Škabrijel 646 m,
Veliki hrib 526 m,
Frančiškov hrib 632 m,
Sveta gora 681 m
Planinsko društvo Rašica
udeleženci: Janez, Igor, Silva, Polde, Aleksander, Mirko, Mateja, Neža, Vasja, Dragica, Jože, Vida, Rok, Iva, Anja, Sabina, Janko, Irena, Tomaž, Jasna, Deja, Stane, Darja, Srečko, Anita
višinska razlika: 900 m
trajanje: 7 h
dolžina: 15 km
To turo lahko imenujemo Po poteh bitk, predvsem 10. in 11. Soške fronte od maja do septembra leta 1917. Kar lepa četica udeležencev se nas je odpeljala proti Novi Gorici.
Pred njo smo se usmerili skozi Kromberk, kjer se nam je pridružil še član iz Nove gorice. Nadaljevali smo do našega izhodišča, ki je bil pod restavracijo Kekec.
Ob zelo ugodnih vremenskih pogojih smo pot začeli po gozdnih stezah, ki se večkrat ločijo in spet združujejo. Zato je bil zelo koristen novogoriški član ekipe, ki je poznal teren.
Po rahlem vzponu skozi borov gozd smo se zopet spustili do ceste. Pozdravili smo dva gozdarja, ki sta s traktorskim vitlom iz globine vlačila hlode. Od tod naprej pa je pot veliko bolj strma in teren se zelo spremeni.
Z lepe travnate steze smo prišli na strmo vijuganje med skalami, ponekod samo v širini človeškega telesa. Prav tukaj so med prvo svetovno vojno oskrbovali vojake, ki so bili v zgornjem delu gore.
Opazili smo že prve kaverne, ki so vojakom služile za opazovanje, za rezervno vojsko ali za počitek. Proti vrhu je bilo teh kavern vedno več.
Na vrhu je ravnina, strelski jarki so praktično po celi dolžini kar širokega in dolgega vrha, 646 visokega Škabrijela. Na koncu je razgledni stolp s 63 stopnicami, od koder je lep razgled na Solkan z mostom, na obe Gorici, naše Julijce in Sveto goro.
Škabrijel zapuščamo s strmim spustom skoraj do sedla in cestnega križišča, kjer smo se usmerili proti Sveti gori. Prišli smo do oznake „Pot po rovih“, kamor smo bili namenjeni. Pot je večinoma zelo strma in vodi mimo veliko slepih rovov različnih dolžin.
Kar stisnilo nas je pri srcu, ko smo pomislili na trpljenje tistih ljudi, ki so pred sto in več leti tod gradili le z rokami in razstreljevanjem. Bilo je veliko nesreč in za mnoge se je tukaj življenje tudi končalo.
Tem rovom sta sledila še dva krajša predora in zadnji, dolg kar 260 m. Rovi so različno visoki, zato smo večinoma hodili sključeni. Treba je bilo paziti, da nismo z glavo zadevali v strop.
Seveda ni šlo brez baterijskih svetilk, pa tudi čelada bi prišla zelo prav. Zadnji predor se vzpne še za 24 metrov po mokrih, gladkih in spolzkih skalah.
Na tem mestu je nameščena jeklenica, odprtina pa je na enem mestu tako nizka, da smo se morali plaziti po vseh štirih. Približno 100 m pod vrhom je kotanja s čisto, hladno vodo, ki so jo uporabljali vojaki.
Na izhodu smo počakali, da smo se vsi zbrali, saj se je naša vrsta močno raztegnila. Potem smo se usmerili levo, zelo strmo, nekaj deset višincev in prišli na Frančiškov vrh s kipom svetega Frančiška.
Bil je lep razgled, skoraj tak kot s Škabrijela. Ustavili smo se kratek čas, nato pa nadaljevali po lepi ravni ravni poti, le na koncu je nekaj vzpona in prišli do našega cilja 681 m visoke Svete gore oz.Skalnice, kakor se imenuje sam vrh.
Tu je romarska bazilika Kraljice svetogorške, nekaj nižje pa restavracija, kjer smo napravili malo daljši počitek. Vračali smo se najprej po asfaltni cesti, nato pa se na koncu cestne škarpe spustili po zelo strmi stezi, ki se kar nekajkrat križa s kolesarsko adrenalinsko stezo.
Med potjo smo poslušali prenos ženske skakalne tekme z olimpijade, kjer smo dobili zlato in bronasto medaljo. Bravo naše! Kar hitro smo prišli do dna, morali pa smo še do našega izhodišča pod Škabrijelom.
Kot po navadi je bil ta del poti bolj dolgočasen, ampak treba je priti do avtomobilov. Celo traso smo prehodili v šestih urah in 50 minutah. Analizo ture smo napravili kar tukaj, v restavraciji Kekec.
Spisal: Janez
Fotografije Tomaž
Fotografije Anja
Relive
