Monte Volaia / Wolayer Kopf, 11.9.2021

Monte Volaia / Wolayer Kopf 2470 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci:    Marjan, Klavdija, Matjaž, Stojan, Radovan, Janez
višinska razlika: 1300 m
trajanje: 6 ur 30 min

Tokratna tura je nadomestila avstrijsko dvodnevno turo, ki je bila zamenjana zaradi vremenskih razmer. A tudi tukaj se nam je proti koncu dneva obetalo poslabšanje vremena.

Zgodaj zjutraj smo se odpeljali preko mejnega prehoda Rateče do Trbiža in naprej po avtocesti do Tolmezza, nato pa po lokalnih cestah v smeri Rigolato in Sappadi do vasi Avoltri in odcepa do vasice Collina, kjer je bilo naše izhodišče. Vozili smo se polne tri ure.

Začeli smo se vzpenjati zelo strmo po mehki gozdni stezi, posuti s   smrekovimi iglicami. Tako je bila hoja kljub strmini kar prijetna. Ko se je gozd razredčil, se je pot usmerila levo v dolgo prečenje. 

Na gozdni meji se pokaže travnat greben, do njega pa je spet bolj strmo. Na tem grebenu se je odprl razgled na kar nekaj gora, ki jih je naša skupina v preteklosti že osvojila. 

Po kratkem razgledu smo nadaljevali desno. Postopoma je travo zamenjalo skalovje, pot je bila bolj strma in prišli smo do ostanka utrdbe iz prve svetovne vojne. Pospravili smo pohodne palice in si nadeli čelade. 

Bili smo na višini okrog 2000 metrov, pod glavo gore Monte Volaia. Kmalu smo prišli do grebena in drugega primera iz prve svetovne vojne, ki je umetno prebit z okrog meter in pol veliko lino, ki odpira pogled v naslednjo dolino. 

Poleg line pa je v skalo vsekan kar velik bunker. Težko si je predstavljati trpljenje in žrtve ljudi, ki so v tistem času, s takratnim orodjem, na taki višini, na tako težko dostopnem in oddaljenem  kraju opravili taka dela. Očitno trpljenje in žrtve sploh niso bile pomembne.

Nadaljevanje poti zahteva večjo pazljivost. Bili smo približno 200 metrov pod vrhom, z večinoma plezalnimi vložki. Skale so bile trdne, zato smo kar hitro napredovali. Na 2472 metrov visoki Monte Volaia smo hodili tri ure in 45 min. 

Vrh je sredi Karnijskih Alp in nudi res lep razgled na vse strani. Tako smo lahko obujali spomine na gore, kjer smo nekoč že bili ali pa morda še bomo. Sonce se je medtem skrilo za oblake in nas opomnilo, da se je treba vrniti. Šli smo po poti, po kateri smo prišli.

Na zahtevnejšem delu so nas že spremljale prve kaplje dežja. Kasneje je dež prehitel napoved in nas močil kar celo uro. Medtem smo se odcepili od poti vzpona in kot po navadi krožno nadaljevali po drugi markirani poti. 

Zaradi visoke trave in  redkih markacij steza ni bila dobro uhojena, zato smo morali kar paziti na pravo smer. Ko smo prišli v gozd, pa tega problema ni bilo več. V zgornjem delu smo šli mimo črede ovac z veliko mladiči, ki je bila ograjena z žično ogrado. 

Globoko spodaj pa smo naleteli na enega samega izčrpanega mladička. Ležal je in le z glasom oddajal znake življenja. Žal se to zanj najbrž ni srečno končalo.

Mi pa smo turo zaključili v prijetni vasici Collina z lepo urejenim osrednjim trgom. Za povratek smo porabili 2 uri in  30 minut hoje. Analiza ture je bila pri Martinu v Kranjski gori s kontrolo potrdila PCT.  

Spisal: Janez

 

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

 

Dolomiti, 19. - 22.8.2021

PD Rašica
udeleženci: Alenka, Silva, Polde, Katarina, Gašper, Damjana, Marko, Vasja, Anja, Milena, Marjan, Klavdija, Katja, Tomaž, Deja, Miro, Matjaž, Nataša

1. dan
Peitlerkofel / Sass de Putia 2.875 m,
Kleiner Peitlerkofel 2.813 m,
Schlüterhütte / Rifugio Genova al Passo Poma 2.306 m
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1.200 m


Takoj po Pelmu in Marmoladi so že bili na vrsti novi Dolomiti. V četrtek ob 4h zjutraj smo se po severni varianti odpravili na pot.

Slabih pet ur smo potrebovali do sedla s tremi imeni, nemško Würzjoch, italijansko Passo delle Erbe in ladinsko Jü de Börz.

V dolinah okoli skupine Sella namreč živi ladinska manjšina. Ladinski jezik je eden od retoromanskih jezikov in je nastal po romanizaciji Alp leta 15 pr.n.št. Ladinsko danes govori približno 30.000 ljudi.

Mi smo imeli na sedlu izhodišče za prvo turo, na Peitlerkofel oziroma Sass de Putia. Gora se strmo dviga nad prelazom, zato je pristop z nasprotne, južne strani.

Do tja vodita krajša zahodna pot in daljša vzhodna. Mi smo izbrali to daljšo pot. Izkazala se je za atraktivno in razgledno. Tri ure smo potrebovali do ponovne združitve z zahodno potjo na Peitlerscharte /  Forcella di Putia (2.361 m).

Tu je tudi odcep za naskok na vrh in odcep do koče v kateri bomo prespali. Po uri in pol vzpenjanja med travniki in kasneje skalami, smo prispeli do naslednjega razcepa med glavnim in malim Peitlerkoflom.

Na glavnega gre od tu lahka ferata, težavnosti A/B. Dvajset minut smo rabili do zelo razglednega vrha. Tri četrt ure smo uživali na vrhu nato pa sestopili do razpotja pod ferato in skočili še na Kleiner Peitlerkofel.

Sledil je sestop nazaj do sedla Peitlerscharte. Od tu smo potrebovali še pol ure do naše koče Schlüterhütte. Koča se je izkazala za zelo prijetno, z izvrstno hrano.


 

Fotografije Tomaž, 1. dan

Relive, 1. dan

2. dan
Rifugio Lagazuoi 2.752 m,
Lagazuoi Pizzo 2.778 m,
Rifugio Auronzo 2.320 m
trajanje: 7 h 15 min
višinska razlika: cca 1.050 m
dolžina: 15 km


Zjutraj smo zapustili kočo in se sprehodili do sedla Peitlerscharte. Po zahodni varianti smo obšli Peitlerkofel in se vrnili do parkiranih kombijev na sedlu Würzjoch. S tem smo zaključili naše pohajkovanje v dolomitski skupini Puez-Odle.

Zapeljale smo se v dolino Badia in naprej do prelazov Valparola in Falzarego. Malo nad Falzaregom smo našli dve parkirni mesti. Naš cilj je bil vrh Lagazuoi Pizo v skupini Fanes.

Na vrh vodi več poti, mi smo izbrali tisto skozi tunele. Tuneli so del avstrijskih položajev iz prve svetovne. Hkrati so jih spodkopavali in minirali tudi Italijani.


Ostal je labirint rovov in prehodov in mi smo glavni rov sprva zgrešili in zašli na zahodni stranski del. Na ta način smo videli bistveno več a pri tem izgubili enega udeleženca, ki je zaostal, nato pa edini vstopil v pravi rov. 

No tudi mi smo ta rov naposled našli. Gre za fascinantni tunel v gori, kjer se dvigneš za slabih 300 višinskih metrov. Brez baterijske svetilke gre tu bolj težko, saj ima tunel oziroma rov le nekaj oken na celi dolžini. 

Rov se konča kakšnih 100 višinskih metrov pod kočo Lagazuoi. Zanimivo je, da gre večina obiskovalcev v obratni smeri kot smo šli mi. Do koče Lagazuoi jih pripelje gondola s prelaza Falzarego in potem gredo navzdol peš skozi rove.

Mi smo se pri koči srečali z udeležencem, ki mu kako uro ni bilo najbolj jasno kje nas je izgubil. Skupaj smo nadaljevali do vrha Lagazuoi Pizo. Razgledi za bogove, med drugim tudi na Piz dles Cunturines, ki smo ga obiskali leta 2013.

Po razgledovanju smo se vrnili do koče in po pavzi sestopili po normalni poti. Pot gre najprej v smeri Tofan, ki smo jih spoznali leta 2018.

Nato se pot obrne proti Falzaregu in po prihodu do kombijev se nam je že mudilo naprej. Čakala nas je namreč še ura vožnje do naše naslednje koče. Preko Cortine d'Ampezzo, sedla Tre Croci in jezera Misurina smo se pripeljali do koče Auronzo.

Do koče prideš z avtom, kar ima prednosti in slabosti. Slabosti se potencirajo, če je koča sredi Sekstenskih Dolomitov in pod svetovno znanimi Tremi Cinami. Potem imaš ljudi tudi, če se ne trudiš preveč in strežeš mrzlo hrano.

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Relive, Schlüterhütte

 Relive, Lagazoi Pizo

 

3. dan
Rifugio Antonio Locatelli / Dreizinnenhütte 2.405 m,
Lastron dei Scarperi / Schusterplatte 2.957 m
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca 1.200 m
dolžina: 18 km


A mi nismo bili na kulinaričnemu izletu. Naš cilj so bila gorniška doživetja in ta dan nas je čakala brezpotna dogodivščina. Najprej sprehod na sedlo Forcella Lavaredo / Paternsattel. Če je vreme, se tu začnejo nori razgledi na Tri Cine.

In vreme je bilo zjutraj brez oblačka. Ves čas nekako obrnjeni nazaj smo prispeli do koče Antonio Locatelli / Dreizinnenhütte. Poprosili smo nekoga da nas slika z Tremi Cinami v ozadju in dobili še selfi njegovega prsta.

Zaradi lepega vremena je bilo vse polno pohodnikov. Zavili smo na neoznačeno pot proti Lastron dei Scarperi in bilo je kot bi odrezal. Množic ni bilo več, srečali smo le peščico ljudi.

Pot se kmalu spusti do melišča po katerem smo se vzpenjali do skalnih stopenj. Tu je potrebno malo poplezavati, vse do razcepa za Schusterplatte levo in Crodon di San Candido desno.

Zavili smo levo in čez nekaj skalnih detajlov dosegli vršno planoto. Eni so planoto primerjali z luninim površjem, drugi s plažo. Na tej plaži smo uživali kar nekaj časa.

Poleg nas sta bila na vrhu le še dva Italijana, ki smo ju prosili, da nas fotografirata. Uspelo je brez prsta v objektivu.

Sestopili smo po poti pristopa in se pri koči Locatelli vrnili v svet nepreglednih množic. Kljub temu smo si pri koči privoščili daljši postanek. Eni za pivo, drugi za ogled dveh jezerc pod kočo.

V nadaljevanju nismo šli direktno nazaj, čez Forcella Lavaredo. Namesto tega smo šli okoli Treh Cin. Pot se precej spusti, potem pa se precej vleče, da prideš okoli. Po dobrih 8-ih urah in pol smo končali s kraljevsko turo.

Preostanek popoldneva smo preživeli na terasi naše koče.

Fotografije Tomaž, 3. dan

Relive, 3.dan

4. dan
Monte Paterno / Paternkofel 2.744 m
Rifugio Antonio Locatelli / Dreizinnenhütte 2.405 m


Za zadnji dan smo si omislili klasiko Sekstenskih Dolomitov, Monte Paterno. Imeli smo najslabšo vremensko napoved na izletu. A tura na Paterno ni dolga in računali smo, da bomo nazaj v koči Auronzo pred popoldanskim dežjem.

Paterna smo se lotili obratno kot je to morda običajno, začeli smo na Forcella Lavaredo. Po izpostavljenih policah smo prišli na južni greben. Vse čas smo imeli direkten razgled na Tri Cine, toliko bolj, ker je bilo še jutro in se vreme še ni pokvarilo.

Spustili smo se na vzhodno stran in po njej povzpeli na ozko sedlo Forcella del Camoscio / Gamsscharte (2.650 m). Tu smo vstopili v ferato Innerkofler-De Luca.

Ferata je ime dobila po dveh gorskih vodnikih iz pred prve svetovne vojne, Avstrijcu Seppu Innerkoflerju in Italijanu Renu De Luci. Pred vojno prijatelja, med vojno pa na nasprotnih straneh.

Enota v kateri je bil De Luca je prav pri poskusu zavzetja Monte Paterna ubila Innerkoflerja. Kasneje je v bojih prve svetovne vojne padel tudi De Luca.

Od sedla proti vrhu gre najbolj izpostavljen del ferate. Varianti sta dve, desna za gor in leva za dol. Ob združitvi obeh variant je ferate konec in čakalo nas je le še poplezavanje do vrha.

Na vrhu je stičišče treh ošiljenih grebenov, južnega, vzhodnega in severnega. Čez vrh gre tudi meja med italijanskima deželama Južna Tirolska in Veneto. Meja se na zahodu nadaljuje čez Tri Cine.

Se je pa vreme na vrhu že vidno slabšalo, zato se prav dolgo nismo zadrževali. Sestopili smo po levi varianti, ki dosega tudi najvišjo težavnost celotne ferate, B/C.

Na sedlu Forcella del Camoscio smo se usmerili na severno stran ferate in šele tu naleteli na večje število drugih pohodnikov. Spet smo hodili po tunelih,  iz 1. svetovne vojne.

Najdaljši rov, Galleria Paterna je dolg 300 metrov in v njem hodiš v popolni temi. Spet smo prišli do koče Locatelli in se po postanku vrnili do našega izhodišča, koče Auronzo.


Spakirali smo se v kombija in odpeljali. Po nekaj minutah je že deževalo. Prav dobro se nam je tole izšlo. Za nameček smo bili dovolj zgodni še za postanek v tovarniški trgovini napolitank v Sillianu.

Po povratku v Slovenijo pa smo se ustavili še v gostilni Gala In v Lescah. Zelo lep izlet nam je uspel.
 
 

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž, 4. dan

Relive, 4. dan

Fotografije Matjaž

Fotografije Anja

Fotografije Gašper

 

 

  


Pelmo in Marmolada, 12. - 15.8.2021

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Marjan, Gašper, Melita, Marko, Milena, Nevenka, Klavdija, Tomaž, Deja, Matjaž

1. dan
Monte Rite 2.183 m,
Rifugio Giampietro Talamini 1.582 m,
Rifugio Venezia 1946 m

Odpravili smo se na Pelmo in Marmolado. Pelmo je bil v programu društva že tretjič, dvakrat s Civetto, leta 2016, ko je oboje odpadlo zaradi vremena in smo šli na Monte Pleros in lani, ko smo Civetto izvedli, za Pelmo pa ni bilo vremena.

Po južni varianti smo se mimo Pordenoneja in Belluna pripeljali do Longaroneja, kjer so zavili v dolino Val di Zolda. V Forni di Zoldo smo zavili proti vasici Zoppe di Cadore, kjer smo imeli lani izhodišče za kočo Venezia. Od vasice smo se zapeljali naprej proti vzhodu.

Po ozki cesti smo se pripeljali do koče Giampietro Talamini, kjer je bilo naše izhodišče za prvo turo na Monte Rite. Dobri dve uri smo potrebovali za vzpon na ta izredno razgledni dvatisočak.

Mi smo prišli po malo obljudeni poti, znašli pa smo se na vrhu kjer je vrvelo od obiskovalcev. Pot oziroma cesta z juga, s sedla Cibiana je precej obljudena, s sedla pa vozi tudi taksi.

Saj se splača priti, razgledi so res izredni. Na vrhu je bila med 1. svetovno vojno italijanska utrdba v kateri je danes Messner Mountain Museum. Gre za enega imed 6-tih muzejev Reinholda Messnerja na Južnem Tirolskem.

Mi se za ogled muzeja nismo odločili, imeli smo druge animacije. Nato pa smo po isti poti sestopili nazaj do koče Talamini, kjer smo se imeli postanek za malico.

Po ozki cesti smo se odpeljali nazaj, vendar ne do Zoppe di Cadore. Že prej se je odcepila cesta in markirana pot do koče Venezia in to varianto smo uporabili za dostop do koče.

V koči je bilo tako kot lani, približno isto osebje, ista hrana in ista soba (Antelao). 

 

 

 

Fotografije Tomaž, 1. dan

Fotografije Marjan, 1. dan

Relive Monte Rite

 Relive Rifugio Venezia

 

2. dan
Monte Pelmo 3.168 m

Bil je dan za naskok na Monte Pelmo. Malo pred šesto smo krenili na pot. Kmalu smo prišli do stene kjer je najprej nekaj prostega plezanja in nato se začne Ballova polica / Cengia di Ball.

Polica je ozka in na nekaterih mestih se še zoža, izpostavljenost je precejšnja. Tehnično težji sta le dela, kjer se polica prekine in je treba prestopati. Prvi tak detail je Passo dello Stemma, kjer je v pomoč za prestop vrv.

Tudi sicer je polica opremljena s svedrovci za primer varovanja. Poleg izredne izpostavljenosti je polica tudi izredno slikovita, prečenje je uživaško. Ključno mesto je mačji prehod / Passo del Gatto.

Tu se polica najprej prekine, da je potrebno prestopiti. Nato je nad polico takoj stena in je treba po zunanjem robu okoli ovinka. Tudi tu je v pomoč vrv, je pa tudi vse polno oprimkov.

Nato se polica nekoliko razširi in po približno 700 metrih se konča. Znašli smo se na spodnjem delo velike krnice. Po meliščih smo se vzpeli do skalne zapore in po njenih pragovih splezali na zgornjo krnico Vant.

Tu je še ležalo nekaj snežišč, ki smo jih prečili in čez razbit svet posut z balvani prečili levo do grebena. Odprli so se nam razgledi po okolici in na strašen prepad med Pelmom in Pellmetom.


Približno po grebenu smo nadaljevali proti vrhu. Tik pred vrhom sta nas čakala še dva metra dvojke in po štirih urah in pol smo se sončili na vrhu Pelma.

Sestop gre po isti poti. Med sestopom se je skupina nekoliko raztegnila in tako smo malo čakali na začetku Ballove police in nato še na drugi strani Mačjega prehoda, na travni polički.

Ko smo pričakali zamudnike smo nadaljevali po polici. Spet smo se nekoliko raztegnili, pa še deževati je začelo. Najprej tako nedolžno, nakar se je razbesnela nevihta.

Ostali so šibali v kočo, sam pa sem na vstopu v stenu počakal na zamudnike in doživel prizor, ko so se iz vzhodne stene Pelma oziroma strankega vrha Spalla Est na več mestih ulili slapovi.

Veličastno in strašljivo hkrati. Tudi naši trije so sestopali čez enega od teh slapov. Ko smo bili vsi iz stene smo jo ucvrli do koče, kjer je bil pravi kaos saj so v njej vedrili dnevni gostje in izletniki, ki so še malo prej posedali na klopeh okoli koče.

Nevihta se je odpeljala drugam, dnevni gostje so počasi odšli, mi pa smo počasi sušili svoje stvari. Res je hecna ta koča s stalno istim jedilnikom. Najbrž ni navada, da se tu prespi dvakrat in tako ljudje ne opazijo.

No, nam je kar odgovarjalo, da nismo z mokrimi stvarmi že leteli kam drugam. Še MasterChef Rašica od lani smo ponovili, saj so bile tudi sestavine za solato popolnoma iste.

 

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Fotografije Marjan, 2. dan

Fotografije Srečko, Monte Pelmo

 Relive, 2. dan

 

3. dan
Rifugio Pian dei Fiacconi 2.626 m
Rifugio Capanna Ghiacciaio Marmolada 2.700 m


Dan za premik proti Marmoladi. Visokoleteče načrte kako bomo danes naredili še Via ferrata delle Trincee nad jezerom Fedaia, smo že prejšnji dan spremenili.

Časovno to ne bi bilo izvedljivo, sploh, ker žičnica, tiste košare za dve osebi, na Pian dei Fiacconi ne vozi več in je treba pot opraviti peš.

Sestopili smo do naših vozil in se pred vasico Zoppe di Cadore ustavili na lično urejenem počivališču, kjer smo se oskrbeli z vodo in posegli po dobrotah, ki smo jih imeli v prtljagi.

Če bi imeli s sabo čevapčiče, bi si tu lahko omislili piknik, saj je bila
tu vsa infrastruktura. Nadaljevali smo z vožnjo v dolino in nato čez prelaza  Staulanza in Fedaia pripeljali do jezu jezera Fedaia.

Po jezu gre cesta na drugo stran jezera, kjer je nekaj koč in veliko parkirišče. Tu smo parkirali, šli na pijačo v eno od koč in se nato spakirali opremo za Marmolado.

V prijetni vročini zgodnjega popoldneva smo se vzpenjali proti naši koči. Slabi dve uri smo rabili do nje. V prejšnjih letih bi spali v koči Pian dei Fiacconi.

A te koče žal ni več, oziroma so od nje samo še žalostne ruševine. 5. decembra 2020 jo je uničil snežni plaz in z njo tudi zgornjo postajo žičnice, ki je stala poleg nje.

Za silo so uredili nekaj sob v nekoliko višje ležečem gostišču Capanna Ghiacciaio Marmolada in tu smo spali mi. Nekateri so spali v preurejeni kleti, štirje pa smo imeli miniaturno sobico dva metra zračne razdalje od šanka.

Ker smo bili zgodaj v koči smo imeli veliko časa za posedanje na terasi in spremljanje sestopov gornikov po ledeniku z Marmolade. Ena skupina (A je to!) je izgledala prav strašno, saj so očitno sestopali brez ustrezne ledeniške opreme.

No vse se je srečno končalo. Ledenik na Marmoladi / Ghiacciaio della Marmolada je največji ledeniški sistem v Dolomitih. V 1. svetovni vojni je šla fronta ravno čez Marmolado in avstrijska vojska je v ledeniku izkopala cel sistem rovov in ustanovila pravo "ledeno mesto".

Imeli pa so tudi zunanje barake in v eni najhujših plazovnih nesreč v zgodovini, 13. decembra 1916 je cca 200.000 ton snega in ledu zgrmelo na te barake in pokopalo 300 vojakov.

 

Fotografije Tomaž, 3. dan

 Fotografije Marjan, 3. dan

 Relive Rifugio Venezia

Relive Rifugio Ghiacciaio Marmolada

 

4. dan
Punta Penia - Marmolada 3.343 m


Po zgodnjem zajtrku smo v prebujajočem se dnevu krenili na turo. Plan vzpona je bil po ferati Cresta Ovest po zahodnem grebenu Marmolade. Ferata je iz leta 1903 in je ena najstarejših, če ne celo najstarejša v Dolomitih.

Do tja pa se je treba najprej spustiti za skoraj 200 višinskih metrov in obiti strmo skalno ostrogo. Šele nato se pot začne vzpenjati, najprej do manjšega ledenik Vendret del Vernel.

Ker je bila že sredina avgusta je bil na ledeniku živ led in brez cepina in derez tu ni šlo. Na koncu ledenika smo pospravili cepine in dereze in se opremili s plezalnimi pasovi in samovarovalnimi kompleti.

Na Forcelli della Marmolada je razpotje. Možno je sestopiti na drugo stran, do koče Contrin, kjer smo spali leta 2017, levo pa je začetek ferate Cresta Ovest.

Ferata ni težka, vsaj ko ni poledenela. Je pa zelo zračna in zaradi starosti malo posebna, saj novejše ferate niso zavarovane na način, da so lestve tudi tam kjer niso potrebne.

Kakšni dve uri smo plezali v ferati. Na koncu nas je čakal le še vzpon po peščenem terenu na Punta Penia, najvišji vrh v masivu Marmolade, kamor smo prispeli po dobrih štirih urah.

Po fotografiranju pri križu smo se ustavili še v zavetišču tik pod vrhom, kjer je pivo 7 €, oskrbnik pa precej alergičen, če mize zasede 11 ljudi, ki naročijo le tri pive.

Sestopili smo po zgornjem ledeniku in nato čez skalno stopnjo do spodnjega ledenika. Ta ima zaradi sredine avgusta že precej odprtih razpok zaradi katerih je potrebna precejšnja previdnost pri sestopu in seveda hoja v ledeniški navezi.

Na koncuu ledenika smo pospravili opremo in hitro našli možica za sestop proti koči. H koči smo se vrnili točno v zastavljenih 7-ih urah.

Nazdravili smo na uspešni vzpon, spakirali opremo, ki smo jo pustili v koči in sestopili do jezera Fedaia. Vreme, ki je cel dan držalo se je počasi začelo slabšati in slabo uro potem, ko smo se odpeljali proti domu je začelo deževati.


Deževalo je le v hribih. Ko smo se pripeljali do italijanske ravnice je bilo spet sončno in zelo vroče. Mi smo se na poti domov ustavili še na analizi ture v gostilni Na Ravni v Senožečah in nato zaključili kraljevski izlet. 

 

Fotografije Tomaž, 4. dan

Fotografije Marjan, 4. dan

Relive, 4. dan

Fotografije Srečko, Marmolada

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper