Veliki Selišnik 1956 m
udeleženci: Srečko, Tomaž, Ana, Silvo, Marko, Marjan, Janez, Deja, Stane, Katja, Damjana, Andreja,
Marko, Nataša
trajanje: 6 ur 25 min
višinska razlika: cca. 700 m
dolžina: 9 km
povprečna starost udeležencev: 59 let, 4 meseci, 18 dni
Tudi letos smo imeli za dan po Božiču v načrtu zanimiv izlet v južne Karnijce. Raziskovanje tega gorovja na Dan samostojnosti in enotnosti je postalo že nekakšno nenapisano pravilo.
Letos pa sploh, saj je minilo točno deset let od prvega prazničnega obiska v te konce.
Všečno turo na Monte Raut smo dopolnili z obiskom jaslic v idilični vasici Poffabro.
Do tja je kar nekaj vožnje, kar zahteva stabilno vreme in ugodne snežne razmere. Še celo pri lepem vremenu, zaradi tradicionalne trdožive furlanske megle, ki zna segati krepko v visokogorje, previdnost ni odveč.
Nedavno sneženje, nato pa več dni močnega vetra, sta nam pognala nekaj strahu v kosti. Točnih informacij o trenutnih razmerah tako nismo imeli, raziskovati se nam pa tudi ni dalo. Če že, potem gremo nekam bliže.
Na Kredarici je zapadlo pet centimetrov novega snega, na Voglu pa dvanajst. Tako smo pristali na Rudnem polju, namenjeni raziskati pobočja med Viševnikom in Debelo pečjo. Hladno jutro je še dodatno popestril konkreten vetrič.
Navkljub zelo skromni višini snežne odeje, dileme glede zimske opreme ni bilo, tudi pri krpljah ne. Prav hitro se znajdemo mimo obeh vlečnic, ko markirana pot preide v bolj strm del.
Snega je malo, vendar vsenaokrog uhojeno, vmes so tudi kopni deli. Viševnik je seveda v takih razmerah deležen množičnega obiska. Kmalu srečamo prve pohodnike, ki že sestopajo s sončnega vzhoda na vrhu.
Izmenjamo par besed glede razmer. Da »malo piha« in da je dobro imeti »ta male derezice za na vrh« pa raje preslišimo, oziroma navidezno opremimo z ne prav prijaznim emojem.
Na razcepu gremo desno proti Lipanci, kjer nas pričakajo bolj spremenljive razmere, lahko bi se reklo »ne tč ne mš«. Že po nekaj korakih se polovica ekipe odloči za krplje, saj je veliko napihanega in nepredelanega snega, ki ne drži teže.
Ne mine dolgo, ko pridemo na povsem kopno jugovzhodno pobočje Viševnika. Pot se v nadaljevanju skozi ruševje vzpne preko Kačjega roba. Sledi spet kontrast pri spustu v krnico Jezerce, kjer se tudi preostala polovica opremi s krpljami.
Nekaj informacij glede zimske variante vzpona smo že imeli, saj turaši smučajo z vrha po južnih pobočjih Velikega Selišnika, seveda, ko so primerne snežne razmere.
Že po par korakih opustimo to idejo, saj so razmere za nadaljevanje praktično nemogoče. Tako nadaljujemo po markirani poti do naslednjega razcepa. Levo gre pot na Srenjski preval, mi pa zavijemo desno, kjer se kmalu pokaže naš cilj.
Oprezamo za mestom, kjer bomo zapustili označeno pot in nadaljevali na zahodni greben. Odcep je točno na mestu kjer se pot začne spuščati, približno na višini 1.850 m. Skoraj se zaletimo v velikega možica, ki potrdi, da smo na pravi »poti«.
Sprva se prebijamo skozi manjše kraške kotanje in vrtače, tudi s pomočjo možicljev. Razmere za hojo so zahtevne, saj je količina napihanega mokastega snega zelo različna.
Po krajšem spustu pridemo pod zahodni greben, kjer pospravimo krplje, le Marko z gorenjsko trmo vztraja do vrha. Do vršnega grebena nas spremljajo izmenjaje kopni in zasneženi deli, a je količina snega skromna.
Še nekaj metrov prebijanja po ruševju, ko improvizirano razpelo označuje, da smo prispeli na cilj. Veliki Selišnik je prvovrsten razglednik. Seveda se oči najprej obračajo na Očaka, še posebej pa izstopata mogočna Rjavina in Mali Draški vrh.
Mrzel veter nas prepodi nekaj metrov niže, kjer v zavetrju pomalicamo. Sestopimo po poti vzpona do priključka na markirano pot. Nadaljevanje proti vzhodu ponuja nekaj možnosti, ki pa pozimi niso prav kratke.
Ker smo v obdobju najkrajših dni v letu, razmere v nadaljevanju pa nepoznane, se odločimo za vrnitev po poti vzpona, na Zlate vode. Praznični dan sklenemo z analizo ture na Zatrniku, kjer obujamo spomine na zime, ko smo tu še smučali.
Spisal Marjan
%20031.jpg)
