Aineck, 25.2.2014

Aineck 2220 m

udeleženci: Janez, Robert M., Robert T., Tomaž, Paz
trajanje: 4 h 20 min
višinska razlika: cca 1200 m


Po daljšem času je bil napovedan lep sončen dan in padla je ideja: gremo v gore! Zapadlo je veliko novega snega, ki še ni bil sprijet s podlago. Zato so za hojo primerni vrhovi, ki jih obiskujejo turni smučarji, lahko pa tudi klasična smučišča. Enega od teh smo izbrali za tokratni pohod, 2220 m visoki AINECK, desno od prelaza Katschberg, gledano v smeri proti Salzburgu.

Štirje gorniki in en štirinožec smo se ob 6. uri odpeljali preko karavanškega predora, kjer nas je zaustavila polurna zapora, mimo Beljaka in Spittala. Kmalu zatem smo naleteli na policijsko zaporo. Vsa vozila so iz avtoceste preusmerili na večje parkirišče na podrobno kontrolo. V akciji je bilo okrog trideset policistov, ki so nas razvrstili v nekaj kolon in preverjali dokumente, prtljago in avtomobile.

Minilo je kar nekaj časa, da smo lahko po uspešno prestanem postopku nadaljevali pot. Pri izvozu Rennweg smo zapustili avtocesto ter preko prelaza Katschberg in naselja St. Margarethen prispeli do spodnje postaje gondole za smučišče Aineck.

Tu smo pustili avtomobila, se opremili z vsemi pripomočki in ob 8.45 krenili ob smučarski progi A1 (tudi oznaka avtoceste). Čeprav smo bili samo štirje, pa smo bili kar zanimiva druščina. Dva sta imela turne smuče, eden krplje, četrti pa psa. Ubogi štirinožec si je  moral ves čas čistiti tačke, na katere se je nabiral sneg in zmrzoval.

Kljub temu smo kar dobro napredovali ob robu smučišča in opazovali po bregu navzdol drveče smučarje. Teren je bil zelo lepo pripravljen, smučišče široko, primerno strmo, pravšnje za smučanje z zarezno tehniko. Kakšen užitek je 1200 m višinske razlike presmučati brez postanka, vedo le dobri smučarji. Na žalost v Sloveniji nimamo nobenega podobnega terena.

Po dveh urah in 45 minutah smo se vsi skupaj zbrali na vrhu. Uživali smo v čudovitem razgledu ne samo na okoliške vrhove, ampak še daleč naprej. Prav na vrhu je postavljen opazovalni daljnogled in na vsakem vršacu se izpiše njegovo ime. Tako smo prebrali tudi Jalovec, Mangart, Triglav, Montaž in druge. Vreme je bilo lepo in sončno, a tudi vetrovno in hladno.

Vrh je kopast, prostran, nanj pa pripeljejo žičnice z več strani. Zato nas je presenetilo, da edini gostinski objekt ni obratoval. Tako smo se kar hitro pripravili za spust. Dva s turnimi smučmi po svoje in druga dva z derezami in psom po svoje. V takih pogojih se hitro napreduje, saj sva oba pešca porabila le eno uro do parkirišča.

V lepem sončnem vremenu se nam je prilegel vrček piva na zbornem mestu v steklenem paviljončku.. Zadovoljni smo zapustili ta kraj in mislim, da je bil en dan dopusta bogato poplačan z naravnimi lepotami.

Spisal Janez


Osojščica / Gerlitzen, 23.2.2014

Osojščica / Gerlitzen 1911 m 

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Robert M., Mateja, Tomaž, Slavko, Robert T., Peter
trajanje: 4 h 25 min
višinska razlika: cca 920 m

Tistega lepega dne, ko je sončece sijalo v vsem svojem sijaju in je snegec tako pobelil gore, da je bila splošna nevarnost plazov znatna, se je oktet vrlih gornikov namenil na Osojščico.




Planirani izlet na Wintertaler Nock je bil zaradi 3. stopnje po evropski petstopenjski lestvici, neizvedljiv, zato smo se zatekli v varno zavetje smučišča na Osojščici.





Vendar pa zaradi  tega gorniški duh ni prav nič trpel, saj smo takoj iz parkirišča zavili v gozd po označeni turno-smučarski poti, ki nam je omogočala normalno gibanje brez vdiranja in uničevanja smučine. Z veseljem smo napredovali po gozdu in prijetna hoja je hitro minevala v sproščenem pogovoru.

Janez je spet preizkusil svoje krplje in kmalu po tem je izginil pred nami, saj je bila hoja z njimi pravi užitek. Ostali udeleženci smo kmalu ugledali smučišče in napredovali naprej proti vrhu bolj ali manj v bližini.




Vrha nikakor nismo ugledali, saj je kopast in se neprestano oddaljuje, kljub temu pa smo po dobrih dveh urah hoje prišli na vrh Osojščice, ki nam je ponujal fantastičen pogled na verigo slovenskih gora, ki se je začela z Peco na vzhodu, do Poliškega Špika na zahodu.

Kljub soncu pa je rahel vetrič odnesel vso toploto, ki nam jo je nudilo, zato smo se po okrepčilu namenili nazaj v dolino. Sestop je bil prijeten, saj kolena niso trpela, le smučarji so brzeli tik ob nas. Po turi smo se namenili h Gorencu na kosilo in tam smo ugotovili, da smo zelo dobro izkoristili dan.


Spisal Boštjan






Veliko Kozje, Sv. Lovrenc, 15.2.2014

Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem 436 m,
Veliko Kozje 993 m,
Sv. Lovrenc nad vasjo Okroglice 722

PD Rašica
udeleženci: Mirjana, Jana, Branko, Ida, Vasja, Mihela, Petra, Irena, Kinč, Tomaž, Vinko, Muri, Paz
trajanje: 6 h 50 min
višinska razlika: cca 900 m

Predvideni termin izleta je bil prestavljen za en teden zaradi vremena. Trasa pa skrajšana ker nas ni bilo dovolj za mali avtobus ki bi nas čakal na koncu prečenja. Zbralo se nas je 11 planincev in dva psa. Po jutranji kavi na BS Lukovica smo se zapeljali do izhodišča, parkirišča med Zidanim Mostom in Obrežjem pri zidanem mostu.


Start ture je zaznamovalo spremljanje ženskega super veleslaloma v Sochiju. Žal je za medaljo malo sfalilo in že smo se skoncentrirali na spremljanje hokeja Slovenija : Slovaška. Pot je bila medtem kar konkretno strma, le nad Gašperjevo kočo se je za nekaj časa malo unesla. Potem pa spet strmina po grebenčku vse do skalne stene ki pada od vrha Velikega Kozja.

Hokej še vedno 0:0, pot pa je zavila levo in začel se je južen sneg. Kmalu smo se srečali s potjo iz Radeč in z močnim jugovzhodnikom. Pot  se je spet postavila pokonci in se je položila šele na grebenu tik pred vrhom.

Hokej še vedno 0:0, ko smo po dobrih dveh urah in pol dosegli vrh Velikega Kozja. Na vrhu smo srečali dva psa, ki sta si očitno sama naredila planinski izlet. Na hitro smo pomalicali, veter je kar pošteno bril in pred nadaljevanjem sem še enkrat preveril hokej. 3:0 za Slovenijo!

Že tako dobro razpoloženje je bilo po tej novici še boljše. Po grebenu Velikega Kozja smo nadaljevali proti Lovrencu in se prebijali čez mestoma napihan sneg. Psa, ki smo ju srečali na vrhu sta šla nekaj časa z nami, potem pa zavila po svoje. Hokej se je med tem končal z rezultatom 3:1, mi pa smo po 4 urah na turi dosegli cerkev sv. Lovrenca iz 16. stoletja.

Znana je predvsem po travniku ob njej kjer je najlepše rastišče clusijevega svišča, oziroma encijana v Sloveniji. Lisca je bila še kar daleč, uro in pol po markacijah, v teh pogojih s snegom pa raje dve. Bo že počakala na drugo priložnost.

Mi smo se po malici obrnili nazaj do vznožja Velikega Kozjega, kjer smo zavili na prečno pot ki vodi do križišča poti iz Zidanega Mosta s potjo iz Radeč. Tu se je začel zoprn sestop po južnem snegu in blatu. S težavami smo opravili brez padcev.

Nadaljevanje v kopnem je bilo mnogo lažje in po slabih sedmih urah smo se vrnili na izhodišče. Med vožnjo nazaj v Ljubljano smo imeli še dva postanka. Najprej smo obiskali Kinčevo sestro v vasici Sevce pri Rimskih Toplicah, potem pa še na Trojanah na kosilu, kamor smo se pripeljali s prav posebno tehniko izvoza z avtoceste že v Vranskem.

Po kosilu pa se nam je že mudilo domov gledat skoke, kjer so imeli tudi čudne vetrovne razmere kot mi na turi, kar pa Prevca ni motilo pri osvojitvi bronaste medalje.

Spisal Tomaž

Mojčin dom na Vitrancu, 8.2.2014

Mojčin dom na Vitrancu 1555 m

udeleženci: Mitja, Sašo, Primož, Tomaž, Paz, Robert
trajanje 6 h 30 min
višinska razlika: cca 800 m


Današnjo destinacijo je izbral naš “Vitranški hotelir”, ko je predlagal zimski izlet na Mojčin dom z dodatnim razgibavanjem na strehah objektov na hribu nad Kranjsko Goro.

Ostali peš, jaz pa na smučeh, smo malo pred deveto uro štartali pri spodnji postaji sedežnice Vitranc 1. Prvi del poti ob zratrakitanem smučišču je potekal brez težav in kmalu smo nad zgornjo postajo sedežnice Vitranc 1 dosegli zgornjo postajo sedežnice Podkoren, kjer smo zagazili v cel sneg.

Pešaki z izjemo “nizko nasajenega” Paza so v južnem snegu in precej strmi poti napredovali brez večjih težav, sam pa sem moral smuči “naložiti” na nahrbtnik in nadaljevati peš. Kmalu sem dohitel  Tomaža in Paza na čigar dlako se je prijelo že precej snega, kar mu je še oteževalo napredovanje v strmi breg. Kmalu sem ju prehitel in v slabih dveh urah dosegel vrh.

Na vrhu so bili objekti dobesedno usajeni v sneg, meter je pokazal, da višina snežne odeje znaša debela dva metra. Utaborili smo se v manjši koči namenjeni poletnemu bifeju, se  prvo okrepčali, se poklonili današnjemu kulturnemu prazniku, potem pa se lotili čiščenja snega na strehi. Raboto smo vršili na bolj ali manj inovativne načine in v dobrih treh urah očistili vse tri objekte.

Spust v dolino je pešcem povzročal malce težav, saj so do pasu “usajeni” v sneg še nabolj spominjali na zibajoče se pingvine, medtem ko sem sam užival v prijetnem spustu skozi gozd. Na vrhu podkorenske strmine so ostali zavili desno proti Kranjski gori, midva z Sašotom pa sva se spustila v Podkoren, od tam pa peš na zborno mesto v Kranjsko goro.


Turo smo zaključili z kosilom Pri Martinu, kjer smo naredili povzetek današnjega dne. Prijatelj je modro ugotovil, da je bila to ena lepših sobot letos. Mislim, da vsi “vemo” avtorja tega zadnjega stavka, le da je bila tokratna sobota res krasna.

Spisal Robi