Su e zo per i ponti di Venezia
PD Rašica
udeleženci: Darinka, Špelca, Borut, Nataša, Silva, Petra, Mojca, Alenka, Jana, Marjan, Eva, Nadja, Boris, Božo, Meta, Roman, Zdenka, Maja, Vida, Vanja, Ani, Zoran, Janja, Stanka, Lili, Boris, Janja, Dragica, Meta, Andreja, Romanca, Marjeta, Marjan, Nives, Katarina, Andreja, Sašo, Mateja, Robert, Sonja, Mirko, Anka, Hana, Ana, Irena, Karmen, Andrej, Tomaž, Jasna, Matjaž, Matjaž, Irena, Nevenka, Beti, Iztok, Boris
trajanje: 4 ure 30 minut
višinska razlika: cca 35 m
dolžina: 12,5 km
Krožna pot dobrodelnosti po Benetkah se izvaja vsako leto, letos je bila to že njena 45. ponovitev. PD Rašica se zaradi zanimanja za imeniten program, pohoda udeležuje vsako tretje leto. Tokrat smo bili v Benetkah že tretjič.
Leta 2019 smo se prvič udeležili pohoda gor in dol po mostovih Benetk.
Drugič smo se v to mesto odpravili leta 2022. Dogodek organizira združenje TGS Eurogroup, ki ga spodbuja salezijanska skupnost San Marco severo vzhodne Italije, povezovalni člen med salezijansko in civilno družbo.
Dobrodelna sredstva bodo namenjena delu Salezijancev v Sveti deželi. Letošnji slogan je bil "Vse v praznovanju!", posvečen tudi Svetemu letu katoliške cerkve leta 2025.
Svetovno znano mesto kanalov in mostov se razteza prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Laguna obsega obalo od ustja ledeniških rek Pad na jugu in Piave na severu.
V mestu je 398 mostov. Trasa pohoda se vsako leto spreminja. Letošnja je bila dolga 12 km in je poteka čez 49 beneških mostov. V preteklosti so organizatorji zabeležili tudi 10.000 pohodnikov, letošnja omejitev je bila 8.500 udeležencev,
a skupaj z nastopajočimi in prostovoljci, ki so skrbeli za usmerjanje in okrepčila, je številka presegla 9.000. Pot je res domiselno speljana ter navdušuje s pogledi, ki so tako značilni za Benetke, vodne ulice, mostovi, parkirišča gondoljerjev,
majhni trgi, nad glavami razobešeno sveže oprano perilo, bogato obloženi limonovci, vonj česna iz bližnje picerije. Pogled na zadovoljne ljudi, ki so v premnogih lokalčkih srebali espresso ali kozarec hladnega prosecca, nam predstavlja romantično življenje in vzdušje tega mesta na vodi ...
Videli smo dele, ki jih ob običajnem turističnim obiskom ne vidimo, odprti so bili muzeji, vrtovi in objekti - manj znani kotički Benetk. To je pravi dan praznovanja, ko številne folklorne skupine in ansambli nastopajo na Trgu svetega Marka in ob poti, kar mestu daje pomladno energijo, veselje zvokov in barv, ki se udeležencem vtisne v spomin.
Ob 4 uri 40 minut zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Šentvida. Udeležence smo pobirali še na Lomu, nakar smo preko Fernetičev krenili v Italijo. Že zjutraj je kazalo da nas čaka hladen a zelo lep dan.
Na avtobusu nam je Tomaž predstavil zgodovino Beneške republike in tudi njeno ladjedelništvo. Na kavi smo se ustavili na bencinskem servisu Gonars in ob devetih prispeli do beneškega parkirišča Punta Sabbioni na polotoku Jesolo, ki brani laguno pred močnimi valovi Jadrana.
Parkirišče je bilo ob tej uri še dokaj prazno, kaže, da udeleženci, ki jih je vsako leto veliko, izbirajo tudi druge dostope. Od tu smo se z vodnim avtobusom - vaporetom - odpeljali do Markovega trga, kjer je bil štart pohoda.
Vožnja po morju nam je vzela neka časa in na trgu sv. Marka smo prijavili naš start. Le ta poteka v petnajst minutnih zamikih med 9.30 in 11 uro. No mi smo naš termin malenkost zamudili in s hojo pričeli ob 10 uri.
Postopni start omogoča porazdelitev pohodnikov in natančen nadzor nad tokom udeležencev in vsem zagotovila bolj sproščeno in prijetno izkušnjo. Z Markovega trga smo se usmerili na južno obalo, na Rivo degli Schiavoni proti vzhodu.
Široka riva pred laguno nam je nudila lepe poglede proti jugu. Zavili smo na levo v notranjost, v največji industrijski kompleks pred industrijsko revolucijo - v Beneški Arsenal. Nahaja se v četrti Castello. Ogromen kompleks ob morju je zavarovan z 3,2 km obzidja.
Na vrhuncu beneške moči, na začetku 16. stoletje je zaposloval 16.000 ljudi, ki so povprečno izdelali eno ladjo na dan. Danes je Arsenal razstaviščni prostor Beneškega bienala, preostali del pa služi kot center za ohranjanje in delavnica za obnovo starih ladij.
Kar nekaj teh častitljivih stark smo ob mimohodu tudi videli. Zavijugali smo po kanalih in čez mostove na severni del mesta. Obmorska ulica Fondamente Nove je bila izpostavljena burji, nudila pa nam je tudi nekaj razgleda na sever.
Ožje in širše ulice ob neprekinjenih vrstah hiš vzdolž kanalov se imenujejo Fondamenta (temelj) in v resnici služijo kot temelji stavbam. Nasproti nas je na otoku San Michele mestno pokopališče. Kar dobrodošlo je bilo, ko je pot zavila spet v ozke uličice proti zahodnemu delu mesta.
Ob poti nas je čakalo kontrolno mesto in takoj za njim tudi okrepčevalnica. Sprehodili smo se skozi odprt park Villa Groggia in nadaljevali južno mimo železniške postaje Sv. Lucija.
Tam se konča velik most Ponte della Libertà, povezava s celino, ki je bil zgrajen leta 1931 kot cestni most, poleg leta 1841-1846 zgrajenega železniškega mostu. Daleč najdaljši most je dolg 3.623 metrov in sennaslanja na 222 kamnitih obokov. Železnica je bila sredi devetnajstega stoletja prva kopenska povezava s celino.
Postaja se nahaja nedaleč od Canala Grande, ki smo ga prečkali in zavili v modernejši del mesta, s stanovanjskimi bloki in študentskimi domovi, saj so Benetke že od leta 1868 univerzitetno mesto.
Stopili smo še na jugo zahodno rivo mesta, po Fondamente Zaterre ai Ponte Longo in Gesuiati smo si ogledali nekaj impozantnih beneških zgradb in občudovali promet v laguni. Zavili smo spet v notranjost proti Canal Grande. Tik preden smo ga prečili drugič, smo naleteli na prve javne toalete.
Ta servis lahko pohodnikom predstavljati težave. Na wc je možno iti le v lokale, ki pa so vsi plačljivi. Do cilja na Markovem trgu smo si ogledali še par izložb butikov visoke mode naj prepoznavnejših svetovnih blagovnih znamk.
Nismo preveč vzdihovali, saj smo se po štirih urah in pol veselili čestitk v cilju, kjer je vsak udeleženec po ponovni kontroli vstopnic, prejel tudi zasluženo medaljo. Pred tremi leti je bila takratna skupina PD Rašice tudi najštevilčnejša tuja skupina.
Bila je nagrajena s pokalom v obliki velike vaze iz moranskega stekla.
Letos so nas prehiteli prijatelji Planinskega društva PT Celje s 83 udeleženci. Po pohodu smo si privoščili uro prostega časa za morebitne nakupe ali za hidracijo v kakšni ulici za Sv. Markom, kjer se cene hitro prepolovijo.
Po počitku smo si ogledali še prelep most Rialto, ki je bil do sredine 19. stoletja edini most čez Canal Grande in odhiteli na postajo vaporeta na severnem delu ter se odpeljali do otočka Burano, ki je znan po pisanih fasadah hiš in po muzeju čipk.
V že pozno popoldanskem soncu smo si ga ogledali, fotografirali, si privoščili sladoled … ter se z vaporetom zapeljali nazaj na Punto Sabbioni k našemu avtobusu. Čakala nas je še vožnja nazaj v Ljubljano, ki nam ni povzročala ne težav, ne skrbi, saj smo jo v večini predremali.
Vsi smo bili enotni, da smo preživeli krasen pohodniški dan, čeprav smo na 49. mostovih pridelali le dobrih 35 višinskih metrov.
Anka
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Fotografije Matjaž
Sled poti
Na velikonočni ponedeljek je vsako leto tura PD Rašica, ki velja tudi za študente Univerze Ljubljana. Na programu sta bila dva vrhova na dvojezičnem ozemlju avstrijske Koroške.
Kar 25 se nas je z enim kombijem in štirimi avtomobili odpeljalo preko Jezerskega vrha do Železne Kaple / Eisenkappel. Ustavili smo se, ker so se tu priključili še člani iz celjskega društva in raziskati pravo smer nadaljevanja.
Pot nas je vodila v dolino Lobnik. To je planina z redkimi naseljenimi hišami. Parkirali smo na odcepu manjše ceste malo pod 800 m, kjer smo tudi začeli s pohodom. 
