Warscheneck 2.385 m,
Lagersberg 2.008 m
udeleženci: Boštjan, Stojan, Jana, Marjan, Antonija, Sabina, Janez
višinska razlika: 1.650 m
trajanje: 8 ur 15 minut
Tokratna tura bi morala biti pred enim tednom, zaradi slabega vremena pamje bila odložena na današnji dan. Vozili smo se tri ure in pol, zato smo se iz Šentvidca odpeljali že ob štirih zjutraj.
V Celju smo izpopolnili ekipo, pridružila se nam je še ena gornica. Tako nas je sedmero nadaljevalo vožnjo do Graza in se usmerilo proti Linzu na pirnsko avtocesto do odcepa za Windischgarten.
Od tod dalje po regionalni cesti proti Rossleitenen. Malo pred mestom Vorderstoder smo zavili na loikalno cesto in prišli do našega izhodišča na višini 900 metrov. Parkirali smo v bližioni večjega kmečkega gostišča.
Na smerokazu je za Warscheneck pisalo 4 ure in 30 minut in levo od jezera Schafterch, mi pa smo želeli čimprej najti kakšno bližnjico. Vprašali smo turnega smučarja, ki se je pripeljal nasproti.
Usmeril nas je desno od jezera, po karti pa smo kmalu ugotovili, da to ne bo prava pot. Vrnili smo se do začetka jezera ter preko zelo strmega gozdnega predela skrajšali pot do prve markirane steze.
Ponoči je tukaj zapadlo nekaj centimetrov snega, vendar nas to ni oviralo pri hoji. Prečili smo gozdno cesto za kamionsko spravilo lesa, ki je namenjena tudi za gorsko kolesarjenje, katerega, sodeč po kartah, kar precej propagirajo.
Še vedno smo se strmo vzpenjali do ravninskega grebena, kjer smo spet prišli na isto cesto. Takoj za ovinkom pa zopet v zelo strmo pobočje do planinske koče Zellerhutte na višini 1575 metrov. Do sem smo hodili dve uri.
Koča trenutno ni oskrbovana, je pa odprta, ker jo prenavljajo. Material dovažajo s tovorno žičnico, ki pripelje z višine 1100 metrov. Vreme je kristalno jasno. Redki goli macesni ne ovirajo vidljivosti.
Od tu naprej se strmina še povečuje. Napredovali smo v kratkih serpentinah. Gora je poznana in vabljiva tudi za turne smučarje, ki se morajo vzpenjati prav po tej strmini, zato je bila gaz primerna tudi za nas, krpljarje.
Dobro smo napredovali. Na 1800 metrih se konča gozdna meja. Odprla se nam je vsa lepota gorskega sveta. Zimske panorame so z eno besedo veličastne. Tokratno je polepšalo še kakih deset centimetrov novozapadlega suhega snega.
Sonce se je bleščalo v neštetih srebrnih kristalih, snežna pravljica se nam je vtisnila v spomin, česa takega poleti ne moreš doživeti.
Ko se odprl razgled, so tudi vetrovi dobili večjo moč. Le kratek čas je bila pot manj strma, potem pa smo morali spet močno navzgor. Pod nogami smo čutili zmrznjen stari sneg, po novem, ki ga je naneslo v to strmino, pa je močno drselo.
Pod vrhom Lagersberga je pot vendarle malo bolj položna. V daljavi smo zagledali naš končni cilj. Turni smučarji, ki so se vzpenjali po njegovi zadnji strmini, so se zdeli kot majhne premikajoče se paličice.
Spet smo prišli na zelo strme dele, ki so bili, še posebno zaradi krpljev na nogah, kar naporni. Ko smo vsi prišli na čistino in smo dobro videli pred seboj vso pot, smo nadaljevali vsak po svojih močeh.
Na vrh 2385 metrov visoki Warscheneck smo prišli v slabih petih urah. Za zimske razmere je to kar lep dosežek. Lepoto, ki nam jo je bilo dano videti pod seboj, bi zmogel opisati le poet. Prečudovito!
Močan veter je vrtinčasto dvigoval in odnašal sneg, zato smo ostali toliko, da smo se zbrali za skupinski posnetek, potem pa smo se takoj obrnili nazaj.
Vračali smo se po isti poti, kot smo prišli. Nekatere velike strmine smo skrajšali in se spustili naravnost navzdol. Zaradi zelo drseče podlage, pa so se taki podvigi končali na različne načine.
Nekateri so se odločili kar za zdrs po zadnji plati. Na povratku se jih je nekaj povzpelo še na 2008 metrov visoki Lagersberg. Pri koči Zellerhutte smo se ponovno zbrali, si malo odpočili in opazovali marljive delavce, se osvežili in se spustili na naše izhodišče.
Za povratek smo porabili tri ure, za skupno pot pa osem ur in 15 minut. Kljub izredni oddaljenosti in dolgi vožnji, smo se strinjali, da je bila to ena od najlepših zimskih tur in se zadovoljni odpeljali proti domu. Analizo ture smo naredili pri Grofu na Vranskem.
Spisal: Janez
Uradno objavljena stopnja nevarnosti snežnih plazov je bila tega dne za območje Kamniško Savinjskih Alp temu primerno tretje stopnje, zato smo bili opremljeni tudi z lavinsko opremo. Kasneje se je izkazalo, da so severna pobočja Storžiča splazena, sneg trd in pomrznjen, razmere pa idealne. 
Bivaka tokrat nismo obiskali, smo pa malo nad njim prečili v desno, strmo navzgor čez žleb oziroma kamin do skalne zapore, ki smo jo brez težav obšli po desni strani.
Značilna stolpa (Razvaline) Kramarjeva smer obide po desni, na vrhu smo prečili v levo grapo in po njej do skalne škrbine desno pod vrhom Storžiča, večina pa zaradi neobičajno dobrih snežnih razmer levo direktno na vrh Storžiča.
Razmere v grapi so bile spet idealne, sneg je bil na sončnih legah že rahlo ojužen, v senčnih pa trd. Sestop je bil zaradi utrujenosti za nekatere zahtevnejši od vzpona. Čudovit sončen dan smo odlično izkoristili, žal pred bližajočim poslabšanjem vremena.
