Creton di Culzei po Via ferrata del 50 Clap, 19.9.2020

Rifugio Fratelli De Gasperi 1.767 m,
Creton di Culzei 2.458 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci:  Gašper, Stojan, Marko, Marko, Nevenka, Tomaž, Igor, Matjaž
trajanje: 9 h 40 min
višinska razlika: 1.580 m
dolžina: 12,7 km

Dolgo je že načtrovana, Via fefrata del 50 Clap. In sedaj je prišla na vrsto. Skoraj se je že zapletlo, saj naj bi bila ferata zaradi podora zaprta.

Klic v kočo je razkril, da je res bil podor in je bila ferata kakšen teden zaprta. Vendar so težavo sanirali in ferata je ponovno odprta. Omenil je tudi, da ima v soboto popoldan v koči živo glasbo.

In smo šli. Preko Trbiža in Tumeča smo se zapeljali v dolino Pesarina, do tekaškega centra Pian di Casa. Goram na tem koncu pravijo Pesarinski Dolomiti, čeprav gre za Karnijske Alpe. V resnici imajo oboje, dolomitski izgled in karnijsko divjost.

Uro in četrt smo potrebovali do koče Fratelli De Gasperi, edine prave koče v Pesarinskih Dolomitih. Nadaljevali smo po prečki proti vzhodu, čez podrte grape, vse do odcepa za ferato.

Namestili smo si opremo in krenili v ferato. Ta je po uvodnem strmem delu v prvem delu precej lahka, težavnost pa se nato stopnjuje. Drzno je speljana čez naravne prehode. Je daljša in težja kot kombinacija Kopiščarjeve in Jubilejne poti v Prisojniku.

Mestoma je izredno izpostavljena in res atraktivno speljana. Na najtežjih mestih dosega težavnost C/D. Tudi ko že misliš, da je do vrha le še sprehod po vršnem pobočju, je tu še ena grapa v katero se je treba spustiti in na drugi strani splezati iz nje.

Dobre tri ure in pol smo bili v ferati in malo čez eno popoldan smo stali na vrhu gore Creton di Culzei. Razgled so motili oblaki, ki so se podili okoli, mir so motili Italijani, ki so ves čas hodili pred nami in so na vrhu neumorno čebljali.

Na vrhu pa se avantura še ne konča. Sestop do sedla Forca dell Alpino poteka po zahtevnem kaminu, kjer jeklenica je ali pa je tudi ni. Pleza pa se dvojko navzdol.

A tudi na Forca dell Alpino še ni konec. Tu sta dve možnosti. Ferata novejšega datuma, ki gre po steni sosednjega vrha Creton di Clap Grande ali pa grapa. Izbrali smo grapo in sestopali po podrtiji, kjer ni možno, da ne bi prožil kamenja.

K sreči je bilo podrtije kmalu konec in v lažjem svetu smo sestopili do koče. Živa glasba je res bila, pivo so tudi imeli. Oskrbnik pa je povedal, da je za sanacijo ferate poklical profesionalce. Obisk koče je namreč precej odvisen od tega da je ferata odprta.

Po zasluženemu pivu smo sestopili nazaj na Pian di Casa. Hitri smo bili, za vse skupaj nismo porabili niti 10 ur. In sedaj nas je počasi začel zanimati kronometer na Tour de France.

In nekje na poti smo izvedeli senzacionalno novico; "Pogačar je kralj Toura". Kar malo šokirani smo se pripeljali v Kranjsko Goro. Pri Martinu nas niso marali zato smo na analizo ture odšli  do picerije Gorenc v Kranju. Bili smo si edini, uspela nam je kraljevska tura.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Relive

 

Brennkogel, 12.9.2020

Brennkogel 3.016 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Dejan Č., Poldi, Ljuba, Juso, Dejan J., Katarina, Jan, Lea, Hedvika, Marko, Milena, Mihela, Tomaž, Jasna, Deja, Franc, Milojka, Vlado, Matjaž, Branko, Anita
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1.350 m
dolžina: 18,4 km


Dvakrat prestavljena tura je tokrat le prišla na vrsto. V predstavitvi je bila opisana kot nezahtevna, zato se je prijavilo kar 23 udeležencev. Med  tolikimi je prav  lahko tudi šibki člen, kar se je tudi zgodilo.

Višina 3.000 m le zahteva ustrezno fizično pripravljenost ne glede na zahtevnost. Z dvema kombijema in enim osebnim avtomobilom smo se odpeljali skozi karavanški predor do Špitala, se odcepili za Lienz in kmalu nato v dolino reke Möll do Heiligenblutta.

Od tod pa na poznano Grossglocknerstrasse, za katero je cestnina 37 € za osebna vozila. Odprta je od maja do oktobra, samo podnevi. Lepa gorska cesta ima številne serpentine, ki so oštevilčene, enako kakor naša vršiška cesta in označene z nadmorsko višino.

Kasneje smo spoznali, da je to raj za motoriste, ki so v skupini treh ali več skoraj nepretrgoma dirkali gor ali dol. Mi smo parkirali na višini 1900 m. Zaradi načrtovane krožne ture smo dva kombija prepeljali na mesto povratka, ki je okoli 7 km proti zahodu pri planinskem domu Grossglocknerhaus.

Ko se je vozniška ekipa vrnila, smo startali čez cesto, sprva strmo navzgor, vendar se je steza kmalu položila in nadaljevala po široki pašni planini. Na levi smo v daljavi videli brzice in slapove potoka, ki se v dolini izliva v reko Möll. Pot je položna, le tu in tam je kakšin strmejši klanček.

Voda buči, levo pa drvijo motoristi in avtomobili proti sedlu Hochtor. Tudi mi bi se lahko pripeljali do prelaza in prihranili 600 višinskih metrov. Prelaz je na višini 2505 m, cesta se nadaljuje v kratkem predor, nad njim pa je nekaj deset metrov višji greben, ki loči pokrajini Salzburg in  Koroško.

Pred predorom smo napravili kratek premor. Tu je tudi restavracija in trgovina s spominki. Nadaljevali na vrh grebena, kjer se odpre razgled na sosednjo dolino, po kateri teče reka Salzach, in poznano smučarsko središče Kaprun.

Od tod dalje je zelo dolgo prečenje na višini okrog 2600 m, s krajšimi vzponi in spusti. Steza je za to višino zelo lepa, le v enem delu je plaz z navaljenimi skalami in ploščami, kar zahteva precej pazljivosti. Tako smo se že precej približali vznožju našega vrha. 

Za krajši čas smo se ustavili. Nato je do 2800 m blažja strmina, naprej pa grebenska strma pot do naslednjega vzhodnega grebena. Še krajši spust in končno vzpon na 3018 m visoki vrh Brennkogl. Za pot smo potrebovali 4 ure in 35 minut. 

Kljub lepemu vremenu so se medtem vrhovi že zavili v meglo, tako da razgleda ni bilo. K sreči smo takrat, ko smo se vzpenjali in je bila vidljivost zelo dobra, lahko z vzhoda občudovali bližnji Grossglockner, njegov ledenik, in ostale vrhove v tej skupini.

Nameravali smo osvojiti še 3027 m visoki Spielmann, zato smo se spustili na 2800 m in nadaljevali proti zahodu. Pri prečenju pod vrhom Kloben sno naleteli na ledeni snežni plaz. Pri tako številni druščini, z letno opremo, bi bilo neodgovorno nadaljevati pot. 

Še posebej zato, ker sta bili tudi naprej v daljavi vidni dve snežišči, kateri bi morali prečiti. Zato je vodnik odločil, da smo se vrnili po poti vzpona. To pa je porušilo načrtovani prihod v kraj, kjer sta čakala oba kombija. 

Da bi izgubili čim manj časa, so štirje gorniki pohiteli naprej do vozila, ki smo ga pustili na začetku poti, se odpeljali po kombija in se z vsemi tremi vozili pripeljali do prelaza Hochtor, kjer je že čakala ostala skupina.

Ker se nismo povzpeli na drugi vrh, smo imeli dovolj časa, da smo se ustavili na platoju pod ledenikom Grossglockner. Na vrhu štirinadstropne garažne hiše smo bili poplačani s čudovitim razgledom na mogočno goro  in ledenik pod njo. 

Spodaj v restavraciji smo si privoščili pivo za 4,60 €. Nato smo se spakirali in odpeljali proti domu. Za turo smo potrebovali 8 ur in 1.400 višinskih metrov. Analizo pa smo naredili v gostilni Gorenc na Zlatem polju v Kranju.

Spisal: Janez  

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

 

Lenkstein, 5.9.2020

Lenkstein / Sasso Lungo 3.236 m,
Fenneregg 3.123 m,
Rosshorn 3.068 m,
Patscher Hütte 1.685 m

Gorniška skupina PD rašica
udeleženci: Janez, Aleš, Marjan, Poldi, Gašper, Marko, Anja, Katja, Tomaž, Igor, Matjaž
trajanje: 10 h 30 min
višinska razlika: 1.800 m
dolžina: 21,3 km

Prišla je prva tura novega vodnika Gorniške skupine PD Rašica. Nov pa ni bil le vodnik, temveč tudi alpska skupina.

Šli smo na jugozahodni konec Visokih Tur, v skupino Rieserferner / Gruppo delle Vedrette di Ries. Ta se pretežno nahaja v Italiji, le njen manjši del je v Avstriji.


In v avstrijski konec smo bili namenjeni mi. Spet vožnja v Lienz, kje smo zavili desno v Iseltal. Po 20 km smo v kraju Huben zavili v dolino Defereggen.

Zapeljali smo se precej globoko v dolino, do parkirišča na planini Patscher na višini 1.685 m. V krasnem sončem jutru smo začeli pohod. Sprva smo hodili po kolovozu, vse do spodnje postaje tovorne žičnice.


Ta vozi tovor do koče Barmer (2.610 m). Kočo smo v povratku nameravali obiskati tudi mi. Z višino so se odpirali vedno leši razgledi, pred nami je kraljeval prvak skupine, Hochgall / Monte Collalto (3.426).

Tudi kočo Barmer smo vedni olepše videli, a bila je precej iz poti. Prišli smo razpotja poti, kjer so ostanki stare koče Barmer, ki jo le leta 1956 porušil snežni plaz. Po pavzi smo zavili desno proti sedlu Rosshorn / Rosshornscharte.


Tu smo zavili levo proti sedlu Lenkstein / Lenksteinjoch. Pojavile so se prve krpe snega, saj je nekaj dni prwej tu snežilo.

Na sedlo Lenstein smo pokukali v Italijo in po mejnem skalnem grebenu poplezavali do vrha Lenksteina. Razgledi naokoli hudi, na jugu Dolomiti iz nove perspektive, na severu skupina Venediger iz nove perspektive in v daljavi Karnijci in Julijci iz nove perspektive.

Pod nami je bilo na severni strani ledeniško jezero. To nima imena, kar ni čudno, saj se dejansko še formira s taljenjem ledenika in ni staro več kot nekaj desetletij.

V planu smo imeli dva tritisočaka, pa se je izkazalo, da lahko nazaj grede poberemo še enega. Rečeno, storjeno. Iz sedla Lenstein smo skočili še na Fenneregg, slabih 100 m nad sedlom.

Ta ima na vrhu namesto križa le nek štrcl, ki je bil po mnenju fotografskih navdušencev preveč beden, da bi se slikali z njim.

Sestopili smo na sedlo Lenkstein in nato še do sedla Rosshorn in se vzpeli še na istoimenski vrh. Sestopili smo nazaj na sedlo in proti koči Barmer.

Že smo se videli v koči s pivom v roki a nam je trojček tritisočakov vzel to možnost. Porabili smo preveč časa za ovinek do koče Barmer.

Sestopili smo po poti pristopa, po pravljični dolini Patcher, tako pravljični, da v njej morda prebivajo škratje.

Tudi potok v dolini se imenjuje Patcher, kot tudi koča v kateri smo si privoščili tisto manjkajoče pivo. Nato pa smo sedli v avto in kombi in se odpeljali do picerije Gorenc, kjer smo imeli analizo ture.

Novi vodnik se je izkazal, nova alpska skupina pa tudi.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Anja

Fotografije Gašper

Fotografije Matjaž

 

Raziskovanje Sarntalskih Alp, 20. - 23.8.2020

PD Rašica
udeleženci: Alenka, Marjan, Poldi, Jan, Gašper, Marko, Milena, Tomaž, Deja, Matjaž, Branko

1. dan

Sarner Weißhorn (tudi Penser Weißhorn) / Corno Bianco di Pennes 2.705 m
Alpenrosenhof Penserjoch 2.211

trajanje: 4 h 40 minut
višinska razlika: cca 610 m
dolžina: 10,7 km
 

Vsakič, ko smo se vozili okoli Brixna, Bolzana in Merana smo jih gledali. Vozili smo se tudi že skozi njih. Sarntalske Alpe. Nimajo tritisočakov, nimajo modnih vrhov.

Zaradi navidezne nezanimivosti tudi niso preveč poznana alpska skupina. A že med vsemi temi vožnjami skozi in mimo njih je zorela ideja o obisku te skupine. Predvsem zaradi njih samih, a tudi zaradi obeta razgledov na njihove eminentne sosednje skupine.

In smo šli. V četrtek ob 5h zjutraj smo se vsedli v kombi in avto. Kot bi mignil smo bili v petih urah v Sterzingu / Vipiteno. Tu smo zavili na cesto proti prelazu Penser Joch / Passo di Pènnes na 2.211 m. Tu smo imeli rezervirano prvo prenočišče in tu je bilo izhodišče dveh naših tur.

Prvo turo smo imeli takoj po prihodu, Sarner Weißhorn. Zaradi markantne piramidaste oblike mu pravijo Matterhorn Sarntalskih Alp. Pa smo šli, na Weißhorn in Matterhorn hkrati. 

Če vzamemo, da Penser Joch na severu nekako prepolovi skupino na zahodni in vzhodni greben, smo začeli z zahodnim grebenom Sarntalskih Alp.

Po južnih pobočjih smo se približali Weißhorn. Na teh južnih pobočjih izira reka Talfer / Talvera, glavna reka Sarntalskih Alp. 

Uro in pol smo rabili, da smo prišli do sedla Gerölljoch. Od tu do vrha je nekaj jeklenic in nekaj poplezavanja I. stopnje. Kakšne pol ure smo rabili do vrha in letvico najvišje točke izleta postavili na 2.705 m.

Razgledi z vrha so bili fantastični. Občudovali smo lahko Habicht izpred 14 dni in ostale vrhove Štubajskih Alp, Zillertalske Alpe, Dolomite, oba grebena Sarntalskih Alp in Otztalske Alpe.

Sestopili smo po poti pristopa in se vrnili na Penser Joch, kjer je večina zaključila s programom za ta dan. Voznika pa sva premaknila en avto v Durnholz / Valdurna. Manever tja in nazaj traja slabo uro in pol, čeprav v zračni črti Durnholz ni tako daleč.

Z večerjo smo sklenili dan in legli k počitku. Alpenrosenhof Penserjoch je bolj hotelček kot koča, kar se je poznalo tudi na sobah, te so dvo ali štiriposteljne.

 

 

Fotografije Tomaž, 1.dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Relive


2. dan

Astenberg / Monte Laste 2.367 m,
Niedereck / Dosso Basso 2.304 m,
Tatschspitze / Montaccio 2.526 m,
Tagewaldhorn / Corno di Tramin 2.708 m,
Marburg-Siegener Hütte / Flaggerschartenhütte / Rifugio Forcella Vallaga 2.481 m

trajanje: 8 h 20 minut
višinska razlika: cca 1.350 m vzpona, 1.100 m sestopa
dolžina: 14,6 km
 

Po zajtrku nas je čakalo prečenje dela vzhodnega grebena Sarntalskih Alp. Naš končni cilj je bila koča s tremi imeni, Marburg-Siegener Hütte / Flaggerschartenhütte / Rifugio Forcella Vallaga, mi smo jo poimenovali Mariborska koča.

Do tja je možno priti v štirih urah ali pa pobrati še nekaj dvatisočakov ob poti, kar turo precej podaljša. In to je bil naš cilj, prečenje prek vrhov.

V jutranjih meglicah smo najprej obiskali Astenberg. To je travnati vrh, kjer nas je pričakalo sonce in čudoviti razgledi naokoli. Nadaljevali smo na Niedereck, ki je že malo z direktne poti proti Mariborski koči.

Še bolj s poti je Tatschspitze, ki smo ga preimenovali v Tatsch screen. Ta vrh je že bolj skalnat in precej razgleden. Pri tem so nas sicer malo ovirale meglice, ki so se podile okrok nas.

Vrnili smo se na povezovalno pot, ki se v nadaljevanju precej spusti in nato spet dvigne. Čez čas smo prišli do razcepa, kjer gre direktna varianta na sedlo pod Hörtlahner Spitze in potem do koče.

Mi smo ubrali variant, ki gre naokoli čez vrh Tagewaldhorn. Vrh je precej skalnat, pot dosega dobro enko. Letvico izleta smo dvignili za tri metre, na 2.708 m. Sestopili smo na drugo stran in prišli pod sedlo pod Hörtlahner Spitze.

Obiskati smo želeli tudi ta vrh, ki pa je brezpoten in nismo našli pravega prehoda na vrh. Ker smo bili že 8 ur na turi in smo obiskali že 4 dvatisočake, smo sklenili, da je dovolj.

Sestopili smo do Mariborske koče, idilične visokogorske koče, ki stoji ob jezeru Flaggersee / Lago di Vallaga in pot vrhom Jakobsspitze.

V koči imajo zanimiv način varčevanja pri pomivanju krigl. Na krigle smo dobili nalepke na katere smo napisali svoje ime. Tako je bilo tisti večer prihranjenih kar nekaj krogov pomivanja.
 

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Relive


3. dan

Jakobsspitze / Cima di San Giacomo 2.741 m,
Hirzerhütte 1.983 m

trajanje: 4 h 35 minut
višinska razlika: cca 320 m vzpona, 1.220 m sestopa
dolžina: 9,6 km
 

Po zajtrku smo krenili na pot. Prvi cilj je bil Jakobsspitze. Ob pol devetih zjutraj smo že stali na 4. najvišjem vrhu Sarntalskih Alp in letvico izleta pomaknili na 2.741 m.

Jakobsspitze je izreden razglednik. Poleg razgleda po celotnih Sarntalskih Alpah smo videli vse okoliške skupine in kup oddaljenih, videli smo polovico vzhodnih Alp.

Najbolj fascinanten pa je bil razgled na Dolomite, ki smo jih videli praktično v celoti. Težko je z besedami opisati te razglede, ki so bili zaradi meglic v dolinah le še bolj pravljični.

 

 


 

Težko je bilo tudi oditi z vrha. A imeli smo še precej dela ta dan, pa še popoldanske nevihte smo morali prehiteti in tako smo se počasi odpravili v dolino. 

Kmalu smo se spustili v oblačnost in doživeli še en naravni fenomen, glorijo. Glorija je optični pojav, ki ga lahko opazujemo na zgornji meji oblakov ali megle. 

Okoli opazovalca ali njegove sence se pojavijo raznobarvni krogi, ki nastanejo zaradi uklona sončne svetlobe pri prehodu skozi vodne kapljice. Pomembno je, da ima opazovalec sonce za seboj. Krogi so videti kot avrično polje. Ponekod pojavu rečejo tudi svetniški sij ali Budova svetloba.

Kar dolgo smo strmeli v svioje svetniške sije preden smo nadaljevali sestop v megli. A megla se je kmalu razkadila, naredil se je lep sončen dan.

Sestop ni razočaral saj smo imeli precej časa razgled na Durnholz in njegovo jezero. Sestopili smo prav do jezera in ga obšli po njegovi gozdnati strani.

Kombi smo imeli parkiran malo pod jezerom, saj je v zgornjem delu doline promet dovoljen le domačinom in gostom nastanitvenih in gostinskih objektov.

Voznika sva se odpeljala na Penser Joch po avto, nato pa smo se vsi skupaj odpeljali po Sarntalu na jug, do Bozna / Bolzano. Zavili smo proti Meranu, tu pa v dolino Passeier / Val Passiria.

V krajo Saltaus / Saltusio smo parkirali in se vkrcali na Hirzer Seilbahn, gondolo, ki nas je pripeljala na Klammeben (1.976 m). Od tu je bilo le 10 minut do naše zadnje koče, Hirzerhütte.

Namestili smo se v koči in si zunaj privoščili pivo. Nismo ga še spili do konca, ko smo morali pred nevihto zbežati v notranjost koče. Kar dobro je lilo, padala je tudi sodra.

Vreme se je med večerjo umirilo in tudi za naslednji dan je do popoldneva kazalo odlično. 

 

 

Fotografije Tomaž, 3. dan

Fotografije Marjan, 3. dan

Relive


4. dan

Hirzer / Punta Cervina 2.741 m,
Hönigspitze 2.695 m

trajanje: 5 h 25 minut
višinska razlika: cca 900 m
dolžina: 9,6 km


Po zajtrku smo krenili proti Hirzerju. Pot pristopa je bila po krnici nad kočo. Tik pod sedlom je pot speljana skozi prehode v steni. Tu je nekaj jeklenic, bilo pa je tudi nekaj ostankov sodre.

Na sedlu Obere Scharte / Giogo Piatto nas je pozdravilo sonce. Tu smo zavili levo in po izpostavljeni prečki prišli pod vrh Hirzerja. 

V nadaljevanju je bil kar konkreten kos poti pokrit s ploščami pomrznjene sodre. V akcijo je stopila zimska služba in razbila plošče ter očistila pot.

Skladno s časovnico smo prišli na najvišji vrh Sarntalskih Alp im 4. »2.700-tak« na tem izletu. Razgledi spet čudoviti, poleg vrhov vse naokoli je pod nami ležal Merano in zahodno od njega pa dolina Vintschgau / Val Venosta.

Sestopili smo nazaj do sedla, tu pa podaljšali do vrha Hönigspitze. Z njega smo sestopili po zahodnem grebenu, ki se kar vleče in vleče.

Ko smo le prišli z grebena smo bili hitro na zgornji postaji gondole Klammeben in s tem končali pohodni del izleta. Po krajšem postanku smo se zapeljali v dolino.

Odpeljali smo se v Merano in od tam do pivnice Frost na kosilo. Pivnica je vedno nabito polna a odlično organizirana. Po kosilu smo se odpeljali proti domu z vmesnim postankom v trgovini z napolitankami v Sillianu.

Sarntalske Alpe so nas navdušile. Čudoviti vrhovi, doline, kjer je še tako strm travnik pokošen, manj turizma kot kje drugje in razgledi, da osupneš. Izlet za sladokusce.

Spisal Tomaž

 

 

Fotografije Tomaž, 4. dan

Fotografije Marjan, 4. dan 

Relive

Fotografije Gašper

Fotografije Matjaž

Fotografije Marko