Monte Elmo / Helm, 21.9.2019

Monte Elmo / Helm 2.434 m
Sillianer Hütte 2.447 m
Hochgruben / Tovo Alto 2.537 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Kristina, Jan, Vesna, Andreja, Tomaž, Ivan
trajanje: 8 h 25 min
višinska razlika:  1.530 m
dolžina: 19 km

Leta ga že opazujemo, kadar se peljemo nazaj grede po Pušterski dolini. Monte Elmo oziroma Helm, najzahodnejši vrh Karnijskih Alp.

In sedaj je končno prišel na vrsto za obisk. Sedmerica se nas je odpeljala v Sillian, kjer je bilo naše izhodišče. Na začetku pohoda smo prečkali reko Dravo, ki je tu še bolj potok in nato krenili v breg.

Heimatsteig, domovinski vzpon, se je imenovala naša pot. Ob poti so vsake toliko table z informacijami o zgodovini in zanimivostih teh krajev.

Vreme, ki je bilo na začetku še oblačno, se je med vzponom popolnoma zjasnilo. Na severu so se nam odpirali razgledi na alpsko skupino Vilgraten Berge, na poti pa smo uživali v zgodnje jesenskih barvah rastlinja.

Malo pod grebenom smo naleteli na celo polje borovnic in to na višini 2.300 m. Malo smo se popasli, čeprav so bile že malenkost posušene.

Res smo imeli lepe razglede na sever, a ko smo prišli na greben so se odprli še lepši razgledi na jug, kjer so kraljevali Sekstenski Dolomiti, s svojim najvišjim, vrhom treh čevljarjev, Punta dei Tre Scarperi / Dreischusterspitze (3.152 m).

Po mejnem grebenu smo malo po Italiji, malo po Avstriji prišli na vrh Monte Elma. Na vrhu je propadajoča hiška in hudi razgledi še na zahod in vzhod po Pušterski dolini.

S pomočjo panoramske karte smo locirali tudi Tri Cine. S te perspektive bi jih brez pomoči table težko locirali. Lepo so se videli tudi Kronplatz, Hochgall, Venediger, Großglockner, Lienški Dolomiti, ...

Po uživanju na vrhu smo po grebenu skočili do koče Sillianer Hütte in pred postankom še na vrh Hochgruben. Nato smo se vrnili v kočo, le najstarejši in najhitrejši je skočil še na Hollbruckner Spitze (2.580 m).

V koči smo se odločili, da bo kosilu kar tu in ne med vračanjem domov. Še dobro, da smo čakali na hrano, saj se je najhitrejši zelo hitro vrnil iz bližnje Hollbruckner Spitze, potem pa nas je 10 minut iskal okoli koče.

Po postanku smo sestopili po drugi poti, mimo planine Leckfeldalm, do železniške postaje v Sillianu.

Tu smo naredili ovinek, prečkali Dravo in šli nazaj do izhodišča po kakšnih dveh kilometrih Dravske kolesarske poti, ki ob Dravi pelje od Toblacha, preko Lienza, Beljaka, Borovelj, Dravograda in Maribora, vse do Varaždina.

S prihodom do kombija izlet še ni bil čisto zaključen. Ker smo bili že ravno v Sillianu, smo pred odhodom domov skočili še v tovarniško trgovino z napolitankami.

Spisal Tomaž







Lihtenštajn in Švica, 12.-15.9.2019

udeleženci: Jaka, Tomaž, Primož
skupo trajanje pohodov: 18 h 45 min
skupna višinska razlika: cca 2.400 m vzponov, cca 4.450 m sestopov
skupna dolžina: 52 km


Odpravili smo se na ogledno turo. S Primožem sva se odpeljala v Gozd Martuljek, kjer sva se presedla v Jakov avto.

Sledila je dolga vožnja preko Korenskega sedla, Špitala, Lienza, Pustriške doline, prelaza Brenner, Innsbrucka in St Antona, do Feldkircha.

Tu smo prečkali avstrijsko mejo in vstopili v Kneževino Lihtenštajn (Fürstentum Liechtenstein). Šesta najmanjša država na svetu in četrta najmanjša v Evropi ima površino 160 km², dobrih 38.000 prebivalcev in himno, ki ima enako melodijo kot britanska.

Poleg Uzbekistana je edina država na svetu z dvojno kopensko zaporo. Nima morja in sosednji državi nimata morja. Zahodna polovica kneževine leži ob reki Ren (ki je tu Alpski Ren), vzhodna pa v hribih, v alpski skupini Rätikon.

Rätikon se poleg Lihtenštajna razteza še v avstrijski zvezni deželi Predarlska (Vorarlberg) in v švicarskem kantonu Graubünden. Najvišji vrh je Schesaplana (2.964 m) na avstrijsko-švicarski meji.

Naš cilj je bil nižji. Zapeljali smo se v edino lihtenšajnsko smučarsko središče Malbun. Ker smo bili menda že malo pozni, predvsem pa se nam ni dalo delati dodatnih 400 višincev, smo se vsedli na sedežnico.

Zapeljali smo se na Sareisjoch in šli v kočo zapravit prve franke. Nato smo začeli s turo in se po grebenu vzpeli na Augstenberg (2.356 m). Vrh je v celoti v Lihtenštajnu, v nadaljevanju pa smo bili kmalu na lihtenštajnsko-avstrijski meji.

Tura ni bila dolga, po dobri uri in pol smo prišli do našega cilja, Pfälzer Hütte (2.108 m), ki stoji že v Lihtenštajnu, meja gre meter od koče.

Od tu do južne tromeje Lihtenštajn-Švica-Avstrija ni daleč, dobra ura je do Naakopfa (2.570 m). Ker se je bližala večerja in ker je prejšnje dni višje zapadlo toliko snega, da bi rabili vsaj cepine, je tromeja ostala za kdaj drugič.

Tako smo se poleg večerje posvetili drugim animacijam. Večerje je hitro minil. V koči smo bili kar atrakcija, saj so po sosednih mizah ugibali, kaj za en jezik govorimo.





Tako smo naslednje jutro pojasnjevali, da vseeno nismo Poljaki ali Čehi. Če je bila večerja odlična, je bil zajtrk skromen, maslo in marmelada.

Po drugi poti smo sestopili v Malbun. Zapeljali smo se nazaj v Vaduz in čez most čez Ren in tako zapustili Lihtenštajn in vstopili v Švico.

Cilj naslednjih dveh dni je bil raziskati dve destinaciji v skupini Appenzeller Alpen. Zapeljali smo se do kraja Wasserauen.

Že od daleč se je videlo, da nas čaka zelo atraktivna tura. Parkirišče v Wasserauenu se je hitro polnilo in gondola je vozila nepretrgoma.

Bil je petek, sredi septembra, kar kaže kakšna top turistična destinacija je to. Gondola zapelje na Ebenalp (1.640 m). na južni razgled na gore, na severno ravnina, tu se namreč Alpe končajo.



Lepo se je videlo Bodensko jezero, na jugu pa v daljavi najvišji vrh skupine Appenzeller, Säntis (2.502 m) s televizijskim stolpom.

Naš cilj je bil bližji, Schäfler (1.925 m), travnati vrh, pod katerim stoji tudi istoimenska koča.

Hitro smo bili tam. Koča polna ljudi, razgledi fantastični. Kratek postanek in že smo leteli nazaj na Ebenalp.

Tu smo zavili na pot pod gondolo, ki pripelje do jame Wildkirchli. Tu so pred sto leti našli ostanke kamnitega orodja lovcev in nabiralcev iz obdobja 45.000 – 30.000 pr. n. št.

Pot gre skozi jamo in na drugem, prepadnem koncu stoji kapelica stisnjena pod steno. Pot gre naprej ob steni do koče Äscher (1.621 m), ki je izredno atraktivno stisnjena ob steno. Ta je ne samo navpična, temveč nad kočo celo previsna.


Pa smo še tu naredili postanek. Kaj ga ne bi, lokacija je res atraktivna. National Geographic jo je leta 2015 ocenil kot najlepšo lokacijo na svetu. Fotografija koče krasi tudi njihovo knjigo Destinations of a Lifetime.

Koča je bila zgrajena leta 1846 in je ena najstarejših koč, oziroma gorskih gostiln v Švici. Zdajšna zgradba nosi letnico 1860, letno pa jo obišče cca 200.000 obiskovalcev.

Po postanku smo nadaljevali s sestopom proti jezeru Seealpsee. Tudi jezero je priljubjena izletniška točka. Od jezera smo sestopili v Wasserauen do avtomobila in končali današnje pohode.

Odpeljali smo se nazaj v dolino Alpskega Rena in nato zavili proti naselju Wildhaus, ki leži v dolini med najvišjim vrhom skupine Säntisom in gorsko verigo Churfirsten. V Wildhausu smo imeli za dve noči rezervirano sobo v hostlu  Galluszentrum.

Še pred namestitvijo smo poiskali picerijo o kateri ne gre izgubljati besed, drago in slabo. Hostel pa ni bil slab, vino kupljeno v trgovino tudi ne.



Naslednji dan smo se peljali le 3 km, do kraja Unterwasser. Tu smo se vsedli na tirno vzpenjačo, ki pelje do Iltiosa. Tu je spodnja postaja gondole na Chäserrugg.

Chäserrugg je eden od vrhov v atraktivni gorski verigi Churfirsten. Teh vrhov je 7 do 13, odvisno od način štetja. Mi smo imeli v planu dva, Chäserrugg (2.260) m in Hinderrugg (2.306 m).

Od Iltiosa smo odpravili peš. Lepo so se odpirali razgledi na drugo stran, proti verigi gora, z navišjim Säntisom. Danes smo ga gledali z druge strani kot včeraj.

Na vzhodu se je odpiral razgled tudi proti dolini Rena in Lihtenštajnu.

Na vrhu Chäserrugga je poleg zgornje postaje gondole, v isti stavbi tudi zelo nobel gostilna. Nobel so tudi cene, sploh vina. Pšenično pivo (7,50 CHF) in kapučino (4,90 CHF) pa sta približno enako draga tudi drugod kjer smo bili.

Po nobel postanku smo skočili na naslednji vrh, Hinderrugg, ki je najvišji vrh verige Churfirsten. Z vrha se je odprl razgled na preostanek verige in jezero Walensee.

Sestopili smo na zahodo stran, do gorskega hotela Selamatt in od tu nazaj v Unterwasser. Pred večerjo, ki smo si jo tokrat kuhali sami, smo skočili pogledat še vasico Alt Saint Johann.






V idilični vasici je samostan St. Johann, ki je deloval od 12. do 17. stoletja. Na trgu poleg samostana pa so tisti dan snemali narodnozabavno oddajo SRF bi de Lüt, ki od leta 2007 gostuje po švicarskih krajih.

Mi smo uleteli ravno na generalko. Vsedli smo se na pijačo, na eno od klopc, slučajno tako, da smo bili precej v kadru.




Še dobro, da je bila le generalka. Pobegnili smo zdavnaj pred oddajanjem v živo in si v hostlu z nekaj komičnimi zapleti pripravili večerjo.

V kraju in okolici se zvečer, razen narodnozabavne oddaje, ni dogajalo popolnoma nič in tako smo večer preživeli v hostlu ob degustaciji nakupljenih vin.







Naslednje jutro smo zapustili Wildhaus in se zapeljali proti Luzernu, točneje južno od njega, do kraja Alpnachstad v kantonu Obwalden. Tu je spodnja postaja zobate železnice na Pilatus.


To je najbolj strma zobata železnica na svetu, z največjim naklonom 48 %, povprečni naklon pa je 38 %. Železnica je bila odprta leta 1889. Vagoni so skoraj 50 let vozilai na paro, dokler ni bila proga leta 1937 elektrificirana.


Na dobrih 4 km vlakec v pol ure premaga 1635 m višine, do platoja na višini 2.073 m. Poleg zgornje postaje zobate železnice je na platoju še zgornja postaja gondole iz Fräkmüntegg, ter dva hotela.


Masiv Pilatusa se nahaja v skupini Emmentaler Alpen, najvišji vrh pa je Tomlishorn (2.132 m), na katerem je tromeja kantonov Obwalden, Nidwalden in Luzern.


Mi smo se najprej sprehodili skozi Drachenweg (Zmajevo pot), v skale izklesano galerijo, potem pa na vrh Oberhaupt (2.106 m) do razgledne ploščadi.


Nato smo skočili do Tomlishorn in na poti občudovali razglede na Bernske in Urnske Alpe. Na najvišjih vrhovih obeh skupin sva s Primožem že bila v letih 2008 in 2009.


S Tomlishorna smo se vrnili na plato in si v restavraciji Pilatus-Kulm privoščili postanek. Osvojili smo tudi že švicarki pozdrav, Grüezi, oziroma Grüezi mitenand.


Obiskali smo še vrh Esel (2.118 m). Tudi tu je razgledna ploščat in od tu se najbolje vidi na Luzern in Luzernsko jezero oziroma Vierwaldstättersee.


Po povraku na plato je sledila vožnja z gondolo do Fräkmüntegga. Gondola Dragon Ride je povsem nova, iz leta 2015 in je nekoliko futuristične oblike s stekli do tal.


V dobrih treh minutah smo ze zapeljali do 650 m nižjega Fräkmüntegga. Cene so seveda zlatarske, zobata železnica gor in Dragon Ride dol skupaj veljata 52 CHF na osebo.


Fräkmüntegg ponuja kar nekaj animacij, takoj ob postaji je adrenalinski park, nekoliko nižje je poletno sankališče. Mi smo sestopili v smeri Alpnachstada.



Dobri dve uri je trajalo in bili smo nazajj na spodnji postaji zobate železnice. Vsedli smo se v avto in se odpeljali domov. Izbrali smo italijansko varianto, čez tunel Gotthard, Milano, beneško obvoznico, Videm, Trbiž in Kranjsko Goro.


V Gozdu Martuljku sva se s Primožem poslovila od Jake in se odpeljala v Ljubljano. Ogledna tura je popolnoma uspela, videli smo zelo atraktivne stvari, pa tudi vreme nam je zelo služilo.


Zanimivo, da na izletu nismo srečali nobenih Slovencev, na cestah v Lihtenštajnu in Švici nobenega avta s slovensko registrsko tablico. Še mi smo bili pod krinko, z beljaškimi registrskimi tablicami.


Spisal Tomaž