Donačka gora, 8. 11. 2025

Donačka gora (vzhodni vrh) 883 m, 
Donačka gora 884 m, 
Rudijev dom na Donački gori 590 m

PD Rašica
udeleženci: Beno, Janez, Jana, Marjan, Rok, Robert, Alenka, Tomaž, Maja, Janez
trajanje: 5 ur 40 min
višinska razlika: 670 m
dolžina: 13,1 km

Donačka gora spada pod vzhodne Karavanke. Je severno od Rogatca, že v bližini slovensko-hrvaške meje. Pot nas je vodila mimo Celja proti Rogaški Slatini in Rogatcu, od tod pa severno do vasi Stoparce, ki je severozahodno od našega cilja. 

Tu smo parkirali. Hoditi smo začeli po asfaltni cesti in po pol ure hoje prišli do vaškega parkirišča, kjer stane celodnevno parkiranje 1€. Tako smo mi prihranili 1€! 

Naprej smo šli po gozdni poti, kasneje po vlaki in stezi, na debelo posuti z odpadlim bukovim listjem. Bukve so tu edina vrsta drevja, ki sedaj brez listja ustvarja posebno sliko. 

Plast listja  prekriva kamne in korenine, zato je potrebno malo pazljivosti.Takšni pogoji so bili na vsaj naši poti, tudi na povratku. Sicer pa je pot speljana v širokih blagih serpentinah z redkimi večjimi vzponi. 

Tako je vse do vzhodnega grebena gore, kjer se strmina s krajšimi serpentinami poveča. Prišli smo do mesta, po katerem je ta pot označena kot zahtevna smer. 

Pred  nami je kakšnih deset višinskih metrov navpične skale s par stopnicami in jeklenico, toda za izkušene gornike nič posebnega. Naprej je spet bolj strmo vse do našega prvega cilja – vzhodnega vrha 883 m visoke Donačke gore. 

Sam vrh sta dve kamniti stisnjeni skali, kjer je prostora le za dve osebi, Zato smo bili vsi na vrhu po načelu dva gor – dva dol. Razgleda praktično ni bilo, ker so oblaki prekrivali višino, megla pa nižino. 

Za vzpon smo porabili 2 uri 20 minut. Kar hitro smo nadaljevali proti glavnemu vrhu, zahodno po severni strani zelo ozkega grebena, pazljivo gori doli do pod vrha, kjer se greben razširi in se povzpeli na 884 m visoki drugi vrh Donačke gore.

Od prvega vrha do sem smo hodili 15 minut. Vidljivosti tudi tu ni bilo.Ta gora je zelo obiskana tudi družine z otroci pridejo, vendar ne po naši poti. Mi namreč nismo srečali nobenega pohodnika. Veliko pa jih je bilo na povratku. 

Na vrhu je 10 m visok kamniti križ, ki je bil postavljen 1934. leta. Razstreljen je bil leta 1952, na novo pa so ga postavili leta 1992. V času turških vpadov naj bi bila tu opazovalnica, kjer so s kresom opozarjali na nevarnost pred Turki. 

Tu pa je tudi plošča, na kateri piše, da je bila leta 1853  tukaj prva označena pot v Sloveniji. Vračali smo se po poti za Rudijev dom, ki se blago spušča v širokih serpentinah. 

Srečevali smo posameznike in skupine, ki so se vzpenjali proti vrhu. Do koče smo hodili 45 minut in se  v njej ustavili za kar dolg postanek. Sem je speljana tudi cesta, zato je obisk Donačke gore toliko večji. 

Mi pa smo imeli do našega izhodišča še 50 minut, skupaj smo od vrha hodili uro in 35  minut.

Spisal: Janez

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Sled poti

 

 

Ledinski vrh, 31. 10. 2025

Frischaufov dom na Okrešlju 1396 m, 
Ledinski vrh 2108 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Marjan, Gašper, Marko, Katja, Anka, Tomaž, Matjaž
trajanje: 7 ur 
višinska razlika: 1190 m
dolžina: 9,6 km

Razpisani cilj je bil dvatisočak Heukuppe (2007 m), najvišji vrh masiva Rax in tretji najvišji vrh alpske skupine Rax-Schneeberg. Neugodna vremenska napoved in nejasnost glede razmer na Heukuppe, sta botrovala spremembi načrta.

Izbran je bil Rjavčki vrh ali Planinščica (1898 m) V Logarski dolini. Stoji severno pod Škarjami kot stranski izrastek grebena med Ojstrico in Planjavo. Nanj smo hoteli po neoznačeni poti skozi grapo Grlo s povratkom čez Klemenčo jamo.

Zjutraj, ko smo prišli do brunarice Logarski Kot je deževalo in tura skozi Grlo ni imela posebnega smisla. Na vrsto je prišla varianta C, Ledinski vrh. Zapeljali smo se še malo naprej do parkirišča pod slapom Rinka in pričeli s turo.

Dež je medtem ponehal a prav blestečega vremena nismo imeli. Po uri hoje smo prišli do Frischaufovega doma na Okrešlju, oziroma do nedokončanega doma in začasne brunarice, ki nadomešča dom. Tu se je ponovno ulilo in malo smo povedrili.

Ko je dež spet ponehal smo nadaljevali s turo. Ko smo se povzpeli čez Prag, se je tam, kjer se odcepi pot proti Mrzli gori začel sneg, ki pa ga je bilo bolj za vzorec. 

Kmalu smo bili na Savinjskem sedlu. Po avstrijskem ozemlju smo prečili do Jezerskega sedla in od tu do Ledinskega vrha ni več daleč. In tako smo po treh urah in pol stali na najvišjem vrhu naših treh variant za danes.

Vreme se je počasi izboljševalo a za kašne razglede smo bili na vrhu nekoliko prezgodaj. Sestopili smo po poti sestopa v vedno lepšem vremenu, tudi naš nesojeni Rjavčki vrh se je kopal v soncu.

Tudi dol grede smo se ustavili v Frischaufovi brunarici, kjer imajo zanimivo "geslo" za wi-fi. Še sestop mimo izvira Savinje in slapu Rinka in v soncu smo končali sprva dežno turo.

Analizo ture smo si omislili v Domu planincev v Logarski dolini, potem pa je šel del ekipe pozdravit še psa Đina, ki nam je delal družbo lani na snežni turi na Strelovec.

Spisal Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Sled poti

 

 

Čez Mežaklo, 25. 10. 2025

Poljanska baba 830 m, 
Obranca 1035 m, 
Planski vrh 1299 m, 
Škrbina (Mežakla) 1210 m

PD Rašica
udeleženci: Maj, Beno, Mojca, Simona, Aleksander, Ivanka, Maja, Bogdan, Vesna, Janja, Mitja, Martin, Lidija, Vida, Gal, Silvo, Robert, Sašo, Jana, Mirko, Maja, Tomaž, Vladimir, Milči, Milica
trajanje: 2 uri 15 min
višinska razlika: 800 m
dolžina: 10,9 km

Skupina planincev in študentov smo se pod vodstvom Maje in Tomaža po obvezni jutranji kavi odpravili na izhodišče pohoda v naselje Kočna. 

Naša pot na Mežaklo se je zložno vzpenjala ob zelo velikih možicih. Pot je nedolgo tudi zelo dobro označena. Ob prečnem vzponu odcepi steza na atraktiven skalni osamelec Poljanska baba, ki smo ga šli pobliže ogledati. 

Sledil je vzpon na planino Obranca ter mimo spomenika še na istoimenski razgleden vrh. Naužili smo se sončka, nato pa nadaljevali proti gozdnemu kolovozu do snežne jame. 

Globoka udornica, ki je vhod v 70 m dolgo jamo, ne zgleda ravno mamljiva za spust. Pred nami je bilo še nekaj vzpona do najvišjega današnjega vrha, kjer so našli padli meteorit. 

Tik pod vrhom Planskega vrha so v spomin najdbi postavili informativno tablo. Pohod smo nadaljevali po razglednem robu Mežakle, s pogledom v dolino na Jesenice in razgledom na obsijane, pobeljene Karavanke. 

Kmalu se je na ogled postavil naravni most v obliki slončka, razgledišče Škrbina pa nam je odprlo pogled res daleč naokrog. V nadaljevanju smo pogledali še nekdanjo partizansko bolnico. 

Kurirčkova torbica je menda še dejavna. Bomo kmalu videli, če res. Kar nekaj več višincev, kot smo pridobili z vzponom, nas je čakalo pri spustu. 

Na stezi pod nogami so se nam motali »The rolling stones« in listje je skrilo prenekatero drsečo korenino. Tako smo sestopili vse do Jesenic, kjer nas je čakal avto. 

Vozniki smo se prepeljali na izhodišče po motorno konjenico, ter se vrnili po pohodnike. Analizo smo naredili pri Gorencu, kjer gre pohvaliti zares hitro postrežbo. V poznih popoldanskih urah smo se vrnili domov.

Maja Kajzer

Fotografije

Sled poti

 

 

Rauchkofel, 18. 10. 2025

Kreidenfeuer 1615 m, 
Rauchkofel 1910 m, 
Lienzer Dolomitenhütte 1616 m

PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Marko, Anka, Alenka, Tomaž, Matjaž
trajanje: 8 ur 25 min
višinska razlika: 1330 m
dolžina: 10,8 km

Vzhodna Tirolska (oziroma okraj Lienz) je eksklava zvezne dežele Tirolske, ločena od glavnega dela Severne Tirolske ter s skupno mejo z italijansko Južno Tirolsko. 

Glavno mesto Lienz je po prebivalstvu primerljivo s Škofjo Loko in je stičišče štirih alpskih skupin, v celotni eksklavi pa se rasteza kar 9 alpskih skupin.

Skoraj 20 let se že vozimo tu mimo na razne cilje, kje tu blizu ali pa tudi zelo daleč naprej. Kosmatega Rauchkofla, ki se dviga na jugu, direktno nad Lienzem, pa v poplavi višjih gora človek skoraj ne opazi.

Bolj do izraza pride šele ob vračanjih po Pustriški dolini, ko med bližanjem Lienzu pred seboj opaziš kosmati vrh z anteno na vrhu. A lepega dne je tudi Rauchkofel prišel na vrsto za obisk.

Po prihodu v Lienz smo se zapeljali še malo naprej in parkirali pri izteku sankaške proge med vasicama Amlach in Leisach. S konkretno strmino smo se seznanili že kar takoj na začetku, ko smo jo mahnili po bližnjici.

Po uri vzpona smo bili pri razcepu poti, kjer smo zavili na zahodni greben. Strmo smo se dvigali in imeli vedno lepše razglede na Lienz pod nami in na vrhove v okolici, kajti dan je bil resnično lep.

Pot je čudovita in spretno najde naravne prehode, na nekem mestu je v pomoč lesena lestev. Po slabih dveh urah grebenčkanja smo stopili na Kreidenfeuer, vrh s prekrasnim razgledom na sever.

Opravili smo še za uro in pol grebena ter stopili na naš današnji glavni vrh. Če je Kreidenfeuer kot nekakšen balkon nad Lienzem, ima Rauchkofel fantastičen razgled na jug, na Lienške Dolomite.

Tudi sestopili smo na južno stran in se ustavili še v Lienzer Dolomitenhütte na krajši hidraciji. Sledil je sestop po markirani poti na južni strani Rauchkofla, analiza ture v Lienzu ter vožnja domov.

Spisal Tomaž 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Sled poti

 

 

Kovk, Lepi vršič, Konjščica, Starhand, 11. 10. 2025

Kovk / Monte Cocco 1941 m, Lepi Vršič / Cima Bella / Schonwipfel 1911 m, Konjščica / Monte Sagran / Sagranberg 1931 m, Starhand 1965 m, Rifugio Nordio-Deffar 1412 m Gorniška skupina PD Rašica udeleženci: Janez, Marko, Katja, Tomaž trajanje: 6 ur 35 min višinska razlika: 1260 m dolžina: 13,6 km

Hladna fronta nam jo zagodla ter vrgla nekaj snega v visokogorju in s tem odnesla planirani izlet na Prednje Lastovice. Ker je bilo za soboto napovedano lepo vreme, je tura vseeno bila, le da nadomestna in nekoliko nižje.

Izbrana je bila lahka tura na štiri skoraj dvatisočake na najvzhodnejšem delu dolgega glavnega grebena Karnijskih Alp, Kovk (tudi Kok), Lepi vršič, Konjščica in Starhand.

Prvi trije sta poznana turnim smučarjem, Starhand pa je že bolj skalnat. Mi nismo šli smučat, pa tudi snega na teh višinah ni bilo. Glede na vreme pa smo si obetali jesensko pravljico in lepe razglede.

V Ukvah / Ugovizza smo zavili v breg in po nekaj kilometrih parkirali pri gostišču Camoscio. Krenili po gozdni cesti in nato po travnikih, mimo nekdanjega rudnika železove in manganove rude, vse do sedla med Kovkom in Lepin Vršičem.

Najprej smo zavili na Kovk. Res smo bili deležni jesenske pravljice. Vreme odlično, macesni so bili z višino vedno bolj rumeni, razgledi na vse strani pa fantastični.

Sestopili smo nazaj do sedla in se povzpeli na Lepi Vršič, ki leži na meji med Italijo in Avstrijo. Meje smo se držali še naprej, sestopili na sedlo in se povzpeli na Konjščico.

Tu smo mejo zapustili in se na avstrijski strani spustili na naslednje sedlo in jo mahnili na naš zadnji vrh. Pod Strahandom je Katja odplezala detajl na balvanu ob poti, da upravičimo, da gre za gorniško turo.

Od vseh današnjih vrhov je imel nekaj obiska le Strahand. Uživali smo v razgledih vse do Dolomitov in občudovali Julijce in Karavanke spet z nekoliko drugačne perspektive.

Z vrha smo sestopili do idilične planine Dolnica / Dolinza Alm in se od tam vrnili v Italijo. Pred dokončnim sestopom smo se ustavili še v koči Nordio-Deffar.

In nato s sestopom do našega avta zaključili našo krožno turo, ki je bila tehnično popolnoma enostavna, imela pa je kar nekaj drugih odlik. Spisal Tomaž

Fotografije Sled poti