Porezen, 12.4.2009

Porezen 1630 m

udeleženca: Šaro, Franci

trajanje: 5 h 30 min

višinska razlika: cca 830 m


Ja, čim se začnejo toplejši in lepši dnevi, takoj človeka potegne ven. Če pa vzamemo v obzir še velikonočne praznike (3 dni frej), pa ni drugega, kot da se odpravimo v hrib.

Ker sem se že malo preveč polenil in izpustil kar nekaj Voluharskih vzponov, sem se konec tedna že začel zanimati za kakšen pomladansko snežni vzpon.

Bodoči vodnik prve klase Šaro, se je nemudoma odzval na idejo in vnaprej najavil, da bo treba "v nedeljo kam pičt".Ker nimava obveznosti z nedeljskimi mašami in žegnanji, sva v soboto telefonsko odredila najin nedeljski cilj.




Prvotna ideja je bila vzpon na Veliko planino. Tej ideji sem se po informaciji, da bi vzpon trajal okoli tri ure, odločno uprl. Naslednja ideja, katera se je izkazala za izvrstno, pa je bila Porezen. Dogovor ni trajal dolgo, le okoli pet sekund.



Mislil sem sicer, da se nama bo pridružil se kaken član, vendar nama tudi tako ni nič manjkalo. Z leti človek ne potrebuje več toliko spanja, tako da je bil zbor ob osmih zjutraj pred trgovino na Brodu.




Oba sva bila točna kot ura, jaz še malo bolj, ker je bila Celovška ob tem času popolnoma prazna, tako da sem brzel po njej, kot v časih ko sem še živel na Brodu in sem podiral nočne hitrostne rekorde skozi rumeni val.

Na hitro sva se spakirala v Šarotov avto, prižgala GPS, vpisala cilj, in se mu odpeljala naproti. Za izhodišče sva izbrala Petrovo brdo. No, ker pa je bila ura vseeno precej zgodnja, sva se v Škofji loki najprej ustavila na OMV pumpi na eni kavici.




Prav zanimivo je videti Škofjeloške mladce, kako v nedeljo zjutraj naročujejo runde Laškega. Klub temu da se na ta praznik nisem obril, sva uspešno našla štart v Petrovem brdu in pa seveda prvo markacijo.

Po nekaj sto metrih sva prišla do izvrstnega razgledišča, od koder se je odprl lep pogled na Črno prst in okolico. Na kažipotu je bila pričakovana informacija: Porezen 2 h.

Strumno sva zakorakla in kmalu sva se srečala z zasneženo gozdno strmino. Prav prijeten vzpon po senčni strani planine. Ostro oko je v snegu odkrilo sledove zgodnejših planincev, katerih pa do vrha nisva dohitela.




Po cca. 1,5 h se je izza smrek prikazal turni smučar, kateri nama je potrdil da je Dom na Poreznu na praznični dan zaprt. Čakalo naju je še zadnje pol ure vzpona, kateri pa je minil v bolj vročem razpoloženju, kajti gozda je bilo konec in sonce je začelo delati svoje delo.

Strmina, sneg, vzpon so naredile svoj posel in znoj mi je začel polzeti s čela direktno v levo oko, ki me je začelo pečti. Tako sem počasi napredoval proti vrhu enoočno.





Na živce mi gre pa tudi, ker si še vedno nisem kupil sončnih očal. Malo pred vrhom je sledil zadnji postanek, od koder se je odprl pogled na vrh in na kočo.


Opazila sva nekaj planincev, ki so se motali okoli zaprte koče.Vsega skupaj jih je bilo okoli šest. No, teh nekaj zadnjih metrov višinske razlike nama ni predstavljalo težav, tako da sva se hitro znašla na vrhu.

Do vrha sva potrebovala dobri dve uri. Z vrha pa se je odpravljal še eden turni smučar. Zaželela sva mu srečen spust. Po obveznem fotkanju na vrhu, je sledilo zasluženo razkužilo.





Bolj sladko zeliščno Šarotovo in bolj ojstro moje. Ker se lakoti ne pustiva presenetiti, sva se okrepčala s seboj prinesenimi sendviči in pa s pivom. Ja, lažje je nesti na vrh pivo, ga popiti in ko greš navzdol si lažji (sploh če med potjo še stopiš vstran), kot pa tovoriti s seboj štiri objektive in ostalo fotografsko opremo (Šaro).

Ker pa ni manjkalo signala mobilne telefonije, sem bil na zvezi z očetom, ki naju je od navdušenja nad najinim podvigom, povabil na kosilo v Zali log. Pri sestopu sva se še malo pofotkala, sploh pri zasneženem domu, na katerega sem se brez težave povzpel na streho (pa tega ne govoriti okoli, da me ne bodo ganjali...).

Sestop pa je bil prav zabaven, kljub temu da se je sneg pod koraki znal udreti tudi po pol metra. Zanj sva potrebovala precej manj časa kot za vzpon, tako da sva si na klopci na ragledišču privoščila malo počitka in pa aperitiv pred kosilom v Zalem logu.

Pri Slavcu je pa itak standard: goveja župca, potem pa postrv, pečenka, kompir pa solata. Pa tut turško kafo znajo skuhat. Ja, prav fletno je bilo, edino mene je čakalo še nedeljsko delo in sicer nadaljevanje miksanja prve nove plošče Buld09i-ov.

Spisal Franci


Lubnik, 5.4.2009

Lubnik 1025m

Udeleženci: Robi, Lussy, Šaro

Trajanje: 4h 21min

Višinska razlika: 575


Po daljšem kolebanju in tenstanju kam v nedeljo v hribe, smo na koncu ostali pri Lubniku. Blizu je, hitro si gor in dol, pa še veteranka Lussy gre lahko zraven, po dolgem času.

In smo šli. Štartali smo na parkirišču na ovinku ceste od Podpulfarce do Breznice pod Lubnikom. Tempo smo prilagodili Lussy, to pa je pomenilo zelo počasno hojo in stalne pit stope. Utrujenost materiala se le pozna, Lussy bo v nedeljo stara že 12 let.

Po dobrih dveh urah smo le prilezli na vrh Lubnika in si privoščili pehtranovo potico in sadjevec, ki ni prepričal naših prefinjenih okusov.

Sledil je sestop, ki pa se je prav tako vlekel, saj je veteranka lezla čedalje počasneje. V vasi Gabrovo smo zavili na položnejšo pot in na cesto prišli cca 500 metrov nad parkiriščem.

Prijetna turca je bila, z za nas zelo počasnim tempom.

Spisal Šaro