Stol, 31.12.2012

Valvasorjev dom 1181 m,
Stol 2236 m
Mali Stol 2198 m,
Prešernova koča 2174 m

udeleženci: Nataša, Nevenka, Marjan, Robi, Slavko, Tomaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 1560 m

Že drugič zapored smo se na silvestrovo odpravili v visokogorje. Tokrat na Stol, ki je bil pred leti obiskan v "turno smučarski varianti". Start ture je bil malo nad dolino Završnico, malo pred sončnim vzhodom.Tokrat sem bil sam z novim mercedesom oziroma Deuterjem, vendar s pozabljenim fotoaparatom.

Pot do Valvazorjevega doma je bila sprva povsem kopna, višje pa so sledili čedalje bolj pogosti ledeni odseki. Led na poti v kombinaciji s zasneženimi deli nas je spremljal vse do Prižnice.

Tu smo po postanku v roke vzeli cepine in zavili v grapo desno od Prižnice. Ker se ni vdiralo je bil vzpon po grapi prav prijeten. Izstop iz grape je na grebenu zahodno od Malega Stola. Tu smo prečili grapo med obema Stoloma in se vzpeli proti zahodnemu grebenu Stola. Pričakal nas je kar močan veter in nas spremljal vse do vrha.

Tako se prav dosti nismo obirali na vrhu, hitro smo jo ucvrli na Mali Stol in si pri koči privoščili malico. Že tako prešerni volji pri Prešernovi koči je svoje dodal še Robi, ki je malo pomešal koče in predlagal, da se ob povratku ustavimo v Zoisovi koči. Ravno Zoisove štipendije si takole ne bi mogel prislužiti, si je pa zagotovil zbadanje ves preostanek ture.

Od koče smo kmalu zavili v grapo med obema Stoloma in po njej sestopili do Prižnice. Malo se je vdiralo, a hudega ni bilo. Se bližnjico pod Prižnico smo ubodli in potem po poti pristopa do Valvazorjevega doma, kjer smo ravno še ujeli sonce za pijačo zunaj pred domom.

V koči je že bilo silvestrsko vzdušje, udeleženci so se zbirali in tudi dol grede smo srečevali udeležence silvestrovanja. Na ledu čisto brez padcev ni šlo, a nič hujšega in malo po sončnem zahodu smo končali zadnjo letošnjo turo.

Ker smo bili z dvema avtomobiloma smo si novo leto voščili kar na izhodišču ture in se poslovili za letos. Naključje pa je hotelo da je ravno na konec leta padel jubilejni 250-ti potopis. Vse te potopise je napisalo 25 avtorjev.  Dobri smo.





Spisal Tomaž  

Srečno in zdravo 2013 vam želi ekipa Voluharskih potopisov






Poldašnja špica, 29.12.2012

Koča fratelli Grego 1389 m,
Bivak Battaglione Alpini Gemona 1946 m,
Poldašnja špica / Jof di Miezegnót 2087 m,

udeleženci: Slavko, Primož, Nevenka, Tomaž, Marjan, Nataša, Janez, Robert
trajanje: 5 h 50 min
višinska razlika: cca 1180 m


Energiji pridobljeni med božičnimi prazniki smo morali preprečiti preobrazbo v ocvirke okoli popka, tako da je nekaj dnevnemu mastenju s potico in ostalimi dobrotami sledilo malce gibanja. Izredno lepa sobota, a precej nestabilne snežne razmere so narekovale zmernost pri planiranju tokratnega izleta.

Ob šestih zjutraj smo se odpravili po gorenjski avtocesti, mimo Kranjske Gore, skozi Trbiž naprej po stari cesti proti Udinam. Kmalu smo zavili za Ovčjo vas in se mimo stare gondolske postaje za Višare pripeljali do velikega parkirišča na planini Zajezera, kjer smo parkirali.

Po snegu smo peš v pol ure prišli do koče Grego, se spustili do sedla Rudni vrh in kmalu zavili desno v s soncem obsijani hrib. Počasi smo se v ključih dvigovali in ob 10.20 uri prispeli k bivaku Gemona, kjer smo si privoščili krajši postanek.

Malo nad bivakom smo na predvrhu pospravili palice, na noge nataknili dereze, v roke vzeli cepine in se po grebenu odpravili naprej.

Ob 11.30 uri smo dosegli vrh. Izredno lepo sončno vreme, brez oblaka na nebu in brez vetra, krasni razgledi na bližnja Viš in Montaž, na malce bolj oddaljena Mangart in Jalovec, ter na Dolomite v daljavi so nas na vrhu zadržali precej časa.

Sestop je potekal po poti vzpona, ob uživanju pri lomastenju po celem snegu. Pri bivaku smo si sneli dereze, se počasi spustili v senco in se mimo koče Grego ob 13.50 uri vrnili na parkirišče.

Pred odhodom na zasluženo kosilo nas je presenetil z obiskom Dedek Mraz, kateremu se moram še posebej zahvaliti, saj je vsem prisotnim pripravil prvovrstno presenečenje in nas spravil v dobro voljo. Hvala Nevenka!

Današnji dan smo končali z kosilom, kjer smo se dogovorili, da letošnje leto zaključimo podobno kot lani z izletom na silvestrovo.

Spisal Robi




Tolminski Triglav, Kobilja glava, 1.12.2012

Žabijski vrh 775,
Tolminski Triglav 1142 m,
Kobilja glava 1475

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Marjan G., Marjan Š., Mitja, Nevenka, Primož, Tomaž
trajanje: 6 h  5 min
višinska razlika: cca 1400 m

Po programu je decembrska tura bila Mahavšček, vendar nam je novozapadli sneg in kratek dan to preprečil. Vodstvo se je odločilo, da ostanemo prav tako na tolminskem območju, spremenimo pa naše cilje, to je Tolminski Triglav in Kobilja glava.

Glede na program pohoda je bil tudi odhod nenavadno pozen. Iz Šentvida se nas je devet odpeljalo ob sedmih zjutraj čez Idrijo mimo Tolmina do vasi Žabče. Tu smo parkirali in krenili na pot najprej po kolovozu, vendar smo se že po nekaj ovinkih odločili, da zapustimo markirano pot in se usmerimo naravnost navzgor ter prečimo celotno pogorje po grebenu vse do Kobilje glave.

Pot je bila zelo strma in zaradi mokrega listja in korenin tudi spolzka in drseča. Vendar za hojo navkreber ni bilo težav, navzdol pa bi bilo težje. Po slabi uri smo prišli na Žabijski vrh 775 m, od tod pa po grebenu na Poloje, 981 m in Tolminski Triglav, 1142 m.

Na Polojah je bil na zadnji strani križa termometer, ki je kazal 1° C, vendar je bil zaradi močnega vetra občutek mraza bistveno večji. Zato so bili postanki za požirek pijače zelo kratki. Pod Tolminskim Triglavom smo naleteli na planinski hišico, ki je bila kot v pravljici. Odprli smo vrata v ograji z zvoncem na drogu.

Hišna vrata niso bila zaklenjena, vstopimo v predprostor, ki je bil ravno toliko velik, da je šlo nas devet lahko noter. Dve klopci in dva zložljiva stola, kot po naročilu za našo ekipo. Prostorček je bil okrašen z različnimi starimi predmeti in šopkom suhega cvetja. Prav prijetno zavetrje za počitek in malico. Tudi tu je bil termometer: 0° C.


Malo pred tem smo prišli na markirano pot, ki smo jo mi zapustili kmalu po izhodišču. Nadaljujemo po mulatjeri iz prve svetovne vojne, saj so se tudi bile velike bitke. Po slabih dveh urah skupne hoje pridemo do planine Lom, 1008 m, posejane s počitniškimi hišicami.

Sem namreč pripelje dobro ohranjena cesta iz obeh strani. Poleti imajo tukaj zelo dober sir. Zaradi mrzlega vetra hitro nadaljujemo naravnost po grebenski stezi najprej še v zatišju, na vrhu grebena pa nas pričaka zelo močan veter. Prečim Vrh Klonic, 1256 m in po dobrih štirih urah in pol pridemo na vrh Kobilje glave, 1475 m.

Razgled na vrhu je bil malo slabši zaradi oblačnosti, močan veter pa ni dopuščal čakanja na boljše pogoje. Vreme se je na povratku res precej izboljšalo. Do Loma smo se vračali po isti poti, kasneje pa smo se preusmerili na markirano pot.

Nekatere dele smo sicer skrajševali s spusti in končno prispeli na naše izhodišče. Ob zaključku smo lahko ugotovili, da je bila sobota edini dan po deževnem tednu in pred snežno nedeljo in da je bila tura uspešna..




Takšna je bila zadnja tura v letošnjem letu PD Rašice, zato smo jo popestrili z obiskom vinske kleti v Goriških brdih, kjer smo pri vinarju Vedrialp poskusili več vrst vin, ter v izčrpni razlagi spoznali marsikaj zanimivega.

Napisal Janez



 

Hochkreuz, 25.11.2012

Hochkreuz 2709 m,
Kleines Hochkreuz 2611 m

udeleženci: Marjan, Nataša, Nevenka, Robert, Tomaž
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1670 m

Ker je vreme kazalo bolje na severu, je bilo potrebno poiskati cilj v Avstriji. Pobrskal sem po kartah in pogled se mi je hitro ustavil na karti skupine Kreuzeck. Tu pa sploh še nismo bili, sem si mislil in hitro našel nekaj možnih ciljev. Z Marjanom sva kasneje izbrala Hochkreuz, drugi najvišji vrh skupine.


V jutranji zarji smo prispeli v Dole v Dravski dolini (Dellach im Drautal) in zavili desno v dolino Draßnitz. Tudi tu je nedavno deževje naredilo precej škode na gozdni cesti, zato smo parkirali nekoliko nižje kot je bilo predvideno.





Ko sem že na izhodišču hotel narediti par fotk, je fotoaparat zajamral "No CF card", kartica je ostala doma. Ker rezervne nisem imel, sem fotoaparat med mrmranjem kletvic samo še pospravil nazaj v avto in bil pravzaprav srečen, da tega nisem opazil šele po recimo pol ure. V tem primeru bi cel dan sprehajal neuporaben fotoaparat. Tako pa sem imel več časa za poziranje.

Marjan pa si je danes oprtal povsem novega deuterja, ki da je mercedes med nahrbtniki. Robi, mercedes med bahači, pa si je nataknil nove rokavice. Po cesti smo v prvi uri mimo dveh velikih slapov prišli do planine Unterdraßnitz. Od planine gre markirana planinska pot, ki pa se jo nismo držali dolgo in smo šli po bližnjici ob potoku.

Vode je vse polno in hodili smo po pravem močvirju. Ko smo se na dobrih 2200 m višine srečali z markirano potjo se je ravno začel sneg. Tu sta nas prehitela dva domačina in odbrzela naprej.




Malo pod sedlom med malim in ta pravim Hochkreuzekom smo zagledali krajšo zasneženo grapo in se odločili, da jo napademo. Pravzaprav je bila edina, ki je imela dovolj snega, v teh razmerah mercedes med hohkrojškimi grapami.

Grapa se je iztekla na grebenu po katerem smo šli naprej proti vrhu. Spet smo srečali domačina, ki sta že sestopala. Poleg še enega domačina zjutraj so bili to vsi ljudje, ki smo jih srečali na turi.

Na vrhu je nekoliko zoprno pihalo, razgledi pa so bili divji, od Julijcev in Karnijcev, do Dolomitov in Visokih Tur, vse je bilo kot na dlani. Prvotni plan je bil sestop po drugi poti, čez planino Oberdraßnit. A razmere na severni strani in predvsem hudo kratek dan sta nas odvrnila od te namere.

Namesto tega smo sestopili do sedla in obiskali še Kleines Hochkreuz. Do konca snega smo potem sestopili po isti poti, namesto močvirja in blata pa smo izbrali daljšo pot po markirani poti. Mimo planine Unterdraßnitz smo po cesti sestopili do avta in po osmih urah zaključili zelo lepo in kar konketno turo.



Spisal Tomaž



Veliki Draški vrh, 17.11.2012

Veliki Draški vrh 2243 m

udeleženci: Dule, Janja, Tomaž, Jix, Paz
trajanje: 5 h 15 min
višinska razlika: cca 950 m

Po dolgem času je bila spet na vrsti tako imenovana pasja tura. Ker je snega v gorah malo, sploh na južnih straneh, smo jo nahnili na Veliki Draški vrh. Ob 7 h smo se z Janjo dobili na OMV Radovljica na jutranji kavi.

Na bencinskem servisu smo srečali nekaj članov iz Gorniške skupine, ki so bili namenjeni nekam v Fužinske gore. Mi pa smo po kavi nadaljevali na sicer kopno Pokljuko, kjer nas je rahlo presenetil nenaden sneg na Rudnem polju, kjer s topovi zasnežujejo biatlonski center. Nadaljevali smo spet po kopnem do parkirišča pod planino Konjščico.

Na izhodišču sta psa neučakano letala naokoli in tratila moči, Jix je to počel vse do Studorskega prevala. Na strmem delu z manjšimi skalnimi skoki pa je oba malo zapustil pogum in sta občasno potrebovala pomoč.

Sicer pa se pot kmalu položi. Po grebenu smo v zoprnem vetru prišli na danes kar obljuden vrh. Na vrhu spet klasika, foto termin, malca termin in brihtol termin.

Sestopili smo po drugi poti, proti sedlu med Velikim in Malim Draškim vrhom, od tam pa po prečki in potem po melišču proti Jezercu. Tu smo srečala Marušo in Trevna, ki sta se šele vzpenjala proti Velikem Draškem vrhu in bila namenjena še na Tosc. Mi pa smo preko Jezerca in Konjščice sestopili do avta.

Na poti domov smo se ustavili še v planinskem domu na Uskovnici, kjer smo polovili še dodatne sončne žarke, nato pa preko Srednje vasi domov. Tako da smo še z avtom naredili nekakšno krožno turo.

Spisal Tomaž


Kleines Gurpitscheck, 10.11.2012

Zechnerriegel 2115,
Aiblhöhe 2104 m,
Karneitschenhöhe 2181 m,
Kleines Gurpitscheck 2378 m

Gorniška skupina PD Rašica

udeleženci: Boštjan, Brane, Janez, Katja, Maks, Marjan G., Marjan Š., Mitja, Nataša, Nevenka, Primož B., Primož Z., Radoš, Robert, Tomaž
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 1340 m

Planirani izlet Gorniške skupine na Šinavc (Monte Schinauz) je zaradi slabe vremenske napovedi ponovno odpadel. Na nadomestno turo smo se odpravili v Avstrijo na Salzburško, v Šladminške Ture na 2378 m visoki Kleines Gurpitscheck.

Pred društvom na Prušnikovi se nas je zbralo kar 15 gornikov in ob 5.00 uri smo že drveli proti našemu cilju. Današnje izhodišče Hinterweißpriach smo dosegli ob 7.20, parkirali prevozna sredstva, se preoblekli, si naprtali nahrbtnike in krenili navkreber.

Prvi del poti je potekal po makadamski cesti, kaj kmalu pa smo zavili v gozd in se podali direktno v breg pri čemer smo nekajkrat prečili v serpentinah vzpenjajočo se cesto. Ob 9.20 uri smo prišli iz gozda na izravnavo kjer smo si privoščili krajši postanek.


Od tu se je že dobro videl precej dolg greben in na koncu naš današnji cilj. Naprej smo doberšen del poti gazili po snegu globokem nekje do kolen, kar nam je današnji izlet dodatno začinilo in mu dodalo predpono zimski. Občasno so nas božali sončni žarki, sem ter tja pa “preluftal” veter.

Ob 10.35 uri smo osvojili 2115 m visoki Zechnerregel. Glavni del vzpona je bil za nami, od tu naprej nas je čakalo malo gor, malo dol preko precej dolgega grebena do Kleines Gurpitschecka, našega današnjega cilja. Prečenje grebena smo si popestrili s fotografiranjem okolice in z uganjanem norčij po snegu, slednje početje je bilo predvsem v moji domeni.

Dobre volje smo ob 11.40 uri dosegli 2181 m visoki Karneitschenhöhe kjer smo si poiskali zavetje pred vetrom in si privoščili malico. Siti, odžejani in spočiti smo se odpravili naprej in ob 12.30 uri v razpotegnjeni koloni dosegli 2378 m visoki Kleines Gurpitscheck. Na vrhu je sledilo obvezno fotografiranje, polnjenje želodcev in metanje oči po sosednjih vrhovih.

Sestopili smo po drugi poti, na sedlo med Kleines Gurpitscheck in Gurpitscheck, kjer smo si nadeli dereze in palice zamenjali s cepini ter se po snegu podali v dolino. Na koncu snežišča so nekatere udeleženke imele precejšnje težave v vodo in blatom skritim pod snegom. Po precej hudih borbah je krajši konec potegnilo blato, novi gojzarji pa so prestali test vodotesnosti in blatotesnosti.

Okoli 15.00 h smo se vrnili na izhodišče do parkiranih avtomobilov, kjer je mene čakalo presenečenje posebne vrste. Na veliko sem izbulil oči, saj je moja jutranja zmedenosti botrovala malomarnosti, da sem pozabil zakleniti avtomobil, no pa to še nebi bila tako velika neumnost, če nebi v ključavnici pustil ključev, poleg tega pa še na stežaj odprtih vrat prtljažnika.

V tem dodatku k potopisu se “bumbar” zahvaljuje avstrijskum lumpom za prizanesljivost, saj bi vsak “pošten lopov” izkoristil priložnost in kaznoval mojo traparijo.

Spisal Robi





Ivanščica, 3.11.2012

Veliki Rok 914 m,
Ivanščica 1060 m,
Planinarski dom Josip Pasarić 1054 m,
Veliki Konj 870 m

PD Rašica
udeleženci: Ada, Albina, Ana, Bojan, Domen, Ema, Ines, Ivan, Jana, Katarina, Lucija, Manja, Marija, Mateja, Matjaž, Meta, Milena B., Milena F., Mirjana, Mirzeta, Neža, Petra, Ružica, Sašo H., Sašo N., Tanja, Tina, Tomaž, Vasja, Vesna, Vida, Vinko, Vlasta, Žana, Žiga
trajanje: 4 h
višinka razlika: cca 700 m

Moja zadnja letošnja tura za društvo je bila planirana na Ivanščico, najvišji vrh severozahodne Hrvaške. Nahaja se v Hrvaškem Zagorju, dolga je 30 km in široka 9 km. Lahka tura in veljavnost za študente Filozofske fakultete sta botrovala veliki udeležbi tako, da smo napolnili 30 sedežni avtobus in še osebni avto. Ob 6h zjutraj smo krenili iz Šentvida in pobrali še udeležence na izvozu Domžale in Arja vas.

Na bencinskem servisu Tepanje smo naredili postanek za kavo in potem nadaljevali mimo Kidričeva in Ptuja do mejnega prehoda Gruškovje - Macelj. Tu se je malo zapletlo, saj so Hrvatje skenirali dokumente vseh udeležencev, pred tem pa precej neprofesionalno 15 minut iskali pravo geslo za prijavo v računalnik.

Nadaljevali smo do Ivanca in potem do vasi Prigorec, kjer smo se izkrcali iz avtobusa in nadaljevali peš. Za vzpon sem izbral grebensko pot čez Pionirja, najbolj strm pristop na Ivanščico. Ivan je med vzponom ugotavljal, da na tem koncu še živ dan ni hodil, sicer pa je to veljalo za vse nas. Zaradi slabega vremena zadnje tedne tudi na ogledni turi nisem bil.

Na Velikem Roku se pot položi a do vrha Ivanščice se vseeno še malce vleče, čeprav smo vrh vseskozi videli. Nekako v okviru uradne časovnice smo prišli na precej vetrovni vrh in se na kratko ustavili na razglednem stolpu s katerega se lepo vidi dobrih 30 km oddaljeno Sljeme, potem pa smo se umaknili v zavetje koče.

Tu je Ivan ugotovil, da je na Ivanščici vendarle že bil, kakšnih 25 ali 30 let nazaj. V koči je bilo polno domačih planincev tako kot je to v naših sredogorskih kočah. Po slabi uri v koči smo počasi sestopili po poti čez Konja in se po približno štirih urah vrnili v Prigorec, kjer smo med preoblačenjem in preobuvanjem poskrbeli za manjši prometni kaos na ozkem križišču.

Zapeljali smo se še v Trakošćan na ogled dvorca, ki izvira iz 13. stoletja, nekaj časa pa so bili njegovi lastniki tudi Celjski grofje. Iz Trakošćana smo se spet vrnili na mejni prehod Gruškovje - Macelj, kjer smo na hrvaški strani kot zjutraj obujali spomine na zlata sedemdeseta leta na kakšni vzhodnoevropski meji, vsi ven iz avtobusa in eden po eden na okence.

Oba mejna postanka sta nam vzela toliko časa, da je za kosilo časa zmanjkalo in le še vrnili smo se v Šentvid in zaključili izlet.

Spisal Tomaž