Bevkov vrh, 30.4.2011

Bevkov vrh 1051 m

udeleženci: Janja, Jix, Paz, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 2 h 31 min
višinska razlika: cca 500 m
dolžina: 9 km

Dokaj neobetavna vremenska napoved in borna kondicija neredne udeleženke voluharskih avantur sta botrovali izbiri Bevkovega vrha kot skromnejšega cilja sobotnega podviga.  Ob jutranji kavici na škofjeloškem OMV-ju je naša modrovanja in krajšo znanstveno razpravo o fenomenu Bevkovega vrha preglasila družba domačinov, ki se je ob kozarcih rdečega že veselo pripravljala na prvomajsko kresovanje.

Nepogrešljivi Šarmin nas je sprva usmeril proti Selški dolini, vendar smo po spretnem manevru kapitana Tomaža kmalu zapeljali v pravo smer proti Trebiji in naprej proti Cerknem. Po dokaj utrujeni cesti, v katero se na nekaterih delih globoko zajeda potok Hobovščica, smo se pripeljali do vasi Sovodenj, kjer smo zapustili naša srebrna konjička in k nogam krenili proti vrhovom Škofjeloškega hribovja. 

Dež, ki so ga obljubljali nezmotljivi vremenarji, je čudežno pojenjal in proti Bevkovem vrhu smo se vzpenjali, skupaj s čarobnimi jutranjimi meglicami. V vasici, ki smo jo krstili za Srednjo Sovodenj in iz katere je lep pogled na obenem krščeno Zgornjo Sovodenj, smo s položne smeri skrenili na strmejšo pot. 

Ta je utišala neredno udeleženko voluharskih avantur, zato pa toliko večje veselje naredila Jixu, ki je ves čas neutrudno priganjal popotniško čredo in jo vestno označeval z neusahljivimi potoki sline. Nekoliko manj navdušen je bil dostojanstveni Paz. Strmine mu ne dišijo preveč, povrhu vsega mu je norčavi bokser že pošteno najedal pasje živce. Vrh smo dosegli v pičlih 40-ih minutah.

Po preoblačenju, okrepčilu in zadovoljitvi nikotinskih odvisnikov smo iz nahrbtnikov navdušeno izvlekli knjižice planinske transferzale, na katere je nekaj minut hoda od vrha, pri kapelici, čakal žig. Lahkoten korak nas je po gozdnem grebenu pripeljal do veličastnih gorskih pašnikov in deležni bi bili čudovitega razgleda na okoliška hribovja, če ga ne bi zastirale že na začetku omenjene meglice, ki so dokaj neuvidevno prekrile tudi našo kapelico.

Naprezali smo oči, Tomaž je k iskanju tiho nagovarjal Šarmina, še psa sta vneto vohljala naokrog, … Nič. Kapelica se je skupaj z žigom ugreznila v zemljo. En sakralni objekt manj v življenju v nikomer ni sprožil večjih občutkov obžalovanja, nasprotno bi se zgodilo, če na poti ne bi našli oštarije.


Robertova ugotovitev je bila sicer neke vrste tolažba našemu vodniku, vendar je hkrati jasno izražala želje in potrebe vodenih, zato nas je Tomaž, mimo gorskih kmetij, ovac in osla, odločno popeljal do izhodišča, kjer so nas pričakali sonce, hladni napitki in nekaj vaških posebnežev, ki so nam izdatno popestrili že tako prijetno nasmejano predpraznično sobotno dopoldne.

Spisala Janja


Javorov vrh, Potoška gora, 27.4.2011

Javorov vrh 1434 m
Potoška gora 1283 m
Planinska koča Iskra na Jakobu 964 m

udeleženci: Primož, Paz, Tomaž
trajanje: 4h 53min
višinska razlika: cca 1260 m
dolžina 13,5 km

Ker nam je vreme za praznike malo ponagajalo smo morali hribovske cilje malo znižati in tako se je ponudila tura preddvorski konec. Navsezgodaj sem dostavil očeta, ki je odpotoval v Španijo, na Dolgi most, zato je bila tudi ura našega odhoda, ne glede na nizke cilje, zgodna.

Malo pred sedmo zjutraj smo že bili v Spodnji Kokri in pričeli s hojo. Tempo je bil konkreten in hitro smo bili pri  domu Čemšenik. Od tu je bila pot kar strma, tempo ni popuščal in po uri in četrt smo že bili na sedlu med Potoško goro in Javorovim vrhom. Po grebenu smo nadaljevali do Javorovega vrha.

Privoščili smo si postanek za malico, razgledov pa se nismo ravno naužili, saj je bilo vse zabito z oblaki. Vrnili smo se do sedla in se vzpeli na Potoško goro, potem pa sestopili proti  koči na Jakobu. Kot se za praznik spodobi so ponekod ponujali dvojne pike, oziroma markacije.

Ustavili smo se še na razgledni točki s klopco od koder je lep razgled proti Hudičevem borštu. Spustili smo se do koče, kjer pa kljub prazniku ni bilo gneče.

S Primožem sva si privoščila čaj in korenince, vse za preventivo pred prehladom.  Po postanku nas je čakalo slabih 300 metrov vzpona nazaj na sedlo. Potem pa še hitri sestop do avta in tura je bila zaključena.




Kljub kislemu vremenu nam je uspelo narediti konkretno višinsko razliko brez da bi nas pral dež.


Polhograjci, 25.4.2011

Jakob 806 m, Katarina 738 m, Grmada 898 m, Gonte 820 m, Tošč 1021 m, Igale 905 m, Gontarska planina 906 m, Govejek 727 m

udeleženci: Tomaž, Paz, Robert, Primož
trajanje: 5h 55min
višinska razlika: cca 1200 m
dolžina: 17 km


Odločili smo se za obisk Polhograjcev, natančneje za krožno pot, ob tem pa je bil namen obiskati več vrhov in utrjevanje kondicije. Ob sedmi uri zjutraj smo bili zbrani v avtu, podali smo se proti izhodišču, gostilni Legastja v dolini Ločnice.

Najprej je bil na vrsti Jakob, v dokaj hitrem tempu smo dosegli vrh, kjer sem si privoščil zajtrk, ostanke velikonočnih dobrot, ker pa sem bil deležen rahlo nervoznih pogledov sem z obedom hitro zaključil, nadaljevali smo proti vasi Topol, med turisti bolje poznanim kot Katarina, kjer smo si privoščili jutranjo obredno kavico, malo posedeli.

Naprej nas je pot vodila po grebenu skozi gozd v smeri Grmade, pri hoji na hrib nas je že grelo sonce, vreme je bilo sicer spremenljivo. Razgledovanje z Grmade po okoliških hribih je bilo kratkotrajno, pred nami je bil še velik kos poti, zato smo jo v rahlem drncu pobrisali v dolino do gostišča na Gontah, natankali razgrete mašine z mešanico čaja in robid v pravilnem razmerju.

Tokrat sta Robi in Tomaž pametno prepustila strežbo kelnerju. Lotili smo se zatem Tošča, vrh smo sorazmerno hitro osvojili, na vrhu je bilo že nekaj ljudi, nato pa smo se vrnili nazaj do razcepa za Govejek, prišli do makadamske ceste, po kateri smo nadaljevali v smeri Igal, ki je priljubljena destinacija gorskih kolesarjev.

In po neverjetnem naključju (ali pa tudi ne) sta nam nasproti pripeljala prijatelja, izkušena gorska kolesarja, Robert in Dule. Na kratko smo podebatirali, nato smo se podali vsak v svojo smer. Naslednji vrh so bile Igale, ki smo ga zelo na hitro obiskali, sledila je Gontarska planina in pa dom na Govejku.

Tu je bilo polno turistov, po narečju bi rekel iz dolenjskih koncev, na soncu smo posedeli in spočili rahlo utrujene kosti. Sledil je sestop v dolino, ugotovili smo da je pri Legastji zaprto, zato smo zadnje atomčke energije vložili v odločanje, kam zdaj na obvezno pivce.

Najbolj praktično bi bilo nekje ob poti domov, smo se strinjali, ustavili smo se zato pri Kovaču v Pirničah, kjer smo izdelali plan za naslednjo avanturo. Izlet pa se je po obisku Kovača zaključil.

Spisal Primož



Turska gora, 23.4.2011

Frischaufov dom na Okrešlju 1396 m
Turska gora (skozi Turski žleb) 2251 m 

udeleženci: Tomaž, Primož,  Robert
tranjanje: 8h 35min
višinska razlika: cca 1260 m
dolžina: 9,2 km

Bližajoči se prazniki in s tem povezanih nekaj prostih dni so naše običajne nedeljske izlete prestavili na druge dni. Prvi praznični paket prostih dni se je za nas pričel v soboto, z obiskom Turske gore.

Ob 4.55 z avtomobilom poberem Primoža, skupaj se zapeljeva do Tomaža in že jo mahamo proti Logarski dolini. Malo čez šesto sem parkiral avtomobil na parkirišču pri koči pod slapom Rinka, naši izhodiščni točki. Preoblačenje, preobuvanje ter Tomaževo zajtrkovanje nas je na parkirišču zadržalo do 6.30. ure, nakar smo se zapodili v hrib.

Pot nas je peljala mimo slapa Rinka, izvira Savinje do Frischaufovega doma na Okrešlju. Ker je bil današnji plan priti skozi Turski žleb na Tursko goro, sva s Tomažem v koči naročila tursko kavo (ja vem, piše se s š-jem).

Po postanku smo malo čez sedmo uro nadaljevali pot proti vrhu. V prelepem sončnem jutru smo dosegli snežno mejo in pred seboj zagledali Turski žleb. Ravno na snežni meji se nahaja tudi velika skala na kateri je nekaj spominskih plošč, v spomin na v gorah preminule planince. Med ostalimi najbolj izstopa plošča postavljena v spomin leta 1997 tragično preminulih gorskih reševalcev.

Dobrih 100 višinskih metrov smo gazili po mehkem južnem snegu, nakar je zaradi sence in nižjih temperature podlaga postala čedalje trša. Ustavili smo se, si nataknili gamaše, dereze in čelade ter zagrizli v hrib. Višje kot smo bili, strmejši in v bolj leden breg smo se vzpenjali. Zaradi padajočega kamenja ni bilo časa za počitek, tako, da smo na vrh žleba prisopihali precej utrujeni, vendar zadovoljni.

Do našega cilja, vrha Turske gore nas je ločilo le še prečenje grebena in po dobrih treh urah in pol od izhodišča smo desegli naš današnji cilj. Na vrhu smo pomalicali, se odžejali, nadihali in se v prelepem vremenu naužili pogledov na okolico. Planjava, Brana, Mali podi, Skuta, Grintovec, Mrzla gora, vse to je bilo kot na dlani.

Na poti v dolino se nam je prvič zataknilo v Turskem žlebu, kjer je bilo zaradi strmine in poledenele podlage potrebno sestopati ritensko. S Tomažem nisva imela večjih težav, Primož pa je sestopal veliko prepočasi. Izven žleba, umaknjena od padajočega kamenja sva po polurnem čakanju že malce nervozna pogledovala proti izhodu iz žleba nakar zaslišiva precej močan pok.

Pogledava v smeri ropota in vidiva kako ostanki raztreščene velike skale letijo proti nama. Ubrano odvrževa nahrbtnika in istočasno opozoriva en drugega “u pi…. bejžva”! Precej velik kos raztreščene skale se je ustavil v mojem nahrbtniku. H vala bogu v tistem zagledava Primoža kako je končno izstopil iz žleba. Malce zelen v obraz nama prične razlagati, kako je velika skala švignila nekaj metrov mimo njega.

Na poti proti zasluženi pijači v Frischaufov dom predebatiramo dogodke v žlebu in nujnost čim hitrejšega izhoda iz grap.

Drugič pa se nam je zataknilo v koči na Okrešlju. Zabava za nas in ostale goste terase se je pričela ko nam je Tomaž prinašal pijačo, z mojo pikro pripombo, “nas pa streže najbl smotan kelner”.

Po naslednjo pijačo sem se samozavesten odpravil sam. Hja, ker nesreča nikoli ne počiva mi je uspelo pijačo prinesti vse do naše mize, kjer pa se je vse razlilo, nekaj pa tudi razbilo.

Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, ponovno pogosto uporabo besedne zveze “najbl smotan kelner”. Ob odhodu sem hotel pospraviti mizo in prazne steklenice odnesti v kočo. Namero mi je preprečil prijazen Tomažev glas “ti boš ziher kej razbil, pust bom jest”. In je, odnesel, o ja pa tudi po tleh mu je zletelo.

Zabava za celo teraso, šefe šanka je pospremil najine teatralne vložke z besedami “kaj je fantje, tole vam pa dons ne gre njbol od rok”! Pa nam res ni šlo. Dovolj sramote za en dan, bejžmo smo rekli in tudi storili.

Spust v dolino mimo izvira Savinje, slapa Rinke, mimo Orlovega gnezda do parkiranega avtomobila je hvala bogu minil brez zapletov.

Spisal Robi




Grintovec, 17.4.2011

Cojzova koča na Kokrskem sedlu 1793 m,
Grintovec 2558 m

udeleženci: Paz, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 6h 35min
višinska razlika: cca 1760 m
dolžina: 11,3 km


Kot skoraj vsako pomlad smo si tudi letos omislili kondicijsko turo na Grintovec. Zaradi El Clásica smo turo sprva planirali v soboto, vendar je bila vremenska napoved za nedeljo boljša, spanca pa je bilo tako nekoliko manj.

Ob 6h zjutraj nas je Primož pobral po Brodu in odpeljali smo se proti Kamniški Bistrici. V Kamniku smo opravili z obredom jutranje kave in malo čez sedmo smo bili na izhodišču, malce naprej od Žagane peči. Zapeljali bi se še malo naprej, pa je pižo malo zaštrajkal na luknjasti cesti.

Oprtali smo si ruzake in se po cesti, ok kateri je bilo vse polno čemaža, podali do spodnje postaje tovorne žičnice. Od tu pa v breg, ki je bil kopen vse do melišča pod Kokrskim sedlom. Hitro smo se vzpenjali in bili po uri petinštirideset na sedlu. Koča je bila seveda zaprta, saj tu še velja podjetniška miselnost iz sedemdesetih.

Pihalo je k pr' norcih, čez vrh Grintova pa so se podili oblaki. »Pestro bo« smo menili in se podali naprej. Pod Streho smo si namontirali dereze in v roke vzeli cepine, jaz v drugo roko še povodec, da ne bi Paz bezljal po Strehi, ki je po strmini in v teh pogojih na zgornji meji Pazovih sposobnosti.

Snega prav veliko niti ni bilo, bil pa je pomrznjen. Veter, ki je vlekel čez sedlo se je umiril, umiril se je tudi oblak, točno na Grintovcu in od razgleda ni bilo nič. V vidljivosti cca 20 m smo prilezli na vrh.  Tu se nismo prav dolgo zadrževali, hitro smo sestopili in na koncu Strehe spet prišli ven iz oblaka.

Hitro smo bili na sedlu in še hitreje na koncu melišča, saj smo se po njem lepo odsmučali na gojzarjih. Še 600 višincev po gozdu in spet smo bili pri avtu. Na poti nazaj smo se ustavili v spominskem parku in obiskali Čevla in Humarja, potem pa še v domu v Kamniški bistrici na pijači, kjer smo opazovali kako se je vreme zrihtalo in vrh Grintovca ni bil več v oblaku. Bo pa drugič več sreče z razgledom.

Spisal Tomaž


Struška, 10.4.2011

Zijalke 1875 m, Veliki vrh 1944 m


udeleženci: Vasja, Albina, Paz, Tomaž, Primož
trajanje: 6h 53min
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 11,3 km


Izbrali smo zanimiv in morda med turisti manj znan vrh masiva imenovanega Struška, ki sodi v Karavanke. Leži med bolj znanima gorama Stolom na vzhodu in Golico na zahodu.

Zasedba navdušenih pohodnikov se je nabrala ob šesti uri zjutraj, seveda smo si kot ponavadi na poti ob gorenjski avtocesti privoščili še jutranjo kavico, nato pa smo krenili proti Jesenicam.

Naše izhodišče je bil Javorniški Rovt, pot nas je vodila mimo doma Trilobit, gozdna steza je bila nekoliko strma, izbrali smo počasen tempo in vztrajno nabirali višino.

Čez čas smo zapustili gozdnat teren in dosegli travnato ter deloma zasneženo pobočje, kjer sva s Tomažem eksperimentirala z makro fotografsko tehniko in fotografirala prve manjše gorske cvetlice, bil pa je tudi zelo dober razgled na Julijske Alpe in druge skupine Alp v daljni in bližnji okolici.

Proti vrhu prvega cilja, Zijalk, smo hodili skozi ruševje, snega pod nogami je bilo vedno več, pod snegom pa je bilo vedno več pasti, začelo se je udirati in modro smo ugotavljali, da bi poleg gamaš koristile tudi krplje.

Tehnično najzahtevnejši je bil sestop z Zijalk, vsakih pet korakov se je namreč vsakemu od nas vdrlo do pasu, no, Pazu seveda ne, njega so bolj motile veje ruševja, zaradi katerih je lastniku uhajal, največkrat za hrbet.


Na Veliki vrh smo dostopili po grebenu, lepo se je videlo na avstrijsko stran, pihal je severovzhodnik. Na vrhu smo si privoščili kratko pavzo, s Tomažem sva naštudirala pot za naprej, namen je bil priti do Kočne (sedla), kar je nekaterim udeležencem nekoliko povzdignilo tlak, saj ime spominja na zahteven vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Srečali smo še nek par, sicer znanca Albine in Vasje, skupaj smo nato sestopili do bližnje koče na pobočju Struške, ki je menda odprta celo leto, zato bi bila tudi primerna kondicijska zimska destinacija, smo pomislili.




Po prisluženem pivcu in od sonca razvajeni smo se po serpentinasti gozdni poti (Kočno smo izpustili) premaknili nižje, do našega izhodišča, ker pa je bilo vreme odlično in družba dobra, smo se zataknili še v domu Pristava v Javorniškem Rovtu.

Izlet se je s tem končal, sledil je Ljubljana ekspres.  

Spisal Primož