Grušnica, 5.1.2019

Kobilnik 693 m,
Vrh Konca 909 m,
Kalec 1.023 m,
Vrh Ruta 1.082 m,
Na Rešlju 1.158 m,
Grušnica 1.570 m,
Javor 1.361 m


Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Vyacheslav, Janez, Srečo, Kristina, Marjan, Maks, Sašo, Maja, Stojan, Cilka, Nevenka, Antonija, Urška, Klavdija, Tomaž, Igor, Ema, Anka, Primož
trajanje: 6 h 25 min
višinska razlika: cca 1.250 m
dolžina: 15,3 km


Za prvo snežno turo naše gorniške skupine v letu 2019 je bila izbrana Grušnica, 1570 m, z izhodiščem v Tolminskih koritih. Čeprav snega ni, je cilj ostal isti, odločili smo se le za višje izhodišče in za ne markirano grebensko pot.

Kar s petimi avtomobili smo se odpeljali iz Šentvida, sopotnike smo pobrali še na Brezovici in Vrhniki, tako da je ekipa štela devet žensk in deset moških. Avtocesto smo zapustili na odcepu za Logatec in se v Idriji ustavili na jutranji kavi pri „Likarici“.

Do tod je cesta res lepo obnovljena. Dela nadaljujejo tudi naprej proti Mostu na Soči. Na treh odsekih promet urejajo semaforji. Nadaljevali smo proti Tolminu, od tod proti Tolminskim koritom, kjer se cesta močno zoži. Srečevanje je možno le na izogibališčih.

Parkirali smo za vasjo Laz na višini 450 m. Takoj smo se začeli zelo, zelo strmo vzpenjati po pobočju Kobilnika. Tla so bila pomrznjena, na njih pa še velika količina odpadlega listja. Treba je bilo zelo paziti, vse dokler nismo prišli na greben in nato na vrh 688 m visokega Kobilnika.

Hodili smo dobre pol ure. Odprl se je pogled na Tolminske Ravne, in višje gorovje v ozadju. Grebenska pot nas je vodila po rahlem vzponu in kratkem spustu in spet na močno strmino približno 200 višinskih metrov.

Zaradi zelo bogatega bukovega gozda je bilo vse več odpadlega suhega listja, ki je prekrivalo zamrznjeno stezo. Naša kolona se je vse bolj raztezala. Na višini 900 m je bil teren manj strm, nadaljevali smo po grebenu na 1023 m visoki Kalec.



Nemarkirana pot pelje mimo ali preko nekaj vrhov, kot je Ruta 1082 m in na Rešlju 1167 m, do Rešljeve planine, kjer smo se za nekaj časa ustavili in okrepčali.

Na grebenski poti preko jas, kjer so nam šopi trav segali do ramen, se v daljavi lepo vidi zaselek Čadrg z večjo zgradbo, v kateri domujejo odvisniki. Prišli smo do razpotja, desno za Planino na Kalu in  levo za naselje Čadrg v dolini.

Naša pot pa je šla naprej po slabo uhojeni stezi, ki se je večkrat izgubljala v napihanem listju, sprva na zmerni, nato pa na hudi strmini, vse dokler nismo zapustili gozda. Tudi potem je bilo zelo strmo. Preko polegle trave smo se usmerili naravnost proti vrhu.


Borova goščava nam je zakrivala pogled, kar nam je oteževalo iskanje prehodov, ko pa smo prišli na čistino, se je odprl razgled proti vrhu. Po nekaj minutah smo prišli na vrh Grušnice, 1570 m, prav takrat, ko se je iz doline zaslišalo opoldansko zvonjenje.

Tri ure smo hodili do sem. Lepo se je videlo na bližnji Tolminski Migovec in gorske verige od Vogla proti zahodu in planine Na Kalu pod nami. Napravili smo skupinsko fotografijo ter se spustili na planino.

Tu je nekaj starih kamnitih bajt, verjetno pastirskih, z zimsko sobo. V zavetrju je bil res prijeten kraj za daljši počitek na toplem zimskem soncu.

Vračali smo se v smeri Rešljeve planine, mimo Grušnice na zahodni strani do manjšega sedla, kjer smo zavili še na Javor, 1363 m. Od tod smo prečili dolgo strmino in prišli do steze, po kateri smo se zjutraj vzpenjali. Odšli pa smo v drugo smer, proti Čadrgu.

Pot se večinoma zelo strmo spušča. Na njej je bilo še več napihanega listja, ponekod do kolen. Prišli smo v naselje Čadrg, ki nas je presenetilo z zelo lepimi hišami. Vse imajo novo belo fasado, pa tudi okolica hiš je skrbno urejena.  Prav nenavadno za tako odročen kraj.

Čakalo nas je še dobre tri kilometre pešačenja po asfaltu. Turo smo zaključili po šestih urah in pol. Analiza ture je bila v gostilni „Na vasi“ v Idriji. Pa to še ni bilo vse.






Prijazna članica nas je vse povabila k sebi domov na pokušino vin v njihovi kleti in bogat prigrizek. Cela družba je povabilo z veseljem sprejela.

Spisal Janez








Mojčin dom na Vitrancu, Ciprnik, 29.12.2018

Mojčin dom na Vitrancu (1.555m) in naprej na Ciprnik (1.745m)

udeleženci: Sabina, Srečo, Kristina, Matej, Mitja, Alenka, Marko L., Iztok, Marko M., Paz, Teja, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Deja
trajanje: 7h 25 min
višinska razlika: cca 1.080 m
dolžina: 12,8 km


Zadnja sobota v letu 2018 je že navsezgodaj obetala lep dan, ki ga je najbolje izkoristiti tam kjer smo najraje, v hribih. Naš cilj je bil tokrat Ciprnik, seveda z obveznim postankom pri Mojčinem domu na Vitrancu.

Tokrat je bila skupinica malce razdeljena, tako, da smo eni štartali že ob prvem jutranje svitu, večji del pa nekoliko kasneje, vsi pa smo pot začeli od jezera v Jasni.

Pot je sprva povsem kopna in o kakšni resni zimi niti najmanjše sledi, prej nasprotno, saj iz zemlje že pogumno rine teloh, nekaj jih je že prav razkošno spomladansko razcvetenih.

Ker bila inverzija, so topla zimska oblačila kaj kmalu povsem odveč. Da je zima povsem zatajila dokazuje tudi prešerno petje ptic, ki žvrgole na vse pretege.

Na prvem razgledniku, visoko nad Pišnico se odpre pogled proti rahlo pobeljenim goram, tako, da dobimo vsaj malce tistega pravega, zimskega navdiha.

Na pobočjih Vratnika končno srečamo tudi prvi sneg, pot pa postane kar malce zoprna, saj čez dan stopljeni sneg ponoči zmrzne. Po nekaj strmih okljukih dosežemo vršnji greben Vitranca.

S tako toplo sijočim soncem, ki sije skozi krošnje smrek dosežemo Mojčin dom. Že od daleč je čutiti prijeten vonj po pravkar zakurjeni peči. V domu nas pričaka oskrbnik Primož, ki je kočo odprl prav zaradi nas.

Po kratkem postanku se kar hitro odpravimo naprej, saj nas čaka še naš končni cilj, Ciprnik. Tu na Vitrancu pa je kar lepo zimsko, kakih 20 cm snega naredi res pravo vzdušje in, ker je vreme povsem brez oblačka so slike kakor iz švicarskega koledarja.

Pot proti Ciprniku nadaljujemo mimo enosedežnice Vitranc 2, ki je najstarejša enosedežnica v Sloveniji in nosi častitljivo letnico 1958.

Pot je dobro uhojena in mestoma tudi poledenela, kaj hitro se odločimo, da bodo male derezice več kakor dobrodošel dodatek za varen in brezskrben korak proti vrhu in nismo se zmotili. Kmalu se nam z desne priključi tudi pot, ki vodi iz Planice, malo zatem pa se nam odpre že prvi pogled na dolino skakalnic.

Nadaljujemo naravnost po vse bolj strmi poti, ki nas iz gozda popelje v pas ruševja in ob nekaj varovalih dosežemo vrh Ciprnika. Na precej prostornem vrhu pa dihjemajoči pogledi proti Avstriji, še bolj pa na naše čudovite gore.



Tam se šopiri veličasten Jalovec, pa desno od njega Ponce, na levo se bohoti Škrlatica, res, pogledi za dušo.

Iz nahrbtnika na dan pridejo domače dobrote, ki so ostale še od božičnih praznikov in tako uživamo še naprej v res izjemnih razgledih, ki se ponujajo ob tako čudovitem vremenu.

Naužiti vsega se po skupinskem fotkanju odpravimo nazaj proti Mojčinem domu. Ker je sonce že visoko, so njegovi žarki že precej močni, zato ni čudno, da je pred kočo že kar nekaj obiskovalcev, ki se jim nastavljajo.

Odložimo nahrbtnike, Primož pa nam že postreže z okusno divjačinsko salamo, sirom in svežim kruhom, seveda ne manjka niti kuhano vino in še marsikaj bi se našlo.

Uživamo v lepem vremenu in še boljši družbi, a žal čas kar prehitro teče in potreben bo povratek v dolino. Ob tej priložnosti smo kar malce nevoščljivi tistim, ki so se odločili za prenočevanje v Mojčinem domu.

Spust opravimo po novi servisni cesti vse do brunarice Bedanc in nato prečimo kranjskogorska smučišča vse do hotela Alpina in pot nadaljujemo do parkiranih avtomobilov. Ob snidenju si zaželimo srečno in zdravo 2019. V imenitni družbi je minil še en lep hribovski dan.

Spisal Matej




Monte Caulana, 26.12.2018

Monte Caulana 2.068 m
Cima Val Grande 2.007 m

udelženci: Janez, Kristina, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Marko, Radovan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Franci, Tomaž, Igor
trajanje: 7 h 5 min
višinska razlika: cca 1.050 m
dolžina: 10,8 km


Kar 14 se nas je odpravilo na pobožično turo v Italijo. Cilj Je bila Monte Caulana, dvatisočak nad smučarskim središčem Piancavallo.

Ob 4h zjutraj smo se odpravili  iz Ljubljane in pobirali še na Brezovici in na Vrhniki. Po jutranji kavi na BS Lom, smo na Razdrtem zavili v Vipavsko dolino in na Vrtojbi pobrali še Radovana.

V Furlanski nižini nas je pričakala gosta megla. Megla nas je spremljala vse do Aviana, kraja poznanega po letalski bazi NATO pakta.

Letalska baza Aviano je bila ustanovljena leta 1911 in je služila za vojaške operacije v 1. in 2. svetovni vojni. Po 2. svetovni vojni jo za NATO upravlja italijansko vojno letalstvo. Tu so stacionirani tudi američani z enoto 31st Fighter Wing in lahkimi lovskimi letali F-16.

V Avianu smo zavilii proti Piancavallu in čim smo pridobili nekaj višine se je megla končala. V jutranji zarji smo se pripeljali v zaspani Piancavallo in nadaljevali do vodnega zajetja na Pian delle More.

Že na začetku ture se je obetal lep sončen dan. Najprej smo krenili v grapo, bilo je kopno, a mestoma kar ledeno. Iz grape smo zavili v bukov gozd, kjer se je poleg ledu kmalu začel sneg.

Skoraj ves čas smo videli naš cilj, Monte Caulano. Ko smo se približali sedlu Val Grande pa se je odprl še naš drugi vrh, Cima Val Grande.

Sedlo smo dosegli nekako v časovnici. Tu je začelo zoprno pihati, mi pa smo se opremili s čeladami, derezami in cepini. Po prečki pod Cimo Val Grande smo dosegli sedlo Caulana.

Nadaljevali smo po grebenu, malo po snegu, malo po kopnem. Sneg je bil boljši kot v soboto v Avstriji, ni bilo težko, a čisto trivijalno tudi ne. Vreme pa kot po naročilu, še veter je na vrhu ponehal.

Izredni razgledi na Karnijske Alpe, na začetek Dolomitov in na Julijce; Krn, Kanin, Triglav, Viš in Montaž. Spodaj v Furlanski nižini pa morje megle.




Le dva od nas sta bila na turi Gorniške skupine na Cimo Manero, maja 2009. Nekaj jih je tu že smučalo, ostali smo bili prvič nad Piancavallom.

Sestopili smo nazaj do sedla Caulana in še malo naprej do primernega mesta za hitri servis derez. Po uspešnem servisu smo nadaljevali na Cimo Val Grande. Ker je vrh homologiran le za max 7 oseb, smo ga morali obiskati v dveh izmenah.

Že prej je bilo jasno, da potencialnega tretjega vrha, Cima Val Piccola, danes ne bomo obiskali. Preveč časa bi porabili v tem kratkem dnevu.

S sedla Val Grande smo še kar dolgo obdržali dereze na ledeni poti, pa še smo jih sneli prezgodaj.Po dobrih sedmih urah smo se vrnili na sončno izhodišče.

Nekaj napetosti je predstavljala še vožnja v klanec po poledeneli cesti do Piancavalla, a kombi in šofer sta zdržala. Prej zaspani Piancavallo je zdaj kipel od ljudi, pot navzdol proti Avianu pa je postregla z dih jemajočimi razgledi protti Julijcem v daljavi.





V Avianu smo šli mimo letalske baze po drugi strani kot zjutraj in se zapeljali še v Pordenone. V programu smo imeli namreč ogled jaslic in kuhančka. Kuhančka smo v starem delu mesta našli, jaslic ne.

Nazaj grede smo se spet ustavili na Vrtojbi, odložili Radovana in se skupaj odpeljali še v Šempeter na pijačo. Poleg lokala kamor smo šli so bile v neki izložbi jaslice in tako se je organizator izvlekel in v celoti izpeljal program.

Spisal Tomaž