Kališče, Bašeljski vrh, 28.1.2006

Kališče 1534 m, Bašeljski preval 1630 m, Bašeljski vrh 1750 m

udeleženi: Šaro, Lussy, Robert

trajanje: 6h

višinska razlika: cca 1150 m


Končno spet v hribe. Zaradi poškodovanega kolena sem približno dva meseca ležal doma, ter čakal na boljše čase. No ti boljši časi so se pojavili z
nakupom opornice, katera je pomagala strgani kolenski vezi, da pretovori cca 80 kg žive teže na zastavljeni cilj.

Tokratni cilj je bil Planinski dom na Kališču, ter Bašeljski vrh.

Približno ob pol devetih smo štartali z parkirnega prostora v Mačah. Navkljub začetnim težavam izkušenega gornika Šarota (nikakor se mu ni uspelo prebiti mimo parkiranih avtomobilov) smo obuti v dereze ter polni elana pričeli našo pot proti vrhu.

Do doma na Kališče vodi zelo lepa in ne prestrma lepo uhojena vendar poledenela steza. Moji dvomesečni izostanek pri naših gorniških izletih je pustil precej veliko vrzel v kondiciji, tako, da sem bil po dobrih dveh urah hoje pri koči kar pošteno zadihan. Zunaj je bilo megleno in dokaj mrzlo, zaradi česar sva jo z Šarotom hitro podurhala v kočo na čaj z dodatkom.

Po kratkem postanku smo družno nadaljevali proti Bašeljskemu prevalu. Verjetno zaradi megle, poledenelosti in vetra od koče naprej ni bilo prav veliko planincev, tako da je bila pot le sem ter tja nakazana. Bližje kot smo bili Bašeljskemu prevalu močneje je pihal veter in gostejša je bila megla.

Na prevalu smo zavili desno kjer je bil nekje v megli Bašeljski vrh. Proti vrhu smo hodili na slepo po precej poledeneli podlagi, le občasno smo zagazili v napihan sneg. Zaradi čedalje bolj strme poti ter posledično čedalje večjih problemov naše pasje soplaninke smo se nekje na 1700 m raje obrnili, ter se spustili nazaj proti koči na Kališču.

Pot v dolino zaradi megle in rahlega naletavanja snega nebi bila kaj posebej zanimiva, če se moj prijatelj Šaro nebi neprestano ukvarjal z derezami. „čak mal mi je desna dol padla, o sranje mi leva neki pustran stuji, ej neki se mi je losal ...“

Malo pred petnajsto uro smo se v zgoraj opisanem tempu vrnili k avtu in tako zaključili še en prijeten izlet.

Spisal Robi

Blegoš, 22.1.2006

Blegoš 1562 m

Udeleženci: Čevl, Šaro, Lussy

Višinska razlika: cca 1000 m

Trajanje: 4 ure 16 minut


Hladno in megleno nedeljsko jutro je bilo. Pri trgovini na Brodu sem pobral Čevla in smo se odpeljali proti Poljanski dolini in še naprej, proti Hotavljam in od tam v Volako. Tu že ni bilo več megle ampak lep jasen zimski dan, ki je obetal všečno turo.

Mahnili smo jo navkreber po lepi gazi, ki ni bila ledena in dereze so ostale v ruzaku. Pot počasi postane strmejša in gre ves čas po gozdu. Po slabi uri in pol smo bili pri zavetišču na Jelencih, kjer smo se na kratko ustavili in malo popili. Ker je bila tam ravno jasa in sonce, se je Čevl brž slekel do kratkih rokavov.

Nadaljevali smo z vzponom in kmalu prišli do ceste, ki pripelje do koče na Blegošu. S Čevlom sva se že prej zedinila, da gremo najprej na Blegoš in se nazaj grede ustavimo v koči.




Pot po grebenu na Blegoš je kar strma, gaz pa malo smotana za psa, zato je Lussy znatno povečala frekvenco počitkov. A grebena ni prav dosti in kmalu smo bili na vrhu kjer je bilo nekaj vetra in precej sonca in vidljivosti.




Ljudi je bilo kar nekaj med njimi tudi precej turnih smučarjev. Dva od njih sta se radovedno spraševala „Kuga je pa gun zgubu?“ ob pogledu na možakarja, ki je kopal v sneg in produciral nekakšne snežene cegle. Morda je bil to zametek igluja?




Počasi smo se naveličali vetra na vrhu in se spustili do koče. Tu smo se utaborili pri brunarici poleg koče in malo pomalcali. Seveda ni šlo brez namočenih koreninc, tokrat košutnikovih. Ker smo bili v zavetrju je bilo prav prijetno toplo in kar težko se je bilo spraviti na pot v dolino.

Navzdol smo kar lepo leteli, 975 višinskih m/h spusta v povprečju in ap cap smo bili spodaj v Volaki.

Na poti domov smo se ustavili še v Gorenji vasi, v Pošta baru na kavi. No, Čevl je menil da bi lokalu bolj pristajalo ime Vagon bar, ker je ozek in dolg. Je pa bila v kotu tega vagona družbica že kar dobro nažganih mladcev. Tudi mi smo znali včasih takole, ob pol dveh popoldne.

Spisal Šaro