncu pa še prijetnim zvokom pianina, ki so ga pripeljali iz same Dunajske opere.

Ker nas je že pošteno zeblo smo se hitro poslovili in zagrizli v prijeten strm kolovoz, ki se prečno vzpenja proti levi čez razmeroma strmo pobočje, ki nas je vodila proti Jamniku.

Pot se je še naprej vzpenjala po kolovozu, ki se je nato prehodno rahlo spustil in nato strmeje vzpenjal. Po nekaj minutah hoje smo zavili rahlo levo v strnjen gozd in se vzpenjali po hudourniškem grabnu.

Pot se je nato položila in nas hitro pripeljala do asfaltne ceste, ki vodi iz Krope proti Jamniku. Po poti smo bili malo užaloščeni, ker nam je lepe razglede prikrivala megla vendar smo vseeno uživali v prijetnem vzdušju in druženju.

Ko smo po dobri uri prijetne hoje deloma v gozdu in deloma po cesti prispeli na Jamnik, je sonce sramežljivo kukalo čez oblake, megla pa nam še vedno ni privoščila obljubljenih razgledov. Na hitro pomalicamo ob cerkvici svetega Primoža in se ob 11. uri odpravimo naprej.

Ko smo se odpravili iz Jamnika proti Tehniki Meta, se je megla končno razkadila in pričakalo nas je sonce. Tehnika Meta je bila med drugo svetovno vojno pomembna partizanska delavnica, kjer so izdelovali in popravljali orožje ter drugo opremo za partizanske enote.

Ogledali smo si ostanke delavnice in se seznanili z njeno zgodovino ter pomenom za partizansko gibanje. Po kratkem postanku se opravimo naprej skozi gozd proti Vodicam, pot se zmerno vzpenja, mestoma je pot oblečena v nizko snežno odejo.

Ožarjene s soncem nas ob poti pozdravljajo redke trobentice in telohi in ob približno 13. uri smo se lahko povzpeli na razgledno točko Zidano skalo, od koder se je odprl čudovit razgled na Gorenjsko.

Privoščimo si kratko malico in uživamo v razgledih na Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke, seveda ne gre brez skupinske fotografije. Od razgledne točke se je pot vrnila v gozd in se naprej vzpenjala ob robu zelo strmih pobočjih.

Pot se je nato postopoma položila in nas pripeljala do spominskega obeležja NOB, kjer smo se priključili širši kolovozni poti. Nadaljevali smo desno po kolovozu, ki se je po nekaj minutah začel strmo spuščati proti Vodiški planini.

Po krajšem spustu se je pot položila in nas pripeljala na omenjeno planino, sredi katere stoji Partizanski dom kjer smo deležni prave zimske pravljice.

Prijetno utrujeni si privoščimo dobro uro za odlično kosilo in prijeten klepet, ker se ura bliža že pozni popoldanski sklenemo, da je uživanja v topli koči dovolj in je bolje, da sestopimo nazaj proti Kropi predno nas začne priganjati tema.

Sestopimo v smeri, ki vodi do Stočja po približno 30 minutah zmernega spusta, se usmerimo proti Kropi, sestopamo po okljukih strmega pobočja kjer nas na poti opazujejo gozdni palčki. Navdušeni smo, ker si bomo Kropo lahko ogledali še iz nasprotnega grebena, ter se ob tem zavemo kako dolgo pot smo pravzaprav prehodili.

Po dobri uri sestopa prispemo v Kropo na nasprotni strani naselja v Srednji konec. Da pridemo do našega izhodišča se sprehodimo čez naselje in občudujemo ostanke in spomine na železarsko in kovaško dejavnost.

Skozi naselje teče potok Kroparica, ki nas pripelje do naših avtomobilov, tik predno se sonce skrije za planoto Jelovice. Vreme nam je bilo naklonjeno, saj smo imeli jasen in sončen dan, kar je še dodatno polepšalo naše doživetje, sklenemo, da se kmalu spet srečamo in se zadovoljni odpravimo proti Ljubljani.

Fotografije

Sled poti

 

 

Tschierwegernock, Hochpalfennock, Tschiernock, 11. 1. 2025

Schwaigerhütte 1625 m,
Alexanderhütte 1786 m,
Tschierwegernock 2010,
Hochpalfennock 2099,
Tschiernock 2088 m,
Millstätter Hütte 1880 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sabina, Janez, Srečko, Marjan, Tatjana, Žiga, Andreja, Marko, Anka, Damjana, Tomaž, Deja, Stane, Matjaž
trajanje: 10 ur 30 min
višinska razlika: 1600 m
dolžina: 25,4 km
povprečna starost udeležencev: 61 let, 1 mesec, 10 dni

Za prvo turo gorniške skupine v letu 2025 smo planirali Golte čez Tirske peči. A dež in sneg v četrtek in petek sta nas odvrnila od te namere. Namesto tega smo skočili v Avstrijo na Noke, ki so hvaležen cilj zimski cilj, ko so za kam drugam neprimerne razmere.

Izbrali smo greben Nokov nad Miljskim oziroma Milštatskim jezerom, nemško Millstätter See, kjer smo leta 2015 že bili a zaradi bolezni udeleženca obiskali le en vrh. Tokrat smo planirali 3 vrhove in če bo slučajno čas še kakšnega.

Ravno se je začelo daniti, ko smo se pripeljali do Miljskega jezera, drugega po površini (za Vrbskim jezerom) in najglobljega na avstrijske Koroškem. Zavili smo nad jezero in parkirali v vasici Obermillstatt. Do tu se je ravno lepo zdanilo.

Vsi dostopi na naš današnji greben so dolgi in v kratkem januarskem dnevu je bilo nujno štartati takoj, ko se zdani. Da nas noč ob povraku doseže, ko bomo čim bolj pri koncu s turo. Za vzpon smo izbrali pot skozi sotesko potoka Riegenbach.

Mimo napol zaledenelih slapov in tolmunčkov smo napredovali po soteski. Snega je bilo le za vzorec in pot ni bila poledenela. Po uri in tričetrt smo izstopili iz soteske in dosegli plačljivo cesto, ki pelje do Schwaigerhütte.

Cesta pozimi ni splužena in z njo si ni mogoče skrajšati poti, kot je to možno poleti. Cesto smo kmalu zapustili in šli do koče po bližnjici. Koča ima lep razgled proti Dobraču in Julijskim Alpam za njim.

Na naše presenečenje je bila odprta, super si rečemo, prav prileglo se bo pivo ob povratku. Nadaljujemo do naslednje koče, Alexanderhütte, ki nam je poznana s ture iz leta 2015.

Koča ponuja enako panoramo kot Schwaigerhütte z atraktivnim dodatkom, Miljskim jezerom globoko pod nami. Imela je tudi manj atraktiven dodatek, veter, ki je v zelo mrzlem dnevu občutek mraza še povečal.

Krenili smo naprej z vetrom v laseh. Snega še vedno ni bilo prav dosti, razgledov pa vedno več. Razgledov, ki kar kličejo po stalnem fotografiranju, čeprav bi bile roke raje ves čas v rokavicah.

Dobre štiri ure in pol smo potrebovali do našega prvega vrha. Na Tschierwegernocku smo se malo razgledali, naredili skupinsko fotografijo in brž dalje, na bližnji Hochpalfennock.

Tudi tu enaka procedura s tem, da se je bilo treba še odločiti kam naprej po tretji dvatisočak. Varianta na zahod proti Tschiernocku je skoraj predolga za tako kratek dan, varianta na vzhod proti Kamplnocku (2101 m) pa skoraj prekratka za tako lep dan.

Seveda sta tu še veter in mraz a lep dan prevlada in krenemo proti Tschiernocku. Čez čas peterica sklene, da sta veter in mraz vseeno prehuda in obrne proti koči.

A glej ga zlomka, veter nenadoma izgine. V brezvetrju dosežemo najbolj oddaljeni in najbolj razgleden vrh danes, Tschiernock. Tudi brez vetra je konkretno mrzlo in ne zadržujemo se prav dolgo na vrhu.

A malo se le naužijemo fantastičnih razgledov in se nato vrnemo po isti poti gori, doli, do Hochpalfennocka. Veter se vrne približno tam, kjer nas je prej zapustil, v sunkih še močnejši kot prej.

Že na zemljevidu vidimo, da je pot mimo Millstätter Hütte za povratek krajša kot tista iz pristopa mimo Alexanderhütte. Ko očistimo smerne table napihanega snega, nam to potrdijo tudi te.

In tako s Hochpalfennocka sestopimo na Millstätter Törl (1905 m), sedlo med Hochpalfennockom in našim nesojenim Kamplnockom. Od tu se spustimo do še tretje koče danes, Millstätter Hütte in pri njej zavijemo proti edini odprti koči od treh, Schwaigerhütte.

Kmalu se spet snidemo z ubežno peterico, ki ji v koči na toplem ni hudega. Nikoli sicer ne bomo vedeli, če bi vseeno obrnili, če bi koča bila zaprta. Tudi mi se pogrejemo in nato krenemo proti dolini po nespluženi cesti.

Dve uri smo računali, da potrebujemo za povratek do izhodišča. In res je bilo tako. Nižje smo ubrali nekaj nujnih bližnjic, saj cesta tu krene precej naokoli. Na izhodišče se vrnemo nekaj pred šesto zvečer. Nič posebnega, a v prvi polovici januarja to pomeni trdo temo.

Ker je ura zgodnja in nismo prav daleč v Avstriji, ob povratku v Slovenijo zlahka ujamemo tudi našo standardno picerijo v Kranju za analizo ture.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Srečko

Sled poti