Koča Elisa, Koča Brioschi, Grigna, 28. - 29.5.2011

udeleženca: Dolfe, Tomaž

1. dan
Koča Elisa 1500 m
Koča Brioschi 2410 m
Grigna settentrionale 2410 m
trajanje:  10h
višinska razlika: cca 2160 m vzpona, cca 1060 m spusta

2.dan
Rongio 397 m
trajanje: 2h 50 min
višinska razlika: cca 20 m vzpona, cca 1120 m spusta


Dolfe je eden večjih poznavalcev Alp. Do svojega 50. leta je osvojil najvišje vrhove vseh 84 skupin v Alpah (klasifikacija po Hiebelerju), zdaj pa že 25 let načrtno obiskuje koče in jih je nabral že okoli 2500. V vzhodnih Alpah so mu manjkale le še štiri. Eno od teh sva se odpravila obiskati. Kočo Eliso nad Comskim jezerom, po kateremu poteka meja med vzhodnimi in zahodnimi Alpami.

Dolfe je imel cilj kočo, jaz pa glavni vrh nad njo, Grigna Settentrionale. Comsko jezero mi ni bilo čista neznano. Mimo jezera sem se lani že peljal mimo med odpravo na Bernino, hribov nad njim pa do sedaj nisem poznal.

Ob 3h zjutraj sva med nevihto štartala iz Ljubljane. Dež naju je spremljal vse do kave pri Vicenzi, potem pa je prenehal in pri Veroni sva iz popolnoma oblačnega vremena zapeljala v čisto jasnino. Prometa ni bilo veliko in po 5 urah vožnje sva ob 8h zjutraj parkirala na izhodišču v vasici Rongio nad Comskim jezerom (oziroma nad stranskim jezerom, Lago di Lecco).

Sprva se je kar vleklo po ravnem po dolini Meria, potem pa strmo navzgor po serpentinah nad divjo sotesko. Tempo sva imela prilagojen Dolfetu, lepo počasi sva napredovala. Kočo sva velik del poti gledala visoko nad nama. Ko sva bila kakih 300 metrov pod njo, sem potegnil naprej. V koči sem spil čaj in se z oskrbnikom pomenil kakšne opcije imam za naprej.

Ravno, ko sem odhajal je Dolfe prispel do koče, zanj je bilo delo opravljeno. Jaz pa sem nadaljeval po nemarkirani a z rdečimi pikami označeni poti Chignoli. Pot je imela trentarske značilnosti, strme trave med strmimi stenami, izstop na greben pa šodrast. Na greben pot pripelje ravno pri bivaku Merlini, odprl pa se je tudi razgled proti vrhu Grigne in koči Brioschi na vrhu.

Hitro sem bil na vrhu in ob pivu užival ob razgledu na Comsko jezero, Padsko nižino na jugu, Bernino na severu in Vališkimi Alpami z Monte Roso in Matterhornom na zahodu. Sestopil sem mimo bivaka Merlini in nadaljeval po grebenu proti sedlu med obema Grignama. Sestop do sedla je popestrila šodrasta grapa, kjer zoprn sestop olajšajo verige.

Ker je bila ura že precej pozno popoldanska, sem Grignetto (oziroma Grigno meridionale, 2177 m) pustil za kdaj drugič in sestopil v kočo, kjer je čakal Dolfe. Večer je minil v zanimivih debatah s prijaznima oskrbnikom in njegovo ženo.

Žal pa sem bil prikrajšan za finale lige prvakov, ker koča premore le elektriko iz sončnih celic in televizorja tako nima. Zagato je reševal Dule, ki me je z SMS-ji obveščal o rezultatu, Pedro, Messi in Villa pa so poskrbeli za veselje.

Naslednji dan sva v koči pozajtrkovala, sestopila v Rongio in se odpeljala v Sežano na kosilo in potem v Ljubljano, ob 4h popoldan sva že bila doma. Zelo zanimiv izlet v meni do sedaj neznan konec Alp, Dolfetu pa sedaj manjkajo le še tri koče.

Spisal Tomaž

 
 
 

Kokrska Kočna, 21.5.2011

Kokrska Kočna 2520 m
Udeleženci: Tadej, Boštjan, Janez, Matic, Marjan G., Marjan Š., Nevenka, Maks, Edo, Aleš, Polde, Robert
Dolžina: 8h 20 min
Višinska razlika: cca 1600 m


Slaba vremenska napoved je v prvi fazi prestavila zbor pohodnikov na pol peto uro zjutraj, v naslednji fazi pa botrovala prestavitvi prvotno mišljenega izleta v Rezijo na vrhova Muzci in Zajavor na drugi, vremensko prijaznejši datum. Malce smo vihali nosove nad rezervnim planom vodnika Tadeja, da nas pelje po nemarkirani poti na Kokrško Kočno.

Udani v usodo smo malo pred šesto uro parkirali kombi in osebni avtomobil pri kmetiji Suhadolnik 900 metrov visoko. Prvih dvajset minut smo hodili po markirani poti proti Kokrškem sedlu, kaj kmalu pa smo zavili levo na brezpotje in skozi ozek prehod preko grape do Spodnjih Dolcev. Zaradi zanimive poti prepletene s plezalnimi skoki so se nam od zjutraj “zavihani” nosovi do postanka za malico čisto “poravnali”, ušesa pa so nam omejevala nasmeške na obrazih.

Na položnejšem, travnatem delu Spodnjih Dolcev smo se odžejali, napolnili želodce in se odpočili. Pot nas je vodila naprej mimo bivaka, katerega odtrgani plehnati del strehe smo videli nekaj sto metrov nižje ob poti, vse do snežne meje. Zadnjih cca štiristo višinskih metrov smo tako gazili v snegu.

Na vrhu smo ob razgledih na Grintovec, Jezersko Kočno, Krvavec … uživali tudi ob Nevenkini standardni ponudbi, napolitankah in bombonih. Čedalje več oblakov na nebu nam je dalo vedeti, da se moramo čim prej odpraviti domov. Do avtomobilov smo se vrnili po drugi poti skozi Grdi graben, Taško in Suhi dol.

Nekje vmes smo naleteli na predel poln polžev poparčkanih po dva. Ugotavljali smo ali se držijo za roke, ali pa počnejo kaj “konkretnejšega”. Glede na to, da polži nimajo rok so razuzdanci počeli ono drugo. Nekje med ugotavljanjem kaj počnejo polži se je počasi pričela uresničevati vremenska napoved in pričelo je rahlo deževati.

Ob 14.20 uri smo v pravem nalivu prišli do avtomobilov. Izlet si bomo zapomnili tudi po tem, da je na poti domov kombiju odpovedal menjalnik, sam pa še po tem, da sem domov “prinesel” pljučnico. Važno pa je, da sva do naslednjega izleta oba “popravljena”.

Spisal Robi


 
 

Monte Dimon, Monte Paularo, 14.5.2011

Cima Val di Legnan 1709 m
Monte Neddis 1990 m
Monte Dimon 2043 m
Monte Paularo 2043 m

udeleženci: Ana, Branko, Edo, Ida, Ivan, Janez Č., Janez O., Meta, Mihela, Mirjana, Primož, Robert, Tomaž, Tina, Vasja, Vinko, Žiga
trajanje: 4 h 45 min
višinska razlika: cca 1000 m


V soboto, 14. maja, se je naša skupina PD Rašica pod vodstvom vodnika Tomaža odpravila v Karnijske Alpe na M. Paularo (2043 m) in M. Dimon (2043 m). Predviden odhod ob 5. uri se je malo zavlekel, ker smo počakali na enega doslej vedno zelo točnega udeleženca (budilka včasih zataji).

Kar 17 se nas je v pretežno oblačnem  vremenu iz Šentvida odpeljalo v kombiju in dveh osebnih avtomobilih proti Kranjski gori in dalje preko Trbiža do postanka na bencinskem servisu pred Tolmezzom. Na skoraj obvezni jutranji kavi smo se le malo zadržali in ko smo nadaljevali vožnjo, so nas že presenetile dežne kaplje na vetrobranskem steklu.

Vozili smo se skozi Paluzzo, na izhodišču pri gradu Valdajer pa nas je pričakalo že pravo deževje. Pa tudi pogled v nebo ni vzbujal optimizma. Naše modro vodstvo se je odločilo, da se odpeljemo še 500 m višje, vztrajali pa smo, da povzpnemo na vrh.

Opremili smo se vremenskim  razmeram primerno in krenili v začetku po gozdni stezi, nato pa po travnatih poteh. Kljub dežju je bilo vzdušje prav prijetno. Za prvi počitek smo se odločili na točki Val di Legnan, 1709 m. Požirek pijače ter pogled na naše izhodišče in že smo hiteli dalje.

Tu je stolp z raznimi antenami, ki se z električno energijo napajajo iz sončnih kolektorjev. Dež ne pojenjuje. Pridruži se mu še veter, ko nadaljujemo po krajšem blagem grebenu zopet v strmejši del na Monte Neddis, 1990 m. Po uri in pol je nehalo deževati, še vedno pa so se preganjali oblaki ter odkrivali in razkrivali gorske vrhove v okolici. Kar nekaj gora v tem delu Alp že poznamo iz prejšnjih tur: Creta di Timau, Monte Coglianis, Monte Sernia, Creta Grauzaria, Montaž.

Zvedrilo se je, zato smo si privoščili malico, takrat pa sta se nam pokazala tudi oba naša cilja. Do prvega, Monte Dimon, 2043 m, smo prišli po rahlo vzpenjajočem se grebenu v pol ure. Vreme se je že toliko ustalilo in tudi razgled je bil boljši, da nismo oklevali. Še nekaj posnetkov za spomin in odpravili smo se drugemu cilju naproti. Spustili smo se dobrih 100 višinskih metov in prišli na visokogorsko cesto, ki se zaključuje s parkiriščem na 2000 m.

V letnem času je ta cesta zelo primerna za gorsko kolesarjenje. Od tod je le še ciljna strmina na vrh Monte Paularo, 2043 m. Tu smo dočakali tudi prve sončne žarke in dober razgled. Travnati tereni so pozimi pravi raj za turne smučarje. Na tem področju so še vidni sledovi bojev iz prve svetovne vojne, kar dokazujejo številni obrambni jarki.

Nameravali smo sestopiti po drugi poti, vendar zaradi spremembe izhodišča to ni bilo mogoče. Po spustu do gorskega jezera Lago Dimon, 1952 m, smo se morali ponovno povzpeti po zelo strmem travnatem pobočju na pot, ki smo jo v nasprotni smeri že enkrat prehodili.

Popolnoma se je zjasnilo, tako da smo na našo običajno postajo »Pri Martinu« v Kranjski gori, kjer je obvezna »analiza ture« prišli v pravem poletnem vremenu.

Spisal Janez Č.

 
 

Vrh Korena, Kompotela, Mokrica, 8.5.2011

Vrh Korena 1999 m
Kompotela 1989 m
Mokrica 1853 m


udeleženci: Amanda, Grega, Janez, Paz, Primož, Robert, Tomaž, Vasja
trajanje: 6 h 20 min
višinska razlika: 1370 m

To nedeljo nas je Šarmin popeljal na »kosmata« in deloma zasnežena pobočja hribov nad Kamniško Bistrico. Prvi del sodelujočih se je ob sedmi uri zjutraj zbral pred biljardnico in se odpeljal proti bencinski črpalki v Kamniku. Tam sta se zasedbi pridružila še dva člana. Po popiti kavi smo se odpeljali proti izhodiščni točki – Markovi ravni.

Ker je vremenska napoved za nedeljsko popoldne bila bolj klavrna, je padla odločitev, da bomo hribolazili dokler bodo vremenske razmere dovoljevale. Avtomobile smo parkirali na Markovi ravni, kjer je nadobudni Paz veselo pozdravil par tujih turistov v »oklepniškem« vozilu. Kmalu smo zagrizli v hrib in se po gozdnati stezi podali proti planini Koren.

Višje ob poti se nam je razprl pogled na Krvavec. Po krajšem postanku nad idiličnim potočkom smo, nekateri bolj drugi manj, zadihani prilezli do pastirske koče na planini Koren. Na žalost edine ženske članice zasedbe je bilo še rahlo prezgodaj, da bi se po travnati planini že pasle krave, v koči pa bi stregli domače kislo mleko in žgance.

Pot nas je nato vodila do Vrha Korena, ki nas je očaral s prekrasnim razgledom na, s soncem obsijane, Kamniško-Savinjske Alpe. Malo manj pa nas je očaral močan in sunkovit veter, ki se je kot za stavo zaganjal v Vrh Korena. Tik pod vrhom je sicer bilo moč najti zavetrje in tam smo napolnili želodčke, ki so se nekaterim začeli glasno oglašati že po poti na Vrh Korena. Družbo nam je delal še zgovoren in družbe željan Štajerec, ki se je v hribe tisti dan podal sam.

Po malici, klepetu in nekaj panoramskih fotografijah, smo se odpravili na Kompotelo. Na poti proti Kompoteli je Grega, najmlajši član zasedbe, izumil nov šport, ki se imenuje hribovsko saltanje po snegu v kratkih hlačah. Osnovna elementa hribovskega saltanja sta padec na glavo ali na hrbet v sneg. Brez dodatnega naprezanja mu je že v tretjem poskusu uspelo ta dva osnovna elementa združiti v enega kompleksnejšega. Robi je nato prišel do zaključka, da je Grega najverjetneje tak divjak zato, ker ga njegova boljša polovica drži na prekratki vrvici.

Na vrhu Kompotele smo nekateri spoznali, da Velike Planine še nismo videli iz takega kota. Ko smo se naužili prekrasnega razgleda in precenili, da se vreme še vedno dokaj dobro drži, kljub temu da se bližajo oblaki, smo se spustili še na Mokrico. Na Mokrici smo v daljavi opazili helikopter in se spraševali, ali rešujejo ponesrečenega hribolazca ali ga je morebiti kdo od slovenskih pomembnežev izkoristil za nedeljski izlet. Srčno smo sicer upali, da se davkoplačevalski denar tokrat res zapravlja za nedeljske izlete slovenske elite.

Na Mokrici smo se odločili, da imamo dovolj vrhov za en dan in tudi Tomaž je zaključil, da smo izpolnili dnevni plan. Prav tako so nas že dohiteli oblaki in bil je čas, da odrinemo nazaj v dolino. Vračali smo se po skorajda enaki poti. Še nekoliko časa nas je spremljal zlovešč zvok helikopterskega motorja, ki nam je na žalost dajal vedeti, da se nam želja o zapravljanju davkoplačevalskega denarja v banalne namene najverjetneje ni izpolnila.

Del poti nazaj smo »vsekali« po brezpotju, kjer nam je Grega znova dokazal, da je prvak hribovskega saltanja po snegu v kratkih hlačah. Spust je potekal brez večjih problemov in deževati je začelo ravno, ko smo prispeli do avtomobilov. Za konec smo lep nedeljski izlet okronali se z vrčkom piva in prijetnim klepetom v Domu v Kamniški Bistrici.

Spisala Amanda

 
 

Vošca, Trupejevo poldne, 1.5.2011

Vošca 1737 m
Zajčnik 1746 m
Blekova planina 1626
Trupejevo poldne 1931 m

udeleženci: Tomaž, Primož, Paz,  Robert
trajanje: 5 h 25 min
višinska razlika: cca 1200 m
dolžna: 15,3 km


Prvomajski prazniki se iztekajo, preverjanje vremenske napovedi na portalu Agencije Republike Slovenije za Okolje pa nam obljublja dopoldan spremenljivo vreme, po 14 uri pa dež. “Hja, hm, kva pa vem, bl slab kaže ...”, naglas modruje naš “možganski trust” Tomaž.

Pade odločitev, da to nedeljo obiščemo hribe nad Gozdom Martuljkom.

Po popiti kavi na gorenjski avtocesti ob sedmi uri zjutraj parkiram avtomobil v vasi Srednji vrh, naši izhodiščni točki. Ena, dva, tri in že stopamo v smeri našega prvega cilja.

Pri kmetiji Jurež je imel Paz neprijetno srečanje z domačim psom  pasme bernardinec, saj je le ta namesto s sodčkom okoli vratu, ves nervozen prilomastil z neustavljivo željo zravsati se. Nekako nam je uspelo spraviti veliko mrcino vstran nakar ga je gospodar odvlekel za ograjo. V nadaljevanju poti smo s Pazom vred družno ugotavljali, da tudi bernandinci niso več tisto kar so bili nekoč.

V zmernem tempu smo počasi prišli do lovske koče na Jureževi planini. Od tam naprej pa se je pot odcepila levo na precej strm in blaten kolovoz, ki se je “vlekel” skoraj do kopastega vrha imenovanega Vošca. Tam smo si privoščili krajši postanek, si na sončku “nafilali baterije” in se podali čez Zajčnik na Blekovo planino, kjer smo si “nafilali” tudi prazne želodce.

Čakala nas je še dobra ura hoje po večinoma sončnem vremenu do vrha imenovanega Trupejevo poldne. Tu je Primož ob pogledu na zasneženo grapo po njegovem idealno za čimprejšnje fotografiranje, neprevidno odvrgel pohodne palice in ena se je “odpeljala” v globel. Poizkušal se je spustiti do nje, da bi si jo prilastil nazaj, vendar je bilo prenevarno, tako da je ostala v grapi malo pod vrhom.

Nazaj na Srednji vrh smo se vrnili po dolini imenovani Železnica.

Ob preoblačenju pri avtomobilu smo se dogovorili, da obiščemo prijatelja Andreja, ki dopustuje na vikendu v Gozdu Martuljku. V desetih minutah smo že sedeli v udobni sedežni garnituri na terasi z lepim razgledom na Špikovo skupino. Ob srebanju kave smo ugotovili, da je Andrej prvak Martuljka v kratkih izletih. To so izleti dolgi od 800 do 1200 m (dolžinskih, na višinskih metrov). Glede na to, da se bliža konec junija, ko ga nameravamo peljati na Špik, močno upam, da ne bo za naskok na vrh potrebna dvodnevna tura :-)

Spisal Robi