Votlo Sleme, 9.9.2017

Votlo Sleme 2029 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Klavdija, Kristina, Srečo, Maks, Brane, Janez
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m
dolžina: 13,5 km


Watzmann v Berchtesgadenskih Alpah v Nemčiji naši gorniški skupini ne dovoli stopiti na njegov vrh. Že tretjič so nam vremenske razmere celo s sneženjem preprečile ta vzpon. Namesto tega je bilo izbrano Votlo Sleme visoko 2029 m v Martuljkovi skupini, po brezpotju. A tudi za Julijce so meteorologi napovedovali slabo vreme.

Osem udeležencev se nas je z dvema avtomobiloma odpeljalo proti Kranjski gori. Ustavili smo se naprej od Mojstrane, na parkirišču za starim železniškim mostom, kjer je danes speljana kolesarska steza. Nameravali smo prehoditi krožno pot s povratkom v Mojstrano.

Zato je bilo treba eno vozilo odpeljati tja, kamor naj bi se popoldne vrnili. Ko smo bili vsi zbrani, smo se odpravili preko mostu čez Savo Dolinko, desno do table Triglavski narodni park.

Nadaljevali smo desno do potoka in ga prečili, nato pa po prijetno mehki stezi, na debelo posuti z listjem. Kmalu smo prišli do prve močne strmine, ki jo vsaj malo ublažijo serpentine.

Po uri in pol hoje skozi gozd, smo prišli do slapa Skočniki, ki pa očem ni dosegljiv, le slišali smo njegovo bučanje. Nekoliko višje smo strugo prečili proti levi strani in prišli do platoja z lovsko kočo.

Po stezi sodeč sem lovci večkrat prihajajo, saj je steza naprej komaj opazna. Orientacija pa zahtevnejša. Sledil je krajši vzpon , nato pa spust v grapo, ki nam je vzela kar nekaj časa. Po opisu je treba tukaj prečiti grapo, njen breg pa je zelo strm in krušljiv ter težko prehoden.

Razporedili smo se po dolžini grape in iskali možne prehode. Našel ga je, kdo drug, kot naš vodnik, ki se je postavil na najnižje mesto. Očitno bi se morali v grapo spustiti še malo nižje.

Od tod dalje se je strmina postavila čisto pokonci. Povsem navpično smo se morali vzpenjati večinoma med ruševjem, ki nam je bilo celo v pomoč na strmem in spolzkem terenu. Prišli smo pod steno in jo obšli po desni strani.

Nadaljevali smo, še vedno strmo navzgor, po kratkih serpentinah do manjšega sedla na 1500 m. Samo kratek čas za okrepčilo, nato pa spet zelo, zelo strmo navzgor.

Pokazale so se rdeče pike, katerim smo sledili po spolzkem gozdnatem, delno travnatem terenu, čez ruševje in goščavo do grebena, kje se nam je odprl razgled na okoliške vršace in na naš ciljni vrh.

Videti je bil blizu, toda morali smo prehoditi še kar nekaj spustov, prehodov in neugodno ruševje. Po nekaj, tudi zelo strmih delih smo prišli na 2029 m visoko Votlo sleme. Od začetka vzpona je minilo 4 ure in 30 minut.

Vrh je poraščen z borovim ruševjem. Vmes je le nekaj kvadratnih metrov golega prostora, bilo je ravno zadosti za našo skupino. Odprl se nam je zelo lep razgled na celo verigo Karavank, proti jugu so vrhovi vzhodnih Julijcev, proti zahodu pa bližnje Vrtaško Sleme in mogočna Kukova špica.

Ta dva vrhova sta zastirala pogled na osrednje Julijce. Začelo je rahlo deževati, zato smo se primerno oblekli in opustili misel, da bi se vzpeli še na Vrtaško Sleme. Ob borovcih in preko njih smo se spustili na sedlo, od tod pa na markirano pot, ki pride sem iz Mojstrane.

Kmalu pa je prenehalo deževati, celo sonce je posijalo. Pospravili smo dežno opremo  v nahrbtnike in se strmo spustili na planino Njivice. Potem smo hodili skoraj po ravnini  pod Vrtaškim vrhom in spet močnejši spust na Vrtaško planino, 1462 m, s pastirsko kočo.

Živina je že v dolini, zato je bila tudi koča zaprta. Klopce pred njo smo izkoristili za krajši počitek, jesenski sončni žarki so nam postanek še polepšali. A nič ne da nič, morali smo naprej, saj nas je čakalo še 800 m spusta.

Sprva je pot še ravninska, nato pa se naklon zelo poveča, občasno tudi zelo močno. To je tudi pot, po kateri vodijo živino na planino pa tudi nazaj v dolino. Kako lahko živali premagujejo tako strme in skalnate predele, posebno navzdol, si ne znam predstavljati.

Za povratek smo porabili 2 uri in 40 minut, za celotno turo pa 7 ur in 30 minut. Višinska razlika je 1350 m. Kljub slabi napovedi smo imeli na vzponu primerno vreme, razen samega začetka pa na spustu celo lepo vreme.



Avtomobila sta bila na različnih mestih. Večina se nas je odpravila peš do gostišča Danica pri spomeniku Jakobu Aljažu v Dovjem, šoferja pa sta nato pripeljala še vozili.  Spet smo se razdelili v dve skupini in odpeljali  na analizo ture h Gorjancu v Kranj.

Spisal: Janez

Wilder Kaiser, 25.-27.8.2017

Bergdoktorhaus 850 m,
Anton Karg Haus 829 m,
Hans Berger Haus 936 m,
Kleine Halt 2.116 m,
Gamshalt 2.291 m,
Ellmauer Halt 2.344 m,
Unteres Gamskarköpfl 1.975 m,
Gamskarköpfl 2.040 m,
Sonneck 2.260 m

udeleženci: Sabina, Nina, Matej, Jana, Marjan, Maks, Leopold, Sašo, Maja, Nevenka, Tomaž, Ivan
skupno trajanje: 27 h
skupna višinska razlika: cca 4.150 m
skupna dolžina: cca 55 km


Ko smo se leta 2013 na poti na Bettelwurf pripeljali v z zelenimi hribi obdani Kitzbühel, nam je prvič v oči padlo skalno gorovje v daljavi na severu.

To je majhna alpska skupina Kaisergebirge, ki se deli na dve podskupini, nižjo Zahmen Kaiser in višjo ter bolj znano Wilder Kaiser. In sem smo bili namenjeni tokrat.

Wilder Kaiser je tudi gorska kulisa za nadaljevanko Gorski zdravnik. Tako smo se na poti proti Kufsteinu ustavili še v Ellmau, da si pogledamo prizorišče nadaljevanke.

V samem Ellmau sicer ni nobenih lokacij, malo nad vasico pa je ordinacija gorskega zdravnika, kjer vas pričakajo gneča, kartonasti dr. Gruber in malce kičasti spominki.

Mi smo se sprehodili še malo višje, kjer se odpirajo res lepi razgledi na Wilder Kaiser. Videla sta se tudi dva naša cilja, Ellmauer Halt in Sonneck.

Vrnili smo se v Ellmau in se zapeljali še v vasico Going am Wilden Kaiser, pogledat zunanje lokacije gorskega zdravnika. Gostilna Wilder Kaiser ni obratovala, lastnica pa je le kartonasta.

Odpeljali smo se naprej, do našega izhodišča, mesteca Kufstein. Parkirali smo na obrobju in si oprtali težke nahrbtnike. Čakalo nas je dve uri in pol hoje po dolini Kaiser, do naših koč.





Imeli smo namreč dve, 10 nas je prenočevalo v koči Anton Karg Haus,

dva pa cca 100 m višje v koči cca Hans Berger Haus.










Zjutraj nas je čakala najdaljša tura izleta. Deseterca nas je odšla do zgornje koče po preostala dva. Nismo pobrali le niju temveč tudi krajšo ploho in tako smo v zgornji koči malo vedrili.

Dež je hitro ponehal in ko smo v temi našli še pravo pot, se je začel pohod proti sedlu, ki smo ga prešnji večer zaradi rahle podobnosti krstili za Kamniško sedlo.

Tri urice smo rabili do nekakšnega vmesnega sedla, kjer je bil vstop v ferato Kaiserschützen, ki je težavnosti do C. Sprva sledi lažji del do grape po kateri smo prišli med vrhova Kleine Halt in Gamshalt.

Najprej smo skočili na Kleine Halt. Tisti dež od zjutraj je bil že zdavnaj zgodovina in sedaj smo se kopasli v soncu.

Sestopili smo nazaj do razcepa in po težjem delu ferate nadaljevali pod stenami Gamshalta in tako prišli na drugo stran gore na sedlo med Gamshaltom in Ellmauer Haltom.

Najprej skok na Gamshalt in potem še na glavni cilj dneva Ellmauer Halt. Ta je z 2.344 m najvišji vrh Wilder Kaiser in tako tudi celotne skupine Kaisergebirge.

Na vrhu je bila kar gneča, saj na vrh pripelje tudi pot iz Ellmaua, oziroma planine Wochenbrunner nad njim. Zaradi gneče sploh nismo prišli do slikanja s križem in smo gasilsko naredili na skala nasproti njega.

Tudi mi smo sestopili na drugo stran iz katere so prihajale množice, saj je zgornji del skupen z našo krožno potjo. Gre za ferato Gamsängersteig težavnosti B/C, ki se konča pri našem razcepu.

Na odepu smo zavili proti sedlu Rote - Rinn in od tam sestopali po zoprnem grušču, vse do prijetnejšega melišča.

Po melišču smo kmalu prišli do jutranjea odcepa v ferato in s tem zaključili krožni del ture.

Le še sestop do koč nas je čakal, vleklo se je in vleklo do piva v zgornji koči. Tu smo naredili načrt za naslednji dan.

Zaradi težav z roko sta se spontano formirali dve skupini, ena za v težjo ferato in ena za normalko na Sonneck




Kar je bilo kar pametno. Že po težavnosti današnje ferate smo sklepali da bodo težki odseki več kot samo D.

Tako smo naslednje jutro vsi skupaj štartali od spodnje koče. Dobri
dve uri smo rabili do vstopa v ferato Kufsteiner. Šesterica se je opremila in vstopila v ferato, druga šesterica pa je krenila po normalki.

Ferata se konča na Unteres Gamskarköpfl, mormalka pa gre okoli na drugo stran in potem naprej na Gamskarköpfl, kjer smo zagledali naše kako se pnejo navpično, če ne celo previsno po ferati.

Mi smo nadaljevali naprej in po štiri urah in pol prilezli na vrh Sonnecka in malo pred tem videli naše na vrhu Unteres Gamskarköpfla.

Kmalu so sestopili in tudi mi smo jim sledili, ter med potjo ugotovili, kako hitro se človek izgubi v hribih brez vodnika.

Vsi skupaj smo se spet dobili v koči Anton Karg Haus, kjer so prva skupina povedala da v ferati ni bilo heca. D+ so rekli za najtežja mesta, če ne celo mali e.

Nato smo spakirali vso kramo, ki smo jo pustili v koči, malo pomalicali in imeli krajšo slovesnost, ker se je nekomu bližal jubilej.

In potem malo mučen sestop do Kufsteina, sestop, ki gre tričetrt časa rahlo navkreber in na koncu po strmih stopnicah priletiš v nevihti v Kufstein.

Zadnje pol ure je namreč grmelo in potem zadnjih 5 minut lilo kot iz škafa. Ampak saj je bilo v programu, da bo v nedeljo ob sestopu najbrž dež, tako da nekih pritožb ni bilo.

Še vožna v Ljubljano in zaključek izleta. Spet nam je uspel presežek.

Spisal Tomaž






Dolomiti, 12.-15.8.2017

Sass di Stria / Hexenstein 2.477 m,
Rifugio Contrin 2.016 m,
Cima Ombretta 3.011 m,
Sasso Vernale 3.058 m,
Rifugio Passo Principe / Grasleitenpasshütte 2.600 m,
Kesselkogel / Catinaccio d'Antermoia 3.004 m,
Punta de Larsech 2.891 m


udeleženci:  Marja, Niko, Meta C., Matej, Silva F., Maks, Mili, Ada, Jožica, Silva J., Andreja, Tanja, Stojan, Vasja, Alenka, Rok, Irena, Marjan, Mihela, Tomaž, Meta Š.,  Bojan, Gabrijela, Izidor, Ivan
skupno trajanje tur: 29 h
skupna višinska razlika: cca 3.650 m
skupna dolžina: 55 km

Izlet v Dolomite na Ferragosto za 25 udeležencev. Kar drzno, a če koči rezerviraš že marca, tudi to gre. Potrebno je še nekaj sreče z vremenom in še nekaj na cesti in tokrat smo res imeli obe sreči.

V soboto ob 5h zjutraj smo s tremi kombiji krenili iz Šentvida. Dva kombija sta šla direktno na kavo v OMV Radovljica, tretji pa je ubral še medkrajevno linijo Šentvid - Labore - Lesce - OMV Radovljica in pobral še štiri udeležence.

Po jutranji kavi smo krenili na pot in na platoju pred predorom Karavanke naleteli na 200 metersko kolono. Ni trajalo dolgo in prebili smo se skozi predor in nadaljevali z gladko vožnjo do postanka v Lienzu.

Nadaljevali smo proti Dolomitom in čez Cortino d'Ampezzo prišli na prelaz Falzarego. Ker je vožnja do sem potekala gladko, smo imeli čas za dodatno turo. Sass di Stria (nemško Hexenstein) je dvatisočak, ki se strmo dviga direktno nad prelazom Falzarego.

Če pa se zapelješ proti bližnjemu prelazu Valparola, dobi vrh bolj položno obliko. Parkiranje za tri kombije, ena od konkretnejših skrbi na tem izletu, je na že precej polnem parkirišču uspelo in zagrizli smo v breg.

Slabo uro smo rabili do 2.477 m visokega zelo razglednega vrha, kamor vodi precej zanimiva pot po rovih iz 1. svetovne vojne, saj je ravno tu mimo potekala fronta.

Sestopili smo nazaj do parkirišča, nekateri pa smo skočili še v kočo Valparola pogledat kakšen kapučino imajo.

Z vožnjo smo nadaljevali skozi Arabbo, prelaz Pordoi, Canazei, vse do našega izhodišča Alba di Canazei. Na sprva polnem parkirišču smo uporabili taktiko prežanja na odhajajoče, poznano iz naših nakupovalnih centrov in tako uspešno parkirali kombije.

Spakirali smo vso potrebno opremo in krenili proti koči. Uro in tričetrt smo rabili do našega doma za dve noči, koče Contrin na višini 2.016 m v idiličnem dolomitskem okolju.

V nedeljo zjutraj smo v popolnma jasnem vremenu začeli z najbolj konretno turo izleta. Dve uri smo rabili od koče do sedla Ombretta ki ločuje južno steno Marmolade od našega prvega vrha. Še dobra ura in v res kičastem vremenu smo stali na prvem tritisočaku našega izleta, Cima Ombretta (3.011 m).

Razgledi fantastični na vse strani, sploh pogled na mogočno južno steno Marmolade. Sestopili smo na drugo stran in po meliščih prišli do ferate Sasso Vernale. Opremili smo se s plezalnimi pasovi in samovarovalnimi kompleti in sestopuili po ferati.

Precej navpično gre dol, a tehnično ni težka in je odlično zavarovana. Pod ferato smo pospravili opremo in se ločili. Približno polovica jih je sestopila nazaj do koče, polovica pa je nadaljevala na drugi današnji tritisočak.

Do sedla Ombretola smo imeli v labirintu potk nekaj težav, na sedlu pa se začne zaresen vzpon. Pot na Sasso Vernale ni tehnično težka, je pa sitno gruščnata in terja veliko previdnost.

Kakšno uro smo rabili do vrha, kjer smo si v pomankanju stalnega križa omislili igranega. Sestop je terjal še večjo previdnost, se je pa dalo izogniti grušču po sicer zračnem a skalnem grebenu.

Po melišču smo sestopili nazaj pod ferato in se od tam v približno uri vrnili do koče ter končali dobrih 10 ur trajajočo turo.

V ponedeljek zjutraj je bil čas za premik. Sestopili smo v Albo in se spakirali v kombije. Zapeljali smo se v Canazei in si omislili postanek za kavo in nakupe.

Parkirali smo na glavnem parkirišču v mestecu, kjer 10 minut kasneje ne bi imeli več kje parkirati, tako hitro se je polnilo.

Po postanku smo nadaljevali po dolini Fassa, kjer je v vsaki vasici vrvež turistov in smo se komaj premikali v gneči na cesti. Po prihodu v Vigo smo spet imeli divjo srečo s parkiranjem saj smo dobili nabrž zadnje prostore čisto na obrobju vasice.

Stopili smo na gondolo in se odpeljali 600 višinskih metrov višje na Campiedale. Od tu smo peš nadaljevali po visokogorski dolini Vaiolet mimo mnogih koč okoli katerih je mrgolelo ljudi.





Kar malce preveč je tu skomercializirano vse skupaj. A nas je pot vodila stran od teh množic, do koče Passo Principe na višini 2600. Koča stoji direktno pod Kesselkoglom in je stisnjena ob skale.





Tu ni bilo nobenih množic, le mi, osebje in še nekaj drugih gostov. Nenavaden način izbiranja predjedi in glavne jedi za večerjo je najprej botroval popolnemu kaosu, ko smo govorili en čez drugega.

A hitro se je našel sistem, ko smo številke jedi napisali kar na naš seznam udeležencev. Seznam so potem imeli v kuhinji in nas tako poimensko klicali, ko so nosili hrano.

Hrana odlična in tudi sicer nas je koča navdušila.

V torek po zajtrku smo si že pred kočo namestili opremo za ferate. Vstop v ferato namreč sledi takoj. Je mestoma precej izpostavljena, a neke težavnosti ni, tja do B.

Vse do vršnega grebena smo bili v senci, okoli nas pa so se vse bolj odpirai razgledu. Na vršnem grebenu in na vrhu pa poezija, vse naokoli kičasto, pa še skoraj sami smo bili na vrhu.

Sestopili smo na drugo stran proti jezeru Antermoia. Po prvotnem planu bi morali vse do jezera in potem po Sentiero delle Scalette proti gondoli.

A pot je dolga, brez koč in za 4. dan in tako število udeležencev bi bilo to preveč. Pa še zadnjo gondolo bi lahko zamudili.

Smo pa imeli nadomestni cilj, s sedla Antermoia na Cima Scalieret (2.887 m). A vodnik je zgrešil hrib in pristali smo na sosednjem vrhu, 4 metre višji Punta de Larsech.

S tem smo zaključili vzpone na izletu. Sestopili smo nazaj do koče Passo Principe in si privoščili piknik z vsem kar je še ostalo v nahrbtnikih.

Po dolini Vaiolet smo sestopili do gondole in od tam do kombijev. Še šest ur vožnje nas je čakalo. Pri izbiri poti je pomagal Google Traffic. Kwr nas je čakala medkrajevna vožnja po Gorenjskem, je varianta na Belluno in Fernetiče takoj odpadla.

Izbrana je bila pot čez Badio, Brunneck in Lienz. In prav gladko nam je šlo. Na avtocesti pri Špitalu nekaj časa sploh ni bilo nobenega prometa, da sem že mislil da smo zapeljali na zaprto avtocesto.

In pozno zvečer se je naš nepozaben izlet zaključil. Obiskali smo tri poskupine Dolomitov (Fanes, Marmolada in Catinaccio / Rosengarten), tri tritisočake in uživali v prijanzosti koč ter v dobri družbi.

Spisal Tomaž