Monte Chiavals, 25. 8. 2012

Monte Chiavals 2098 m

PD Rašica
udeleženci: Ana, Edo, Jana, Jože, Mili, Milena, Robert, Silva, Tomaž, Vasja, Vida
dolžina: 6 h 50 min
višinska razlika: cca 1200 m


Prestavljeni dvodnevni izlet Vodniškega odseka na Wilde Kreuzspitze z začetka meseca je bil ta vikend dokončno odpovedan. Napovedane padavine v nedeljo so obisk tritisočaka prestavile na naslednje leto. Tomaž je z rokava potegnil rezervno karto, obisk Karnijcev, natančneje obisk Monte Chiavalsa, dvatisočaka v skupini Zuc dal Bor.

Ob petih zjutraj smo štartali v smeri Kranjske gore, Trbiža in skozi Pontebbo, kjer smo takoj za manjšim podvozom zavili ostro levo proti Val Aupi. V kraju Frattis smo z glavne ceste zopet zavili levo in se po makadamski cesti peljali še kake dva kilometra in ob cesti približno 1100 m visoko parkirali avtomobil.

Malce čez sedmo uro smo se peš odpravili preko prodišča, mimo slapa, naprej po slabo označeni poti v smeri sedla Forcella Alta di Ponte di Muro. Senca, jutranji hlad, zmerno strma pot in lepi razgledi so nam olajšali vzpenjanje proti sedlu 1613 m visoko. Tu smo z sence prešli na vzhodna, z soncem obsijana pobočja pod Monte Chiavalsom.

Pri prečenju že omenjenega pobočja smo se v ritmu malo gor, malo dol po prodnati podlagi spustili za približno 200 višinskih metrov, a jih v zadnjem delu ob prihodu na prelaz Forcela di Chiavals 1869 m visoko vse nadoknadili.

Na škrbini smo si oddahnili in uživali v lepih razgledih na Montaž, Strmo peč in Zuc dal Bor. V nadaljevanju smo prečili travnata pobočja nad bivakom Giuseppe Bianchi in zaradi dokaj visoke trave zgrešili odcep poti, ki naj bi nas pripeljala na greben po katerem bi morali doseči naš cilj. Tako smo jo manjši kos poti, slabih 100 višinskih metrov ucvrli po svoje. Čez z travo prekrito dokaj strmo pobočje smo dosegli greben in po njem ob 11.40 h osvojili vrh.

Tu se nam je odprl krasen razgled na že osvojeni Zuc dal Bor, že osvojeno Monte Amariano, že osvojena Monte Dimon in Monte Paularo, že osvojeni Monte Sernio, še neosvojeno Creto Grauzario, že osvojeni Montaž, še neosvojeno Strmo peč. Videli smo tudi  slovenski del Julijcev in sicer Mangart, po poti proti vrhu pa občasno tudi Jalovec.

Zaradi napovedanih popoldanskih neviht smo martinčkanje na vrhu malce skrajšali in se kmali podali v dolino. Sestopili smo na zahodno stran gore, v začetku po precej strmi gruščnati poti do mulatjere in po njej do škrbine Forcella della Pecora. Tu smo vstopili v grapo in po gruščnati podlagi počasi sestopili v gozd. Po sedmih urah hoje smo se vrnili nazaj do parkiranih avtomobilov.

Izlet smo zaključili s kosilom v Kranjski gori, v gostilni “Pri Martinu”, kjer je nežnejši del ekipe pravkar osvojeni vrh zaradi precej težke izgovorjave prekrstil v “Monte Čivava”. Siti in zadovoljni z izletom smo se vrnili na Prušnikovo 99 kjer smo se poslovili do naslednjega vikenda, ko se dobimo na izletu na Celovško kočo in Ovčji vrh.

Spisal Robert


 
 

Monte Adamello, 18. - 19.8.2012

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Nevenka, Marjan, Slavko, Radoš, Robert, Edo, Primož, Tomaž

1. dan
Koča Paolo Prudenzini 2235 m
trajanje: 2 h 30 min
višinska razlika: cca 750 m

2. dan
Monte Adamello 3539 m
trajanje: 12 h 25 min
višinska razlika: 1350

Avgustovska tura gorniške skupine nas je spet popeljala v Italijo, na tritisočak Monte Adamelo v alpski skupini Adamello-Presanella. Gre za ledeniški tritisočak, ki je znan po tem da so se na njegovih ledenikih bojevali med prvo svetovno vojno.

Adamello je za nas rašičane zanimiv še po tem da je v knjigi Najvišji vrhovi v Alpah kot avtor opisa napisan Primož, ki je dejansko opisal Mon Viso, avtor Adamella pa je Črt, ki smo si ga malo privočili glede časovnice prvega dne in točke kjer se zagleda vrh Adamella.

V soboto zjutraj se nas je 9 gornikov s kombijem prek Fernetičev odpeljalo v Italijo. V Bresci smo zavili z avtoceste in se mimo jezera Iseo in po dolini Camonica pripeljali do izhodišča Fabrezza. Parkirali smo pri koči, oziroma bolj hotelu Stella Alpina.

Po gorski cesti, primerni bolj za terence, kot za planince, smo se strmo dvignili do planine in potem bolj zložno mimo dveh jezer do koče Paolo Prudenzini. Koča je stara, dotrajana in grda, osebje pa prijazno in hrana dobra.

Ob vinu nam je čas hitro minil, spali smo v kocki pogradov tri krat tri, tri ležišča, tri nadstopja. Do najvišjega pograda je bil kar plezalski vzpon težavnosti III-, če nisi izbral ferate oziroma lojtre.

Zjutraj po zajtrku smo se še v temi z lučkami odpravili proti sedlu Salarno, kjer se začne ledenik. Pot je bila vedno bolj strma in višje tudi zoprna, čez balvane gnajsa, kjer je bilo potrebno paziti na vsak korak.

Po treh urah smo prišli na sedlo Salarno in uzrli največji italijanski ledenik, Pian di Neve. Na naši levi smo videli tudi že naš cilj, Monte Adamello, kako uro prej kot ga je videl Črt.

Med natikanjem derez je Janez ugotovil da s seboj nima pravih in da te niso nastavljene. Zbrali smo orodje in z Robijem sta poservisirala dereze.  Formirali smo naveze in stopili na ledenik, ki je precej raven. Imel je več razpok kot smo pričakovali, predvsem pa je bil zelo obljuden. Zgleda da smo uleteli ravno v rush hour.

Pot po ledeniku se konča na grebenu od koder je še cca 250 višinskih metrov kopnega do vrha, ki smo ga osvojili ob 11h dopoldne. Vreme fantastično, razgledi še bolj.





Po pol ure smo sestopili po poti pristopa. Na ledeniku smo ponekod hodili kar po vodi toliko se je poznala kasnejša ura. Na sedlu smo pospravili tehnično opremo in se po zoprni poti čez balvane gnajsa spustili do koče na zasluženo pivo.

Čakali sta nas še dve uri sestopa do avta in še šest ur vožnje do Ljubljane kamor smo se utrujeni in zadovoljni vrnili malo čez polnoč.

Spisal Tomaž






Goli vrh, 15.8.2012

Goli vrh 1788 m

udeleženci: Janja, Tomaž, Jix, Paz
trajanje: 3h 40 min
višinska razlika: cca 800 m

Prenaužit visokogorskega zraka si je Tomaž končno omislil lahkotnejši podvig, namenjen to poletje nekoliko zapostavljenemu Pazu. Na pasjo turo je prijazno povabil tudi naju z Jixom, cilj pa je bil Goli vrh nad Jezerskim, ki pohodnikom vse do nekaj malega golote na svoji glavi nudi prijetno senčno zavetje.


Po jutranji kavici, s katero so nama postregli pri Kanonirju, gostišču v dolini Kokre, sva z najboljšima prijateljema odvijugala proti vasi, sloveči po presihajočem Planšarskem jezeru, Ovčjem balu in višini, zaradi katere na tamkajšnjih njivah ne najdemo koruze. Ker jezero kljub veliki suši ni presahnilo, sva se zapeljala mimo njega in nato prečkala pašnike, s katerih so naju spremljali očarljivi pogledi krav in konjev. S hrupom avtomobilov sva jih zmotila pri zajtrku.

Na dvonožni pogon sva preklopila v Ravenski Kočni in se tik pred Gorniškim centrom Dava Karničarja levo usmerila proti plešastemu gospodu in Babam. Pot ni bila pretirano strma, lahkoten pohodni tempo je občasno prekinjalo le Jixovo hlastanje vode, s katerim se je počasi zmanjševala teža nahrbtnika. Po dobri uri hoda smo prispeli do Jenkove planine, ki je prva ponudila  pogled na del okoliških gora.

Lastnika ljubke hiške, ki se stiska ob vznožje zadnjega vzpona, žal ni bilo doma, zato smo brez postanka zakoračili proti vrhu. Prej prijazna stezica je tokrat ubrala nekoliko drugačno pesem in do odrešujoče zlatorumene pleše, ki je na cilju zasijala skupaj s soncem, se je bilo treba kar nekajkrat ugrizniti v koleno.

Seveda je bil pogled na vrhove Kamniško-Savinskih Alp vreden vsakega koraka. Zadovoljno smo se pogostili, kosmatinca z vodo, midva s Tomažem s klasično gorsko malico – čajem in domačim paradižnikom - in se za kratek čas prepustili sončnim žarkom.

Spust je bil presenetljivo hiter, med njim smo srečali nekaj redkih pohodnikov, ki so jim všeč neoblegani vrhovi brez gorskih koč, njihovega udobja in hrupa. Da spadava med takšne sva s Tomažem ugotovila, ko sva si privoščila osvežitev ob Planšarskem jezeru, kjer se je trlo usnjenih motoristov, oprijetih kolesarjev in ostalih vrst ljubiteljev klobas in kalamarov.

Po obljubi velikega vodje, da bo od Voluharskih pohodov odslej vsaj eden mesečno psom prijazen, smo se počasi odpravili nazaj v deželo koruze.

Spisala Janja



Seespitze, Toblacher Pfannhorn, 11. - 12.8.2012

udeleženci: Tomaž, Primož,  Robert

1. dan
Seespitzhütte 2327 m,
Seespitze 3021 m,

Bonnerhütte 2340
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 2200 m


1. dan
Toblacher Pfannhorn / Corno Fana 2663 m,
Gaishörndl / Cornetto di Fana 2615 m,
Hochhorn / Corno Alto 2623 m,

Golfen / Monte Calvo 2493
trajanje: 4 h 5 min
višinska razlika: cca 600 m



To soboto vstanem ob 2.00 h zjutraj, spečem pet zrezkov, dva za zajtrk, tri pa za v sendviče Mc Robert imenovane in vse spakiram v nahrbtnik. Ob štirih me pobereta Primož ter Tomaž in že se peljemo skozi tunnel v Karavankah, čez Lienz tam zavijemo proti Matreju in se v St. Jakobu usmerimo v hrib proti majhni vasici Trogach kjer parkiramo avtomobil.

Dvodnevni obisk gorskih skupin Venediger in Defreggen je »zrasel« na Primoževem zelniku, kot ogledna tura za vodniški odsek našega planinskega društva. Midva z Tomažem sva bila zraven le kot lepotni dodatek.

Malo pred osmo uro si oprtamo nahrbtnike in se podamo v hrib. Odločili smo se za bližjo, vendar malce strmejšo pot mimo planšarije Reggenalm (2261 m). V delno oblačnem vremenu smo mimo prej omenjene planšarije prišli do koče Seespitzhute (2327 m), koče z obilico iz kamnov narejenih figuric in okraskov ob in v koči. Zaradi časovne stiske smo brez ustavljanja nadaljevali do Oberseitsee, precej velikega in čarobnega jezera na višini 2576 m.

Doberšen del nadaljne poti je nebo na nas trosilo “babje pšeno”, začinjeno z vetrom, zaradi česar smo vrh osvojili “zadekani” v vetrovke. Omenjene vremenske nevšečnosti pa so botrovale precej kratkemu postanku na 3021 m visokem Seespitze.

Pri sestopu smo hitenje z vrha nadomestili s postankom ob jezeru, kjer smo se odžejali in si privoščili krajšo foto seanso. Naslednji postanek je bil malce nižje v Seespitzhute. Tu je bil ob kavi narejen načrt za nadaljni potek izleta.

Lepši del odprave je šel po lepi panoramski poti do avtomobila, Primož pa po svoji poti v kraj Erlbach, kjer sva ga z Tomažem pobrala in skupaj smo nadaljevali preko prelaza Staller (2052 m), mimo biatlonskega centra v Anterselvi, naprej v Toblach, kjer smo zavili na parkirišče v vasici Kendellen (1600 m).

Od tu nas je čakal še vzpon do koče Bonner (2340 m), po Primoževih besedah prave planinske koče s prekrasnim razgledom na Dolomite in z enkratnim sončnim vzhodom. Navkljub od osvojenega tritisočaka že utrujenim nožicam smo jo pridno mahali po široki poti ter v uri in petnajst minut premostili približno 700 višinskih metrov in dosegli kočo Bonner.

Primoževe trditve o pravi planinski koči so se uresničile. Koča nudi prekrasne razglede na Dolomite nad Innichenom in Toblahom, na veliki terasi pa sta nas pričakala prijazna oskrbik in njegova žena. Po uvodni pijači smo se namestili v prijetni mali sobici, se stuširali in odšli na teraso kjer smo ob merlotu metali oči po Dolomitih in čakali na hrano. Po dobri večerji smo naredili plan gibanja za naslednji dan in ob deseti uri odšli spat.

Zjutraj sem navkljub temu, da je bil zajtrk šele ob sedmi uri, ustal malo pred šesto, da vidim in poslikam ta po Primoževih besedah enkraten sončni vzhod. In glej ga zlomka, ob prihodu v spodnje prostore skozi okno ugledam precej drugačno naravo od pričakovane.

Zunaj sta vladala precej močan veter in megla. Nekoliko razočaran se vrnem v sobo, na stopnicah pazim, da si ne pohodim “surle” in obvestim kamerata o stanju na drugi strani stene. Jamraje še malo poležimo, opravimo jutranje rituale in ob sedmi uri sedimo ob odličnem zajtrku.

Malo pred osmo uro se prijaznim gostiteljem zahvalimo za gostoljubje in se odpravimo proti 2663 m visokem Toblacher Pfannhornu. Dobro zadekani in orokavičeni po uri hoje pridemo na v oblak zaviti vrh. Le občasno se za krajši čas pokaže sonce.

Na vrhu se Primož zopet odpravi po svoje. Odločil se je za grebensko prečenje do Silliana, “ta lepi” del ekipa pa za krožno turo po okoliških dvatisočakih. S Tomažem veselo tacava po kopastih, v meglo zavitih vrhovih. 2615 m visoki Gaishörndl / Cornetto di Fana, 2623 m visoki Hochhorn / Corno Alto, 2493 m visoki Golfen / Monte Calvo. V dolino do parkiranega avtomobila pa se spustiva preko planine Berkalm.

Malo pred dvanajsto uro se odpeljeva skozi Innichen do Silliana kjer pobereva Primoža in družno nadaljujemo pot na kosilo v Slovenijo. Ob hrani v piceriji Gorenc predebatiramo prehojeno pot, se pomenimo o turi na Monte Adamelo planirani za naslednji vikend in se polnih želodcev poberemo domov.



Spisal Robert