Palec, 19. 3. 2022

Palec  2.026 m
Zelenjak  2.024 m

Udeleženci: Katja, Stane, Gašper, Leopold, Nataša, Deja, Klavdija, Marjan, Antonija, Radovan, Alja, Jože, Jana, Tomaž, Sandi
Trajanje: 7 ur
Višinska razlika: cca. 1100 m
Dolžina: 11 km

Že običajen dostop na Palec iz krnice Suho ruševje je v zimskih razmerah kompleksna in zahtevna tura, odvisna seveda od vsakokratnih trenutnih razmer. Nas je pa že kar nekaj časa mikala ponovitev ture izpred šestih let, in sicer Palec »od zadaj«, skozi žleb s severne strani.

Ta zelo slikovit zimski dostop je v veliki meri odvisen od gostoljubnosti snežne podlage, ki zna biti precej muhasta, kar smo letos lahko večkrat preverili na terenu. Nekaj smo že izvedeli o razmerah v teh koncih, o samem žlebu pa ne prav veliko.

Tako kot pred šestimi leti je bilo tudi tokrat v načrtu tudi smučanje. A za spremembo smo tokrat zjutraj pustili en avto na Ljubelju. Za vsak slučaj, da Sandi lahko odsmuča na našo stran, če bi bile razmere v žlebu slabe.

Parkiramo na urejenem in označenem parkirišču v idilični dolini Poden / Bodental, sto metrov pod kmetijo in gostilno Podnar / Bodenbauer. Po čudoviti dolini so vsako zimo speljane in lepo urejene tekaške proge.

Te peljejo tudi v zatrep doline, pod severno steno Vrtače do Mlake / Märchenweise. Tu zapustimo markirano pot, ki zavije k Celovški koči in se usmerimo proti izteku lepo vidnega žleba, ki se zajeda med severna ostenja med Palcem in Zelenjakom.

Žleb ima nekaj sto metrov napete strmine, ki je med najglobljimi v Karavankah in je ne gre podcenjevati. Hodimo nekoliko bolj desno, sledeč komaj slutečim stopinjam. Sneg ni pomrznjen, zato se šele višje, na začetku melišča opremimo s cepinom in derezami.

Na zahodu se v soncu bohoti Svačica, ki je z naše, južne strani precej neizrazita in skrita gora. Melišče se vedno bolj zapira, pred nami pa so divje, mrakobne in razdrapane stene.

Nisem čisto prepričan, ali so bila res velika pomladanska znižanja glavni razlog, da sta Jana in Tomaž obrnila in šla preveriti ponudbo v bližnji trgovski center v predmestju Celovca. Upati je samo, da se teh zgledov ne bi nalezel še kdo v prihodnje. Kakorkoli, mi se nismo pustili motiti.

V nadaljevanju je bila strmina z vsakim korakom bolj konkretna, poskušali smo iskati najboljše stope. Podlaga je bila le delno  preobražena, mestoma se je sicer prediralo, a ne višje kot do kolen. Bistveno drugače, kot pred šestimi leti, ko smo gazili celoten žleb.

Tik pod vrhom nas pričaka sitna krušljiva desetmetrska stopnja, sicer opremljena s tenko jeklenice, ki pa je namenjena kvečjemu za varanje in ne za varovanje. Skalna stopnja se skokovito zoži v strm, podrt in na žalost kopen lijak. Živahnemu grušču se ni mogoče izogniti, kamen oplazi Antonijo.

Zato se odločimo, da po delih v skupinicah po dva, tri izplezamo skozi lijak. Iz senčne strani Alp pridemo na sončno stran, kjer si privoščimo prvi daljši odmor.  Nadaljnja pot gre v smeri letnega pristopa.

Strma, izpostavljena prečka pripelje na vršni greben, kjer se nam z vzhodne strani pridružijo lepo vidne stopinje iz grape Pomladni cvet. Na vrhu si ogledujemo bližnji Zelenjak. Tudi grapa Ipsilon in številni plezalci v njej so kot na dlani.

Previdno sestopimo nazaj do sedla in preštevamo kandidate za Zelenjak. Večinsko se vendarle odločimo za nadaljevanje, počaka le Sandi, ker ga čaka najlepši del ture, to je smučanje. Seveda se zaradi razmer v žlebu vsi odločimo za sestop na Ljubelj.

Pred tem se še z veseljem okrepčamo v prijazni koči na Zelenici. Na koncu se vsi skoraj istočasno zberemo na parkirišču na Ljubelju. Po degustaciji sedaj že kar zimzelenih dobrot, se odpeljemo le še na analizo ture v Tržič.

Spisal Marjan

Fotografije Marjan

Fotografije Gašper



Hoher Nock, 12.3.2022

Hoher Nock 1.963 m,
Gamsplan 1.902 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Maks, Grega, Gašper, Milena, Katja, Antonija, Klavdija, Tomaž, Deja, Matjaž, Jože
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1.400 m
dolžina: 10,7 km


Cilj marčevske ture gorniške skupine je bil sicer v planu že za lansko leto, letos pa nam ga je končno uspelo obiskati. Tokratnega izleta smo se še posebej veselili, saj je bil na vrsti obisk nove gorske skupine, vključno z njenim najvišjim vrhom.

Nabralo se je že kar lepo število obiskanih Alpskih skupin, to pa posledično pomeni več vožnje do izhodišča novih tur. Zato smo že ob 4-ih odrinili iz Šentvida proti severu, na senčno stran Alp.

V Celovcu se usmerimo na vzhod, v Judenburgu pa ponovno na sever do Triebna. Tam se priključimo na Pirnsko avtocesto, ki jo zapustimo kmalu za predorom Bosruck. Navigacija nas uspešno dostavi na izhodišče, to je pri lovski koči nad vasico Rettenbach.

Nahajamo se v narodnem parku Kalkalpen, ki leži v gorski skupini Zgornjeavstrijske predalpe / Oberösterreichische Voralpen, v zvezni deželi Zgornja Avstrija / Oberösterreich. Površina tega parka, ki letos praznuje 25 let, meri 21.000 hektarjev.

Obsega tako največje avstrijsko zaprto gozdno območje Reichraminger Hintergebirge, kakor tudi 20km dolg gorski hrbet pogorja Sengsen. Park nudi zatočišče številnim ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam, tu domuje tudi najstarejša bukev v Alpah.

Vsled tega markiranih poti ni veliko, planinske koče pa nobene. Gorniku, ki želi prehoditi celoten greben (Höhenweg Sengsengebirg), nudi edino zatočišče bivak Uwe Anderle na sedlu med vrhovoma Gamskogel in Hohsengs.

Usmerimo se na pot št. 463, ki se v serpentinah strmo vzpenja skozi Budergraben. Višje na izravnavi nas prehitita dva turaša, ki zavijeta proti melišču, mi pa nadaljujemo po grabnu strmo navzgor v smeri markirane poti.

Nad gozdno mejo se svet kontrastno odpre. Širna zasnežena zaobljena ruševnata pobočja zelo spominjajo na našo Komno, zato so pravi raj za turne smučarje. Markirana pot tu zavije v desno proti vzhodnemu grebenu.

Lepo vidne smučine v direktni smeri proti križu nas premamijo od prvotnega namena. Upamo, da bo sneg primerno trd, da le ne bi preveč zagazili, saj nam krplje zaradi strmine ne bi pomagale.

Začetek je kar obetaven, vendar strm, zato se kar takoj opremimo s cepinom in derezami. Višje se teren nekoliko položi, kar je ravno prav, da lahko malce zadihamo. Kljub nizkim temperaturam je na sončni strani gore kar toplo.

Strmina v zgornjem delu vedno bolj narašča, sneg je predelan in dobro drži težo. Zadnjih 30 metrov se postavi čisto pokonci in na vrh je dejansko treba izplezati.

Preseneti nas široka, mizasta, s travo poraščena ravnina, prav primerna za partijo petanke. Vreme je prav kičasto, vrh pa enkraten razglednik. 

Na jugu zlahka prepoznamo gorsko skupino Totes Gebirge, z Warscheneckom in najvišjim vrhom Großen Priel , na vzhodu pa prav tako slikovite vrhove Ennstalskih Alp.

Sestopimo v smeri markirane poti po vzhodnem grebenu. Na sedlu skočimo še na bližnji Gamsplan. Z vrha je lepo vidna prehojena pot, kakor tudi vršna strmina. Po bližnjicah sestopimo do priključka na markirano pot in po dopoldanskih sledeh do izhodišča.

Aktiv se je zopet izkazal, prijetno posladkani smo se odpeljali na analizo ture v Kokrico.

Spisal Marjan

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Relive



Weißeck, 5.3.2022

Weißeck 2.711 m

udeleženci: Janez, Srečko, Jana, Marjan, Gašper, Marko, Katja, Antonija, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Jože
trajanje: 10 h 45 min
višinska razlika: cca 1.450 m
dolžina: 17,8 km

Tokrat je zaradi vremenskih razmer kar nekajkrat odložena tura na Weissek, visok 2711 m, končno našla svoj termin.

Rano zjutraj smo se odpeljali skozi karavanški predor, brez posebnih kontrol zaradi korone, po avtocesti do odcepa za Katschberg, ki je priljubljeno smučišče, po izgledu hotelov cenovno višjega razreda.

Od tod so speljane žičnice levo in desno z lepo urejenimi progami, tudi na 2210 m visoki Aineck, ki smo ga tudi mi že osvojili. Spustili smo se do St. Mihaela v smeri Salzburga, vendar samo do konca mesta, kjer je odcep desno proti našemu izhodišču Riedingstal.

Parkirali smo in startali pri temperaturi -11 stopinj po spluženi sneženi cesti, ki se ni predirala. Hodili smo več kot eno uro po zelo ozki in skoro ravni dolini ob žuborečem potoku. Potem se dolina razširi.

Tu je tudi odcep za Mosermandl, 2680 m, kjer smo tudi že bili. Nas pa je pot vodila še naprej do zamrznjenega jezera, kjer je kar nekaj kočic, med njimi so tudi gostinski lokali.

Očitno je to poleti dobro obiskana lokacija, posebno v vročih dnevih. Ravninska pot se nadaljuje do velikega krmišča za divjad. Celoten prostor s številnimi krmilnicami so živali popolnoma steptale, vsepovsod so njihovi iztrebki.

Sem pa vodi tudi nešteto steptanih stezic z vseh smeri. Za nas se je tukaj končala ravnina. Markacij ni, tudi nobene sledi ni bilo pred nami. Tako smo kar  nekaj časa porabili za orientacijo.

Do sem smo hodili že skoraj dve uri. Navigacija nam je kazala smer, najbrž so tudi kakšne oznake, ki pa so bile skrite pod snegom.

Nadeli smo si krplje in se strmo vzpenjali po smrekovem gozdu. Kasneje smo našli sled  gorske poti, ki nas je pripeljala na čistino. Pokazal se nam je naš vrh na levi strani, vendar z neprehodno severno steno.

V daljavi smo zagledali del sedla, s katerega pelje grebenska pot proti vrhu. Do tega sedla pa je treba priti. Ni bilo oznak, ne sledi. Nadaljevali smo po desnem bregu, pogosto zelo strmo navzgor, pa tudi malo navzdol.

S krplji je bilo tako prečenje strmin zelo neugodno. Tak teren se je kar nekajkrat ponovil, dokler se ni odprl pogled na sedlo in smer do njega.

Kar nekaj ur smo že bili na poti, pa je bilo še vedno 500 višinskih metrov do vrha. Na sedlu smo krplje zamenjali z derezami, palice s cepinom, nadeli smo si čelade in pogumno naprej.

Sneg je bil na ozkem grebenu ponekod izpihan, drugje pa nanešen. Na nekaterih mestih so dereze škrtale po kamenju, drugod smo se ugrezali. Greben pa je dolg, v takih razmerah zelo dolg.

Četica se je malo raztegnila, a smo napredovali. Našega vrha od sedla naprej ni bilo videti. Ko pa se je pokazal pred nami, smo razočarani ugotovili, da ni pravi.

Od tu je bil viden pravi  s križem in še daleč v daljavi. V uteho nam je bilo, da na tem delu ni bilo videti večjih vzpetin.

Po sedmih urah je bil naš trud poplačan z rajskim razgledom na panoramo zasneženih vrhov okrog in okrog, bili smo direktno nad dolino izvira reke Mure.

Weißeck je najvišji vrh Radstaterskih nizkih tur. Počitek in okrepčilo je bilo res zasluženo. Sestopili smo na južni strani vrha po hudi strmini, ki smo jo premagovali vzvratno in s pomočjo cepina.

Vmes je bil tudi kamniti del, kjer cepin in dereze niso imeli dobrega oprijema. Nadaljevali smo po grebenu, nato pa smo se spet strmo spuščali proti severni dolini.

Kljub strmini je bilo večinoma malo snega, zato smo hitro napredovali. Ko smo prišli na položnejši teren, smo dereze zamenjali s krplji ter s pomočjo navigacije iskali najprimernejšo pot do izhodišča.

Prišli smo že v mraku, se spakirali, odpeljali pa že v temi. Hodili smo skoraj 11 ur in nekaj manj kot 18 kilometrov.

Spisal: Janez


Fotografije Tomaž

Fotografije  Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Srečko

Fotografije  Gašper

Relive

 

Malič, Dom na Šmohorju, 19.2.2022

Malič 936 m
Dom na Šmohorju 781 m,

PD Rašica
udeleženci: Neža, Katarina, Robi, Tomaž, Deja, Stane, Ivan
trajanje: 4 h 45 min
višinska razlika: cca 780 min
dolžina: 14 km


Odpravili smo se v Posavsko hribovje. Cilj sta bila vrh Malič in dom na Šmohorju. Vreme ni kazalo najbolje in morda se nas je tudi zato zbralo le 7 udeležencev.

Zbrali smo se v gostišču Hochkraut v vasi Tremerje, na jutranji kavi. Nadaljevali smo do Laškega in parkirali v bližini gasilskega doma. 


Če je vreme do sem še nekako držalo, je kmalu po začetku ture začelo rahlo deževati. Vzpenjali smo se čez rapotegnjeno vasico Debro in višje prišli v gozd pod Maličem.

Vmes je deževalo, izmenoma malo več in malo manj, a hudega nam ni bilo. Na razcepu smo se usmerili proti Maliču, da ga čimprej odkljukamo, kajti obetalo se je le še slabše vreme.

Malo pod vrhom smo prišli do vzletišča jadralnih padalcev. Od tu je lep razgled na Laško in na okoliščke hribe, a danes temu ni bilo tako.

Šli smo do vrha, ki zaradi anten tudi v lepem vremenu ni privlačen in se na kratko ustavili. Sestopili smo proti Šmohorju in se ustavili v koči.

Koča ima enako ime kot bližnja vas, vsemu skupaj pa verjetno ime daje cerkvica sv. Mohorja v vasi. V koči smo si privoščili toplo malico, nato pa sestopili proti Laškem.

Spet je deževalo malo več in malo manj, z rahlo tendenco vedno bolj. Prej kot v petih urah smo zaključili turo in se za konec ustavili še na analizi ture v gostilni Bezgovšek v Laškem.

Spisal Tomaž 

Fotografije

Relive