Gor in dol po mostovih Benetk, 6. 4. 2025

Su e zo per i ponti di Venezia

PD Rašica
udeleženci: Darinka, Špelca, Borut, Nataša, Silva, Petra, Mojca, Alenka, Jana, Marjan, Eva, Nadja, Boris, Božo, Meta, Roman, Zdenka, Maja, Vida, Vanja, Ani, Zoran, Janja, Stanka, Lili, Boris, Janja, Dragica, Meta, Andreja, Romanca, Marjeta, Marjan, Nives, Katarina, Andreja, Sašo, Mateja, Robert, Sonja, Mirko, Anka, Hana, Ana, Irena, Karmen, Andrej, Tomaž, Jasna, Matjaž, Matjaž, Irena, Nevenka, Beti, Iztok, Boris
trajanje: 4 ure 30 minut
višinska razlika: cca 35 m
dolžina: 12,5 km


Krožna pot dobrodelnosti po Benetkah se izvaja vsako leto, letos je bila to že njena 45. ponovitev. PD Rašica se zaradi zanimanja za imeniten program, pohoda udeležuje vsako tretje leto.  Tokrat smo bili v Benetkah že tretjič.

Leta 2019 smo se prvič udeležili pohoda gor in dol po mostovih Benetk. Drugič smo se v to mesto odpravili leta 2022. Dogodek organizira združenje TGS Eurogroup, ki ga spodbuja salezijanska skupnost San Marco severo vzhodne Italije, povezovalni člen med salezijansko in civilno družbo.

Dobrodelna sredstva bodo namenjena delu Salezijancev v Sveti deželi. Letošnji slogan je bil "Vse v praznovanju!", posvečen tudi Svetemu letu katoliške cerkve leta 2025.

Svetovno znano mesto kanalov in mostov se razteza prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Laguna obsega obalo od ustja ledeniških rek Pad na jugu in Piave na severu.

V mestu je 398 mostov. Trasa pohoda se vsako leto spreminja. Letošnja je bila dolga 12 km in je poteka čez 49 beneških mostov. V preteklosti so organizatorji zabeležili tudi 10.000 pohodnikov, letošnja omejitev je bila 8.500 udeležencev,

a skupaj z nastopajočimi in prostovoljci, ki so skrbeli za usmerjanje in okrepčila, je številka presegla 9.000. Pot je res domiselno speljana ter navdušuje s pogledi, ki so tako značilni za Benetke, vodne ulice, mostovi, parkirišča gondoljerjev,

majhni trgi, nad glavami razobešeno sveže oprano perilo, bogato obloženi limonovci, vonj česna iz bližnje picerije. Pogled na zadovoljne ljudi, ki so v premnogih lokalčkih srebali espresso ali kozarec hladnega prosecca, nam predstavlja romantično življenje in vzdušje tega mesta na vodi ...

Videli smo dele, ki jih ob običajnem turističnim obiskom ne vidimo, odprti so bili muzeji, vrtovi in objekti - manj znani kotički Benetk. To je pravi dan praznovanja, ko številne folklorne skupine in ansambli nastopajo na Trgu svetega Marka in ob poti, kar mestu daje pomladno energijo, veselje zvokov in barv, ki se udeležencem vtisne v spomin.

Ob 4 uri 40 minut zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Šentvida. Udeležence smo pobirali še na Lomu, nakar smo preko Fernetičev krenili v Italijo. Že zjutraj je kazalo da nas čaka hladen a zelo lep dan.

Na avtobusu nam je Tomaž predstavil zgodovino Beneške republike in tudi njeno ladjedelništvo. Na kavi smo se ustavili na bencinskem servisu Gonars in ob devetih prispeli do beneškega parkirišča Punta Sabbioni na polotoku Jesolo, ki brani laguno pred močnimi valovi Jadrana.

Parkirišče je bilo ob tej uri še dokaj prazno, kaže, da udeleženci, ki jih je vsako leto veliko, izbirajo tudi druge dostope. Od tu smo se z vodnim avtobusom - vaporetom - odpeljali do Markovega trga, kjer je bil štart pohoda.

Vožnja po morju nam je vzela neka časa in na trgu sv. Marka smo prijavili naš start. Le ta poteka v petnajst minutnih zamikih med 9.30 in 11 uro. No mi smo naš termin malenkost zamudili in s hojo pričeli ob 10 uri.

Postopni start omogoča porazdelitev pohodnikov in natančen nadzor nad tokom udeležencev in vsem zagotovila bolj sproščeno in prijetno izkušnjo. Z Markovega trga smo se usmerili na južno obalo, na Rivo degli Schiavoni proti vzhodu.

Široka riva pred laguno nam je nudila lepe poglede proti jugu. Zavili smo na levo v notranjost, v največji industrijski kompleks pred industrijsko revolucijo - v Beneški Arsenal. Nahaja se v četrti Castello. Ogromen kompleks ob morju je zavarovan z 3,2 km obzidja.

Na vrhuncu beneške moči, na začetku 16. stoletje je zaposloval 16.000 ljudi, ki so povprečno izdelali eno ladjo na dan. Danes je Arsenal razstaviščni prostor Beneškega bienala, preostali del pa služi kot center za ohranjanje in delavnica za obnovo starih ladij.

Kar nekaj teh častitljivih stark smo ob mimohodu tudi videli. Zavijugali smo po kanalih in čez mostove na severni del mesta. Obmorska ulica Fondamente Nove je bila izpostavljena burji, nudila pa nam je tudi nekaj razgleda na sever.

Ožje in širše ulice ob neprekinjenih vrstah hiš vzdolž kanalov se imenujejo Fondamenta (temelj) in v resnici služijo kot temelji stavbam. Nasproti nas je na otoku San Michele mestno pokopališče. Kar dobrodošlo je bilo, ko je pot zavila spet v ozke uličice proti zahodnemu delu mesta.

Ob poti nas je čakalo kontrolno mesto in takoj za njim tudi okrepčevalnica. Sprehodili smo se skozi odprt park Villa Groggia in nadaljevali južno mimo železniške postaje Sv. Lucija.

Tam se konča velik most Ponte della Libertà, povezava s celino, ki je bil zgrajen leta 1931 kot cestni most, poleg leta 1841-1846 zgrajenega železniškega mostu. Daleč najdaljši most je dolg 3.623 metrov in sennaslanja na 222 kamnitih obokov. Železnica je bila sredi devetnajstega stoletja prva kopenska povezava s celino.

Postaja se nahaja nedaleč od Canala Grande, ki smo ga prečkali in zavili v modernejši del mesta, s stanovanjskimi bloki in študentskimi domovi, saj so Benetke že od leta 1868 univerzitetno mesto.

Stopili smo še na jugo zahodno rivo mesta, po Fondamente Zaterre ai Ponte Longo in Gesuiati smo si ogledali nekaj impozantnih beneških zgradb in občudovali promet v laguni. Zavili smo spet v notranjost proti Canal Grande. Tik preden smo ga prečili drugič, smo naleteli na prve javne toalete.

Ta servis lahko pohodnikom predstavljati težave. Na wc je možno iti le v lokale, ki pa so vsi plačljivi. Do cilja na Markovem trgu smo si ogledali še par izložb butikov visoke mode naj prepoznavnejših svetovnih blagovnih znamk.

Nismo preveč vzdihovali, saj smo se po štirih urah in pol veselili čestitk v cilju, kjer je vsak udeleženec po ponovni kontroli vstopnic, prejel tudi zasluženo medaljo. Pred tremi leti je bila takratna skupina PD Rašice tudi najštevilčnejša tuja skupina.

Bila je nagrajena s pokalom v obliki velike vaze iz moranskega stekla. Letos so nas prehiteli prijatelji Planinskega društva PT Celje s 83 udeleženci. Po pohodu smo si privoščili uro prostega časa za morebitne nakupe ali za hidracijo v kakšni ulici za Sv. Markom, kjer se cene hitro prepolovijo.

Po počitku smo si ogledali še prelep most Rialto, ki je bil do sredine 19. stoletja edini most čez Canal Grande in odhiteli na postajo vaporeta na severnem delu ter se odpeljali do otočka Burano, ki je znan po pisanih fasadah hiš in po muzeju čipk.

V že pozno popoldanskem soncu smo si ga ogledali, fotografirali, si privoščili sladoled … ter se z vaporetom zapeljali nazaj na Punto Sabbioni k našemu avtobusu. Čakala nas je še vožnja nazaj v Ljubljano, ki nam ni povzročala ne težav, ne skrbi, saj smo jo v večini predremali.

Vsi smo bili enotni, da smo preživeli krasen pohodniški dan, čeprav smo na 49. mostovih pridelali le dobrih 35 višinskih metrov.

Anka

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

 

Poskus vzpona na Eisenhut, 22. 3. 2025

Pernerhütte 1638 m,
Dieslingsee 1818 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Srečko, Dejan, Jana, Marjan, Tomaž, Matjaž
trajanje: 9 ur 30 min
višinska razlika: cca. 900 m
dolžina: 14,8 km
povprečna starost udeležencev: 63 let, 8 mesecev, 12 dni


Cima Piatta Alta oziroma Hochebenkofel, čudovit turnosmučarski vrh v Sekstenskih Dolomitih je bil cilj marčne ture gorniške skupine. A še tretjič letos smo morali cilj zaradi vremena spremeniti.

Namesto na zahod smo jo mahnili na sever. Cilj je bil Eisenhut, najvišji vrh Krških Alp. Kot rezervni cilj smo ga naskakovali že dvakrat (2019 in 2023) in obakrat odnehali zaradi močnega vetra.

Čez Celovec smo se zapeljali do prelaza in smučišča Turracher Höhe. , ki leži na meji med zveznima deželama Koroška in Štajerska. Spustili smo se na štajersko stran in parkirali  ob cesti pri zaselku Hannebauer.

Markirana pot gre sprva po makadamski cesti, ki je bila mestoma poledenela. Ko smo prišli do konca ceste smo prečili potok Minibach in na poledenelem pobočju nad potokom kmalu montirali dereze.

Po dveh urah smo prišli do zaprte hoče Pernerhütte. Malo smo predahnili in nato nadaljevali po zasneženi pokrajini, ki se ni znatno dvigala. Tako smo v uri prišli do zamrznjenega jezera Dieslingsee.

Ker je bilo snega vedno več smo tu nadeli krplje, saj se nam je že pošteno udiralo. Pot se tu začne konkretneje dvigati in čez čas smo prišli do prečnice po vzhodnem pobočju Eisenhuta.

Sprva nam je šlo tu gladko a prišli smo do terena, ki je bil prestrm in preveč prepaden za varno uporabo krpelj. Te smo sezuli, nataknili dereze, v roke prijeli cepine in nadaljevali.

Zaradi vdiranja do riti smo napredovali zelo počasi. Vmes smo iskali markacije, ki so nam kazale najbolj smiselne in najlažje prehode. Vse do trenutka, ko vse skupaj ni več imelo smisla.

Do vrha je bilo še 400 višinskih metrov, sneg je bil vse bolj južen, čas je neusmiljeno tekel. Še tretjič smo vzpon na Eisenhut opustili in ga pustili za kdaj četrtič.

Ni nam sicer bilo hudega. Naredil se je krasen sončen dan, česar ta dan kje v Sloveniji ne bi bili deležni. Vrnili smo se do jezera in tam malo posedeli na klopcah.

Nato smo sestopili do koče in tam naredili novo pavzo. Nikamor se nam ni mudilo v tej idili. A čez čas je bil vendarle čas, da sestopimo nazaj do kombija.

Zapeljali smo se nazaj v Slovenijo in se tu ustavili na analizi ture, kjer smo se strinjali, da nam je kljub odsotnosti vrha uspela krasna zimska tura.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Srečko

Sled poti



 

Veliki Kopinj, Gorjanski vrh, 8. 3. 2025

Veliki Kopinj / Kapinberg / Monte Capin di Ponente 1.736 m,
Gorjanski vrh / Göriacher Berg / Monte Goriane 1.693 m

udeleženci: Jana, Srečko, Anka, Matjaž, Janez, Gordan, Tomaž, Marjan
trajanje: 7 ur 30 min
višinska razlika: cca. 1000 m
dolžina: 14,7 km


Tokrat smo se odpravili čez mejo v Trbiž, namenjeni obiskati najvzhodnejša vrhova severnega loka glavnega grebena Karnijskih Alp. Gre za ponovitev društvenega izleta izpred dobrega desetletja.

Po ritualu jutranje kave, ki po želji vključuje tudi ptičje petje, v krožišču na najnižje ležečem prelazu v Alpah, zavijemo v Vrtinjlogarski graben / Val Bartolo.

Vožnjo zaključimo na manjšem parkirišču, saj je nadaljnja vožnja po dolini prepovedana za ves promet. Markirana pot nas usmeri proti vzhodu na sedlo Kot / sella Canton.

Prijetna hoja po udobni mulatjeri z izjemo kratke podrte grapce v družbi cvetočega teloha mine »kot keks«. V urici smo pri razpelu in zvoniku iz leta 1926.

Belina teloha se spremeni v snežno pomladansko odejo. Snega je še največ na gozdni cesti, kjer je tudi naše nadaljevanje proti Gorjanski planini.

Smerokaz do tja kaže dve uri, seveda v kopnih razmerah. Po slabe pol ure hoje sledimo smerokazu v levo za Kopinj. Malo po svoje iščemo najbolj enostavne prehode, saj markirane poti na sam vrh ni.

Južen sneg ni preveč nadležen, kar se udiranja tiče, ekspresno smo na prostornem vrhu z obširnimi razgledi. Po kratki malici in fotografiranju nadaljujemo proti vzhodu.

Strm sestop zahteva nekaj pazljivosti, a ker je sneg gnil, dodatne opreme ne potrebujemo. Spet smo na gozdni cesti, kjer se nam s severnih pobočij Kopinja pridruži markirana pot s številko 403.

Gre za znamenito Karnijsko visoko pot / Karnischer Höhenweg / Via Traversata Carnica. Začne se v Sillianu in konča v vasi Thörl-Maglern na mejnem prehodu Vrata.

Visokogorska planinska pot, ki poteka v ožjem območju vršnega dela Glavnega karnijskega grebena / Karnische Hauptkamm, predstavlja naravno mejo med Italijo in Avstrijo.

Dolžine okrog 155 km, z možnostjo več različnih variant, se bolj ali manj po mulatjerah drži mejnega grebena in kot taka spominja in opominja na morijo 1. svetovne vojne.

Deset minut pod Gorjansko planino se z jugovzhoda pridruži tudi že poznana označena pot z izhodiščem v zgodovinski vasici Kokova / Coccau.

Manjšo dilemo na planini glede malice ali nadaljevanja proti vrhu hitro odpravimo, saj nas vse bolj širni razgledi kar sami poganjajo naprej.

Razgled z Gorjanskega vrha je res nekaj posebnega. Težko bi namreč našli podoben razglednik na celotne Julijske Alpe, od Martuljkove skupine na vzhodu, do Montaževe na zahodu.

Spektakularen pogled z vrha na najvišje gore v Julijcih pa ima vendarle eno samcato »lepotno« pomanjkljivost, manjka mu namreč Triglav.

Nič manj lep ni razgled proti severu na skupino Ankogla in Ziljskih Alp. Dobrač je blizu, kot bi stal pred njim na velikem balkonu. Prijetno toplo sončno vreme smo dodobra užili z daljšim postankom na planini.

Čakala nas je še vrnitev po poti vzpona, s to razliko, da smo ovinek na Kopinj tokrat izpustili. Tudi če ga ne bi, saj se je na cesti zaradi visokih temperatur in posledično ojuženega snega kar nesramno udiralo.

Prvi polčas analize na izhodišču pri kombiju smo v drugem zasluženo dopolnili v Zelencih.

Spisal Marjan

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti