Kalški greben, 19.1.2020

Kalški greben 2.224 m

udeleženci: Stojan, Klavdija, Antonija, Urška, Igor, Janez
trajanje: 8 h
višinska razlika 1.730 m
dolžina: 17,3 km

Tretjo januarsko nedeljo smo se namenili na Kalški greben. Ob napovedani uri smo se zbrali in bili presenečeni, ker vodnika ni bilo.  Sredi noči je namreč poslal sporočilo, da ne more na pot zaradi viroze. Staknili smo glave in določili nadomestnega vodjo, dva voznika, fotografa in zapisnikarja.

V dveh avtomobilih se nas je šest odpeljalo proti Preddvoru in naprej po dolini Kokre mimo istoimenskega kraja do naslednjega mostička in zaselka Podlebelca. Tu smo parkirali. Za mostičkom je bil smerokaz: Kalški greben, 4 ure 10 minut.


Prejšnji dan so vremenoslovci obljubljali sneženje, a se to ni zgodilo. Zato smo krplje pustili v avtomobilih. Vzeli smo le dereze in cepin in krenili po asfaltni cesti med hišami strmo navzgor. Asfalta je bilo takoj za hišami konec.

Prišli smo na grebensko gozdno vlako, ki je namenjena tudi spravilu lesa. Toda če upoštevamo, koliko podrtih dreves smo se morali izogibati in preskakovati, je za ta namen že dolgo niso uporabili. Sicer je trasa ravna, z  zmerno strmino po grebenu.


Na poti se izmenjuje smrekov in bukov gozd, prečili smo makadamsko in asfaltno cesto. Na višini okrog 850 m nas je presenetila ponvno lepa široka asfaltna cesta, po kateri bi se lahko pripeljali tudi mi. Naš vodnik bi nas gotovo pripeljal na to izhodišče, seveda če ne bi zbolel.



Kasneje smo ugotovili, da cesta pride prav iz vasi Kokra do planine Roblek 906m. Od tod pa je pot zelo strma, vse dokler nismo prišli na široko gozdno traktorsko cesto, ki pripelje s planine. Prišli smo do zatrepa, kjer je stal traktor, na katerega je delavec nalagal hlode.

Ustavili smo se in ob požirku pijače opazovali spretnega traktorista. Kot bi vžigalice zlagal v škatlico! Nadaljevali smo po stezi, ki je strmo vijugala po gozdu, dokler nismo prišli do širokega melišča. Prečili smo ga najprej desno, potem še levo ter se napotili v ozek žleb.

Gozd je bil za nami, spremljalo nas je borovo rušje in nas oviralo predvsem zaradi cepinov v nahrbtniku. Steza je bila kamnita, pojavljali so se ostanki starega snega, ki se je spremenil v živ led, pokrit s puhlicami preko noči zapadlega novega snega.

Ponekod je sicer drselo, vendar to v žlebu ni predstavljalo nevarnosti. Ko smo prihajali višje, je bilo tudi  več snega. Prišli smo na planino Dolga njiva, 1688 m visoko, ki je pa že nudila pravo zimsko podobo. Tu je bil tudi najhladnejši del naše poti, saj je veter občutek mraza še povečal.

Ustavili smo se za okrepčilo in nadeli dereze. Potem pa še strmo navzgor do sedla Škrbina, 1870 m, kjer je razcep za Vrh Koreno, 1999 m desno in dalje proti Krvavcu, levo pa proti našemu cilju. Nekaj minut naprej je nov razcep za Cojzovo kočo in Kalški greben.

Odprl se je lep razgled na vse strani. Iz snega so štrleli le posamezni borovci. Sneg je bil pomrznjen, ravno pravšnji za hojo z derezami. Na poti so bile vidne tudi zelo globoke udrtine med s snegom pokritimi borovci, ki so nastale pri hoji v mehkem snegu.

Hodili smo ob grebenu, zato so se drug za drugim prikazovali vrhovi, za katere smo mislili, da so naš cilj. Ko smo dosegli enega, se je odprl naslednji in spet naslednji, dokler nismo prišli na višino, ko je bil pred nami le še en vrh.





V tem delu smo se nekajkrat morali sprijazniti s hojo, malo gori malo doli, do zadnjega vzpona na vrhnji greben, kjer smo palice zamenjali s cepinom in po štirih urah in 10 minutah dosegli vrh Kalškega grebena na 2224 m.




Vreme je bilo jasno, videlo se je daleč, le višji vrhovi, Grintovec, Kočna, Skuta, niso sneli kape. Velika planina in Krvavec sta bila gola, kar za januar res ni običajno. Ura je bila poldne, zato smo si privoščili kosilo iz nahrbtnika.




Vračali smo se po isti poti, le s to razliko, da smo dereze sneli precej nižje, kot smo si jih nadeli. Spust je trajal tri ure, tura pa skupaj pa osem ur. Analizo smo napravili v gostišču „Pri jezeru“ v Preddvoru.

Spisal: Janez

Kotel, Mlečni rob in Luken, 11.1.2020

Kotel 1.174 m,
Mlečni rob 1.094 m,
Luken 1.146 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Miriam, Stojan, Melita, Marko, Sabina, Meta, Klavdija, Tomaž, Jasna, Igor, Matjaž, Primož
trajanje: 5 h 15 min
višinska razlika: 960 m
dolžina: 13,4 km

Meti prileti v naročje zanimivo vabilo in takoj se ogreje za eksotiko nad Baško grapo. Ture se vnaprej zelo veseli in ogreje še mene. Baški konec je nekoliko od rok in sami se ne bova odpravili tja. Vprašanje le je, ali se bo za naju ogrel Primož.

S skupnimi močmi ga prepričava – Primož, hvala! – in tako se že zgodaj zjutraj sredi same moške družbe sprašujeva, ali bova lahko dohajali prekaljene gamse. Pridruži se še ženska polovica, same znane, prekaljene gamsovke in vse po vrsti planinske prebežnice od Matice.

Uvodna kava v Idriji zbistri misli in telo, do Temljin sem ravno prav ogreta za raziskovanje. Skromne objave na spletu so strnjene v 'nepoznano - strmo - neobljudeno - opuščeno – razgledno'.


Pričakovala sem, da bomo rinili navzgor po strmem, zaraščenem pobočju in iskali najboljše prehode na vrh med podrtim drevjem, v najboljšem primeru pa zadeli opuščeno, zaraščeno in izginjajočo stezico.





Namesto tega polovico vzpona cikcakamo po kolovozu, nato pa ob krepkih možicih nadaljujemo naprej na stezo in stezico ter zagrizemo v strmo južno pobočje, prav tam, kjer se mi je zaradi gostih plastnic zdelo najmanj primerno za skupino.

Na srečo je suho in tla se ne udrejo pod številnimi stopinjami, sicer bi končali nekaj sto metrov niže. Zadnji del vzpona je brezpoten, od zgoraj dol bi le s srečo našli pravi grebenček, s katerega se odmota stezica. Hecamo se, da je štirinajst ljudi naredilo dobro sled v listju.

Na razpotegnjenem travnatem vrhu, na katerega stopijo le redki, se v bleščečem, toplem soncu prepustim razgledom in vtisom. Z veseljem in hvaležnostjo vsrkavam vso lepoto pred in za mano, ves mir in sonce in energijo, in v trenutku sem zvrhano polna vsega lepega.

Tak mali pikec, pa tako bogata ponudba! Kako lepo mora biti tu spomladi, ko med bunkami bujne trave cvetijo perunike! Rašičani so hitri, prej kot se razgledam, razkomotim in začnem jesti, že spakirajo in se pripravijo za skupinsko sliko.

Kaj pa administracija, se bomo vendar vpisali, ne? Z velikim zadovoljstvom vpišem vseh štirinajst prvič- in najbrž zadnjič pristopnikov.Nadaljevanje je bolj ali manj po grebenu.

Zemljevid kaže razpotegnjene plastnice proti severu z mnogimi vmesnimi vršiči, torej bomo od Škrbine zložno in ležerno vijugali gor in dol.




Pa kaj še! Vmes se postavi prepadni Mlečni rob, na katerega splezamo gor in po prstkih prav previdno dol.

Do Lukna hodimo večinoma po stezi/stezici/stezičici. Bolj kot je pobočje strmo, tanjša je steza, bolj previden je vsak korak. Kakšna ležernost neki, pogled na strmo pobočje in strme senožeti z drsečo suho travo neprijetno namiguje na bližnjico v dolino.

Od Škrbine gor nejeverno opazujemo 'živo mejo' iz bukev, česa takega še nisem videla. Kmetje so zavarovali prepadne zahodne strmine tako, da so posadili bukve namesto kolov in mednje napeljali bodečo žico. Bukve so visoke, razvejane, čvrste in pogled na alejo je neverjeten.

Na poti od Kotla proti Luknu nas tu in tam vodijo Knafelčeve markacije. ??? Na Kotlu je uradna skrinjica z uradno planinsko vpisno knjigo. Kdo ve za to? Pot namreč ni v katastru poti PZS-ja. Menda sta nekoč na vrh vodili tudi markirani poti od Grahovega in Temljin, a je domačin-zanesenjak umrl in sta obe opuščeni. Niti ti dve poti nista v katastru.

Na Luken se povzpnemo, ravno ko v dolini zvoni poldne. Zadnji vrh, pa je šele dvanajst? Seveda, to je Rašica-ekspres! Vrh je gozdnat, skozi gole veje se kažejo od blizu Peči in planine. Hitro pomalicamo, zdaj že vem, da moram pohiteti.

Za nosom se spustimo do steze in levo dol na kolovoz proti Temljinski planini in Škrbini. Za spremembo je prav prijetno hoditi po ravni, široki poti namesto po izpostavljenem pobočju. Idila ne traja prav dolgo, samo do 'markacij' (čelada, derezice, plastenka) na Škrbini.

Nekdo je šparal noge in je gor grede pustil del opreme pod bukvijo. Še dobro, da je ni kdo ukradel, ko se toliko ljudi mota tu gori, haha! Moja mladina bi bila presrečna, če bi moje vsaj 35 let stare štirizobe derezice izginile, ker jih jaz očitno še ne bom upokojila.

Krenemo proti Osojam, steza se spremeni v stezico in stezičico nad strmino, posuta je z listjem in vejami, spet pazimo na vsak korak. Po žledolomu so gozd na tej strani močno zredčili, naletimo na stroj in jeklenice za spust debel.

Pa na zanimive ostanke treh zgradb iz skrilastih kamnov brez cementa, vsaka stoji na svojem robu grebena pod stezo, s po tremi velikimi prazninami za vrata, ki gledajo na Temljine, sotesko in proti Pečem.

Ne morejo biti staja za živali, a jim ne najdemo pomena za ljudi. Opazovalnice na fronti? Med sestopom v strmih pobočjih Lisca in Gradnika ugledamo hiške, ki se belijo sredi gozda – še kdo tam živi, brez dostopa po cesti? Resno?

Na povratku v vas nas ustavi prijazna gospa in se pozanima s katerega društva smo. Ko izve, da smo iz Rašice razloži, da z možem redno prebirata Voluharske potopise.

Ob dveh, sredi belega dneva, smo že pri avtih. Naredili smo dva balončka, pravzaprav špico za novoletno jelko. Neverjetno, pet ur in pol, točno po Primoževem planu, se vidi, da so Rašičani hitri in disciplinirani.


Ob pol štirih se že mastimo z ogromnimi porcijami postrvi in picami, vsega je odločno preveč, a na koncu s skupnimi močmi vse zmažemo … Seveda, ko smo se pa namatrali, najprej na turi, potem pa še ob navijanju za Žana.



Med Primoževo slalomsko vožnjo po vijugasti baški cesti s prefinjeno žensko taktiko pomagamo tekmovalcem do solidnih rezultatov, Žanu pa do zmage na prestižnem veleslalomu v Adelbodnu.

Anamarija naše pomoči ne potrebuje, je dobra sama od sebe, fantje skakalci pa se ne odrežejo tako dobro, kot jim kaže. Za navijanje nam na žalost zmanjka časa, v Ljubljano se kljub dolgi vožnji vrnemo, ko je še svetlo. 

Tura je ena redkih rašiških, ki ni 'prezgodaj-predaleč-predolga-previsoka-prezahtevna-prenaporna'. Seveda, domače loge in gaje so že dodobra raziskali in je treba daleč, da se najde še kaj novega in primerno težkega za gamse. Škoda, z veseljem bi šla še kdaj zraven.

S turo sem zelo zadovoljna. Kotel je pravi Žmitkov špic - velikokrat viden, a vedno neopažen in spregledan, prav tako ves greben. Kot zelo redka obiskovalka se počutim kot izbranka in zelo uživam.

Orientacija začuda ni težavna, edina zanka je bolj na začetku, proti koncu kolovoza. Je pa tura zahtevna in nevarna zaradi izpostavljenih in komaj uhojenih stezic, zasutih z listjem in vejami, tako da me marsikje stiska pri srcu ob misli na zdrs.

Nikakor ni primerna za hojo v mokrem. Zaradi nepoznanosti, odmaknjenosti, samotnosti, brezpotnosti in razglednosti je odlična in pravi skriti cukrček!

Spisala Jasna



Schatzbichl, 2.1.2020

Mukulin / Mussenhöhe 2.038 m,
Schatzbichl 2.090 m,
Joch 2.052 m

udeleženci: Marjan, Miriam, Marko, Stojan, Melita, Andreja, Lili, Estera, Antonija, Urška, Franci, Tomaž, Matjaž, Ivan
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: 1.400 m
dolžina: 18,8 km


Decembrske ture so postale že tradicija. Predvsem kar se tiče terminov, pa tudi gorstev, ki jih obiščemo. Ena takih je tudi adventa tura, ki je dobila ime zaradi časovnega okvirja in sejma, ki ga po turi obiščemo.

Veliko novega snega v visokogorju, predvsem pa slabo vreme, sta bila razloga, da smo prvotno planiran obisk Visokih Tur znižali ter časovno in krajevno prestavili. Potrpežljivost se je bogato obrestovala.

Ideja za nov cilj se je porodila s pomočjo nedavno izdanega prenovljenega vodnika. Tako smo se odločili za obisk Ziljskih Alp, velikopotezno krožno turo na Schatzbichl.



 Kot običajno se z vseh vetrov zberemo na jutranji kavi v Radovljici. Nekateri kapučino, drugi podaljšano, spet tretji čaj. No, tokrat je naneslo, da smo vsi podaljšano, ker se je bilo treba vrniti na Brod po pozabljen del obvezne opreme.

Pot smo nadaljevali do Trbiža, mimo Šmohorja ter Koče, do izhodišča Ziljski vrh / Gailbergsattel. Parkirali smo nekaj metrov pred gostiščem Gailberghöhe. Obetal se je idealen zimski dan, zato smo optimistično zagrizli po cesti do sedla Röten.

Tu se je začel bolj konkreten sneg, ki pa je bil trd in pomrznjen, zato je oprema ostala na nahrbtniku. Z vsakim korakom je postajalo bolj toplo, tudi razgledi so bili vedno bolj obširni. Na planino Auf der Mussen smo prišli v samih majicah.




To območje je izjemno bogato s floro v pomladanskem in poletnem času in je zaradi tega od leta 1978 razglašeno za naravni rezervat. Vrh pa imenujejo tudi Cvetlična gora Koroške. Letnemu času primerno smo zato rožice prinesli s seboj.

Nekatere udeleženke na nahrbtnikih, spet drugi v prisrčnicah. Po krajši pavzi smo nadaljevali proti prvemu vrhu. Mukulin ali Mussenhöhe (2.038m) smo dosegli po treh urah in pol. Razmere so bile odlične, sneg trd.

Malo se je udiralo le na mestih z napihanim snegom. Nebo brez oblačka in brez sapice vetra. Z vrha se je bilo potrebno spustiti na škrbino. Visoka ziljska pot ( Gailtaler Höhenweg ) s številko 229, po kateri smo ves čas hodili, se tu nadaljuje proti gori Lumkofel, mi pa smo zagrizli v strmino.

Sneg je ravno toliko odjenjal, da je oprema ostala v nahrbtniku. Po dobrih štirih urah smo dosegli vrh, s katerega je fantastičen razgled. Dravska, Ziljska in Lesna dolina so bile kot na dlani. Na jugu glavni greben Karnijcev, na severu skupini Kreuzeck in Schober, med njimi na zahodu Lienški Dolomiti.

Krajši odmor smo naredili za fotografiranje in malico, za daljše martinčkanje pa tokrat ni bilo časa. V sestopu smo prečili še razgledni plato Joch (2.052m) in se krčevito spuščali proti vzhodu. Dan je počasi ugašal.

V mraku smo prišli do lovske koče. Markirana pot se spusti precej nižje, zato smo nadaljevali po mestoma podrti makadamski cesti oziroma kolovozu. V soju čelnih lučk in pametnih telefonov smo v trdi temi na sedlu zašpilili nepozabno zimsko turo.

Ob vrnitvi smo se ustavili pri Danici v Dovjem na obvezni analizi z novoletnimi čestitkami. Lepšega uvoda v novo leto si res ne bi mogli želeti.

Spisal Marjan