Kotel, Mlečni rob in Luken, 11.1.2020

Kotel 1.174 m,
Mlečni rob 1.094 m,
Luken 1.146 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Miriam, Stojan, Melita, Marko, Sabina, Meta, Klavdija, Tomaž, Jasna, Igor, Matjaž, Primož
trajanje: 5 h 15 min
višinska razlika: 960 m
dolžina: 13,4 km

Meti prileti v naročje zanimivo vabilo in takoj se ogreje za eksotiko nad Baško grapo. Ture se vnaprej zelo veseli in ogreje še mene. Baški konec je nekoliko od rok in sami se ne bova odpravili tja. Vprašanje le je, ali se bo za naju ogrel Primož.

S skupnimi močmi ga prepričava – Primož, hvala! – in tako se že zgodaj zjutraj sredi same moške družbe sprašujeva, ali bova lahko dohajali prekaljene gamse. Pridruži se še ženska polovica, same znane, prekaljene gamsovke in vse po vrsti planinske prebežnice od Matice.

Uvodna kava v Idriji zbistri misli in telo, do Temljin sem ravno prav ogreta za raziskovanje. Skromne objave na spletu so strnjene v 'nepoznano - strmo - neobljudeno - opuščeno – razgledno'.


Pričakovala sem, da bomo rinili navzgor po strmem, zaraščenem pobočju in iskali najboljše prehode na vrh med podrtim drevjem, v najboljšem primeru pa zadeli opuščeno, zaraščeno in izginjajočo stezico.





Namesto tega polovico vzpona cikcakamo po kolovozu, nato pa ob krepkih možicih nadaljujemo naprej na stezo in stezico ter zagrizemo v strmo južno pobočje, prav tam, kjer se mi je zaradi gostih plastnic zdelo najmanj primerno za skupino.

Na srečo je suho in tla se ne udrejo pod številnimi stopinjami, sicer bi končali nekaj sto metrov niže. Zadnji del vzpona je brezpoten, od zgoraj dol bi le s srečo našli pravi grebenček, s katerega se odmota stezica. Hecamo se, da je štirinajst ljudi naredilo dobro sled v listju.

Na razpotegnjenem travnatem vrhu, na katerega stopijo le redki, se v bleščečem, toplem soncu prepustim razgledom in vtisom. Z veseljem in hvaležnostjo vsrkavam vso lepoto pred in za mano, ves mir in sonce in energijo, in v trenutku sem zvrhano polna vsega lepega.

Tak mali pikec, pa tako bogata ponudba! Kako lepo mora biti tu spomladi, ko med bunkami bujne trave cvetijo perunike! Rašičani so hitri, prej kot se razgledam, razkomotim in začnem jesti, že spakirajo in se pripravijo za skupinsko sliko.

Kaj pa administracija, se bomo vendar vpisali, ne? Z velikim zadovoljstvom vpišem vseh štirinajst prvič- in najbrž zadnjičpristopnikov.Nadaljevanje je bolj ali manj po grebenu.

Zemljevid kaže razpotegnjene plastnice proti severu z mnogimi vmesnimi vršiči, torej bomo od Škrbine zložno in ležerno vijugali gor in dol.




Pa kaj še! Vmes se postavi prepadni Mlečni rob, na katerega splezamo gor in po prstkih prav previdno dol.

Do Lukna hodimo večinoma po stezi/stezici/stezičici. Bolj kot je pobočje strmo, tanjša je steza, bolj previden je vsak korak. Kakšna ležernost neki, pogled na strmo pobočje in strme senožeti z drsečo suho travo neprijetno namiguje na bližnjico v dolino.

Od Škrbine gor nejeverno opazujemo 'živo mejo' iz bukev, česa takega še nisem videla. Kmetje so zavarovali prepadne zahodne strmine tako, da so posadili bukve namesto kolov in mednje napeljali bodečo žico. Bukve so visoke, razvejane, čvrste in pogled na alejo je neverjeten.

Na poti od Kotla proti Luknu nas tu in tam vodijo Knafelčeve markacije. ??? Na Kotlu je uradna skrinjica z uradno planinsko vpisno knjigo. Kdo ve za to? Pot namreč ni v katastru poti PZS-ja. Menda sta nekoč na vrh vodili tudi markirani poti od Grahovega in Temljin, a je domačin-zanesenjak umrl in sta obe opuščeni. Niti ti dve poti nista v katastru.

Na Luken se povzpnemo, ravno ko v dolini zvoni poldne. Zadnji vrh, pa je šele dvanajst? Seveda, to je Rašica-ekspres! Vrh je gozdnat, skozi gole veje se kažejo od blizu Peči in planine. Hitro pomalicamo, zdaj že vem, da moram pohiteti.

Za nosom se spustimo do steze in levo dol na kolovoz proti Temljinski planini in Škrbini. Za spremembo je prav prijetno hoditi po ravni, široki poti namesto po izpostavljenem pobočju. Idila ne traja prav dolgo, samo do 'markacij' (čelada, derezice, plastenka) na Škrbini.

Nekdo je šparal noge in je gor grede pustil del opreme pod bukvijo. Še dobro, da je ni kdo ukradel, ko se toliko ljudi mota tu gori, haha! Moja mladina bi bila presrečna, če bi moje vsaj 35 let stare štirizobe derezice izginile, ker jih jaz očitno še ne bom upokojila.

Krenemo proti Osojam, steza se spremeni v stezico in stezičico nad strmino, posuta je z listjem in vejami, spet pazimo na vsak korak. Po žledolomu so gozd na tej strani močno zredčili, naletimo na stroj in jeklenice za spust debel.

Pa na zanimive ostanke treh zgradb iz skrilastih kamnov brez cementa, vsaka stoji na svojem robu grebena pod stezo, s po tremi velikimi prazninami za vrata, ki gledajo na Temljine, sotesko in proti Pečem.

Ne morejo biti staja za živali, a jim ne najdemo pomena za ljudi. Opazovalnice na fronti? Med sestopom v strmih pobočjih Lisca in Gradnika ugledamo hiške, ki se belijo sredi gozda – še kdo tam živi, brez dostopa po cesti? Resno?

Na povratku v vas nas ustavi prijazna gospa in se pozanima s katerega društva smo. Ko izve, da smo iz Rašice razloži, da z možem redno prebirata Voluharske potopise.

Ob dveh, sredi belega dneva, smo že pri avtih. Naredili smo dva balončka, pravzaprav špico za novoletno jelko. Neverjetno, pet ur in pol, točno po Primoževem planu, se vidi, da so Rašičani hitri in disciplinirani.


Ob pol štirih se že mastimo z ogromnimi porcijami postrvi in picami, vsega je odločno preveč, a na koncu s skupnimi močmi vse zmažemo … Seveda, ko smo se pa namartrali, najprej na turi, potem pa še ob navijanju za Žana.



Med Primoževo slalomsko vožnjo po vijugasti baški cesti s prefinjeno žensko taktiko pomagamo tekmovalcem do solidnih rezultatov, Žanu pa do zmage na prestižnem veleslalomu v Adelbodnu.

Anamarija naše pomoči ne potrebuje, je dobra sama od sebe, fantje skakalci pa se ne odrežejo tako dobro, kot jim kaže. Za navijanje nam na žalost zmanjka časa, v Ljubljano se kljub dolgi vožnji vrnemo, ko je še svetlo. 

Tura je ena redkih rašiških, ki ni 'prezgodaj-predaleč-predolga-previsoka-prezahtevna-prenaporna'. Seveda, domače loge in gaje so že dodobra raziskali in je treba daleč, da se najde še kaj novega in primerno težkega za gamse. Škoda, z veseljem bi šla še kdaj zraven.

S turo sem zelo zadovoljna. Kotel je pravi Žmitkov špic - velikokrat viden, a vedno neopažen in spregledan, prav tako ves greben. Kot zelo redka obiskovalka se počutim kot izbranka in zelo uživam.

Orientacija začuda ni težavna, edina zanka je bolj na začetku, proti koncu kolovoza. Je pa tura zahtevna in nevarna zaradi izpostavljenih in komaj uhojenih stezic, zasutih z listjem in vejami, tako da me marsikje stiska pri srcu ob misli na zdrs.

Nikakor ni primerna za hojo v mokrem. Zaradi nepoznanosti, odmaknjenosti, samotnosti, brezpotnosti in razglednosti je odlična in pravi skriti cukrček!

Spisala Jasna



Schatzbichl, 2.1.2020

Mukulin / Mussenhöhe 2.038 m,
Schatzbichl 2.090 m,
Joch 2.052 m

udeleženci: Marjan, Miriam, Marko, Stojan, Melita, Andreja, Lili, Estera, Antonija, Urška, Franci, Tomaž, Matjaž, Ivan
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: 1.400 m
dolžina: 18,8 km


Decembrske ture so postale že tradicija. Predvsem kar se tiče terminov, pa tudi gorstev, ki jih obiščemo. Ena takih je tudi adventa tura, ki je dobila ime zaradi časovnega okvirja in sejma, ki ga po turi obiščemo.

Veliko novega snega v visokogorju, predvsem pa slabo vreme, sta bila razloga, da smo prvotno planiran obisk Visokih Tur znižali ter časovno in krajevno prestavili. Potrpežljivost se je bogato obrestovala.

Ideja za nov cilj se je porodila s pomočjo nedavno izdanega prenovljenega vodnika. Tako smo se odločili za obisk Ziljskih Alp, velikopotezno krožno turo na Schatzbichl.



 Kot običajno se z vseh vetrov zberemo na jutranji kavi v Radovljici. Nekateri kapučino, drugi podaljšano, spet tretji čaj. No, tokrat je naneslo, da smo vsi podaljšano, ker se je bilo treba vrniti na Brod po pozabljen del obvezne opreme.

Pot smo nadaljevali do Trbiža, mimo Šmohorja ter Koče, do izhodišča Ziljski vrh / Gailbergsattel. Parkirali smo nekaj metrov pred gostiščem Gailberghöhe. Obetal se je idealen zimski dan, zato smo optimistično zagrizli po cesti do sedla Röten.

Tu se je začel bolj konkreten sneg, ki pa je bil trd in pomrznjen, zato je oprema ostala na nahrbtniku. Z vsakim korakom je postajalo bolj toplo, tudi razgledi so bili vedno bolj obširni. Na planino Auf der Mussen smo prišli v samih majicah.




To območje je izjemno bogato s floro v pomladanskem in poletnem času in je zaradi tega od leta 1978 razglašeno za naravni rezervat. Vrh pa imenujejo tudi Cvetlična gora Koroške. Letnemu času primerno smo zato rožice prinesli s seboj.

Nekatere udeleženke na nahrbtnikih, spet drugi v prisrčnicah. Po krajši pavzi smo nadaljevali proti prvemu vrhu. Mukulin ali Mussenhöhe (2.038m) smo dosegli po treh urah in pol. Razmere so bile odlične, sneg trd.

Malo se je udiralo le na mestih z napihanim snegom. Nebo brez oblačka in brez sapice vetra. Z vrha se je bilo potrebno spustiti na škrbino. Visoka ziljska pot ( Gailtaler Höhenweg ) s številko 229, po kateri smo ves čas hodili, se tu nadaljuje proti gori Lumkofel, mi pa smo zagrizli v strmino.

Sneg je ravno toliko odjenjal, da je oprema ostala v nahrbtniku. Po dobrih štirih urah smo dosegli vrh, s katerega je fantastičen razgled. Dravska, Ziljska in Lesna dolina so bile kot na dlani. Na jugu glavni greben Karnijcev, na severu skupini Kreuzeck in Schober, med njimi na zahodu Lienški Dolomiti.

Krajši odmor smo naredili za fotografiranje in malico, za daljše martinčkanje pa tokrat ni bilo časa. V sestopu smo prečili še razgledni plato Joch (2.052m) in se krčevito spuščali proti vzhodu. Dan je počasi ugašal.

V mraku smo prišli do lovske koče. Markirana pot se spusti precej nižje, zato smo nadaljevali po mestoma podrti makadamski cesti oziroma kolovozu. V soju čelnih lučk in pametnih telefonov smo v trdi temi na sedlu zašpilili nepozabno zimsko turo.

Ob vrnitvi smo se ustavili pri Danici v Dovjem na obvezni analizi z novoletnimi čestitkami. Lepšega uvoda v novo leto si res ne bi mogli želeti.

Spisal Marjan






Zirbitzkogel, 31.12.2019

Zirbitzkogel 2.396 m,
Helmut-Erd-Schutzhaus 2.376 m
Scharfes Eck 2.364 m,

Tonnerhütte 1.600 m

udeleženci: Sabina, Janez, Marjan, Miriam, Marko L., Marko M., Estera, Urška, Klavdija, Sandi, Tomaž, Matjaž
trajanje: 6 h 15 min
višinska razlika: 850 m
dolžina: 10,1 km


Tradicionalna silvesterska tura je bila namenjena na Zirbitzkogel, najvišji vrh Labotniških Alp (Lavanttaler Alpen), ki smo ga sicer že osvojili v marcu 2009, takrat v megli in orkanskem vetru.

Dvanajst članska ekipa, skupaj s celjsko skupinico, smo se v lepem vremenu odpeljali preko Ljubelja in mimo Celovca.

Nato pa sledili oznakam severno proti mestoma Mostič (Brückl) in Svinec (Eberstein) ter ob rečici Krčica (Gortschitz) in železniški progi, ki se zaključi v Wietersdorfu.

Očitno so se tu ukvarjali s kamnoseštvom in jih je proga povezovala s svetom. Cesta vodi naprej v Šentvid ob Glini (Sankt Veit an der Glan), mi pa smo se v mestu Mühlen odcepili in se usmerili na gorsko cesto, ki nas je tudi v zelo strmih serpentinah pripeljala na višino 1600 m h koči Tonnerhütte, kjer je bilo naše izhodišče.

Od tod je speljana žičnica s sidri, verjetno tudi za turne smučarje, saj je gora zelo poznana in obiskana za to vrsto smuke, navadnih smučarjev pa ni bilo videti. Tudi v naši skupini je eden imel s seboj turne smuči in na prvi pogled so se mu obetale dobre razmere.

Na parkirišču smo se združili s Celjani, ki so pravkar prispeli sem preko Dravograda. Pohod smo začeli ob robu smučišča, ki se zaključi s širšim prehodom v gozdu.

Kmalu smo prišli na odprto planjavo, od koder se jer lepo videlo s soncem obsijano pogorje in naš vrh. Sneg je bil večinoma spihan, tako da smo hodili pretežno po zamrznjeni travni stezi.

Na višini 1900 m je bil sneg naš edini spremljevalec in ravno prav trd, da nas drži in ne drsi. Le tam, kjer so bili nanosi snega, se nam je tudi malo udiralo.

Zavili smo desno, v dolgo prečenje na vzhodno stran našega cilja. Od tod smo krenili strmo navzgor in prišli na razpotje. Ena smer vodi do koče, druga pa na vrh.



Že nekaj časa nas je spremljal močan veter, tu pa se je še okrepil. Pred nami je bila ša bolj pokončna strmina, zato smo si zaradi varnosti nadeli dereze, čeprav  je snežna površina večinoma dopuščala hojo brez njih.

Od tod je še približno 200 višinskih metrov do vrha, kamor smo prišli, ob vedno močnejšim vetrom v dveh urah in pol. Na vrhu je pihal veter enako kot leta 2009, vidljivost pa je bila tokrat izredna na vse strani, po Nizkih in Visokih Turah, pa vse do naših Alp in Karavank.

A zaradi vetra v rqzgledu  nismo mogli uživati. Napravili smo skupinski posnetek zamaskiranih gornikov in se odpravili v kočo, ki je 20 metrov nižje.

Od tod smo opazili, kako je vihar prevrnil enega od turnih smučarjev, ki je pri padcu izgubil smučko in palico. Na srečo je zdrsnil le do ene kotanjice, kjer se je zaustavil smučar in smučka, palica pa je oddrvela v globino.

V topli koči smo se okrepčali z malico iz nahrbtnika in nekateri popili čaj, večina pa „kuhančka“. Za mizo smo se odločili, da se bomo povzpeli še na sosednji vrh, Scharfes Eck, na višini 2376 m.

Bilo je malo grebernsko prečenje, zato smo se proti severozahodu spustili so sedla, nato pa proti vrhu, ki smo ga dosegli v 40 minutah.

Za to odločitev smo bili bogato poplačani. Na vrhu je namreč mogočen stolp in mnogo anten ter drugih naprav. Vsa ta oprema pa je bila neprepoznavna, saj je bila odeta v led, ki jem s pomočjo vetra oblikoval prekrasne figure, raznih oblik in ornamente..

Česa podobnega v takem obsegu ni mogoče videti. Zato si je še posebej vredno ogledati fotografije, ki spremljajo ta potopis. Kljub izredno močnemu vetru smo se ob teh čudesih narave kar precej zadržali.


Povratek smo začeli s strmim spustom in nadaljevali z dolgim prečenjem, dokler nismo prišli do poti vzpona. Tu smo lahko sneli dereze in nadaljevali do našega izhodišča. Opazili smo, da je vlečnica s sidri namenjena tudi za vleko sani skupaj s sankači.

Ni kaj, udobje je čez vse. Za povratek smo porabili uro in pol, skupaj pa slabih pet ur. V spodnji koči so nam postregli pijačo.

Pred kočo pa so nekatere članice pipravile presenečenje – penino in izvrstne domače dobrote.



Pred odhodom smo se poslovili in  si zaželeli vse dobro s Celjani, ki so se odpravili spet proti Dravogradu, ostali pa proti Celovcu in Ljubljani, kjer smo se razšli z željo in obljubo, da se tudi v prihajajočem letu družimo na turah gorniške skupine in se iz njih tudi srečno vračamo.

Spisal Janez