Wildspitze, 15. - 16.7.2016

Wildes Mannle 3023 m,
Breslauer Hütte 2844 m,
Wildspitze 3774 m

udeleženci: Jana, Marjan, Nevenka, Srečko, Tomaž
skupno trajanje: 16 h
skupna višinska razlika: cca 2200 m

Šli smo na najvišji vrh Ötztalskih Alp, ledeniški tritisočak Wildspitze. Hkrati je tudi najvišji vrh severne Tirolske in drugi najvišji vrh Avstrije.

Začelo se je z zmedo, ko sem na internetu po pomoti rezerviral kočo s petka na soboto, namesto s sobote na nedeljo. Še dobro da sem sploh opazil pomoto. Ker je bila za soboto koča že polna, je bilo potrebno na hitro organizirati odhod že v petek.


V petek ob treh zjutaj smo se odpeljali. Čez karavnški tunel, po dolini Drave do Lienza, po Pustriški dolini do Brixna, čez prelaz Brener do Innsbrucka, 50 km na zahod po dolini reke Inn in še dobrih 50 km po dolini Ötz, do vasice Vent. Skratka celo potovanje dolgo 6 ur in pol.

V Ventu nas je pričakalo turobno vreme in 5 °C, saj je šla dan prej tu fronta z dežjem v dolini in sneženjem malo višje. Toplo smo se oblekli in krenili v breg.





Pot bi si lahko z dvosedežnico skrajšali skoraj za 500 višincev, a prišli smo hodit. Do zgornje postaje dvosedežnice Stablein smo porabili dobro uro. Tu se je začel svež sneg, ki ga je bilo le nekaj centimetrov.

V programu za prvi dan smo imeli obisk kopnega tritisočaka Wildes Mannle, ki zaradi svežega snega sicer ni bil čisto kopen. Nanj smo prišli po normalki z možnostjo da sestopimo po nekoliko težji poti Rofenkarferner weg, ki se spusti do morene ledenika Rofenkar.


Nismo se odločili zanjo, pa bi bilo skoraj bolje, daj je pot proti koči vseno pripeljala na to moreno, pa še precej navkreber je bilo treba.

Nad moreno se kmalu začne ledenik Rofenkarferner, ki se po navedbah portala alpin.de čedalje uporablja za normalni pristop na Wildspitze ali pa za krožno turo. Mi smo misel na tako krožno turo že prvi dan opustili, ker tudi za soboto vremenska napoved ni bila čisto idealna.

Po 5 urah in pol smo prispeli do koče Breslauer. Koča je velika, obljudena in izredno dobro organizirana. Splošen vtis v koči so nekoliko kazili le nekateri čehi s svojim pomanjkanjem kulture.

Po samopostrežnem zajtrku ob 5h nas je zunaj pričakala megla. Po uri hoje se je megla razkadila, veter pa je obetal pestro nadaljevanje.

Pot je bila precej obljudena in v koluarju se je že naredila gužva. Koluar doseže naklon 45° in se nadaljuje s skalno stopnjo čez katero je napeljana jeklenica. Kratka ferata je ocenjena s težavnostjo B/C in se konča na sedlu Mitterkarjoch.

Tu je tudi začetek istoimenskega ledenika (Mitterkarferner). Naredili smo ledeniško navezo in v močnem vetru s sunki nadaljevali po ledeniku. Tričetrt ure je trajalo da smo prišli do vršnega grebena.

Ta je ponavadi kopen, tokrat pa je bila zaradi sneženja v prejšnjih dneh kombinacija skala, sneg, led. Napredovanje v pravem viharju je bilo prav adrenalinsko, a veter le ni bil toliko močan da bi bilo nevarno in bi morali obrniti.

Ma najtežjem mestu grebena se je naredil pravcati 10 minutni zastoj zaradi sestopajočih, jasno čehov. Po zastoju je bilo le še nekaj metrov do vrha, do katerega smo rabili 4 ure in pol.

Nismo bili dolgo na vrhu, zaradi vetra in možnih novih zastojev smo jo hitro pobrisali po grebenu navzdol. Šele na sredi ledenika je bilo toliko brezvetrja da smo si lahko privoščili daljši postanek.

Nadaljevanje sestopa je minilo brez posebnosti in po treh urah z vrha smo bili nazaj v koči. Privoščili smo si zasluženo pivo, nekaj pojedli in nadaljevali s sestopom v Vent. Po 10 urah in pol smo si končno lahko sezuli gojzarje.

Točno ob 17 h smo se odpeljali proti Ljubljani. A avanture še ni bilo konec. Že prejšjnji dan smo se pogovarjali, da bomo ob povratku raziskali prehod čez prelaz Timmelsjoch in se izognili vožnji čez Innsbruck, da torej ne bomo šli okoli riti v varžet.

In takoj napaka, namesto da bi se po dolini Ötz spustili nekaj km do prve becinske črpalke, nalili poceni bencin in rešili problem vse do Ljubljane, smo takoj zavili proti prelazu. Cesta na avstrijski strani prelaza je bila zgrajena v 60. letih in je široka, razgledi na okoli pa fantastični.

Nekje na sredi je mitnica, kjer ti vzamejo 16 €. Prelaz Timmelsjoch / Passo del Rombo je na višini 2509 in tu se začne Italija in divja, ozka, noro prepadna in razgledna cesta iz Mussolinijevih časov.

Ko smo prišli v dolino do kraja San Leonardo in Passiria na višini slabih 700 m smo ugotovili da moramo ali v Merano in čez Bolzano v Brixen, torej spet rit in varžet, ali pa čez še en prelaz, Jaufen Pass / Passo di Monte Giovo, odločili smo se za to drugo možnost.

Če bi vedeli koliko je prelaz visok, bi v San Leonardu verjetno tankali, tako pa smo zahvaljujoč tehniki 'lako čemo' na 2094 m visok prelaz prilezli z le še za 35 km bencina.

Pri spustu s prelaza smo bolj uporabljali gravitacijo kot stopalko za plin in v 15 km oddaljeni Sterzing / Vipiteno ob brenerski avtocesti prišli z zalogo še za 30 km. Nismo upali na avtocesto, ker nismo vedeli koliko je do prve pumpe. Poleg tega smo jo našli v Sterzingu.

Avtomatska pumpa, kjer daš v avtomat denar in potem točiš. Sledili smo navodilom, avtomat je denar vzel, dal račun, bencina pa ne. Po daljšem čudenju in ugotavljanju kaj lahko storimo, smo obupali. Da je v Italiji tako zelo drag bencin si pa nismo mislili.




Slikali  smo številko faxa prek katerega lahko zahtevaš vračilo denarja in na google maps ugotovili da je pumpa na brenerski avtocesti oddaljena le 5 km.

Tako smo končno tankali dovolj bencina, da bo dovolj do tistega poceni avstrijskega v Lienzu in se odpeljali. Pripetljajev je bilo s tem konec, le še dolgočasna vožnja do Ljubljane, kamor smo prišli malo čez pol polnoči..

Spet nam je uspela super avantura.

Spisal Tomaž










Mont Blanc, 4. - 6.7.2016

koča Tête Rousse3167 m,
koča Goûter 3835 m,
Aiguille du Goûter 3863 m,
Mont Blanc 4808,73 m,
Mont Lachat 2115 m

udeleženci: Janez, Maks, Alenka, Nevenka, Jana, Marjan, Mateja, Emil, Tomaž
skupno trajanje hoje: cca 24 h
skupno vzpona: cca 2700 m
skupno sestopa: cca 3250 m
Povprečna starost udeležencev: 54,88 let

Vsako leto planiramo en izlet na štiritisočaka. Včasih uspe, včasih ne. In med lansko ogledno turo za panoramske poti okoli Mont Blanca sem ga gledal vsak dan. In tako je padla odločitev, drugo leto na Mont Blanc.

Že nekje februarja je bil določen termin in rezervirali 12.4. ob 9h, ko so sprostili rezervacije za kočo Goûter. Mimo grede smo rezervirali še kočo Tête Rousse za drugi dan, kjer pa niso tako striktni in ne zahtevajo vnaprejšnjega plačila.

Ko se je naš termin odhoda bližal, se je povečevala živčnost zaradi vremena, ki sprva ravno za glavni dan, torek, ni bila blesteče. A  vztrajno buljenje v vremenske napovedi je pomagalo, da se je vreme popravilo, a še vedno z možnostjo popoldanskih neviht.


In tako smo šli, v nedeljo ob 23h smo se odpeljali izpred Kavala in na Dolgem mostu in na Vrhniki pobrali še tri udeležence. Čez Italijo je skoraj do Torina še malo nalivalo in malo ne. Prometa ni bilo ravno veliko in ob 6:45 smo parkirali pod gondolo v kraju Les Houches.

Ob 8h smo sedli v gondolo in se pripeljali na  Bellevue, kjer smo v slabi uri dočakali zobati vlakec Tramway du Mont Blanc. Ta nas je odpeljal na  Nid d'Aigle, na višino 2372 m. To je najvišja železnica v Franciji in 4. najvišja v Evropi.

Na Nid d'Aigle smo si oprtali težke ruzake in se v počasnem tempu napotili proti cilju, koči Goûter.


Po treh urah lahke hoje smo prišli do ledenika pri koči Tête Rousse. Tu smo obuli dereze in v roke vzeli cepine. Kmalu je sledila zoprna prečka čez koluar, kjer pada kamenje, poleg tega pa je tu še sitem prehod čez potok, ki teče po koluarju.

Nadaljevanje je kombinacija skala, led, sneg, po nekakšnem grebenu direktno prosti stari koči Goûter.


Višina nas je počasi zdelovala, vlekli smo se vse bolj in imeli občutek da je koča vedno dlje. Po 7h urah od železnice smo le prilezli do koče, precej zdelani od višine, saj smo bili povsem brez aklimatizacije.

Vsi naši aklimatizacijski plani so se namreč izjalovili, zaradi vremena ali časa. Nova koča Goûter je 6. izvedba koče, zgrajena 2013. Prva koča je bila zgrajena že leta 1856.

Nova koča je jajčaste oblike in znotraj vsa v lesu. Prav lično izgleda, kar pa bi težko rekli za hrano.


Lazanje še dolgo ne bomo pozabili, oziroma to še L od lazanje ni bilo. Nek poc iz testa za lazanjo z okusom paradižnika. Pa zakaj bi se kuhar sploh trudil, saj na 3835 m tako nikomur ne paše jesti.

Najbolj je višin zdelala Maksa, ki se tudi ob 2h zjutraj, ko je bil zajtrk, ni počutil dovolj dobro in je vzpon na vrh preskočil. Tudi ostali nismo bili najbolj tapravi. A po zajtrku in nekaj lekadolih se je počutje popravilo.



Ob 3 h in 20 minut smo krenili na pot. Takoj na začetku čet tritisočak Aiguille du Goûter takoj nad kočo. Nekje na poti proti bivaku Vallot se je zdanilo, naredil se je krasen dan z nekaj vetra. Bili smo v dveh navezah, druga je bila nekoliko hitrejša od naše.

Po približno treh urah smo bili pri bivaku in v megli. Na hitro nas je namreč zakrila megla, veter je postal kar konkreten. A ne toliko, da bi bilo nevarno na grebenu in nadaljevali smo s potjo. Vmes smo osrečevali naveze ki so se vračale, nekateri so obrnili zaradi slabega počutja,

Kmalu pa smo začeli srečevati prve naveze, ki so bile na vrhu. Snežne razmere so bile odlične, kompakten sneg na katerem so dereze odlično prijemale. In gaz je bila tudi edina stvar ki smo jo videli. Ko smo prišli do snežne stopnje smo videli tudi vrv, po kateri se je bilo treba skobacati skozi stopnjo.

Občutek smo imeli da smo že skoraj na vrhu, a višinomer in naveze ki so se vračale so nam nalili čistega vina. Še kakšna urica od vrvi do vrha. Vmes smo srečali še našo navezo, ki se je vračala z osvojenega vrha in dvajset minut kasneje smo tudi mi stali na vrhu Mont Blanca, najvišjega vrha Alp.

Vidljivost slabe tri metre, videlo se ni preprosto nič. Nismo se dolgo mudili na vrhu, par fotk in smo odšli. Vse je bilo iste barve, vse do snežne stopnje. Malo nad njo se je nenadoma razkadilo in kmalu smo imel lep razgled na vrh.

Na grebenčku nad bivakom smo pomalicali in opazovali ljdi, ki so se še vzpenjali na vrh. Po malici smo nadaljevali s sestopom, ki se je vlekel in vlekel.

Ko smo že zagledali kočo Goûter je bilo do nje še pol ure. In kmalu je vse spet zakrila megla tako da smo se orientirali le po sledeh v snegu.

Po 10 urah smo se vrnili v kočo, kjer so nas čakali Maks in prva naveza. Kar predolgo smo se svaljkali v koči, glede na vremnesko napoved. Čakal nas je namreč še sestop v Tête Rousse. Na skalnem grebenu je kar nekajkrat zagrmelo, padalo je babje pšeno in nižje dež.


Nevihta se k sreči ni preveč razbesnela in po 14 urah smo končali s turo. Koča Tête Rousse ni tako moderna kot Goûter, je pa precej cenejša, prijaznejša in z dobro hrano. Naročili smo se na zajtrk ob 4h zjutraj in utrujeni kmalu odšli spat.

Sobe smo imeli v kleti v pravem labirintu vrat. Tako da po obisku wc-ja kdo tudi ne najde več prave sobe in se uleže v prvi sobi kjer je prostor. Zjutraj po zajtrku smo spakirali in odšli v dolino. Tramvaj še ni vozil, na kar smo tudi računali.

Važno je bilo da že ob 8h začne voziti gondola. A še prej smo skočili na Mont Laschat, naš prvi francoski dvatisočak. Šele tu smo utegnili narediti nekaj gasilskih fotk. Še sestop na Bellevue in hoje na tem izletu je bilo konec.

Gondola nas je v nekaj minutah dostavila v Les Houches, kombi pa v pičlih  8 urah v Ljubljano. Uspela nam je velika tura na najvišji vrh Alp in šele v naslednjih dneh smo se pravzaprav zavedli kje smo bili.

Spisal Tomaž