Kramarjeva grapa, Storžič, Peto Žrelo, 7.4.2018

Dom pod Strožičem, 1123 m,
Kramarjeva grapa (III / II-III, 600 m, do 75°, UIAA 4+, 2 – 3 ure),
Storžič, 2132 m,
Peto Žrelo (III / 2, 600 m, 35° - 50°, 2 - 3 ure)

udeleženci:  Barbara, Nevenka, Marjan, Jernej, Sašo
trajanje: cca  7 h
višinska razlika: cca 1050 m


Danes smo se dodobra naužili zimskih lepot slovenskih gora. Užitek pa je bil poplačan z visoko ceno, to je odhodom četverice graparjev iz Ljubljane ob četrti uri zjutraj. Petega potnika smo nekaj minut kasneje pobrali v Vodicah na kraju, kjer ponoči ni prijetno tavati naokoli.

Hitro smo se odpeljali proti Tržiču in Lomu pod Storžičem, od koder smo sledili oznakam do Doma pod Storžičem.

Cesta je bila začuda kopna skoraj do doma, le zadnji del je bil prekrit s trdim snegom in ledom, ki pa sta ga voznika obvladala brez težav. Pri domu nas je ob zgodnji uri pričakal prijazen oskrbnik in nekaj gostov, ki so v domu prespali in so imeli cilj enak našemu – Kramarjeva grapa.

Kramarjeva smer, pogosto imenovana kar “Kramarca”, poteka po najbolj izraziti grapi čez osrednji del severne stene Storžiča. Kramarca je sicer ime zahodnega grebena v Košuti, od Velikega vrha do Zajmenove Peči, ki pa je precej manj znan od nesojene soimenice iz Storžiča.

Precej pogosteje kot poleti, je Kramarjeva smer obiskana pozimi, ko so skoki zaliti s snegom, grapa je tudi ena izmed najbolj priljubljenih zimskih smeri v slovenskih gorah. Alpinistični smučarji so jo v dobrih snežnih razmerah že večkrat presmučali, tudi letos.

Pri domu nismo izgubljali časa, hitro smo se obuli, oprtali nahrbtnike in se po poti čez Škarjev rob odpravili proti Storžiču. Po dobrih 15 minutah zmernega vzpona v gozdu smo zavili desno in se usmerili naravnost navzgor preko snežnih pobočij (v kopnem melišč) proti severni steni Storžiča.

Sneg je bil trd in pomrznjen, zato se je mestoma udiralo samo tistim z najtežjim karakterjem. Pred vstopom v smer smo si nadeli opremo in se spotoma okrepčali s čajem in drugimi viri energije. Letošnja zima je bila zelo radodarna s snegom, občasno celo preveč.





Uradno objavljena stopnja nevarnosti snežnih plazov je bila tega dne za območje Kamniško Savinjskih Alp temu primerno tretje stopnje, zato smo bili opremljeni tudi z lavinsko opremo. Kasneje se je izkazalo, da so severna pobočja Storžiča splazena, sneg trd in pomrznjen, razmere pa idealne.

Vstopni skok (v kopnem visok 20 m) je bil tako dobro zalit, da ga sploh ni bilo (samo strmo pobočje), sidrišče na vrhu pa je bilo kljub obilici snega dobro vidno. Tudi ostali skoki so bili popolnoma zaliti, celo skok z balvanom, kjer je na skok opozarjala samo zelo globoka razpoka v snegu (krajna zev) ob balvanu.

Bivaka tokrat nismo obiskali, smo pa malo nad njim prečili v desno, strmo navzgor čez žleb oziroma kamin do skalne zapore, ki smo jo brez težav obšli po desni strani.

Značilna stolpa (Razvaline) Kramarjeva smer obide po desni, na vrhu smo prečili v levo grapo in po njej do skalne škrbine desno pod vrhom Storžiča, večina pa zaradi neobičajno dobrih snežnih razmer levo direktno na vrh Storžiča.
   
Razglede na vrhu Storžiča je kazila samo pričakovana gneča, ki se je glede na številne plezalce obetala že v sami grapi. Hladen, vendar zmeren veter je ublažil toploto močnega sonca, zato smo se po fototerminu in prigrizku odpravili z vrha.

Sestopili smo skozi Peto žrelo, smučarjem zelo ljubo grapo, ki je bila mestoma strma in poledenela, zato je bila potrebna previdnost pri hoji z derezami, da ne bi prišlo do zdrsa.

Razmere v grapi so bile spet idealne, sneg je bil na sončnih legah že rahlo ojužen, v senčnih pa trd. Sestop je bil zaradi utrujenosti za nekatere zahtevnejši od vzpona. Čudovit sončen dan smo odlično izkoristili, žal pred bližajočim poslabšanjem vremena.

Prvi del analize ture smo opravili v Domu na pod Storžičem, kjer nam je prijazen oskrbnik postregel z odličnimi palačinkami, drugi del analize pa smo opravili v Tržiču.

Spisal Sašo


Velikonočni ponedeljek na Krniški glavici, 2.4.2018


Rifugio Fratelli Grego 1398 m,
Krniška glavica / Jôf di Sompdogna 1889 m

udeleženci: Sabina Be., Niko, Sabina Bo., Janez, Kristina, Matej, Jana, Marjan, Andreja, Brane, Tomaž
trajanje: 5 h 25 min
višinska razlika: cca 900 min
dolžina: 9,6 km

Po vseh kulinaričnih presežkih, ki potekajo med velikonočnimi prazniki, se rekreacija več kakor prileže. Ob 6:30 se nas je 8 zbralo pri Kavalu, v Vodicah smo pobrali še 2 člana odprave.

Razdeljeni v dva avtomobila smo krenili proti proti Kr. Gori, tu se ustavimo na jutranji kavici in pridružijo se še trije člani, tako, da smo imeli skupaj »srečno« številko 13.

Da je vse še v duhu Velike noči je bilo čutiti že takoj zjutraj, saj so med mizami po zraku frčali pirhi in nekdo je je imel celo srečo, da je enega »ujel« z glavo.
Hitro se odpravimo naprej proti izhodni točki naše ture, pot nas vodi mimo Rateč in Trbiža, nekaj malega po Kanalski dolini in že smo v Ovčji vasi (Malborghetto-Valbruna) in nato vse do zatrepa v dolini Zajzere (Val Saisera) kjer tudi parkiramo in se zazremo v čudovito kuliso Viša in Montaža, ki mogočno stojita pred nami.

Ko se opremimo, krenemo mimo kapelice navkreber. Tu je kar precej blatno in mokro, prihajajoča pomlad je vsaj malce upravičila svoj sloves, zato po poti žubori potoček, tu in tam, kjer je že skopnel sneg, se bohotijo telohi.

Kažipot nas hitro usmeri proti koči Fratelli Grego (1.398m), ki jo dosežemo po približno ¾ ure hoda. Koča je zaprta, naši nahrbtniki pač ne, na hitro se okrepčamo in že gremo naprej.






Sonce je že kar visoko in sneg se je začel predirati, zato nataknemo krplje in nadaljujemo mimo jezerca Il Lagheto, ki ga sicer nismo videli, saj je povsem zatrpano s snegom.

Pot se začne vzpenjati skozi bukov gozd, a kompas nam prav v tej strmini nekajkrat ponagaja, kljub temu vedno najdemo pravo pot. Ker je pot malo »gori, doli, naokoli« se ves čas sprašujemo kateri je sploh naš pravi vrh, ko ga končno ugledamo, se nam je prvi hip zazdel izjemno strm in zelllloooo daleč.

Kmalu prečkamo gozdno mejo in odpre se res lep pogled na vse strani. Teren tu postane dokaj strm in krplje niso bile ravno pravšnji pripomoček. Počasi, a vztajno grizemo proti vrhu.

Ker je na gori še obilo snega, tokrat nismo imeli priložnost videti ostankov 1. svetovne vojne, ki jih tu ne manjka. Italijanska in avstro-ogrska vojska sta se srdito spopadali za vrhove Julijcev in Karnijcev, naš vrh je bil s sosednjo Poldašnjo špico, leta 1915 prizorišče hudih borb.
Vse bliže smo našemu cilju, Krniški glavici (Jof di Sampdogna) 1.889m visoko goro, ki povezuje Montaževo skupino z grebenom Naborjetskih gora nad dolono Zajzere in dolino Dunje.
Prihod na vrh nas vodi čez od snega napihan greben in že smo na vrhu, ki ga krasi lesen križ. Razgled je naravnost fantastičen. Montaž in Viš sta kakor na dlani, malce vstran je videti Višarje, Kamnitega lovca, Veliki Nabojs in tam, povsem zadaj, se dviga mogočni Mangart.

Enostavno ne veš kaj bi ovekovečil tako lepo je. Kakor vedno, si ob osvojenem vrhu tudi tokrat čestitamo, nato sledi nekaj fotografiranja, obvezna skupinska slika, morda bi se tu tudi okrepčali, a je sila neprijeten veter spremenil naš načrt.


Spust s krpljami po precejšnji strmini je bil vse prej kakor prijeten in lahek.

Nekateri so se odločili, da krplje snamejo, nekateri spet ne, nekaj pa se jih povsem preprosto, po zadnjici, oddriča po tej strmini.

Nekje na sredi poti, takoj, ko se začne gozdna meja, se ustavimo in iz nahrbtnikov potegnemo malico. Ni kaj, pridih praznikov je še vedno prisoten: šunka, hren, pirhi, potička, vse to je bilo videti in še marsikaj...
Po okrepčilu sledi spust v dolino, vmes se ponvno ustavimo pri koči Fratelli Grego, ki pa je tokrat odprta in tudi precej obiskana.





Dokaj hitro se odpravimo naprej in kaj kmalu dosežemo izhodišče. Montaž in Viš še naprej nudita dihjemajoče razglede in kar težko je oditi domov, ko sonce tako prijetno greje.
 
Ker je tudi tokrat sledila podrobna analiza opravljene ture, smo se spotoma ustavili v znanem »učnem centru« v Dovjem, kjer ob tekočem okrepčilu ugotovimo, da smo preživeli lep velikonočni ponedeljek in si ob odhodu že kličemo na prihodnje snidenje.


               


Warscheneck, 24.3.2018

Warscheneck 2.385 m,
Lagersberg 2.008 m

udeleženci: Boštjan, Stojan, Jana, Marjan, Antonija, Sabina, Janez
višinska razlika: 1.650 m
trajanje: 8 ur 15 minut


Tokratna tura bi morala biti pred enim tednom, zaradi slabega vremena pamje bila odložena na današnji dan. Vozili smo se tri ure in pol, zato smo se iz Šentvidca odpeljali že ob štirih zjutraj.

V Celju smo izpopolnili ekipo, pridružila se nam je še ena gornica. Tako nas je sedmero nadaljevalo vožnjo do Graza in se usmerilo proti Linzu na pirnsko avtocesto do odcepa za Windischgarten.

Od tod dalje po regionalni cesti proti Rossleitenen. Malo pred mestom Vorderstoder smo zavili na loikalno cesto in prišli do našega izhodišča na višini 900 metrov. Parkirali smo v bližioni večjega kmečkega gostišča.

Na smerokazu je za Warscheneck pisalo 4 ure in 30 minut in levo od jezera Schafterch, mi pa smo želeli čimprej najti kakšno bližnjico. Vprašali smo turnega smučarja, ki se je pripeljal nasproti.

Usmeril nas je desno od jezera, po karti pa smo kmalu ugotovili, da to ne bo prava pot. Vrnili smo se do začetka jezera ter preko zelo strmega gozdnega predela skrajšali pot do prve markirane steze.

Ponoči je tukaj zapadlo nekaj centimetrov snega, vendar nas to ni oviralo pri hoji. Prečili smo gozdno cesto za kamionsko spravilo lesa, ki je namenjena tudi za gorsko kolesarjenje, katerega, sodeč po kartah, kar precej propagirajo.

Še vedno smo se strmo  vzpenjali do ravninskega grebena, kjer smo spet prišli na isto cesto. Takoj za ovinkom pa zopet v zelo strmo pobočje do planinske koče Zellerhutte na višini 1575 metrov. Do sem smo hodili dve uri.

Koča trenutno ni oskrbovana, je pa odprta, ker jo prenavljajo. Material dovažajo s tovorno žičnico, ki pripelje z višine 1100 metrov. Vreme je kristalno jasno. Redki goli macesni ne ovirajo vidljivosti.

Od tu naprej se strmina še povečuje. Napredovali smo v kratkih serpentinah. Gora je poznana in vabljiva tudi za turne smučarje, ki se morajo vzpenjati prav po tej strmini, zato je bila gaz primerna tudi za nas, krpljarje.

Dobro smo napredovali. Na 1800 metrih se konča gozdna meja. Odprla se nam je vsa lepota gorskega sveta. Zimske panorame so z eno besedo veličastne. Tokratno je polepšalo še kakih deset centimetrov novozapadlega suhega snega.

Sonce se je bleščalo v neštetih srebrnih kristalih, snežna pravljica se nam je vtisnila v spomin, česa takega poleti ne moreš doživeti.

Ko se odprl razgled, so tudi vetrovi dobili večjo moč. Le kratek čas je bila pot manj strma, potem pa smo morali spet močno navzgor. Pod nogami smo čutili zmrznjen stari sneg, po novem, ki ga je naneslo v to strmino, pa je močno drselo.

Pod vrhom Lagersberga je pot vendarle malo bolj položna. V daljavi smo zagledali naš končni cilj. Turni smučarji, ki so se vzpenjali po njegovi zadnji strmini, so se zdeli kot majhne premikajoče se paličice.

Spet smo prišli na zelo strme dele, ki so bili, še posebno zaradi krpljev na nogah, kar naporni. Ko smo vsi prišli na čistino in smo dobro videli pred seboj vso pot, smo nadaljevali vsak po svojih močeh.

Na vrh 2385 metrov visoki Warscheneck smo prišli v slabih petih urah. Za zimske razmere je to kar lep dosežek. Lepoto, ki nam jo je bilo dano videti pod seboj, bi zmogel opisati le poet. Prečudovito!

Močan veter je vrtinčasto dvigoval in odnašal sneg, zato smo ostali toliko, da smo se zbrali za skupinski posnetek, potem pa smo se takoj obrnili nazaj.

Vračali smo se po isti poti, kot smo prišli. Nekatere velike strmine smo skrajšali in se spustili naravnost navzdol. Zaradi zelo drseče podlage, pa so se taki podvigi končali na različne načine.

Nekateri so se odločili kar za zdrs po zadnji plati. Na povratku se jih je nekaj povzpelo še na 2008 metrov visoki Lagersberg. Pri koči Zellerhutte smo se ponovno zbrali, si malo odpočili in  opazovali marljive delavce, se osvežili in se spustili na naše izhodišče.





Za povratek smo porabili tri ure, za skupno pot pa osem ur in 15 minut. Kljub izredni oddaljenosti in dolgi vožnji, smo se strinjali, da je bila to ena od najlepših zimskih tur in se zadovoljni odpeljali proti domu. Analizo ture smo naredili pri Grofu na Vranskem.

Spisal: Janez