Piz Buin, 14.-15.7.2019

Wiesbadener Hütte 2.443 m
Verumntkopf 2.851 m
Piz Buin 3.312 m

udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Nevenka, Antonija, Tomaž
skupno trajanje: 15 h 25 min
skupna višinska razlika: cca 1.820 m
skupna dolžina: 28,6 km



Piz Buin je bil cilj letošnje ledeniške ture. Ime je retoromansko in pomeni Volova špica. Ker obstaja tudi mali Piz Buin je originalno retoromansko ime Piz Buin Grond, nemška izpeljanka je Großer Piz Buin.



Leži v alpski skupini Silvretta na meji med Avstrijo in Švico, točneje med avstrijsko zvezno deželo Predarlska (Vorarlberg) in švicarskim kantonom Graubünden. Je najvišji vrh zvezne dežele Predarlske, ne pa tudi skupine Silvretta.

Najvišji vrh le-te je Piz Linard (3.410 m), ki leži nekaj kilometrov jugozahodno od Piz Buina. Vreme nas je malo hecalo, zato smo turo prestavili s sobote in nedelje na nedeljo in ponedeljek.

V nedeljo ob 4h zjutraj smo krenili na pot. Standardnemu postanku na OMV Radovljica je sledila vožnja do Lienza, kjer je bil postanek pred tokrat zaprto tradicionalno zeleno pumpo na začetku Lienza.

Za relacijo Lienz - Innsbuck je bila predvidena krožna vožnja, tja grede smo zavili na Felbertauren in Kitzbühel. Po sedmih urah in pol vožnje, s postanki vred, smo kombi parkirali na prelazu Bielerhöhe.

Oprtali smo si težke nahrbtnike in odšli proti koči Wiesbadener. Pot gre najprev ob akumulacijskem jezeru Silvretta nato pa po Ochsental (Volova dolina) do koče. Za 7 km poti smo potrebovali dve uri in pol.

V koči smo zavzeli našo sobo, pustili odvečno opremo in skočili še na bližnji vrh Vermuntkopf, Ves čas se je videl Piz Buin, ki se je kopal v soncu. Škoda da nismo že danes na njem. A vremenska napoved v času odločitve glede termina za nedeljo ni kazala najbolje.

Za Vermuntkopf smo potrebovali dobro uro in četrt, za sestop slabo uro in pred večerjo smo imeli ravno še čas za pivo na sončni terasi pred kočo. Po večerji smo si izposodili še pred kombijem pozabljeni cepin.

Krepko se je ulilo, padalo je tudi babje pšeno. Vreme je povzročalo rahle skrbi glede jutrišnjih razmer, oskrbnik pa je razlagal kako se bo po deveti uri zjutraj oblačnost razkadila in bo posijalo sonce.

Zbudili smo se v oblačno in megleno jutro. Po zajtrku smo v megli začeli s turo. Z orientacijo ni bilo težav, pot je bila dobro vidna, označena z rdečimi pikami.

Po kakšni uri in pol smo se navezali v dve navezi in nadaljevali po ledeniku Ochentaler. Prehiteli sta nas dve navezi in skupaj smo v megli nadaljevali do sedla Buinlücke 3.056 m.

Tu smo se razvezali in bi v normalnih okoliščinah nadaljevali v kopnih skalah. A deževje prejšnjih dni in prejšnje noči je tu vrglo nekaj centimetrov svežega snega.

Previdno smon adaljevali čez nekaj težjih mest, vse do razcepa poti. Desna v kaminu je bila s sledmi, a izgledala precej neugodna v teh razmerah. Odločili smo se za levo grapo. Ta je bila neshojena in na začetku nekoliko izpostavljena.

Naprej je šel Sašo, ki je varovan od spodaj, potegnil vrv do vrha grape. Po vrvni ograji smo skozi grapo zlezli tudi ostali in čakal nas je le še sprehod do vrha.

Na vrhu je bilo pri križu komaj dovolj prostora za vseh nas 9. Da pri fotografiranju na ozkem prepadnem vrhu ne bi prišlo do kakšne neumnosti, smo za gasilsko fotografijo uporabili za nas novo tehniko, selfie palico.

Po fotografiranju smo se lotili sestopa. Na ozkem, meglenem vrhu ni bilo kaj početi. V grapi smo spet uporabili vrv, eni za spust po njej, drugi za prusikanje.

Drugo vrv smo uporabili nižje, da je olajšala plezanje dobre dvojke navzdol z derezami. Brez težav smo opravili z vsemi detajli in se vrnil na ledenik pri sedlu Buinlücke.

Oskrbnikovi obeti o soncu se niso uresničili. Bilo je megleno, sonce se je sem in tja videlo, a prodrlo ni in megla se ni razkadila. Navezali smo se in ekspresno sestopili po ledeniku.

Treba je omeniti, da gredo sledi po ledeniku drugje, kot jo opisujejo vodnički iz prejšnjih let. Precej naokoli gre in se ogne vseh ledeniških razpok in serakov.

Pod ledenikom smo pospravili opremo in se z nekaj kapljami dežja vrnili v kočo. Ponovno si čestitamo, zasluženo pivo, manjša ploha in že smo sestopali v dolino. Vleče se teh 7 km, a malo čez peto popoldan smo le bili nazaj pri kombiju.

Vožnja nazaj je sprva potekala brez posebnosti. Med vožnjo proti Innsbrucku smo opazovali nove potencialne cilje. Tokrat smo zavili na Brenner in kmalu so se začele težave. Kombi je začel tresti in prižgalo se je en kup lučk.

Po postanku za telefonski posvet z najemodajalcem je bilo sklenjeno, da se vseeno previdno odpeljemo proti domu. Analizo ture smo si omislili v gostilni Zu Treyen v kraju St. Sigmund / San Sigismondo v Pušterski dolini.

V nadaljevanju je kombi kljub čudemu zvoku zdržal in v torek ob enih zjutraj smo se pripeljali in pritresli v Ljubljano. Uspela nam je kraljevska tura.


Spisal Tomaž










Hoher Göll, Kehlsteinhaus (Orlovo gnezdo), 6.7.2019

Purtschellerhaus, 1692 m,
Hoher Göll, 2522 m,
Kehlsteinhaus (Orlovo gnezdo), 1834 m

udeleženci: Tomaž, Nevenka, Stojan, Kristina, Marko, Sabina, Vesna, Srečko, Antonija, Klavdija, Barbara, Sašo
trajanje: 10 h
višinska razlika: cca 1350 m


Ducat gornikov se nas je ob štirih zjutraj odpravilo na Hoher Göll.  Tokratna tura je bila ena redkih, kjer so številčno prevladovala dekleta. Narava in poti v edinem nemškem  narodnem  parku Berchtesgaden so tako izjemne, da so nekateri udeleženci turo ponovili.

Berchtesgaden ima zelo bogato turistično ponudbo, primerljivo z bližnjim bolj znanim Salzburgom. Najbolj znano je Orlovo gnezdo oziroma Kehlsteinhaus z neverjetnimi razgledi, darilo Hitlerju za 50. rojstni dan, ena redkih stavb, ki ni bila porušena v sklopu Obersalzberga, je bila leta 1952 preurejena v restavracijo.

Znamenito je tudi staro mestno jedro Berchtesgadna in tipična nemška pivnica Bräustüberl, iz leta 1645, kjer strežejo tradicionalno hrano ob litrskem pivu (superca).

Naslednja znamenitost je rudnik soli s podzemnim jezerom, ki je omogočil razvoj regije, skupaj z drugimi rudniki soli v Salzburgu, Halleinu in Hallstattu, je pa še edini odprt rudnik v regiji za turistične oglede.

Jezero Königssee je najglobje bavarsko jezero, leži v dolini, omejeni z vrhovi gora Jenner, Hagen in Watzmann, ob jezeru se nahaja znana cerkev St. Bartholomä.

Watzmann, ki je z 2713 m središče nacionalnega parka  Berchtesgaden, je tretja najvišja nemška gora (za Zugspitze, 2962 m in Hochwanner, 2744 m) oziroma najvišji vrh, ki v celoti leži v Nemčiji. Pod Watzmannom v tesnem kanjonu reke Wimbach po skalni steni pada niz znamenitih slapoov, podobnih prstom, Wimbachklamm.

Tura na Hoher Göll je bila v okviru PD Rašica organizirana že tretjič, podrobna opisa se nahajata v Tomaževem in Robijevem potopisu.

V Avstrijo smo se odpravili čez karavanški predor in malo pred Salzburgom na izvozu Hallein zapustili avtotesto in takoj za krajem Dürrnberg prečkali državno mejo med Avstrijo in Nemčijo.

Vožnjo smo nadaljevali po plačljivi panoramski cesti Rossfeld do parkirišča (1520 m) nad sedlom Eckersattel (1413 m).  Voznika sta kombi odpeljala na parkirišče, kamor bomo sestopili z Orlovega gnezda.



Pot nas je preko dolgih stopnic vodila do koče  Purtschellerhaus, od koče pa je pot postala strmejša in zahtevnejša.

Na razcepu poti smo se odločili za desno varianto dostopa do grebena, od tu pa po poti, ki poteka ob meji med Avstrijo in Nemčijo, osvojili vrh Hoher Göll.

Po daljšem postanku, občudovanju razgledov in fototerminu smo se vrnili do mesta našega prihoda na greben in od tu nadaljevali po grebenu Mannl oziroma ferati Schusterroute.

Ferata B/C težavnostne stopnje je precej razgibana, saj poteka skozi nekaj tunelčkov in škrbin, konča pa se na koncu grebena, kjer je vrh Kehlstein.

Pod vrhom se nahaja stavba Kehlsteinhaus, bolj znana pod imenom Orlovo gnezdo, kjer smo si privoščili zasluženo pijačo. Pot smo nadaljevali z originalnim bakrenim dvigalom in prehodom 100 metrskega rova do parkirišča pod Kehlsteinhaus, od koder smo nadaljevali po ozki asfaltni cesti do kombija.

Tomaž je pri sestopu začutil močne bolečine v nogi, vendar je kljub temu poskrbel za prešerno vzdušje, saj so dekleta z učinkovito masažo noge učinkovito odpravila bolečino.

Analizo ture smo opravili v znani nemški pivnici Bräustüberl v Berchtesgadenu, od koder nas je čakala še dolga vožnja proti domu.

Narodni  park Berchtesgaden je tako privlačen, da bomo večino zgoraj opisanih znamenitosti bomo obiskali na naslednji turi gorniške skupine na Watzmann.

Spisal Saso





Veliki Lemež, 25.6.2019

Vogel 1980 m,
Veliki Lemež 2043 m,
Dom pri Krnskih jezerih 1385 m,
Dom dr. Klementa Juga v Lepeni 700 m

 
udeleženci: Sabina, Danilo, Janez, Kristina, Marjan, Stojan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor
trajanje: 12 h 50 min
višinska razlika: cca 1750 m
dolžina: 19 km


Praznično turo smo načrtovali na 2.142 m visoko Krnčico iz doline Lepene. Ko smo brskali po internetu, smo našli kar nekaj poizkusov, da bi osvojili ta  vrh, a nobeden ni bil uspešen. Najdaljši dnevi bodo morda nam naklonjeni, smo si mislili.

Enajst gornikov se nas je odpeljalo proti Vršiču. V Erjavčevi koči smo popili kavo, potem pa nadaljevali na primorsko stran, nato po dolini Lepene do mosta čez Lepenico, kjer smo parkirali, na višini 480 m.

Od tod je speljana ozka cesta do skupine hiš. Pri zadnji hiši smo prišli na stezo in krenili strmo navkreber ob potoku Šumnik. Ob njem smo hodili vse do njegovega zgornjega toka, od koder se prebija v dolino s slapovi, brzicami in tolmunčki.

Nima brez razloga ime Šumnik. Pot je strma, a lepa, pogosto pelje po naravnih kamnitih stopnicah. Označena je z rdeče-črnimi znaki. Pripeljala nas je na jaso z visoko poraščeno travo in visoko skalnato pečino z lovsko kočo na vrhu.

Višina je 1.222  m. Ustavili smo se za kratek počitek. V nadaljevanju pa nas je čakalo čisto brezpotje. Prišli smo v gosto grmičevje z močno ukrivljenimi vejami, ki so se upognile od snežnih plazov. Nikjer ni bilo sledu, da bi sem kdaj stopila človeška noga.

Gibanje je bilo zelo oteženo in predvsem počasno. Navigacija nam je kazala pravo smer, samo poti ni bilo nikjer. Kar nekajkrat smo prišli do ovir, ko smo se morali vrniti in iskati boljši prehod. Sem in tja se nam je pokazal širok plaz pod prelazom Čez Potoče, kamor smo morali priti.

A kako do njega? Tako lomastenje se je nadaljevalo, dokler nismo zapustili gošče. Za dobrih 200 višincev smo porabili kar tri ure. Le malo smo se odpočili, potem pa se strmo vzpenjali proti sedlu po širokem plazu z navaljenim kamenjem, drsečim gramozom in peskom.

Ni bilo steze, vsak je izbiral svojo pot, besede so utihnile, le srca so hitreje bila. Kolona se je raztegnila, vsak je po svojih močeh napredoval do sedla na višini 1.885 m. Tu smo se zbrali in si privoščili malo daljši počitek.

Spoznali smo, da bo tudi za nas Krnčica nedosegljiva. Ostal nam je le plan B, to je Veliki Lemež, visok 2.042 m.

Že v popoldanskih urah smo s sedla nadaljevali po grebenski poti proti našemu kar precej oddaljenemu rezervnemu cilju. Začetek je bil zelo zelo strm in travnat, posamezni deli pa kar zahtevni. Tako smo prišli na prvi vrh Vogel, visok 1.980 m.

Čakal nas je spust, pa zopet vzpon na neimenovani vrh. To se je ponovilo še enkrat. Končno pa smo le premagali še zadnji vzpon in prišli na Veliki Lemež. Do sem smo hodili polnih osem ur.

Čeprav ozračje ni bilo čisto, so se daleč naokoli videli vrhovi slovenskih, avstrijskih in italijanskih gora. Mirno in toplo vreme je polepšalo  občudovanje te mogočne panorame. Užitki pa so bili kratki, saj nas je čakala še dolg povratek.

Nameravali smo se vrniti po krožni poti proti Krnskemu jezeru. Samo do prvega manjšega sedla smo jo ubrali po isti poti, potem pa zelo strmo navzdol, sprva po kamnitem krušljivem terenu, nato po travnatem, a prav tako strmem.

Sledovi steze so se izgubile v visoki travi in smer smo spet izbirali po občutku. Strmina je bila enaka vse od vrha do Krnskega jezera, to je okrog 650 višinskih metrov.

Pri jezeru so se nekateri osvežili, v koči tudi okrepčali, vsi pa smo se zopet zbrali pri koči Klementa Juga v Lepeni, po slabih 13 urah od začetka poti.

A do izhodišča smo imeli še več kot 6 km hoje po cesti. Ponudili so nam modro idejo, da pokličemo taksi, saj je tudi najdaljši dan v letu prehajal v noč. 25 € ni bilo preveliko breme za 11 pohodnikov. Tako nas je prijazen taksist osvobodil nadležnega pešačenja.

Vsi zadovoljni smo analizo ture opravili na OMV servisu v Radovljici in se vrnili domov po polnoči.

Spisal: Janez