Gorniška skupina PD Rašica udeleženci: Alenka, Marjan, Katarina, Milena, Nevenka, Anka, Klavdija, Sandi, Damjana, Tomaž, Deja, Stane, Franc, Milojka, Igor, Matjaž povprečna starost udeležencev: 59 let, 4 mesece, 22 dni
četrtek, 27. 6. 2024
Prišlo je dolgo pričakovano gorniško potovanje v Romunijo. Osredotočili se bomo na Južne Karpate, ki se imenujejo tudi Transilvanske Alpe, originalno romunsko pa so Carpații Meridionali.
Ob 4.00 smo krenili iz Ljubljane in se preko mejnega prehoda Pince zapeljali na Madžarsko, se peljali do Budimpešte in tam zavili proti mestu Szeged.
Malo pred Sezgedom se odcepi avtocesta proti vzhodu do mejnega prehoda Csanádpalota – Nădlac II. Ker Romunija ni v Schengenu procedura na meji kar traja in hitro si ob 45 minut.
Romunija je nekoliko manjša kot je bila bivša SFRJ in ima 19 milijonov prebivalcev. Poleg tega, da ni v Schengenu, ni niti v evroobmočju. Njena valuta je romunski lej oziroma lev z ISO kodo RON.
Za 1 € se dobi malo manj kot 5 levov, a seveda ne na avtocesti, tu imajo tečaj 4,2. Romunija ima vzhodnoevropski čas, tako da so se nam ure na pametnih telefonih premaknile za eno uro naprej.
Po nakupu romunskih vinjet smo nadaljevali po avtocesti, ki pa jo kmalu za Temišvarom za dobrih 10 km manjka in je potrebno zaviti na magistralno cesto.
Ker pa je na tej delovišče in na dobrem kilometru razkopavajo enega od pasov, to pomeni dodatnih 45 minut zastoja. Pa saj ni bilo panike, na nekoliko specifične prometne razmere smo računali.
Malo bolj smo bili presenečeni, ko nas je na poti skozi mestece Deva ujela ploha in smo se vozili, kot da smo na prvenstvu gliserjev. Odvodnjavanju cestišč očitno ne posvečajo preveč pozornosti.
Po 11 urah smo se pripeljali do našega prvega cilja tega dne, mesta Hunedoara. Tu smo že bili v pokrajini Transilvanija, kjer smo se gibali večino časa med našim potovanjem.
Glavni cilj obiska Hunedoare je bil grad Korvin (Castelul Corvinilor), ki je eden največjih in najimpresivnejših gotskih gradov v Evropi. Zgrajen je bil v 14. in 15. stoletju in bil med drugim rezidenca Matiji Korvinu oziroma kralju Matjažu.
O gradu kroži več legend. Legenda o vodnjaku pravi, da so ga izkopali trije turški ujetniki, ki jih je Janez Hunedoarski, oče Matije Korvina, držal v gradu.
Obljubi jim, da jih bo izpustil, če izkopljejo vodnjak z dobro vodo. Ujetniki, ki jih navdušuje upanje na osvoboditev, 15 let kopljejo v skalo in na globini 28 metrov jim uspe najti dragoceno vodo.
Vendar je Janez medtem umrl in njegova žena Elisabeta Szilagyi se je odločila, da ne bo spoštovala moževe besede in ni izpustila treh Turkov, temveč se je odločila, da jih bo dala ubiti.
Ujetniki kot zadnjo željo prosijo za dovoljenje, da na ključe vodnjaka napišejo napis: »Vodo imate, srca nimate«, kot grajo za dano in neizpolnjeno obljubo.
Po ogledu res impresivnega gradu, smo se sprehodili še v center Hunedoare, v menjalnici kupili prve leve in odšli na kosilo oziroma večerjo in prvo pivo. Prav tu v Hunedoari smo na celotnem potovanju najceneje jedli in pili.
Čakala nas je še dobra ura vožnje do naše prve namestitve, v turističnem naselju Râușor. Naša apartmajska hiše je imela lepo teraso, kjer smo se zvečer podružili.
Vârful Lolaia Nord 2180 m, Vârful Lolaia Sud 2287 m, Vârful Retezat 2482 m
višinska razlika: 1300 m dolžina: 17,6 km trajanje: 9 h 45 min
To je bil edini dan na celotnem potovanju brez vožnje. Nahajali smo se v nacionalnem parku Retezat in naš današnji cilj je bil istoimenski vrh, 2482 m visoki Retezat, oziroma Vârful Retezat, saj Romuni pred vsak vrh dodajo še besedo Vârful, kar pomeni vrh.
Tudi gorska skupina se imenuje Retezat oziroma Munții Retezat, vendar Vârful Retezat ni najvišji vrh gorovja. Zjutraj po organiziranem zajtrku smo se odpravili na krožno turo. Sprehodili smo se do bližnjega smučišča in začeli z vzponom. Tu sta se nam pridružila še dva psa.
Dobri dve uri smo potrebovali do sedla Ciurila na 1810 m. Po postanku smo nadaljevali po dolgem grebenu Lolaia in vmes pobrali še dva stranska vrhova, Lolaia Nord in Lolaia Sud
Vreme sicer ni bilo čisto idealno, saj so se okrog nas podili oblaki in nam zastirali razglede. Le tu in tam so se odprli razgledi po širnih prostranstvih skupine Retezat. Psa sta pogumno in spretno krmarila med granitnimi ploščami, videlo se je, da nista prvič tu.
Do vrha sta se formirali dve skupini, ki sta se na vrhu Retezata ravno zgrešili, sta pa na drugo skupino počakala psa. Pravzaprav je bilo na vrhu za trenutek še najlepše vreme dneva, a kmalu je v daljavi zagrmelo in hitro se je povsem zaprlo.
Na sestopu nas je nekoliko namočila ploha, ki pa ni trajala več kot pol ure in nato se je naredil prav lep sončen dan. Psa sta nekaj časa tekala od ene skupine do druge, potem pa izginila nekam po svoje.
Turo smo zaključili v gostinskem delu našega apartmajskega kompleksa in če smo včeraj pili najcenejše pivo potovanja po 7 levov, smo danes pili najdražjega, po 25 levov.
Poznalo se je, da tu daleč naokoli ni nobenega gostinskega objekta. Ponujena samopostrežna večerja pa se je izkazala za dobro rešitev po zmerni ceni. Pa še dogovorili smo se, da nam za naslednji dan namesto klasičnega zajtrka pripravijo pakete za sabo.
višinska razlika: 1040 m trajanje: 6 h 40 min dolžina: 12,8 km
Šli sicer nismo daleč od vrha Retezat, a s povsem druge strani. Naše izhodišče je bilo le 10 kilometrov oddaljeno od našega apartmaja v smeri jugovzhod. Po cesti pa je to pomenilo dobri dve uri in 57 km. In to po kakšni cesti. Že do umetnega jezera Gura Apelor je potrebno paziti na udarne jame na asfaltirani cesti.
Kar je malce nenavadno, saj cesta vodi do ogromnega kamnitega jezu na reki Mare, ki je visok kar 168 m in je s tem najvišji jez v Romuniji. Voda iz umetnega jezera Gura Apelor se po podzemnih ceveh dovaja hidroelektrarni Raul Mare Retezat, 582,5 m višincev nižje od jezera.
Elektrarna ima instalirano moč 335 MW in povprečno proizvede 605 GWh električne energije letno. Cesta gre čez jez in tu se prava zabava šele prične. Čakalo nas je še 18 km vožnje po cesti, kjer na določenih mestih ne moreš voziti več kot 10 km/h.
Nekje na začetku dva možakarja pobirata vstopnino v park, tu so table, ki opozarjajo na prisotnost medveda in nato sledi dolga divja dolina, po kateri se voziš približno uro do parkirišča Poiana Pelegi, ki je bilo precej polno.
Spet smo imeli v planu krožno turo. Računali smo, da se nam je tako dolga vožnja izplačala in kmalu se je potrdilo, da je temu res tako. Žuborenje potočkov med travniki polnimi cvetja, ledeniška jezera in krasni razgledi na gore res naredijo vtis.
Naš glavni vrh je bila Peleaga, ki je najvišji vrh skupine Retezat. Z vrha smo sestopili na drugo stran, obiskali še tri jezera in se vrnili na izhodišče. Na jugu je pretila nevihta, ki pa nas ni dosegla in v suhem smo končali turo.
Čakal nas je seveda še dolg povratek in nazaj smo prišli ravno do večerje. Bil je naš zadnji večer v Retezatu in bil je tudi v znamenju športa. Začel se je Tour de France in začele so se tekme osmine finala evropskega nogometnega prvenstva.
Pred nami so bili trije zaporedni dnevi selitev. Spakirali smo se in po zajtrku odpeljali iz nacionalnega parka Retezat. Dobri dve uri smo se vozili do mesta Turda.
Ker je bila Transilvanija nekoč del Ogrske ima Turda tudi madžarsko (Torda) in nemško ime (Thorenburg).
Najbolj znana je po rudniku soli, ki smo ga prišli obiskati. Verjetno so sol tu kopali že v rimskih časih, zanesljivo pa od 13. stoletja pa vse do leta 1932, ko so rudnik zaprli.
Po desetletjih pozabe so ga leta 1992 odprli za turiste in leta 2010 tudi temeljito prenovili. Če pa bi bilo potrebno, bi lahko kar 60 let oskrboval potrebe po soli za celoten planet.
V rudnik se vstopi skozi galerijo Franca Jožefa, ki pelje do rudniških rovov oziroma bolj dvoran, Rudolfove, Terezijine in Jožefove. Galerija je po zaprtju rudnika nekaj desetletij služila kot skladišče sira.
Rudolfova dvorana je največja, 80 m dolga, 50 m široka in 40 m visoka. V njej je multifunkcijski amfiteater, ki ponuja bowling, namizni tenis, biljard in otroško košarkarsko igrišče.
Še nekoliko nižje je Terezijina dvorana z 90 m višine in premerom 75 m. V dvorani veličastno dominira podzemno jezero s 6 metri globine, ki se razprostira na približno 80% osnovne površine izkoriščevalnega prostora.
Sčasoma je v središču jezera nastal otok iz ostankov soli, ki se je tu naložila po letu 1880, ko so v tem prostoru prenehali izkoriščati sol.
Po ogledu res impresivnega rudnika smo se ustavili še na glavnem trgu v Turdi, ki je prav lično urejen. Na pijači se odločimo, da naredimo še en ovinek.
Pravzaprav niti ni ovinek, Alba Iulia je mesto ob naši avtocesti. Rečeno, storjeno. Cilj obiska je bila trdnjava v mestu. A Alba Iulia je mnogo več in ima v burni zgodovini Transilvanije pomembno mesto.
V bitki pri Mohaču leta 1526 je vojska osmanskega sultana Sulejmana I. Veličastnega premagala vojsko ogrsko-hrvaško-češkega kralja Ludvika II. Jagela.
Osmanska zmaga je povzročila več stoletno delitev Ogrske med Osmanskim cesarstvom, Habsburško monarhijo in kneževino Transilvanijo, ki je postala osmanska vazalna država.
Prav Alba Iulia je bila prvih sto let glavno mesto kneževine Transilvanije, ki se je kasneje osamosvojila in spet postala del Ogrske oziroma Habsburške monarhije.
In prav v Alba Iulia je kraj, kjer so 1. decembra 1918 razglasili veliko unijo (Marea Unire din 1918) Transilvanije z Romunijo. Mi smo se po ogledu trdnjave odpeljali proti končnemu cilju današnjega dne, mestu Sibiu.
Hotel smo imeli rezerviran malo ven iz centra. Po namestitvi v hotelu smo naročili 4 taksije in se odpeljali v strogi center na večerjo.
Če si bil že kdaj v mestu Sibiu imaš asa v rokavu. In to je bila etno restavracija v samem centru. Malo je skrbelo dejstvo, da so se na glavni trg zgrinjale množice ljudi, a brez problema so vzeli našo 16-člansko skupino.
Le sedeli nismo vsi skupaj. Vzdušje in hrana odlična, osebje nadvse prijazno. Skupaj smo tudi bentili, ker so se Angleži izvlekli proti Slovakom. Naleteli smo tudi na slovenski par, ki je z motorjem raziskoval Romunijo.
In po našem prihodu je sledila ravno glavna atrakcija večera, nastop španske akrobatske skupine Sacude. "Euforia, the Origin" je glasbeno-plesni spektakel, ki so ga uprizorili z jeklenicami pripeti na avto dvigalo, ki je kasneje dvignilo v zrak še platformo.
V nadaljevanju smo ujeli še nastop makedonske skupine Kočani Orkestar in se v hotel vračali eni prej, drugi pa malo kasneje.
Vârful Lăițel 2390 m, Vârful Negoiu 2535 m, Vârful Paltinu 2401 m
višinska razlika: 1820 m trajanje: 8 h 55 min dolžina: 15,6 km
Spet ritual pakiranja, zajtrk in odhod naprej. Odpeljali smo se v novo skupino Južnih Karpatov, Munţii Făgăraş. Tu sta nas čakali dve atrakciji. Prva je bila cesta Transfăgărășan.
V ta namen smo se še na ravnini, nekaj kilometrov pred hribi ustavili in izkrcali Sandija in njegovo kolo. Transfăgărășan se je namenil prevoziti s kolesom.
Cesta Transfăgărășan je otrok socialističnega bratstva med narodi nekdanjega Vzhodnega bloka. Po invaziji sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško leta 1968 se je Nicolae Ceaușescu nekoliko zbal za svoj režim.
Kar trikrat smo se ustavili na cesti za fotografiranje te res čudovite ceste. Če se nam ne bi mudilo na turo bi se zadržali še dlje. Tako pa smo morali naprej do parkirišča pri jezeru Bâlea, na najvišji točki ceste, na 2040 m.
Tu smo začeli s pohodom na drugi najvišji vrh Romunije, Negoiu. Pot do tja se kar vleče in gre gori, doli, naokoli, preko vmesnega vrha Lăițel.
Nadaljevali smo mimo jezera Călțun ob katerem je istoimenski bivak. Ta je hecne oblike, kot kakšen objekt na Marsu v znanstvenofantastičnih filmih iz 6o. let prejšnjega stoletja.
4 ure in petnajst minut smo rabili do vrha, ki smo ga dosegli v prelep sončnem vremenu. Bili smo skoraj uro hitrejši od predvidene časovnice, še dobro, sicer ture ne bi zvozili do večera.
Naužili smo se razgledov, v daljavi smo videli tudi Moldoveanu, najvišji vrh Romunije, ki je z 2544 m le 9 m višji od našega današnjega cilja. Moldoveanu imamo v planu za naslednje dni, izbrali bomo najbolj primeren dan.
Nazaj je bilo treba po isti poti, se pravi spet gori, doli, naokoli in spet na vrh Lăițel. Ker pa nam vsem še ni bilo dovolj smo ob povratku skočili s poti še na Paltinu, ki ponudi lep razgled na Bâlea.
Sestopili smo do kombijev, kjer nam je ekipa, ki je na turi obrnila, shladila pive v jezeru. Zelo lepo od njih. Po preoblačenju in pivu smo se morali kar kmalu podvizati naprej.
Čakalo nas je še pol ure vožnje do hotela, namestitev, tuširanje, večerja in kar je bilo najpomemnejše, nogometna tekma Portugalska : Slovenija.
Pa se je zgodilo to, kar se ne dogaja na naših potovanjih. Nategniti so nas hoteli za eno sobo in dva udeleženca poriniti v "triposteljni" sobi, dejansko na zofi.
Vmes smo večerjali, ključe od sob pa smo razdelili šele, ko se je zaplet rešil, ravno ob začetku nogometne tekme. Tekma se je končala kakor se je, mi smo bili preveč utrujeni, da bi bili prav zelo razočarani.
Z bogatim zajtrkom so v hotelu nekoliko popravili vtis prejšnjega dne, ko tudi pri večerji ni bilo čisto vse v redu. Mi smo spet spakirali in se odpeljali naprej. Čakal nas je tretji in hkrati predzadnji dan brez pohodnega programa.
Južna stran ceste Transfăgărășan ni tako atraktivna kot severna. Ponuja pa svojo atrakcijo, medvede. Ko se cesta vije čez gozdove ob umetnem jezeru Vidraru se na nekaterih mestih medvedje čisto približajo cesti oziroma so kar na sami cesti.
Ljudje se ustavljajo in jih fotografirajo in jim mečejo hrano. Očitno so medvedje našli svojo tržno nišo, poziranje za hrano. Tudi mi smo bili njihove stranke, vsaj kar se fotografiranja tiče.
V nadaljevanju smo za kratek čas zapustili Transilvanijo in vstopili v Vlaško. Ustavili smo se v kraju Curtea de Argeș in šli pogledat tamkajšnjo katedralo. 74% Romunov je pravoslavne veroizpovedi in tudi tukajšnja katedrala je pravoslavna.
Zgrajena v 16. stoletju v bizantinskem arhitekturnem stilu. Vstop v katedralo je prost, plača se le vinjeta za fotografiranje notranjosti, 10 RON.
Nadaljevali smo z vožnjo in se peljali med dvema skupinama, ki ju še imamo namen obiskati, Munții Piatra Craiului in Munții Bucegi. Spet smo se vrnili v Transilvanijo in prispeli do našega naslednjega cilja, meseca Bran.
Nad mestom se dviga grad Bran (Castelul Bran), ki ga tržijo v povezavi z grofom Drakulo, oziroma Vladom Tepesom. Dejansko grad z njim nima prav dosti skupnega, je pa Vlad Tepes večkrat prečkal sotesko, katere vhod nadzoruje grad.
V osnovni vstopnini ni vključen ogled mučilnice, ki so si jo nekateri ogledali posebej. Drugi pa smo šli pogledat tekočo gostinsko ponudbo. Na koncu smo bili zadovoljni tako mazohisti kot hedonisti.
Vsi skupaj pa smo na koncu poskusili langoš, ki je sicer madžarska tradicionalna jed iz ocvrtega testa, česna, kisle smetane in sira. In nato smo odšli naprej v Brașov. Malo ven iz centra mesta smo imeli rezervirane apartmaje za celih 5 noči.
Tu nismo imeli zajtrkov, a v vsakem od štirih apartmajev je bila kuhinja in smo si zajtrke lahko pripravljali sami. Apartmaji so bili novi in veliki, pravo razkošje, le klime tu očitno ne poznajo.
A na našo srečo je bil to problem le ob nastanitvi, ko je bil res vroč dan. Tri minute stran smo imeli nakupovalni center, dve minuti stran pa odlično restavracijo česar pa prvi večer še nismo vedeli.
Zapeljali smo se v center Brașova in kombija pustili še vedno kar daleč od samega centra, tja smo odšli peš. Bila je ravno nogometna tekma Romunija : Nizozemska.
Na Piața Sfatului, glavni trg v Brașovu smo prišli ravno ob zaključku prvega polčasa. Množica na trgu je spremljala tekmo na velikem zaslonu, Nizozemska je vodila z 0 : 1, mi pa smo poiskali lokal, kjer bomo večerjali.
Med večerjo sta padla še dva gola v romunsko mrežo in tudi njihovih sanj o četrtfinalu je bilo konec. Nam pa je spremljanje padavinskega radarja pokazalo na zanimiv povratek do apartmajev.
Kar podvizati smo se morali nazaj in brez konkretnega teka po ulicah Brașova bi bili povsem premočeni. Že vožnja domov v razbesneli nevihti je bila kar adrenalinska.
višinska razlika: 420 m trajanje: 3 h 30 min dolžina: 6 km
Vreme je bilo skladno z napovedjo, dež. Pripravljeno smo imeli primerno turo, hišno goro Brașova Tampo, ki se dviga dobrih 400 m nad mestom in ima tudi velik napis »Brașov«, ki je viden od vsepovsod v Brașou, če seveda ni megleno.
Nemško ime za Brașov je Kronstadt. V srednjem veku je bilo več valov nemškega priseljevanja v Transilvanijo, zadnji val pa je bil v času protireformacije, ko so se sem priseljevali protestanti.
V tistem času je v Transilvaniji namreč veljala svoboda prepričanja. Parkirali smo v centru (tokrat dejansko) in se sprehodili do Piața Sfatului na jutranjo kavo.
Ob trgu je Črna cerkev (romunsko Biserica Neagră, nemško Schwarze Kirche), ki jo je zgradila nemška skupnost in je glavni spomenik v gotskem slogu v državi.
Je največja in ena najpomembnejših luteranskih (evangeličanska cerkev augsburške veroizpovedi v Romuniji) verskih zgradb v regiji. Mi smo morebitni ogled cerkve pustili za kasneje in mimo nje odšli do vznožja Tampe.
Dobro je lilo in ni bilo nobenega drugega norca, ki bi poleg nas rinil na Tampo. Še ovinek smo naredili in šli najprej na predvrh Tampa Mica. Ko smo prišli na sam vrh se tam nismo prav dolgo zadrževali.
Sestopili smo mimo napisa »Brașov« in zaokrožili turo. Nazaj grede volje za ogled Črne cerkve ni bilo in tako smo se vrnili v apartmaje. Ura pavze in potem popoldanski program.
Vožnja v Vlaško do mesta Sinaia in ogled gradu Peleș (Castelul Peleș). Po končani rusko-turški vojni leta 1877, ki so jo Turki izgubili, je bil leta 1878 sklican Berilnski kongres.
Na njem so Bolgarija. Srbija, Črna gora in Romunija postale neodvisne države, Avstro-Ogrska pa je smela zasesti Bosno in Hercegovino.
Romunija (takrat še brez Transilvanije) je leta 1881 postala kraljevina in potrebovali so kraljevo rezidenco. Kralj Karel I. se je že prej zaljubil v čudovito gorsko pokrajino karpatske skupine Bucegi.
Že leta 1872 je kupil posestvo v bližini kraja Sinaia in leta 1883 so tu slovesno odprli grad Peleș, rezidenco romunskih kraljev. V 66 letih monarhije (1881 – 1947) se je zvrstilo 5 kraljev.
Vsi so bili Nemci iz plemiške rodbine Hohenzollern-Sigmaringen. Grad v obdobju komunističnega režima ni bil odprt za javnost, ponovno so ga odprli po revoluciji leta 1989.
Grad je vsekakor vreden obiska. Ob povratku smo se na kratko ustavili še turističnem kraju Bușteni in spet doživeli ploho z 20 cm vode na cesti. Iskali smo kurtoš ali langoš, našli pa pivo.
Zvečer pa smo šli pogledat restavracijo, ki je dve minuti oddaljena od naših apartmajev in ugotovili, da je bila to odlična izbira.
višinska razlika: 870 m trajanje: 4 h 30 min dolžina: 14,2 km
Vreme tudi v četrtek še ni kazalo najbolje. Kljub temu smo odšli raziskovat novo skupino Karpatov, Munții Piatra Craiului. Glavnino skupine Piatra Craiului (nemško Königstein) se nahaja v istoimenskem nacionalnem parku in je tvori 25 km dolg greben.
Razgiban greben velja za enega najlepših v celotnih Karpatih. Naš cilj je bil najvišji vrh grebena in skupine, La Om (2238 m). Ture smo se lotili iz severozahoda, tako da smo se zapeljali do kraja Zărnești in naprej do koče Plaiul Foii.
Sprva smo hodili po kolovozu in čez kake pol ure zavili v gozd. Malo je že kazalo, da se bo vreme le naredilo a višje, ko smo bili bolj megleno je bilo. Po uri in pol smo prišli do bivaka Spirla.
Višje nas je že spremljalo rosenje in v uri od bivaka smo dosegli La Zaplaz. Gre za zanimive, skoraj že bizarne kraške tvorbe, ko nekdanji kraški jami zaradi erozije počasi odpadajo deli stropa in sten.
Ravno tu je dež začel padati malo bolj konkretno. Še smo poskušali z vzponom a kmalu obrnili. Od La Zaplaza do grebena je 400 m detajlov I. in II. stopnje in tu v dežju nima smisla nadaljevati.
Sploh, ker za sestop ni druge alternative kot ta pot. Sestopili smo nazaj in se ustavili v koči Plaiul Foii na izhodišču. Na hitro smo sestavili alternativni plan za nadaljevanje dneva.
Zapeljali smo se do mesta Râșnov pogledat trdnjavo nad mestom. Do tja pelje vzpenjača iz mesta, mi pa smo za kratek vzpon izbrali cesto, ki od zadaj pripelje do trdnjave.
Trdnjavo, ki izvira iz 13. stoletja, trenutno obnavljajo in obisk notranjosti ni možen. Sestopili smo nazaj do parkirišča in končno našli kurtoš. To je na valjih nad žarom pečena sladica iz kvašenega testa.
Testo se pred peko potrese z mešanico cimeta in sladkorja, po želji pa se lahko pečeni kurtoši premažejo s sladkimi nadevi, kot so marmelada, nutella ali bela čokolada, ali pa se napolnijo s sladoledom in smetano.
Izvira iz Transilvanije vendar ima zgodovinske in kulturne povezave z Madžarsko. Ime kurtoš izvira iz madžarske besede kürtő, kar pomeni dimnik. V slovenščini se jed imenuje sladki dimnik.
Po sladici smo nadaljevali z vožnjo d Poiane Brașov (1020 m), ki je največje smučarsko središče v Romuniji. Tu je vse polno hotelov, vse je dimenzionirano za množični turizem.
V masivu Postăvarul nad Poiano Brașov je urejenih 24 km smučarskih prog. Z ogledom Poiane Brașov smo zaključili današnji program in se vrnili v Brașov. Jutri nas čaka zgodnje vstajanje in tura na najvišji vrh Romunije.
višinska razlika: 1900 m trajanje: 11 h 35 min dolžina: 27 km
Skupina
Făgăraş se kot ogromna hrbtenica rasteza v smeti vzhod – zahod v
dolžini 70 km. V smeri sever – jug pa so stranski grebeni, vrhovi in
doline v dolžini 45 km. Moldoveanu je nekje na sredi in vsi dostopi nanj
so zelo dolgi.
Znotraj masiva Făgăraş je 8 vrhov nad 2.500 m:
Moldoveanu (2544 m), Negoiu (2535 m), Viștea Mare (2527 m), Lespezi
(2517 m),
Cornu Calțunului (2510 m),
Vânătarea lui Buteanu (2507) m,
Hârtopu (2504 m) in Dara (2.500 m)
Tu je tudi 42 vrhov z višino
nad 2400 m in več kot 150 vrhov nad 2300 m. Celotno skupina Făgăraș ima
površino 2400 km², za primerjavo Julijske Alpe imajo površino 4400 km².
Proti
severu, na razdalji le 8–10 km, višinska razlika doseže več kot 2000
metrov. Naš dostop je bil prav tako s severa, čakalo pa nas je 1900 m
višinske razlike, računali smo na skupno slabih 30 km razdalje.
Odhod
je bil ob 4.30. Čakala nas je dobra ura in pol vožnje do Victorie. Tu
se začne dolga dolina potoka Viștea Mare. Najprej smo hodili po kolovozu
nato pa po planinski poti ob in nad potokom, ki smo ga večkrat prečili
prek mostičkov.
Ves čas smo se zložno dvigali, konkretneje pa
šele, ko smo dosegli glavni greben. Na grebenu smo se najprej vzpeli na
tretji najvišji vrh Romunije, Viștea Mare.
Nato smo prek škrbine
med vrhovoma po dobrih šestih urah stopili na Moldoveanu, najvišji vrh
Romunije. Ravno, ko smo bili na vrhu se je nekoliko zjasnilo in imeli
smo celo nekaj razgleda.
Čakal nas je še dolg sestop po isti poti. Kar ni in ni bilo konca te dolge doline, a ob 6h popoldan smo le končali s turo.
Crucea Eroilor Neamului 2291 m, Vârful Caraiman 2384 m, Vârful Gavanefe 2472 m, Vârful Bucura Dumrava 2507 m, Vârful Omu 2507 m, Cabana Babele 2206 m
višinska razlika: 1000 m trajanje: 7 h 40 min dolžina: 20,9 km
Zadnji dan programa je bila na vrsti skupina Bucegi. Najvzhodnejša skupina Južnih Karpatov ima površino približno 300 km². Gre za visoko planoto v obliki podkve, ki se proti jugu zložno spušča na ostale strani pa ima strma pobočja.
Z vzhodne strani, iz mesta Bușteni na planoto vozi gondola. A med našim sredinim obiskom mesta smo šli pogledat tudi cenik gondole. Ker so cene švicarske smo se odločili, da se na planoto zapeljemo po cesti.
Zapeljali smo se Sinae, kjer smo si v sredo ogledali grad Peleș in od tam po cesti navkreber in z juga po vzhodni strani podkve do parkirišča pri hotelu Piatra Arsă. Tu zaračunajo vstopnino v naravni park Bucegi, 10 RON na osebo.
Zanimivo pa, da je parkiranje brezplačno in pleha tu mrgoli. Začeli smo s krožno turo. Najprej smo se namenili do križa Eroilor Neamului. 39,3 m visok križ so postavil k letih 1924 – 1928 kot spomenik 30.000 romunskim žrtvam prve svetovne vojne.
Spomenik je bil leta 2013 vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot najvišji križ na svetu postavljen na gorskem vrhu. Nadaljevali smo do vrha Caraiman in od tam proti najvišjem vrhu skupine Bucegi.
Do tja se je še kar vleklo in spotoma smo pobrali še dva vrhova, Gavanefe in Bucura Dumrava. Nato pa smo le dosegli najvišjega, Omu. Na vrhu je še koča in ogromen balvan.
V koči smo se osvežili, pri balvanu pa postavili v vrsto za slikanje. Na balvanu je namreč oznaka vrha ob kateri se obiskovalci fotografirajo in kar malo je treba počakati, da prideš na vrsto.
Sestopili smo do naslednje atrakcije skupine Bucegi. Babele so skalne formacije, ki so zaradi erozije konglomeratov dobile zanimive oblike.
Glavna atrakcija je Sfinga, kamniti blok, ki je v daljšem časovnem obdobju dobil obliko, ki je podobna egipčanski Sfingi.
Po ogledu Babel smo sestopili do našega parkirišča in tako končali pohodni del potovanja. Na poti nazaj v Brașov smo se spet ustavili v Bușteniju in si še enkrat privoščili langoš.
Po povraku v Brașov pa smo v enem od apartmajev organizirali zaključno druženje.
Ko smo spakirali smo se odpeljali v nakupovalni center zapravit že zadnje leje. Sledila je celodnevna vožnja domov. Uspelo nam je čudovito potovanje. Romunija je zelo vredna obiska.
Tomaž bravo! Z veseljem sem si ogledal blog iz Tumunije.Jaz sem bil tukaj še pred korono z matičnim društvom Škofjo Loko.Ker sem bil bolj nov sem se kar težko vključil. Žal sem šel z njimi samo ene trikrat , ker se mi zadnja let križa potovanje z DU Medvode . Pri njih vodim planince .Letos gremo v Vzhodno Nemčijo.Obiskali smo pol teh destinacij v Romunji kot ste jih vi.Ravno tako smo bili v rudniku Tarda ,v gradu groznega frankenštajna , v gradovih romunskih kraljev,pa še par destinacij smo imeli skupaj.Vrhov pa smo imeli samo ene štiri skupaj .Zanimivo je bilo iti na glavni vrh Romunije . Par pohodnikov smo pustili že pred jezerom Balea.Nato je šla cela skupina šla do koče . V koči smo prespali. Nato nas je zjutraj samo dvanajst šli na najvišji vrh Romunije .Žal smo že v avtobusu pozabili slovensko zastavo. Nazaj smo hodili do jezera deset ur. Ostalo skupino smo dohiteli na vrhu pred jezerom.Torej pol pohodov smo imeli skupaj. Zanimiv je bil tudi vzpon po stopnicah na goro.V rudniku soli smo se kar porazgubili.Sem bi šel še enkrat.Letos so prestavili termintako, da bi šel lahko z njimi,samo moj budžet je porabljen.Na svidenje ! Se vidimo!
Tomaž bravo! Z veseljem sem si ogledal blog iz Tumunije.Jaz sem bil tukaj še pred korono z matičnim društvom Škofjo Loko.Ker sem bil bolj nov sem se kar težko vključil. Žal sem šel z njimi samo ene trikrat , ker se mi zadnja let križa potovanje z DU Medvode . Pri njih vodim planince .Letos gremo v Vzhodno Nemčijo.Obiskali smo pol teh destinacij v Romunji kot ste jih vi.Ravno tako smo bili v rudniku Tarda ,v gradu groznega frankenštajna , v gradovih romunskih kraljev,pa še par destinacij smo imeli skupaj.Vrhov pa smo imeli samo ene štiri skupaj .Zanimivo je bilo iti na glavni vrh Romunije . Par pohodnikov smo pustili že pred jezerom Balea.Nato je šla cela skupina šla do koče . V koči smo prespali. Nato nas je zjutraj samo dvanajst šli na najvišji vrh Romunije .Žal smo že v avtobusu pozabili slovensko zastavo. Nazaj smo hodili do jezera deset ur. Ostalo skupino smo dohiteli na vrhu pred jezerom.Torej pol pohodov smo imeli skupaj. Zanimiv je bil tudi vzpon po stopnicah na goro.V rudniku soli smo se kar porazgubili.Sem bi šel še enkrat.Letos so prestavili termintako, da bi šel lahko z njimi,samo moj budžet je porabljen.Na svidenje ! Se vidimo!
OdgovoriIzbriši