Hajnžev Praprotnik / Zeller Praprotnik, 21.5.2017

Hajnžev Praprotnik / Zeller Praprotnik 1727 m

PD Rašica
udeleženci:  Silva, Ada, Jan, Ksenija, Vasja, Urban, Meta, Tomaž, Ema, Ivan
trajanje: 7 h 35 min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: cca 20,4 km

Spet muhasta vrememska napoved in turo vodniškega odseka smo morali prestaviti na nedeljo in odhod uro kasneje. Deseterica se nas je zbrala ob 7h zjutraj in odpeljali smo se v Tržič na jutranjo kavo.

Pred in po kavi je še ralo deževalo, tudi ko smo se čez Ljubelj zapeljali v Avstrijo do naselja Srednji kot - Zell Mittelwinkel. Ob dogovorjeni uri pa je nehalo deževati in v suhem smo krenili po Hajnževem grabnu, po poti 650.




Mimo brzic in slapov smo čez mostičke v dobri uri prišli do edinega ohranjenega in obnovljenega mlina v Hajnževem grabnu.






Nadaljevali smo proti steni Košute, oziroma Kladiva in Malrga Kladiva.

Pred steno smo se obrnili proti zahodu, proti Košutici oziroma Ljubeljski Babi. Lepo se je videlo Hajnževo sedlo, južno od Košutice, mi pa smo se na razcepu usmerili proti Dovjakovem sedlu.

Malo pred opuščeno Dovjakovo planino smo izgubili markacije in se po travah povzpeli na sedlo Majerca, kjer smo spet srečali markirano pot. Poiskali smo potko na greben Hajnževega Praprotnika in ji sledili dokler nismo zabredli v ruševje.

Bilo je vse polno odcepov potk in zelo starih požaganih prehodov skozi ruševje, ki so se vedno izkazali za slepo ulico. Tako smo bili vedno nižje na zahodni strani grebena, kar je bilo po karti sicer prav, a prehoda ni in ni bilo.

Ko sem takole lomastil po eni od teh variant sem naletel na 20 meterski skalni skok po mano, a uzrl tudi lepo potko v travah. Šli smo kakšnih sto metrov nazaj, našli prehod do spodnje potke in po njej udobno, po travah prišli na vrh Hajnževega Praprotnika.

Kar namučili smo se, od izhodišča do vrha smo rabili dobre štiri ure in pol, a pritoževali se nismo. Pretepi z ruševjem in sestopi po strmih travah so dodatno popestrili turo. Vreme nam je služilo, čeprav sonce ni in ni hotelo posijati.

Sestopili smo nazaj po potki, ki nas je pripeljala na vrh in ji sledili pod sedlo Majerca, kjer smo zavili proti Majerjevi plsnini. Tu ni bilo nikakršnih potk več, le travniki in precej tekoče vode.

Po zemljevidu smo zavili proti vzhodu, čeprav na terenu ni bilo prepričljive potke, le kupi balvanov. Ko smo se prebili mimo njih, smo potko le našli in ji sledili pod vznožje Tomaškega vrha / Tomaschberg 1505 m.

Za vzpon na vrh ni bilo ne volje, ne potrebe, saj vrh ni razgleden, poleg tega pa bi lomastili po precej strmem brezpotju. Zavili smo na vzhodno stran in spet malo iskali potko proti gozdni cesti.

Ravno ko smo jo spet našli, nam je nasproti prišel domačin, koroški Slovenec, ki je bil z vnukinjo na poti na Majerjevo planino pogledat ali je trava že dovolj visoka, da bi živino prignali iz doline na planino.




Malo se je čudil, kaj počnemo tu, saj po njegovih besedah tod ne hodi nihče od planincev. Po prijetnem klepetu smo se poslovili in se spustili do kolovoza oziroma gozdne ceste. Naših orientacijskih težav je bilo s tem konec, čakalo pa nas je 4 kilometre oziroma 50 minut vijuganja po gozdni cesti.

Vmes se je razvil prav lep dan, zjasnilo se je in posijalo je sonce. Naše pešačenje po makadamu pa se je končalo pri kmetiji Mlečnik.

Tu smo izvali začudenje domačinov, ki so nas gledali kot da smo pristali z drugega planeta. Zavili smo na markirano pot 650/b in se po njej spustili do izhodišča in po dobri sedmih urah in pol zaključili turo.

Vrnili smo se v Slovenijo in analizo ture opravili v pizzeriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž





Mali Obir / Kleinobir, 14.5.2017

Mali Obir / Kleinobir 1948 m

udeleženci: Sabina, Aleš, Kristina, Jana, Marjan, Sašo, Stojan, Meta, Nevenka, Antonija, Tomaž, Slavko
trajanje: 7 h 5 min
višinska razlika: cca 1500 m
doližina: 19,3 km

Po celotedenski borbi z vremenskimi napovedmi je še najbolje kazalo v nedeljo, pa še to le do dveh popoldan.






Omislili smo si krožno turo na Mali Obir in tudi krožno vožnjo. Tja grede smo šli čez Preddvor in dolino Kokre na mejni prehod Jezersko.

Na avstrijski strani ni bilo nikogar, ki bi kontroliral dokumente. Kar kaže da gre pri avstrijskem varovanju meja le za farso pred domačo javnotjo.






Skozi Železno Kaplo smo nadaljevali do Miklavčevega / Miklauzhof in nato zavili na zahod do vasice Podkanja vas / Wildenstein. Tu smo sledili odcepu za slap in parkirali na velikem parkirišču.

Obuli smo se, nekateri nove letne čevlje, drugi stare zimske šlape in začeli s turo. Po dobrih 10 minutah smo prišli do 54 m visokega Podkanjskega slapa / Wildensteiner Wasserfall.


Po ogledu slapu smo po poti 608 nad slap in po dolini potoka Wildensteiner Bach hitro pridobivali višino. Na uravnavi Hoffmannsalpe na višini 1270.






Tu smo se odcepili od poti 608 in nadaljevali proti zahodu. Drevje je bilo počasi redkejše in na travnikih je vse polno cvetja. Sneg se je tu umaknil kakšne dva tedna nazaj.

Po treh urah smo prišli na sedlo Pri križu / Jagoutz sattel, 1680 m. Sedlo in Jagovčeva planina / Jagoutzalm pod sedlom sta nam znana že s ture na Obir po SZ grebenu. Takrat smo sem prišli od Borovniškega pregradnega jezera / Freibacher Stausee.

Pri križu smo pomalicali, do sedaj jasno vreme pa je nekoliko skazil črni oblak, ki se je montiral točno nad nas. Po potki označeni z modrimi pikami smo nadaljevali na vrh Malega Obirja.

Ravno ko smo prišli na vrh nas je pozravilo nekaj kapelj dežja, a je hitro nehalo kapljati. Bolj je motil tisti črni oblak zato ni bilo ravno prave svetlobe za fotografiranje.

Toliko bolj ker je bilo le kilometer severneje čisto jasno. Kot bi nekdo hrib postavil preveč južno. Malo je trajalo da smo se na vrhu zbrali vsi, saj je sicer najbolj glasno udeleženko Mali Obir precej utišal in upočasnil.





Kaj je narobe z njo ni znala pojasniti. Imeli smo svoje teorije, ki niso bile ne potrjene, ne ovržene. Po izmenjavi dobrot iz nabrtnikov in poziranju za gasilsko sliko smo sestopili.






Hitro smo našli rumene pike, ki so nas pripeljale na severno sleme. Sestopali smo skozi požagano ruševje in tu na severni strani naleteli na nekaj krpic snega.






Na trenutke je rosilo, nekoliko resneje pa je deževalo le 5 minut in to ravno ko smo vedrili na verandi lovske koče Schellander.

Dež je kmalu izginil tako kot rumene pike in sestopali smo na gliho po gozdu in vsake toliko prečkali gozdno cesto.

Pa smo se počasi naveličali lomastenja po gozdu in jo mahnili po cesti. Med tem je izginil tudi tisti črni oblak in nekateri so dežnike uporabljali proti pretiranemu sončenju.





V labirintu gozdnih cest je prav prišla elektronska karta na telefonu in brez problemov smo sestopili do markirane poti od zjutraj. Še sestop mimo slapu in po dobrih sedmih urah smo bili nazaj pri avtih.

Ker je bila krožna tudi vožnja, smo se zapeljali do Borovelj in od tam čez Ljubelj v Slovenijo. Analizo ture smo opravili v Tržiču. Spet smo prelisičili dež.

Spisal Tomaž









Lopič / Monte Plauris po zahodnem grebenu, 6.5.2017

Lopič  / Monte Plauris  1958 m,
Cima Somp Selve 1702 m,
Cima Di Cervada 1781 m,
neimenovani vrhovi:  1793 m, 1890 m in 1829 m

udeleženci: Tomaž, Jana, Marjan, Slavko, Janez, Antonija, Stojan
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1900 m
dolžina: 14,8 km


Muhasto majsko vreme letos res ni najbolj primerno za hojo v visokogorje. Z raziskovanjem po spletu pa je mogoče najti izvedljivo turo v željenem terminu.





Sedem gornikov se nas je tako odpeljalo že ob štirih zjutraj preko Trbiža v dolino Bele (Felle) do Tolmezza, kjer smo zapustili avtocesto, se preko mostu zapeljali po levi strani doline ter za vasjo Portis parkirali na višini 242 m.

Naš cilj je bil Lopič (Monte Plauris) 1958 m. V popoldanskem času je bilo napovedano poslabšanje vremena, predvideno pa je bilo pet ur in več hoje za vzpon po zahodnem grebenu.





Začeli smo na majhni jasi pred široko hudourniško grapo, katero smo kmalu  prečili in po stezi  med nizkim grmičevjem že po nekaj sto metrih zakorakali v zelo strmo klančino.

Grmičevje je zamenjal bukov gozd, steza pa je peljala ves čas pravokotno nad dolino reke Bele (Felle), brez predaha zelo strmo navzgor. Tudi kratke serpentine niso ublažile naklona, zato pa smo hitro nabirali višinske metre.

Gozd nam je zastiral pogled na dolino, ropot prometa na avtocesti in vlakov pod nami pa je dokazoval, da se še nismo veliko oddaljili.

Na višini okrog 1000 m smo prišli na ozek greben, kjer se je strmina še povečala, odprl pa se nam je pogled na dolino in na nam že poznano goro Monte San Simeone na nasprotni strani.





V tem predelu je strmina postala spolzka, na lesenih prehodih nad strmo grapo pa nas je oviral pesek. Steza se je ponovno izgubila v gozdu, še vedno je bilo strmo vse do prečnice, ki pelje do bivaka Coi na višini 1308 m.

Do sem smo hodili 2 uri in 20 minut. S kamnom sezidani bivak res ni deloval prijetno. Veliko vlage, zaprt prostor in smrad v njem bi nudili zatočišče le v zelo hudi stiski.

Bivak leži nad gozdno mejo, zato smo imeli zelo lep razgled na ozko dolino, po kateri večino prostora zavzema široka rečna struga, zraven pa je še avtocesta, na vsaki strani lokalna cesta in železniška proga.





Pod nami se v reko Tilment (Tagliamento) izliva reka Bela (Fella), Tilment ima podobno  rečno strugo kot Bela. Ob bivaku smo se ustavili za ogled in okrepčilo.






Potem smo zapustili markirano pot in nadaljevali po širokem, travnatem in strmem grebenu. Ko smo se vzpenjali po dolgi poležani suhi travi, se je zdelo, kot bi hodili po zelo visokih stopnicah z nestabilno oporo.




Takšna pot je bila vse do prvega  vrha, 1702 m visoke Cime Somp Selve. Vzpon na sam vrh ni zahteven, potrebno pa je najti prave prehode za nadaljevanje.






Razgleda nismo imeli, saj je večino okoliških vrhov zakrivala megla. Še dobro, da tudi končnega cilja nismo mogli videti, saj bi se pokazal neskončno daleč.





Zaradi megle bi tudi težko našli pravo smer, a sodobna navigacija rešuje takšne zagate. Očitno se le redki odločajo za našo pot, saj so bile sledi predhodnikov komaj vidne.






Greben je zelo ozek, proti severu so prepadne stene, na jugu pa strma travnata pobočja. Predvsem prečenja, ki jih je zelo veliko, bi bila zelo zahtevna, če bi bila tla mokra in spolzka.

Po nekaj vzponih in spustih smo prišli na drugi vrh, 1781 m visoki Cima di Cervada. Od tod dalje je bilo še manj sledov in megla je še vedno zakrivala vrhove.

Na grebenskem prečenju je bilo nekajkrat  kar zahtevno. Podobni pogoji so bili tudi, ko smo se vzpenjali in spuščali preko treh neimenovanih vrhov na 1793, 1840 in 1829 m, predno smo prišli na markirano pot pod našim končnim ciljem, 1958 m visokim Lopičem (Plauris), do katerega je bilo še 15 minut.

Ko smo prišli na vrh, pa so se megle razpodile, tako da smo videli celoten prehojeni greben z vsemi  vmesnimi vrhovi. Tisti bolj oddaljeni so večinoma ostali zakriti.






Ves čas grebenskega prečenja je pihal kar močan veter, ki pa se je na vrhu umiril, tako da smo si lahko privoščili malo daljši počitek.







Na tem grebenskem prečenju smo poleg posameznih zahtevnejših odsekov dodatno prehodili okrog 100 višinskih metrov, porabili pa 5 ur in 40 minut od izhodišča.





V povratku smo se spuščali najprej po markirani  grebenski poti proti vzhodu do višine okrog 1700 m,

nakar smo jo ubrali naravnost po travnatem pobočju, kar je bilo, tako kot na vzponu kar naporno, do višine 1300 m, ko smo prišli spet na markirano pot.





Za kratek čas smo se ustavili, nato pa  45 minut dolgo prečenje v pospešenem koraku do bivaka, od koder smo se, po isti poti kot pri vzponu, spustili do našega izhodišča.





Hodili smo 9 ur in 30 minut, višinska razlika je bila 1900 m, kar je zelo veliko za vrh, ki meri 1958 m.

Spisal: Janez