Goldeck, 18.11.2017

Goldeck  2.142 m

udeleženci: Janez, Nina, Matej, Kristina, Stojan, Roman, Brane, Antonija, Tomaž
čas trajanja: 8 h 25 min
višinska razlika: cca 1.600 m
dolžina: 21,5 km


Za tokratno  turo smo izbrali 2.142 m visoki Goldeck, ki je tudi smučarsi center na južni strani Spitalla, na vzhodnem delu Ziljskih Alp. Napovedano je bilo lepo vreme in napoved se je tudi uresničila.

Devet gornikov, obeh spolov, se nas je odpeljalo zjutraj ob petih. Le še krajši postanek za jutranjo kavo in že smo bili v Avstriji ter po uri in pol vožnje parkirali samo malo nad Spitallom na višini 650 m.

S popolno zimsko opremo smo krenili po asfaltni cesti skozi naselje z zelo lepo urejenimi hišami. Na dvoriščih so stali traktorji in drugi kmetijski stroji,  ljudi pa tako zgodaj še ni bilo videti.

Kmalu pa smo prišli do zapore za ves promet in zagledali kažipot za našo goro. Pot št. 10, čas 5 ur. Za višinsko razliko 1500 m je to zelo dolg čas. Pogorje je gozdnato skoraj do 2000 m.

Zaradi spravila lesa je prepredeno  s gozdnimi cestami. Lepa, široka, tudi za tovornjake primerna glavna cest, vijuga navzgor z zmernim naklonom.

Od nje se odcepijo manjše gozdne ceste, nekakšne bližnjice, ki so prevozne za traktorje in tudi te  ne preveč strme.Po takšnih poteh smo hodili do vsega dvesto metrov pod vrhom.

Nikjer kakšne večje strmine. Ves čas je bila pod nami Dravska dolina z mestom Spitall. Spreminjale so se le snežne razmere. Na tisoč metrih nadmorske višine smo prišli do prvega snega, ker pa pot vodi med smrekami, je bila še kar nekaj časa kopna.

Kolikor višje smo prihajali, toliko več je bilo snega. Čeprav je snežilo pred desetimi dnevi, je bila napravljena le slaba gaz, ki pa je vendar olajšala hojo in nam kazala pot. Prehodili smo planini Schroaigeralm in Krendelmaralm na višini 1640 m.

Snežna odeja je bila kar visoka. Potem smo prišli na glavno cesto s širokimi traktorskimi kolesnica. Po njih smo hodili dosti lažje, medtem ko je bilo na bližnjicah precej  težje.

Končno se je gaz izgubila, bila pa je sled turnega smučarja, po kateri smo šli kar nekaj časa. Snega je bilo že vsaj pol metra, zato smo si nadeli krplje.

Snežna struktura je bila ravno pravšnja za dober korak. Žal dva pohodnika nista upoštevala vodnikovih navodil za potrebno opremo in sta se pri vsakem koraku ugrezala, kljub temu da smo vsi krpljarji hodili pred njima.

Na srečo pa smo kmalu prišli na zgornjo postajo gondole, kjer je bil teren dobro utrjen z ratraki.

A strmina se je postavila pokonci in po kakih sto višinskih metrih, po skupno petih urah, smo zagledali vrh Goldecka, 2142 m. Na vrhu je križ in visoka antena, ki se vidi že od daleč. Sem je speljana tudi sedežnica, tik pod vrhom pa je tudi restavracija. Snega je bilo tukaj 70 cm.

Naprave še niso obratovale pa tudi oba gostinska objekta sta bila zaprta. Na vrhu je bilo takrat kar nekaj turnih smučarjev. Nekatera naša smučišča so tokrat prehitela Avstrijce ob približno enakih snežnih pogojih.

Bil je veličasten panoramski pogled,  nebo brez oblačka, zrak pa čist, kot je lahko le na taki višini. Gorski masivi na jugu, zahodu in severu so nas očarali. Za kratek postanek in okrepčilo smo se spustili nekaj metrov nižje v zavetje pri leseni baraki.

Za povratek preko strmega dela s poteptanim snegom smo si do zgornje postaje gondole nadeli dereze. Gostinski lokal je bil tudi tu zaprt, v bližini je velik bazen iz katerega črpajo vodo za zasneževanje.

Zopet smo dereze zamenjali s krplji, ki so ostali na nogah vse do kraja, kjer smo si jih nadeli pri vzponu. Po isti poti kot smo prišli, smo se tudi vračali, vse do našega izhodišča. Za povratek smo porabili tri ure, torej smo hodili skupaj osem ur.     

Spisal Janez



Kucerji / Monte Larice, 11.11.2017

Kucerji / Monte Larice 1.616 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Niko, Janez, Anamari, Vesna, Maks, Sašo, Matejs, Neva, Alja, Nevenka, Tomaž, Primož
trajanje:  4 h 55 min
višinska razlika: cca 780 m
dolžina: 7,6 km

Za novembrsko turo gorniške skupine je bil predviden greben Kucerjev nad dolino Tamar. Gre za mejni greben, ki se od Rateč dviga nad planiškimi skakalnicami in letalnico proti Rateškim Poncam.

Pošiljka snega nekaj dni prej je obetala popestritev ture. 12 se nas je zbralo ob kar nenavadno pozni uri. Odpeljali smo se na jutranjo kavo v Kranjsko Goro in potem nadaljevali v Planico.

Parkirai smo levo od letalnice in po neoznačeni stezici krenili v breg. Kar hitro smo prišli do snega in po njem gazili naprej. Po uri smo se na servisni cesti odcepili na levi krak.

Cesto smo kmalu zapustili in po stranskem grebenčku utrli gaz do glavnega grebena in na vrh Kucerji / Monte Larice. Nekateri so trdili da je to Macesnovec, spet drugi da se grebenu reče Macesnovec in da je to vrh Kucerji.

Kakorkoli, vrh nam ni bil dovolj in nadaljevai smo do naslednjega vrha, ki na zemljevidih nima imena. V pravi zimski idili smo,  z zimsko opremo, zlezli še na ta vrh.

Ko so se na vrhu pripravljali na gasilsko fotografijo je sledilo prsenečenje. Ko človek že misli, da je zaključil s praznovanji okrogle obletnice, se to vendarle ne zgodi.

Ko sošolki iz nahrbtnika potegneta darilo, penino in kozarčke je pač treba nazdraviti. Na martinovo pa res še nisem nazdravljal za svoj rojstni dan.

Sledil je sestop po isti poti vse do razcepa cest. Tu smo izbrali desni krak servisne ceste in tako prišli direktno nad letalnico.

Ker smo skakalne smuči pozabili doma, zipline pa ni deloval, smo sestopili po stopnicah naleta in doskočišča in v slabih petih urah zaključili prvo zimsko turo v vnovi sezoni.

Z analizo ture se je nekoliko zapleto, ker zaradi martinove sobote marsikje ni bilo prostora za 12 ljudi. Pri Jožici v Gozd Martuljku se je prostor le našel in tako smo zaključili predzadnjo turo gorniške skupine v letu 2017.

Spisal Tomaž







Ušje in Plešivec, 4.11.2017

Ušje 1.820 m
Plešivec 2.008 m

udeleženci: Niko, Matej, Jana, Marjan, Sašo, Mateja, Brane, Nevenka, Klavdija, Tomaž, Slavko
trajanje:  8 h 45 min
višinska razlika: cca 1470 m
dolžina: 12,8 km


Po poteh in brezpoteh nad Zadnjo Trento

Na prvo novembrsko soboto smo se ob 5ih zjutraj zbrali pred Kavalom, posedli po treh avtomobilih in se odpeljali proti tokratnemu cilju, ki se strmo dviga nad Zadnjo Trento.

Že zaradi tradicije, malo pa tudi zaradi potrebe po tisti črni, dišeči razvadi, smo se tudi tokrat ustavili na črpalki v Radovljici, osmega potnika tokrat ni bilo z nami.

Nikakor ne smemo pozabiti, da je bil za vse udeležence današnje ture to prav poseben dan, saj smo v svojih vrstah imeli tudi oba predsedniška kanditata, g. Pahorja in g. Šarca, ki sta tik pred drugim krogom volitev že prav grdo gledala eden na drugega in morali smo paziti, da si že takoj na začetku ne skočita v lase.

Ker smo ”lovili” vreme, ki naj ta dan nebi bilo nek presežek, smo na hitro posrebali kavo, ter se odpravili naprej proti Kranjski Gori.

Počasi se je že delal dan in naši pogledi niso nič kaj veselo zrli v hribe, ki so bili oviti v gosto meglo. Nekje na pol poti na Vršič je bila tako gosta, da smo opazili kako tudi ptiči hodijo peš.

Kmalu smo dosegli vrh prelaza in se po serpentinah začeli spuščati proti Trenti. Na tej strani Vršiča je kazalo malce bolje, vseeno pa smo bili že v dokaj resnih pogovorih o morebitnem planu B, ki bi ga izvedli, če bi bil naš Plešivec zavit v gosto meglo.

Po skoraj vseh prevoženih vršiških serpentinah smo se ustavili pri Cerkvi v Trenti in nasproti nje parkirali avtomobile, tu je bilo tudi izhodišče naše ture.

Po krajšem posvetu z obema predsedniškima kandidatoma smo ugotovilu, da bo danes napet dan, saj sta bila oba sila ”nabrušena” kljub zgodnji uri in ju ni ohladil niti svež trentarski zrak.

Oprtamo si nahrbtnike in se preko viseče brvi nad bistro hčero planin odpravimo na sosednji breg, kjer se že takoj začne označena Soška pot, ki sicer ni naš cilj. Zapodimo se v breg in kmalu ugotovimo, da smo se malce zgubili.

Takoj nam je bilo jasno, da bomo danes resnično hodili po brezpotjih in bomo morali prav vsi imeti oči na pecljih, da ne spregledamo še kako dobrodošlih možicev ali kakršnekoli sledi, da gre za pot.





Po res pravem brezpotju nam vendarle nekako uspe priti na pravo pot, ki nas privede do slapu od koder se pot strmo povzpne do bližnjega melišča od koder nam lovska jeklenica pomaga preko skalnega skoka.




Pot nas potem pripelje nad prej omenjeni slap. Boj med kandidatoma se je vse bolj razvnemal in primorani smo bili enega postaviti na čelo kolone, drugega pa skoraj povsem na začelje. Kljub temu ukrepu je bilo v zraku čutiti skrajno napetost, oba sta bila tudi polna raznoraznih parol in kakor že dobro vemo, da politiki le in samo obljubljajo, se je to pokazalo tudi danes, saj sta nas zavajala s svojimi zgubljanji po poti, še dobro, da smo imeli v svojih vrstah strankarsko neopredeljene in izkušene stezosledce in smo ju zlahka ”prečitali” v njunem početju.

Po precej strmem gozdnem pobočju se naša četica cik-cak vzpenja proti prvemu cilju, proti Ušju, pot je zelo dobro posejana z možici in zato tukaj nismo imeli posebnih težav z orientacijo. Macesni so še vedno odeti v svoja najlepša zlata oblačila, a vidi se, da jih bodo kmalu povsem odvrgli.

Tukaj nas pozdravi tudi sonce in pri izhodu iz gozda se odpre veličasten pogled na Prisojnik in Triglav, v dolini pa se vidi Koča pri izviru Soče, pot iz Zadnjice proti Luknji, mulatjera proti Doliču in še in še….

Še malo in že smo na vrhu Ušja za katerega skupno ugotovimo, da se je prvotno skoraj zagotovo imenovalo Rušje, pa so mu lovcu pri čiščenju in žaganju ruševja, ko so si utirali pot navzgor, odžagali črko R.

Z vrha je čudovit pogled na Mojstrovke. Sledi manjši postanek za dobrote iz nahrbtnika. Predsedniška kandidata si zgolj zaradi prisotnosti objektivov sežeta v roke, vsekakor pa to ne pomeni konca njunega ostrega dvoboja.

Sonce naš še vedno greje, a vidi se, da iz zahoda prihaja oblačnost, svet postaja vse nižji. Hitro se odpravimo naprej, da še v dokaj lepem vremenu in dobri vidljivosti dosežemo končni cilj.

Tu se je pokazala vsa zahtevnost tega brezpotja, saj možicov ni več, pot skozi gosto ruševje kažejo le odžagane veje, ki so še kako dobrodošla markacija.

Skozi skoraj neprehoden svet se dobesedno plazimo pod rušjem, palice na nahrbtnikih se zatikajo in otežujejo prehod. Zaradi skalnatega sveta smo si že na Rušju nadeli tudi čelade. Konkretna strmina ne popušča, a mi vseeno strumno in pogumno nadaljujemo pot proti Plešivcu.

Ko smo že mislili, da je predsedniška kandidata zdelala strmina in plazenje po ruševju, se je pravi dvoboj šele začel. Ne boj, to je bilo skoraj mesarsko klanje.

Najprej se je Pahor fizično lotil Šarca in ga v hudi strmini napadel z iztegnjeno nogo, Šarc pa, nebodigalen, mu hitro odgovori in nanj v trenutku vrže precej veliko skalo, ki Pahorja sicer zgreši, odkotali se pa proti volilni bazi, ki malo nižje, nič hudega sluteč leze za njima, k sreči nikomur nič, konec dober, vse dobro.

Se je pa tudi tokrat pokazalo, da je več kakor dobro imeti na turi seboj tudi izurjeno gorsko reševalno službo. Enemu izmed udeležencev je namreč gosto rušje poškodovalo oko.






Bliskovita strokovna pomoč v obliki Bepanten kapljic, Nalgesina in kapljic iz ”domače lekarne” je bila takoj, učinkovito in bresebično nudena nesrečniku, ki je potem turo z malce slabšim in solznim vidom vseeno brez problemov opravil do konca.

Po plazenju skozi gosto rušje in prostem plezanju po prilično strmem terenu nas pot vendarle privede na cilj, no, pravzaprav šele na pol poti, cilj je vedno dosežen, ko se srečno vrnemo v dolino. Torej, Plešivec nas toplo sprejme, podamo si roke in si čestitamo ob novem osvojenem vrhu.

Tudi g. Pahor in g. Šarc tukaj delujeta že mnogo bolj kultivirano, napetost popušča, pravzaprav je ni več čutiti. Ker nas čaka še spust, ki ne poteka po isti poti kakor vzpon in je tudi ta brezpotje, pohitimo v dolino, saj želimo do izhodišča še pred nočjo.

Po spolzkem travnatem terenu sestopamo proti dolini. Tu se nam odpre pogled še na Trentski Pelc in Srebrnjak, ki kraljujeta nad Plešivcem, ta dva morda ”odgriznemo” kdaj drugič. Po s travo zaraščenih pobočjih nas pot pripelje do prelaza Staro Utro, kjer ob lovski koči Berebica naredimo še zadnji postanek in nato po stari vojaški cesti nadaljujemo pot proti dolini.

S ceste zavijemo levo in se spustimo v gost bukov gozd. Tu v grapi naletimo na prave zamete odpadlega listja, ki nam ponekod sežejo do pasu in še čez. Ne vem, če kakšen od deležencev prav v tej grapi ni vsaj enkrat padel v tolmun suhega listja, kar je povzročalo obilo smeha in tako je tudi prav.

Kmalu ”zašpilimo” klobaso, saj se priključimo na pot po kateri smo se tudi vzpenjali in v dolini že vidimo cesto, kar pomeni, da bo kmalu konec poti.

Ob lovski jeklenici se spustimo povsem v poden in po stezici, ki poteka ob Soči ponovno pridemo do viseče brvi, še hop čeznjo in že smo pri avtomobilih. Veseli in polni vtisov današnjega brezpotja se odpravimo nazaj čez Vršič.

Na poti proti domu, se v Dovjem ustavimo še v Hramu pri Aljažu, kjer ob pijači in prestah, s katerim nas je počastila rojstnodnevka Nevenka, sledi podrobna analiza poti. Nismo sedeli prav dolgo, saj se je kandidatoma za predsednika mudilo na soočenje na eno od komercialnih televizij.

Kakor vedno, je tudi današnja tura potekala v prijetnem vzdušju in ob snidenju smo si zaželeli, da se kmalu spet vidimo.

Za nami je lepa, poznojesenska sobota.

Spisal Matej