Veliki Selišnik, 26. 12. 2024

Veliki Selišnik 1956 m

udeleženci: Srečko, Tomaž, Ana, Silvo, Marko, Marjan, Janez, Deja, Stane, Katja, Damjana, Andreja,
Marko, Nataša
trajanje: 6 ur 25 min
višinska razlika: cca. 700 m
dolžina: 9 km
povprečna starost udeležencev: 59 let, 4 meseci, 18 dni


Tudi letos smo imeli za dan po Božiču v načrtu zanimiv izlet v južne Karnijce. Raziskovanje tega gorovja na Dan samostojnosti in enotnosti je postalo že nekakšno nenapisano pravilo.

Letos pa sploh, saj je minilo točno deset let od prvega prazničnega obiska v te konce. Všečno turo na Monte Raut smo dopolnili z obiskom jaslic v idilični vasici Poffabro.

Do tja je kar nekaj vožnje, kar zahteva stabilno vreme in ugodne snežne razmere. Še celo pri lepem vremenu, zaradi tradicionalne trdožive furlanske megle, ki zna segati krepko v visokogorje, previdnost ni odveč.

Nedavno sneženje, nato pa več dni močnega vetra, sta nam pognala nekaj strahu v kosti. Točnih informacij o trenutnih razmerah tako nismo imeli, raziskovati se nam pa tudi ni dalo. Če že, potem gremo nekam bliže.

Na Kredarici je zapadlo pet centimetrov novega snega, na Voglu pa dvanajst. Tako smo pristali na Rudnem polju, namenjeni raziskati pobočja med Viševnikom in Debelo pečjo. Hladno jutro je še dodatno popestril konkreten vetrič.

Navkljub zelo skromni višini snežne odeje, dileme glede zimske opreme ni bilo, tudi pri krpljah ne. Prav hitro se znajdemo mimo obeh vlečnic, ko markirana pot preide v bolj strm del.

Snega je malo, vendar vsenaokrog uhojeno, vmes so tudi kopni deli. Viševnik je seveda v takih razmerah deležen množičnega obiska. Kmalu srečamo prve pohodnike, ki že sestopajo s sončnega vzhoda na vrhu.

Izmenjamo par besed glede razmer. Da »malo piha« in da je dobro imeti »ta male derezice za na vrh« pa raje preslišimo, oziroma navidezno opremimo z ne prav prijaznim emojem.

Na razcepu gremo desno proti Lipanci, kjer nas pričakajo bolj spremenljive razmere, lahko bi se reklo »ne tč ne mš«. Že po nekaj korakih se polovica ekipe odloči za krplje, saj je veliko napihanega in nepredelanega snega, ki ne drži teže.

Ne mine dolgo, ko pridemo na povsem kopno jugovzhodno pobočje Viševnika. Pot se v nadaljevanju skozi ruševje vzpne preko Kačjega roba. Sledi spet kontrast pri spustu v krnico Jezerce, kjer se tudi preostala polovica opremi s krpljami.

Nekaj informacij glede zimske variante vzpona smo že imeli, saj turaši smučajo z vrha po južnih pobočjih Velikega Selišnika, seveda, ko so primerne snežne razmere.

Že po par korakih opustimo to idejo, saj so razmere za nadaljevanje praktično nemogoče. Tako nadaljujemo po markirani poti do naslednjega razcepa. Levo gre pot na Srenjski preval, mi pa zavijemo desno, kjer se kmalu pokaže naš cilj.

Oprezamo za mestom, kjer bomo zapustili označeno pot in nadaljevali na zahodni greben. Odcep je točno na mestu kjer se pot začne spuščati, približno na višini 1.850 m. Skoraj se zaletimo v velikega možica, ki potrdi, da smo na pravi »poti«.

Sprva se prebijamo skozi manjše kraške kotanje in vrtače, tudi s pomočjo možicljev. Razmere za hojo so zahtevne, saj je količina napihanega mokastega snega zelo različna.

Po krajšem spustu pridemo pod zahodni greben, kjer pospravimo krplje, le Marko z gorenjsko trmo vztraja do vrha. Do vršnega grebena nas spremljajo izmenjaje kopni in zasneženi deli, a je količina snega skromna.

Še nekaj metrov prebijanja po ruševju, ko improvizirano razpelo označuje, da smo prispeli na cilj. Veliki Selišnik je prvovrsten razglednik. Seveda se oči najprej obračajo na Očaka, še posebej pa izstopata mogočna Rjavina in Mali Draški vrh.

Mrzel veter nas prepodi nekaj metrov niže, kjer v zavetrju pomalicamo. Sestopimo po poti vzpona do priključka na markirano pot. Nadaljevanje proti vzhodu ponuja nekaj možnosti, ki pa pozimi niso prav kratke.

Ker smo v obdobju najkrajših dni v letu, razmere v nadaljevanju pa nepoznane, se odločimo za vrnitev po poti vzpona, na Zlate vode. Praznični dan sklenemo z analizo ture na Zatrniku, kjer obujamo spomine na zime, ko smo tu še smučali.

Spisal Marjan

 
 

Hochstein, 21. 12. 2024

Hochsteinhütte 2023 m,
Hochstein 2057 m

udeleženci: Dejan, Tatjana, Andreja, Marko, Marjan, Anka, Damijana, Alenka, Tomaž, Matjaž, Mateja
hoje s počitki: 7 ur 45 min
višinska razlika: 1350 m
dolžina: 16 km


V soboto, 21. decembra smo se podali v avstrijske Visoke Ture, natančneje v njihov del Villgratner Berge, na vrh Hochstein (2057 m), ki dominira nad avstrijskim mestom Lienz.

Zbrali smo se ob 5:00 uri na parkirišču pri Kaval. Po gorenjski avtocesti in skozi Karavanški predor smo se namenili po Dravski dolini do mesta Lienz, ki je upravno središče istoimenskega okraja, ki obsega celotno Vzhodno Tirolsko.

Le-ta je ločena od glavnega dela Severne Tirolske (Južno Tirolsko pa posedujejo Italijani). Mesto leži na sotočju rek Isel in Drave. Lienz slovi tudi kot zimsko smučarsko središče. Nad njim se pnejo proge, ki so predvsem namenjene družinam.

A smučišče Hochstein je »pravo« smučišče. Z vrha se spušča ena najdaljših in najboljših prog v Alpah - na njej prirejajo tudi FIS tekme svetovnega pokala in premaga 1200 višinskih metrov.

S turo smo začeli v kraju Leisach, par kilometrov zahodneje od Lienza dobrih sedemsto metov nad morjem. Sonce se je še skrivalo za Lienškimi Dolomiti, mraz nas je grizel v prste in nosove, zato smo jo, dobro otovorjeni z vso zimsko opremo, kar urno ubrali po gozdni cesti navzgor.

Kmalu pridemo do ženske FIS proge, ki se vije po jugovzhodnih pobočjih gore. Snega je bilo na začetku malo, morda do polovice čevlja. Z višino se je odeja sicer večala, a naše krplje (z izjemo enega para) so ostale na nahrbtnikih.

Zaradi preskromnih decembrskih snežnih padavin je bilo še zaprto tudi smučišče. Sledili smo nekaj, zasneženi cesti podobnega in si privoščili prvi postanek na planini Sternalm na višini 1500 metrov.

Do tu se iz Lienza lahko pripeljete s prastaro dvosedežnico. Nižje, do višine tisoč metrov se iz mesta smučarji pripeljejo z najmodernejšo kabinsko dvosedežnico, a mi je žal nismo videli.

Pri koči na planini, kjer se v smučarski sezoni lahko tudi okrepčamo, smo prestopili progo in s hojo nadaljevali po njeni desni strani. Nekje na poti nas je ulovila tetka zima (ob 10.21 tega dne).

Ni nam segla preveč do živega, saj nas je steza, ki nas je vodila vedno strmeje navzgor, kar dobro grela. Pomagal je tudi sonček in široko razgledovanje na prekrasne gore okrog nas.

Dosegli smo zgornjo postajo tudi retro vlečnice, kjer je v bližini start FIS tekme. Za prave ljubitelje gora Hochstein hrani še eno poslastico, to je koča (žal še zaprta) Hochsteinhütte (2023 m), skoraj na vrhu gore.

Do nje ni mogoče z žičnico, do nje morajo peš tudi smučarji. Do velikega križa na vrhu našega cilja Hochsteina, je od nje le še petnajst minut.

Že od koče, še bolj pa z vrha se ponuja fantastičen 360-stopinjski razgled na doline Pustertal, Isel, na samo mesto Lienz in na cel 360 stopinjski venec gora nad njimi.

Potihoma planirani in močno želeni vrh Böses Weibele (2521 m) nam danes ni bil dosegljiv. Do Hochsteina smo porabili dobrih pet ur, a čakala nas je še malica in povratek in vse to smo morali »zbasati« v najkrajši dan v letu.

Nismo se odrekli počitku in malici ob zaprti koči. Ekspresni spust smo opravili kar po trasi pod vlečnico in pod planino Sternalm po FIS progi. Ko je le-ta zavila proti mestu Lienz, smo se mi spet priključili jutranji cesti in nadaljevali do kraja Leisach.

Bilo je uživaško in zabavno, predvsem pa hitro. Pred temo smo bili na izhodišču. Analizo ture smo opravili v že večkrat obiskani piceriji La Gondola nasproti železniške postaje v Lienzu.

In ker do starega središča mesta nismo imeli več kot dva koraka, smo obiskali še njegov adventni sejem. V prijetnem ambientu smo popili še eno kuhano vino in se, razen voznikov, speči čez dve uri znašli na parkirišču pred Kavalom v Ljubljani.

Spet nam je uspela ena lepa in prijazna zimska tura.

Spisala Anka

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

Sled poti

 

 

Monte Ciucis, 14. 12. 2024

Consavont 893 m
Monte Ciucis 1315 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez Alenka, Marjan, Mitja, Gašper, Marko, Marko, Andrej, Anka, Tomaž, Matjaž, Primož
trajanje: 8 ur 35 min
višinska razlika: 1600 m
dolžina:  15,4 km
povprečna starost udeležencev: 58 let, 2 meseca, 25 dni


Zadnja tura gorniške skupine je praviloma sredogorje nekje v Zahodnih Julijcih ali v Karnijskih Alpah in tudi letos je bilo tako. Monte Ciucis, popolnoma nepoznan vrh najden s prstom po zemljevidu nad italijansko avtocesto A23 Alpe-Adria.

Tu smo se že mnogokrat vozili in se spraševali ali so na teh strmih pobočjih nasproti naselja Moggio Udinese kakšni vrhovi in kakšne poti nanje. In tako se je Monte Ciucis znašel v programu kot lažji cilj, ravno primeren za december.

Po jutranji kavi v Trbižu smo se po stari magistralni cesti SS13 zapeljali vse do odcepa za Moggio Udinese, za katerim smo kmalu zavili levo na kolovoz in po njem do stebrov viadukta avtoceste A23, ki tu ravno vstopa v enega od mnogih tunelov.

Peš smo nadaljevali po kolovozu in kmalu našli z rdečimi pikami označen začetek poti. Tu ni šale, pot se takoj strmo, ampak res strmo dvigne in strmina z višino ne popušča. Pot v nadaljevanju ni več označena in se mestoma tudi izgublja.

Z nekaj malega iskanja in sledenja elektronskim zemljevidom smo zlahka prišli na severovzhodni greben. Železna dolina z reko Belo / Fella, magistralko in avtocesto je globoko pod nami. Res noro kakšna strma pobočja so tu in kakšna divjina na tako majhnih višinah.

Ker smo na levem bregu reke Bele smo seveda v Zahodnih Julijcih. Razgledi pa se nam odpirajo na drugo, karnijsko stran doline, ker kraljujeta predvsem Amariana in Pisimoni. Po grebenu se vzpnemo na naš stranski vrh, Consavont.

Vrh ni razgleden in hitro se spustimo na travnato sedlo med vrhovoma Consavont in Ciucis. Tu je zgornja planina Cuel Lung in sem pripelje markirana pot 743, naša sestopna pot. V pristopu pa smo nadaljevali po neoznačeni poti, ki gre spet strmo navzgor.

Ker smo na severni strani se z višino začnejo pojavljati pomrznjeni predeli, ki še nekoliko dodajo k težavnosti ture v strmih travah. Malo pod vrhom je skalnem detajlu toliko pomrznjeno, da namestimo vrvno ograjo. Le kako bomo sestopali po tem strmem terenu, se vprašamo.

Malo pod vrhom pridemo na udobno stezico, ki pripelje z južne strani in je označena z modrimi pikami. Po njej dosežemo vrh, ki nudi čudovit razgled po Zahodnih Julijcih in Karnijcih ter Železno dolino vmes.

Monte Ciucis se je z razgledom in s strmim severnim pristopom izkazal za pravi gorniški biser, čeprav ima "le" 1315 m. Vpisna knjiga pokaže, da niti ni tako neobiskan, obiskujejo pa ga v glavnem po južni varianti.

Tudi mi se odločimo, da sestopimo po južni poti, saj bi bil sestop po severni poti v teh razmerah precej težaven. Po južni strani pa smo po udobni stezici sestopili do planine Tugliezzo. Do sem se da pripeljati iz naselja Carnia, kar precej skrajša vzpon na vrh.

Nas pa je čakalo 300 m dodatnega vzpona mimo spodnje planine Cuel Lung nazaj na zgornjo planino in potem še nadaljnjih 100 m vzpona do planine Verzan. Od tu smo imeli le še sestop po kolovozu do izhodišča, ki smo ga dosegli že v temi s polno luno na nebu.

Naredili smo lepo osmičko in nabrali za 1600 m višincev, ki so tako močno presegli višino našega vrha. Na poti nazaj smo se ustavili še na analizi ture v Kranjski Gori in tako zaključili program PD Rašica za leto 2024.


Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

 

Prečenje Kuma, 7. 12. 2024

Kum 1220 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Kamila, Aleksander, Lara, Miriam, Josef, Janja, Martin, Marko, Andreja, Žiga, Alenka, Tomaž
trajanje: 7 ur 45 min
višinska razlika: 1050 m
dolžina: 17,9 km


Tokratna tura PD Rašica je bila namenjena tudi študentom Univerze v Ljubljani in dijakom Gimnazije Šentvid. Posebnost ture pa je bil dostop do Zidanega mosta vožnja z vlakom.

Zbrali smo se pred železniško postajo Ljubljana ter se v nadstropnem vagonu odpeljali do izhodišča, kamor smo prišli po eni uri in 5 minutah.

V restavraciji na postaji smo še spili jutranjo kavo in se usmerili protitočno ob Savi do ročne žičnice čez reko. Imenujejo jo Cicka. 

Kabina za dve osebi se poganja ročno z vitlom na obeh straneh reke. Za 13 oseb smo porabili dobrih 15 minut za sedem voženj.

Nato pa nas je pot peljala v Škratovo dolino, ki se začenja z ozkim strmim žlebom. Preko skalovja buči potok padajoče vode, ki nekajkrat prečka stezo.

Po dobre pol ure smo prišli do razvalin neke zgradbe, kjer je steza položnejša, dolina se razširi, potok in njegovi izviri ostanejo za nami. Prišli smo na kar lepo gozdno cesto, ki je dolgo peljala po ravnini.

Ko se začne dvigati, pa preide že bol na gozdno vlako. Nadaljevali smo po travnati planini, mimo znamenja Križanega, zapuščene hiše in gospodarskega poslopja in naprej do sedla, kamor pripelje asfaltna cesta.

Tu je kar nekaj naseljenih hiš. Pot pelje med njimi, celo pod nadstreškom. Potem pa smo prišli na s snegom posmeteno pot. Kasneje ga je bilo nekaj več, morda centimeter ali dva.

Prišli smo do zadnjega razcepa pri kapeli sv. Jošta. Od tod do vrha je še 30 minut, skupaj smo hodili 3 ure in 35 minut.

Kum ima dva vrhova, na enem je cerkev svete Neže z ločenim zvonikom in velik planinski dom, na drugem pa velik televizijski oddajnik. Kum je visok 1220 m in je najvišji v Posavskem hribovju.

Odprl se nam je čudovit razgled vse do Triglava, in Julijskih Alp, Karavank, Kamniških Alp in vseh nižjih vrhov na severni, vzhodni in južni strani. Prav na vrhu je postavljena kamnita orientacijska plošča, na kateri so poimensko označeni vsi vrhovi.

Okoli planinskega doma so postavljena raznovrstna otroška igrala. Iz doline pripelje cesta do vrha, zato je poleti in v lepem vremenu to zelo obiskana gora.

Tudi mi smo imeli lepo vreme, vidljivost je bila dobra, zato smo se kar nekaj časa zadržali z razgledom. Pogled na uro in planiran odhod vlaka ob 15 50 nam je omogočil daljši postanek v planinskem domu z dobro ponudbo hrane in pijače, kar smo tudi izkoristili.

Vračali smo po Čebulove doline proti Trbovljam in sicer po severni strani po zelo kamniti stezi s strmimi spusti in tudi dolgimi ravninskimi predeli vse do kmetije Dolinšek.Nadaljujemo po širokem travniku in naprej v bukov gozd do strmine nad Savo.

Tu se odpre pogled na Trbovlje in dolino. Strmo in spolzko pobočje, pobeljeno s snegom zahteva povečano pazljivost. Skoro pri samem mostu čez Savo se je naša pot zaključila na železniški postaji po dobrih dveh urah.

Do predvidenega odhoda vlaka je bilo še 50 minut, ki pa so se je zaradi zamude vlaka podaljšale še za 20 minut. Trbovlje je poleg rudarstva poznano tudi po dimniku nekdanje termoelektrarne, ki je s 360 m, najvišji v Evropi.

Ko smo zjutraj prišli na vlak, smo bili skoraj sami v nadstropju vagona, na povratku pa smo vse do Ljubljane potovali stoje. Zadovoljni smo se poslovili, ker je bila tura zaradi kombinacije z železnico nekaj posebnega.

Spisal: Janez

 

Fotografije

Sled poti