Bertahütte 1.567 m
Kepa / Mittagskogel 2.143 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Metod, Nevenka, Tomaž
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: 1.300 m
dolžina: 12,1 km
Velika verjetnost popoldanskih neviht ni omogočala daljših tur z večjo nadmorsko višino, zato smo v zadnjem trenutku prvotno predvideno turo na Mölltaler Polinik prestavili na nam bližnjo Kepo.
Ker se nismo mogli izogniti mednarodnemu značaju ture, smo se odločili za pristop na vrh iz avstrijske Bertahütte. Kepa je sorazmerno neopazen vrh v Karavankah, ki pa svojo pravo nrav pokaže iz celovške kotline, kjer so ji dali ime Mitagskogel. Opoldne se namreč sonce ustavi prav nad njo.
Po avtomatski kavici na Torovem smo se odpeljali mimo Tržiča čez Ljubelj na avstrijsko stran karavank. V Spodnjem Dobjem / Unteraichwald smo skrenili s ceste in zavili proti pristopu.
Cesta je bila dobro označena in področje je očitno pravi raj tudi za kolesarje. Ko se je cesta poslabšala, smo na 900 nadmorskih metrih parkirali, si oprtali nahrbtnike in peš nadaljevali naprej.
S ceste smo ubrali bližnjico in po gozdni stezi dosegli Bertahütte na višini 1.567 m, od koder se je lepo videl naš greben.
Nadaljevali smo po cesti in se odcepili proti grebenu, kjer nas je nekaj tabel opozarjalo na resnost ture.
Najprej smo hodili po gozdni, komaj vidni stez, kasneje pa smo se začeli prebijati skozi ruševje do začetka skalnega grebena.
Kaj hitro smo bili soočeni z ključnim delom grebenskega pristopa na vrh in potrebno je bilo nekaj alpinističnih spretnosti, da smo preplezali lepo dvojkico.
Kasneje se je greben rahlo položil, tako da smo plezaje sledili rdečim pikicam, ki smo nam pomagali, da nismo zaplezali v kakšno brezvezno skrotje. Resnično je bilo treba neprestano slediti grebenu, kjer je bila skala najboljša.
Odpirali so se nam vedno lepši razgledi na Dravo in celotno celovško kotlino. Smer se je še vedno strmo vzpenjala, potem pa malo položila in pred sabo smo zagledali križ, ki je označeval konec grebena.
Ker je del soplezalcev malce zaostajal, smo si kar tukaj privoščili malico in tako počakali na njih. Bil je lep počitek z lepim razgledom, malico in sončkom, ki nas je prijetno grel.
Ker so se že kazali zametki temnejših oblakov, smo hitro pristopili do avstrijskega in slovenskega vrha Kepe, nato pa sestopali po sneženih grapah.
Naklonina in trdota snega je ravno še dopuščala sestop brez derez, čeprav nekateri udeleženci niso bili takšnega mnenja.
Potrebno je bilo nekaj previdnosti, da smo sledili pravi smeri in da se nismo spustili prenizko. Lepo smo ujeli sestop z grape na pot, kjer smo kmalu ugledali mlajšega gada. Bil je čisto črn in je sikal proti vsiljivcem.
V loku smo se ga ognili in nadaljevali proti Bertini koči, kjer so si udeleženci zaželeli pivo. Tomaž je napovedal, da bo imelo pretečen rok trajanja, kar se je tudi uresničilo, vendar je Beljačan (Villacher Bier) kljub temu prav lepo sedel.
Sestop v dolino je bil prijeten in preko Ljubelja smo smuknili na sončno stran, kjer smo pri Gorencu opravili analizo ture.
Spisal Boštjan
S ceste smo ubrali bližnjico in po gozdni stezi dosegli Bertahütte na višini 1.567 m, od koder se je lepo videl naš greben.
Odpravili smo se na Kobesnock, razglednik nad Spodnjo Ziljsko dolino. Po jutranji kavi v Kranjski Gori smo se čez Korensko sedlo zapeljali v Avstrijo.
Ker je bilo vreme nestabilno in popoldan napovedane plohe, smo že prej nekoliko spremenili plan in si namesto krožne ture iz Plajberka pri Beljaku / Bad Bleiberg s turo štartali s prevala Ovršje / Windische Höhe.
Parkirali smo na parkirišču gostilne Alpengastof Windische Höhe in s turo startali v smrekovem gozdu. V smeri severovzoda smo bvečkrat prečkali gozdno cesto.
Mimo na Hrbljanške planine / Kreublacher Alm smo prišli do lesene hiške, kjer smo si privoščili pavzo.
Čakal nas je še vzpon do grebena in po njemu na vrh Kobesnocka. Greben in vrh sta bila na sončni strani polna avriklja.
Sestopili smo po isti poti in po štirih urah in pol kočali turo, jasno suhi. Spakirali smo se v kombi in odpeljali.
V Podkloštru / Arnoldstein smo naleteli na prve kaplje dežja a prav zelo ni začelo deževati. Analizo ture smo imeli v gostilni Pri Martinu, kjer je pogled na padavinski radar pokazal da že vsepovsod dežuje in da smo spet prelisičili vreme.
V naselju Ter / Pradielis smo zavili v hrib do naselja Pod Bardo / Cesariis. Iz vasi smo peš krenili po poti 729, najpej po strmem kolovozu in nato levo na stezico.
Ta se v ključih prav počasi vzpenja in šele v zadnji tretjini se začne bolj konkretno dvigati. Zato ni čudno, da se za dobrih 900 višincev porabi 3 ure do sedla Dolina / Forcella Dolina.
Na sedlu se odpte pogled na sever, na greben Muzcev in zahodni greben Lopiča. Vzhodno od nas je bil greben Kobariškega stola, zahodno greben proti Velikemu Karmanu / Monte Chiampon, na jugu pa Furlanska nižina in v daljavi morje.
Tako smo prečili nekaj snežišč in prišli pod Laški Plaz, kjer se je enim zdelo da je pot na greben po levi predivja, zato so ubrali prvopristopniško pot po desnih grmovjih.
Po snidenju na vrhu Laškega Plazu smo nadaljevali proti Lanežu in pot skozi ruševje občasno izgubljali. Pretep z ruševjem je kar trajal, preden smo prišli do sedelca, kjer se ruševje konča in začne vzpon na Lanež.
Naša klobasa je bila tako zašpiljena. Še dve uri sestopa nas je čakalo. Seveda smo poskusili s krajšanjem okljukov, a je v gozdu toliko podrtega drevja, da se je bilo modreje držati poti.
Po 9-tih urah in tričetrt smo končali turo in se odpeljali domov. V pomankanju boljših idej je bila analiza ture v lokalčku na BS Povir.
Pot tik pred izstopom iz gozda preči širok graben, ki je bil zalit s trdo plazovino, zato smo si zaradi varnosti udeležencev za prečenje prvič nadeli dereze. Po izstopu iz gozda smo prečili v desno in se usmerili v strma travnata pobočja po levi strani prej omenjene dolinice (nad skokom).
Zadnji del poti je bil prekrit z dokaj trdno snežno odejo, zato smo si ponovno nadeli dereze in dosegli ostenja pod Koglom, do lepo vidnega slapu.
Pot smo nadaljevali po zajedi levo od slapu, kjer je najprej potrebno s pomočjo dobrih sklanih oprimkov, klinov in skob preplezati nekaj metrov po skoraj navpični steni do z jeklenico zavarovanega dela poti.
Jeklenice so nam bile v pomoč pri prečenju ozke in strme police, ki preči pobočje v desno na grapo hudournika. Iz zavarovanega dela nas je pot vodila na zelo strma travnata pobočja, kjer pa je strmina kmalu popustila, odprl se nam je pogled na Velike pode, prekrite s snežno odejo.
