Vrtača po Y grapi, 31.12.2011

Planinski dom na Zelenici 1536 m,
Vrtača 2181 m

udeleženci: Tadej, Tomaž, Janez, Primož, Dušan, Robert T., Robert
dolžina: 6 h
višinska razlika: cca 1150 m


Standardni gorniški družinici so se na toktatni turi pridružili še Tadej, sicer alpinistični pripravnik v našem PD-ju, ter Dušan in Robert T., “kolesarski princeski”. Robert T. sicer dolgoletni Rašiški član s precej “hribovske kilometrine”, Dušana pa bi najkrajše lahko predstavil kod reinkarnacijo Boba Marleya priraslega na gorsko kolo.

Ob 5.30 h šoferja pričneta pobirati pisano družbico in po popiti kavi na Petrolovi bencinski črpalki na Voklem smo ob 6.40 h oboroženi z čelnimi svetilkami v temi štartali s parkirišča na Ljubelju. Po borni snežni odeji smo se vzpenjali po in ob smučišču ter v slabi uri prisopihali do planinskega doma na Zelenici kjer smo se ustavili na čaju.

Odžejani smo nadaljevali po markirani poti. Stopinje v snegu so nam pomagale pravočasno zaviti desno z markirane poti za Stol v dolino Suho ruševje. Tu se je Dušan odločil, da se bo odcepil od matične jate in se na Vrtačo povzpel po južni grapi, po planirani smeri našega sestopa. Pozdravili smo se in odšli vsak v svojo smer.

Veter je zabrisal sledi v snegu, tako da smo kmalu po vstopu v dolino Suho ruševje naleteli na pomrznjeno podlago z zameti napihanega snega. Nadeli smo si dereze in na novo “vlekli špuro” v smeri vznožja Palca, kjer smo na koncu doline zavili levo do vhoda v vzhodni žleb.


Pod vstopom v žleb smo palice zamenjali za cepine, si nadeli čelade, vklopili lavinske žolne in zagrizli v breg. Prvi del poti smo se vzpenjali po trdi podlagi, kar nam je omogočalo precej hitro napredovanje, kasneje pa je sneg postal precej mehkejši in napredovali smo precej počasneje, saj je Tadej kod prvi v koloni večino časa deloval kod, da je do pasu “vsajen” v sneg.

Na razcepu malo pod vrhom smo šli po levem kraku in malce čez deseto uro prišli na vrh Vrtače. Sledilo je nadomeščanje porabljene energije in nabiranje moči za sestop. Zaradi vetra in mraza smo vrh kmalu zapustili in po južni grapi pričeli s sestopom.

Kmalu po pričetku sestopanja smo srečali našega “odcepljenega kamerata” Dušana kako počasi a estetsko dovršeno naskakuje vrh. En drugemu namenimo nekaj vzpodbudnih besed in se dgovorimo, da se počakamo v planinski koči na Zelenici.

V koči je bilo čutiti že pravo novoletno vzdušje in sledi razposajene družbe verjetno prejšnjega večera, ki je napis na vratih popravila na “srečno 2021”.  Zaradi neposredne nevarnosti, da se nalezemo silvesterskega vzdušja smo kmalu po Dušanovem prihodu spokali v dolino in se odpravili domov.

Lepo preživet zadnji dan leta 2011.

Spisal Robi

PS
“enga srečnga in zdrauga, pa mal več snega”





Kofce gora, Veliki vrh, 25.12.2011

Dom na Kofcah 1488 m,
Kofce gora 1967 m,
Veliki vrh 2088 m


udeleženci: Robert, Tomaž, Dušan, Primož

trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1500 m

Štirje prekaljeni brodski hribolazci smo za današnjo turo izbrali enemu izmed nas že dobro poznano in skoraj prilaščeno kolesarsko destinacijo, Tolsto Košuto v najvzhodnejšem delu  velikega grebena Košute.

Pot do izhodišča je vodila proti Gorenjski, skozi Tržič v Dolžanovo sotesko in naprej mimo vasic Jelendol ter Medvodij. Gozdna makadamska cesta je kmalu postala popolnoma poledenela, ko se je povečal še naklon, se je avto kljub vrtenju sprednjih koles ustavil in morali smo se obrniti.

Ker bi bilo škoda stornirati izlet, smo za rezervno varianto izbrali Veliki vrh nad Kofcami. Rečeno, storjeno, parkirali smo ob cesti na znanem izhodišču, se preobuli in se s hitrim tempom lotili gozdne steze. Sorazmerno hitro smo dosegli dom na Kofcah, kjer je že bilo nekaj snega, obuli smo dereze, nekateri so imeli pri tem manjše težave, zatem pa nadaljevali po poti proti grebenu.

Vreme je bilo fantastično, le občasno je zapihal severozahodnik. Pot je bila do grebena Košute in Kofce gore lepo shojena, naprej do Velikega vrha smo gaz naredili sami, vrh pa smo po mojem merjenju časa dosegli v slabih štirih urah. Nazaj grede smo zavili z grebena v dolino nekoliko prej v neko manj izrazito grapo, kjer smo še malo povadili ustavljanje s cepinom.

Razpoloženje je bilo vremenu primerno, Robert se je valjal po snegu kot razposajen otročaj in s tem zabaval okolico. Na kratko smo se ustavili v domu na Kofcah, sledil je spust v Dolino do avta. Ob povratku v domači kraj smo se kot večkrat ustavili še v biljardnici, kjer smo skovali hribovske načrte za prihodnje dni.


Spisal Primož




Monte Cuar, 17.12.2011

Monte Cuar 1478 m,
Cuel dai Poz  1377 m,
Monte Flagjel 1467 m,
Ricovero Malga di Monte Cuar 1219 m,
Monte Covria 1160 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Edo, Robert, Mitja, Primož, Nevenka. Marjan, Tomaž
trajanje: 6 h 5 min
višinska razlika: cca 1300 m

V deževnem jutru smo se prekaljeni člani Gorniške skupine PD Rašica zbrali v Šentvidu, od koder nas je Mitja s kombijem naglo popeljal proti Furlanski nižini. Iz deževja je nastalo sneženje, ki se je stopnjevalo do Razdrtega, kjer smo smuknili v Vipavsko dolino in se ušli koloni obtičalih tovornjakov.

Snežink ni bilo več, rahlo je le rosilo, tako da smo si v Šempetru v miru privoščili pravi italijanski kapučino. Ko smo se odpravili čez mejo je bila še noč, jutranje sonce nas je pozdravilo šele v Vidmu. Naš vrli šofer Mitja je brzel tudi po tem, ko smo zavili iz avtoceste in se po serpentinah dvigali nad Avasinis, ki je več kot 500 let stara vas z bogato tradicijo, ime pa je verjetno keltskega izvora.

Druščina je bila zelo razpoložena, ko se je pripravljala na odhod in ob osmi uri smo bili že na poti proti vrhu gore Monte Cuar, ki je z 1478m najvišji vrh našega grebena v Predkarnijskih Alpah. Tehnično je bila pot sicer nezahtevna in tudi sneg na 1200m je zgolj polepšal lepoto pokrajine, dotaknili pa so se nas tudi prvi sončni žarki.

Hitro smo prišli na naš vrh, kjer smo si privoščili prvo malico. Ozrli smo se in pred nami se je odprla ravninski del Furlanije, v oblakih smo videli vrh Krna, odprl se pogled je Kaninsko pogorje in na naše stare znance: Špik nad policami/Montaž, Lopič, Monte Pisimoni, Zuc dal Bor, Amariana,… Pozvonili smo še za srečo in se čez Cuel dai Poz odpravili proti Monte Flagjel, ki je najbolj zahodni vrh grebena.

Vreme se je začelo spreminjati in ko smo prišli na 1467 m visoki vrh, nismo videli čist nič več, saj nas je zajela močna oblačnost. Spet smo naredili kratek postanek, nakar smo se kar hitro spustili proti planini na sedlu Malga di Cuar, ki smo si jo ogledovali že z vrha. Ker je bilo vse zaprto, smo se spustili v gozd, kjer nas je prijetna pot pripeljala do sedla Cuel di Forchia.

Časa je bilo še dovolj, zato smo se odločili, da bomo »skočili« še na 1160m visoki vrh Monte Covria. Pot na vrh je neobljudena in že zelo zaraščena, tako da smo se morali kar malo potruditi, da smo se skozi goščavo prebili na vrh, ki je sicer zelo razgleden, vendar tudi zapuščen in komaj označen. V tem času se je tudi popolnoma zjasnilo in po ogledu terena na karti sem se odločil, da se ob satelitski podpori spustimo naravnost do kombija kar čez drn in strn. Ni nam bilo žal, čeprav je marsikdo na spolzkem terenu pristal na zadnji plati.

Kombi nas je še vedno čakal in Mitja nas je hitro popeljal do Borisa Mariniča v Goriška Brda, ki je za nas pripravil okrepčilo in pokušino vin iz njegove kleti. Zaključili smo v poznih večernih urah in ugotavljali, da se imamo lepo.



Spisal Boštjan


Rombon, 8.12.2011

Kota 1313,
Rombon 2208 m

udeleženci: Janez, Tomaž, Lado, Alenka
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1700 m


Četrtkova napoved je bila edina še mikavna za prihajajoči vikend in tako ni bilo dileme iti ali ne iti. Sploh ob dejstvu, da nam je otvoritev sezone v Dolomitih brez snega padla v vodo. Tomaž in Janez sta odrinila iz Ljubljane ob rani 5:00 uri in naju z Ladotom pobrala v Kranjski gori.

Temperatura je bila malenkost pod lediščem in glede na rahle padavine ponoči, je bilo cestišče kar pošteno zamrznjeno ter deloma pobeljeno. Vendar to Tomaža ni preveč upočasnilo na poti proti mejnemu prehodu Rateče in naprej proti Trbižu in Predelu. Čez slabo uro smo že parkirali nasproti trdnjave Kluže, kjer se je začelo že daniti.

Kmalu po začetku hoje smo si nadeli čelne svetilke in se podali v precej dolg vojaški tunel. Pot, ki se komaj znatno vzpenja nas je po dvajsetih minutah hoje pripeljala do vojaške utrdbe (trdnjava Fort Hermann), kjer smo si pred strmejšim delom poti, slekli odvečna oblačila.

Po dobri uri hoje so nas prvič pobožali sončni žarki, ki so nas potem spremljali še doberšen del poti. Pol ure kasneje smo na razcepu zavili levo, na pot z oznako 1313, ki nas je pripeljala do lepe razgledne točke. Odprl se nam je prekrasen razgled na gore nad dolino Koritnice in privoščili smo si požirek čaja iz nahrbtnika.

Vrnili smo se do odcepa in nadaljevali pot proti našemu cilju. Kmalu nas je pot pripeljala iz gozda, kjer se nam je odprl razgled na Bovško kotlino in goram nad njo. Nadaljevali smo preko travnatih pobočij, kmalu pa se je pot začela vzpenjati po pobočju poraslim z rušjem in nas pripeljala do stare vojaške mulatjere, ki tik pred vojaškimi utrdbami spominja na tlakovane ceste Rima.

Navdušeni smo se sprehajali med obzidji ruševin in občudovali takratno gradnjo (no ja vsaj jaz – poklicna deformacija). Znašli smo se tudi v labirintu obzidij, kjer je pot dobro označena, čemur gre zahvala, da se nismo izgubili. Pot naprej je še nekaj časa sledila mulatjeri, ki se je čez čas izgubila in znašli smo se na travnatem pobočju.

Tu se je začel pojavljati sneg, ki je bil sprva še mehkejši, nato pa vedno bolj poledenel in družno se odločimo, da bi si bilo pametno nadeti dereze. Na mestu, kjer se pot priključili poti iz Bovca in se zelo strmo vzpne čez krajši skok, smo se zamudili kar precej časa. Tu smo pohodne palice zamenjali s cepinom. Pot proti vrhu od te točke naprej ni bila več pretirano zahtevna.

Vendar je bila še vedno potrebna precejšnja pazljivost zaradi poledenele podlage in hoje z derezami in cepinom. Vrh smo dosegli po dobrih štirih urah hoje. Zaradi močnega vetra na vrhu, smo naredili skupinsko sliko in se spustili nižje, do mesta, kjer smo si sneli kovinsko opremo in si privoščili vsak svoj sendvič s čajem.

Sledil je spust po isti poti. Na mestu vojaške utrdbe smo si vzeli čas in si le-to malo ogledali. Ravno tako strelne line v tunelu, ki so jih za potrebe 2. svetovne vojne dodatno naredili italijani. Po sedmih urah in pol smo bili pri avtu, kjer smo se domenili, da sledi nadaljevanje poti v gostilni pri Martinu v Kranjski gori.

Po obilnem obedu smo se vsi polni vtisov prelepega sončnega dne razšli. Tomaž naju je z Ladotom prijazno zapeljal do praga, nato pa sta se z Janezom odpeljala proti Ljubljani.

Spisala Alenka

Veliki vrh in Velika Zelenica, 4.12.2011

Veliki vrh 2110 m,
Velika Zelenica 2114 m

udeleženci: Matic, Janez B., Vasja, Tomaž, Paz
trajanje: 4 h 40 min
višinska razlika: cca 1000 m


Na volilno nedeljo smo se odpravili na dva dvatisočaka na Dleskovški planoti. Tudi tokrat ni šlo brez jutranje odpovedi zaradi bolezni, tokrat je odpovedal Robi.

Ostali udeleženci smo se dobili na jutranji kavi na OMV Kamnik, kjer je v lokalu nek, verjetno še včerajšnji veseljak raztegoval harmoniko. Na srečo je bil že precej utrujen, saj je kmalu popravil inštrument in odšel, tako da smo se lahko normalno pogovarjali.

Po kavi smo se odpravili proti Črnivcu in potem proti Volovjeku, kjer smo na odsekih brez stebričkov in ograje v temi in popolni megli vozili skoraj na pamet. Proti Podvolovjeku se je megla razkadila, do parkirišča pod planino Podvežak pa se je tudi že zdanilo.

Že na začetku je močno pihalo, okoli nas so se podili oblaki. Na odcepu za planino Ravne smo zavili desno, a levega odcepa na Veliki vrh, ki bi moral slediti, kar ni in ni bilo. Prihajali smo preveč južno proti Dleskovcu pa tudi pogled na GPS je razkril, da smo desno zavili prezgodaj.

Vrnili smo se do odcepa, ki na kartah ni markiran in nadaljevali po poti proti Molički peči do sedelca Prag. Tam nam je tudi tabla za Veliki vrh dala vedeti da smo na pravi poti. Na poti je bilo nekaj centimetrov snega pa tudi led, pod vrhom pa je bilo vse poledenelo, vendar je še šlo brez derez.

Na Velikem vrhu se je megla razkadila tako da smo videli naš naslednji cilj Veliko Zelenico. Skočili smo še tja, a smo zaradi vetra kmalu pobegnili v dolino in si malico organizirali nižje v brezvetrju. Planiran obisk še dveh vrhov, Deske in Lastovca, smo zaradi vremena izpustili.

Na planini Podvežak je bila odprta planšarija zato smo se ustavili na pivu. Ker pa se je Paz, ki se boji ostalih psov, ustrašil psice s planšarije, jo je ucvrl v dolino do parkirišča. Do planšarije sva se vrnila z avtom v katerem je tudi počakal, da smo spili pivo in pokramljali z oskrbnikom planšarije.


Po končani turi smo se na poti domov ustavili še na Črnivcu na kavi. Od tam pa domov, ne da bi slutili na veliko volilno presenečenje, ki je sledilo zvečer.

Spisal Tomaž