Monte Lavara - Javor, 27.4.2022

Monte Lavara – Javor - Golz 1906 m

udeleženci:  Antonija, Ana, Gašper, Marko, Matjaž, Stojan, Tomaž, Nevenka, Sašo, Jože, Leopold, Marjan, Marko
trajanje: cca. 10 h 50 min
višinska razlika : cca. 1750 m
dolžina poti: cca. 18 km


Naš tokratni cilj, Javor (Monte Lavara), je 1906 metrov visok vrh, ki se nahaja v zahodnem delu slikovitega grebenu Muzcev. Najvišji vrh celotnega grebena Muzcev je z višino 1958 metrov Lopič (Monte Plauris). Lopič leži na skrajnem severo-zahodnem delu grebena in je Javorjev zahodni sosed. 

Loči ju le sedlo Lanež (Forcella Slips, 1701 m) in 1761 metrov visok vrh Monte Jouf Ungarina. Proti vzhodu se nadaljuje osrednji del grebena Muzcev od Kadina (Monte Cadin, 1818 m) do Zajavorja (Monte Zaiavor, 1815 m).

Zbrali smo se ob petih zjutraj na Brodu in se s kombijem in osebnim avtom smo se odpeljali proti Kranjski gori. Preko mejnega prehoda Rateče smo brez težav vstopili v Italijo in nadaljevali proti Trbižu (Travisio), kjer smo se ustavili v prijetni kavarni Dawit na jutranji kavi. 

Vožnjo smo nadaljevali po avtocesti do Pušje vasi (Venzone) in po dolini (Strada della Val Venzonassa) po 155 km ustavili na parkirišču pred predorom. S parkirišča smo se vrnili približno 300 metrov po cesti do odcepa poti 705a proti planini Ungarina. 

Po slabi uri vzpona smo se ustavili pri cerkvi Sant'Antonio Abate in si privoščili postanek za malico. Cerkev stoji na panoramski planoti na nadmorski višini 852 metrov ob vznožju gore Lopič (Plauris) nad dolino Val Venzonassi. 

Prvotno stavbo, ki verjetno sega v 14. stoletje, je leta 1976 uničil potres, obnovljena je bila med letoma 1984 in 1985. Od cerkve smo nadaljevali po poti 705 proti planini Ungarina, kamor smo prispeli po dobri uri prečenja pobočij pod Lopičem. Za nekaj minut smo se ustavili in okrepčali, preden smo se lotili strmega vzpona proti sedlu Lanež. 

Nekaj sto metrov pred sedlom smo z markirane poti 702 skrenili desno in vzpon nadaljevali po brezpotju na greben. Grebenska pot nas je razvajala s čudovitimi razgledi na Furlansko nižino, reko Tiliment (Tagliamento) in mostovi, Monte Sernio, Zuc dal Bor, Montaževo pogorje, Kaninsko pogorje, Stolov greben in še dlje. 

Prvi del poti po grebenu je bil širši, po prečenju vrha Monte Jouf Ungarina (1761 m) pa se je greben zožal in postal strmejši in prepaden na severno stran. Pred Javorjem se greben spusti do neizrazitega stičišča brezpotne vzhodne in zahodne poti na Javor.

Vzpon smo pričeli po levem, zahodnem delu stene Javorja, skozi skalni žleb, kjer je v pomoč nekaj ohlapnih jeklenic na zahodni greben. Na grebenu smo naleteli na moker, mehak sneg. Potreben je bil zanesljiv in previden korak zaradi udiranja, predvsem na ruševju in med skalnimi bloki. 

Na vrhu, kjer stoji ličen železen križ, smo si privoščili krajši postanek za okrepčilo, fotografiranje in razgledovanje. Sestop smo želeli opraviti po vzhodnem grebenu Javorja, ker pa pot zavije levo z grebena po severnih pobočjih Javorja, kjer je bilo veliko nestabilnega južnega snega, smo se odločili za sestop po poti pristopa, torej po zahodni poti do stičišča z vzhodno potjo.

Od stičišča vzhodne in zahodne poti smo spust nadaljevali po strmem gruščnatem pobočju do rušja, kjer je bila pot vzorno izsekana do planine Confin na nadmorski višini 1330 metrov. S planine smo nadaljevali po brezpotni bližnjici do ceste, ki nas po nekaj kilometrih pripelje do predora in našega parkirišča. 

Analizo ture smo opravili v Pušji vasi v baru Caffe Vechio, kjer so nam poleg piva postregli še odlične kruhke, obložene s pršutom.

Spisal Sašo

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan 

Fotografije Matjaž

Fotografije Gašper

Relive

 

 

 

Mohar, 23.4.2022

Mohar 2.605 m,
Moharkreuz 2.448 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Matjaž, Jana, Maks, Srečko, Deja, Janez, Marjan, Nataša, Tomaž, Jože
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: cca 1.200 m
dolžina: 11,5 km


Iz znanih razlogov nam zimske ture na Mohar v zadnjih dveh letih ni uspelo izvesti. Niti v tretje ni kazalo nič boljše. Na začetku meseca je bila tura zaradi slabega vremena prestavljena.

Tudi v rezervnem terminu je kazalo slabo, srednjeročna vremenska napoved v začetku tedna pa prav tako ni bila nič kaj obetavna. Kot da smo že vse Jokerje lepega vremena pokurili v izjemno lepi zimi.

Sredi tedna se je napoved toliko popravila, da smo se vendarle opogumili za turo. Mohar spada v skupino Goldberg v Visokih Turah. Ni med najvišjimi, ne najbolj znanimi, niti ga ne prištevajo med najtežje dostopne gore, je pa član sedmerice sanjskih vrhov Visokih tur.

Tako namreč domačini v turistične namene promovirajo manj oblegane gore. Sanjski («Traumhafte«) je predvsem zaradi razgleda, v prvi vrsti na Veliki Klek in znamenito vasico s cerkvijo.

Po bajkah in pripovedkah naj bi Mohar v davnih časih po višini prekašal celo Großglockner, a se je ob zemeljskem potresu podrl in močno znižal. Zelo priljubljen je tudi pri turnih smučarjih, saj je zaradi blagih strmin zelo primeren za začetnike.

Dodaten motiv za obisk je koča Sadnighaus, ki je odprta tudi pozimi. Mi smo izbrali nekoliko daljši pristop na  zahodni strani gore, in sicer iz vasice Göritz, visoko nad dolino Mölltal. Vreme sicer ni obetalo spektakularnih razgledov, bi pa naj po besedah vremenarjev vsaj padavin ne bilo.

Na manjšem parkirišču srečamo domačina, ki ga povprašamo po razmerah. Odvrne nam, da sicer že nekaj časa ni bil na vrhu, je pa od planine naprej vsekakor še sneg. Zato oprtamo tudi krplje, a kot se je kasneje izkazalo, nismo rabili nikakršne tehnične opreme.

Na spodnji planini se še celo delno zjasni in za trenutek lahko na zahodu občudujemo gorsko skupino Schober. Povsem drugače je bilo na zgornji planini Göritzeralm. Tam je takšna megla, da bi jo lahko rezal. Vseeno je smer enostavna, orientacijo pa še dodatno lajšajo markacije na količkih.

Navigiramo med zaplatami ojuženega snega, iščoč čimbolj trd sneg oziroma kopne trave. Brez težav pridemo na sedlo Göritzer Törl, kjer se pridruži vzhodna pot od koče Sadnighaus. Ravno prav se oblačnost razkadi, v meglicah se pokaže vrh in dostop po širokem slemenu.

Pot ne kaže kakšnih posebnosti in v manj kot pol ure dosežemo v meglo zavit vrh. Po krajšem odmoru z nekaj iskanja nadaljujemo po južnem grebenu. Lagodna, s travo porasla pot pripelje na južni predvrh s križem. Bolj kot se spuščamo, več razgledov ujamemo.

Še vedno nad mejo 2000 m dospemo do koče Glocknerblick, ki že s svojim imenom namiguje, da je to izjemna panoramska točka. A tokrat žal ne. Vreme se drži gor, privoščimo si daljšo pavzo. Iz vasice Göritz pripelje do koče tudi ozka cesta, zato je poleti na planini zagotovo kar živahno.

Na zahodnem robu stoji kapelica s slikovitim ozadjem gorske skupine Schober, ravno prav za eno gasilsko. Nekaj sto metrov pod planino zapustimo cesto in po zahodnih pobočjih zašpilimo lepo in lahkotno turo. Zapeljemo se le še na analizo ture, kot običajno na priljubljeno lokacijo v Naklem.

Spisal Marjan

Fotografije Marjan

Fotografije Srečko

Fotografije Tomaž

Relive


Bele stene, Kršičevec, 18.4.2022

Bele stene 863 m,
Kršičevec 1091 m

PD Rašica
udeleženci: Katja, Silva, Jana, Marjan, Neža, Špela, Katarina, Črt, Tomaž, Deja, Stane, Miro, Matjaž, Ivan
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 630 m
dolžina: 15 km


Še ena tradicija se poraja, lahki društveni izleti na velikonočni ponedeljek. Pred dvemi leti smo šli Ivanac nato pa dve leti v tem terminu ni bilo možno delati izletov.

Tokrat smo odšli na Kršičevec v Pivški kotlini. Vrh ima težko zapomnljivo in težko izgovorljivo ime in je tako postal marsikaj, Krščičevec, Kriščevec, Kriševec in še bi se kaj našlo.

Pomaga, če si ime zapolniš po kršju, ki ga na gori ne manjka. Hitra in ponavljajoča izgovorjava imena pa bi recimo lahko služila za test alkoholiziranosti; Kršičevec, Kršičevec, Kršičevec, Kršičevec, ...

Po jutranji kavi na počivališču Lom smo se odpeljali v Juršče, vsaco bliziu Knežaka. Juršče je bilo nekoč Jurišče, leta 2007 pa preimenovano v Juršče.

Parkirali smo na parkirišču pri cerkvi sv. Jurija. Najprej smo se odpravili na Bele stene, severno od Juršča. Z vrha smo sestopili do Spodmola, kjer smo si privoščili postanek.

Sestopili smo v dolino in se vzhodno od Juršča priključili poti Juršče - Kršičevec. Do vznožja Kršičevca smo hodili po travnikih, ob vznožju pa smo stopili v gozd. Ob poti je zanimivost, lipa zraščenka.

Kar štirinajst debel raste iz enega »gnezda«. Če ji bo dano živeti, bo nekoč njen obseg brez dvoma rekorden, saj že sedaj meri več kot štiri metre.

Nadaljevali smo naprej in prišli do razpotja, direktna pot na Kršičevec in pot do Mrzle jame. Mi smo šli najprej na vrh, ki je zelo razgleden. Daljšo pavzo smo si privoščili nato pa po isti poti sestopili do razpotja.

Od razpotja smo krenili še do Mrzle jame. Dostop do jame ni enostaven in večina se ni odločila za spust. V kotanji pred jamo sta še trd sneg in led, toliko hladneje je tu ob jami.

Po isti poti smo se vrnili v Juršče in zaključili z našim izletom. Bil je velikonočni ponedeljek in slutili smo težave pri iskanju gostilne za analiz ture.


Imeli smo prav, čeeprav sta nas dva udeleženca zapustila po koncu ture, nas je še vedno bilo 12 in take skupine niso mogli vzeti nikjer, ker so vili povsod polni.

Malo smo tako iskali nato pa smo se odločili, da se odpeljemo Ljubljano, da ne bi še na cesti ujeli kakšne gneče. Analizo ture smo tako opravili v gostilni Kaval na Brodu.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž

Fotografije Tomaž

 

Böses Weibl, 16.4.2022

Böses Weibl 3.121 m

udeleženci: Janez, Srečko, Kristina, Grega, Gašper, Marko, Roman, Brane, Antonija, Klavdija, Tomaž, Deja, Matjaž
trajanje: 9 h 35 min
višinska razlika: cca 1.280 m
dolžina: 14,8 km


Leta 2018 je padla ideja, da bi na velikonočno soboto obiskovali bližnje tritisočake. Tako smo tisto leto obiskali Hoher Sonnblick.

Zatem dve leti v tem terminu zaradi pandemije nismo mogli v Avstrijo, letos pa smo to porajajočo se tradicijo obnovili. Izbran je bil tritisočak Böses Weibl, po slovensko Zlobna baba.

Bab je v naših gorah kar nekaj, nobena pa ni zlobna. V Avstriji pa sta kar dve, naša današnja in še ena, dvatisočak, nedaleč stran, na drugi strani doline reke Isel, v grebenu nad žensko FIS progo nad Lienzom.

Ob 5h zjutraj smo se odpravili v Avstrijo in se zapeljali do Kalsa in še naprej do parkirišča nad gostiščem Luknerhaus. Tu je tudi izhodišče za Großglockner, ki smo ga obiskali leta 2018.

Tokrat pa je bil naš cilj v skoraj nasprotni strani. Že na izhodišču je kazalo, da bo uradna avstrijska vremenska napoved kar držala, saj so se vrhovi že odevali v oblake.

Mi smo na začetku godili nad dolino potoka Peischlach. Sprva je bilo povsem kopno, kasneje pa smo večkrat prečili snežne jezike. Snega je bilo vedno več, vse do sedla Peischlachtörl, kjer je bil v glavnem samo še sneg.

Od tu je bila zasnovana krožna tura, po vzhodni varianti do bivaka Gernot Röhr na sedlu Kesselkees. Od tu bi pobrali še Gridenkarköpfe (3.031 m), se vrnili na sedlo in se vzpeli na Böses Weibl.

Pa se je kmalu povsem zaprlo in pričelo je snežiti. Hitro smo odreagirali in šli po turnosmučarski varianti na zahodno stran gore, do normalnega pristopa.

Po normalki smo se, v kar konkretnem sneženju, vzpeli na vrh. Zlobna baba nam ni privoščila razgledov, imeli pa smo zoprn veter in se nismo prav dolgo zadržali na vrhu.

Sestopili smo po zahodnem grebenu vidljivosti je bilo ravno toliko, da se je še dalo orientirati. Sneženje je med tem vrglo dobrih 5 cm snega, ki pa se je prijemal le na snežno odejo.

Nižje, pod sedlom Peischlachtörl, se na kopnih delih ni prijemal. Zaradi zoprnih snežnih jezikov smo obdržali dereze a nogah vse do zadnjega snežnega jezika.

Proti koncu ture je sneženje ponehalo in pokazalo se je tudi sonce. Turo smo zaključili po devetih urah in pol.

Izračun je pokazal, da nam analiza ture v Sloveniji časovno ne bo znesla. Zato smo jo opravili kar ob izhodišču, v gostišču Luknerhaus.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Matjaž

Fotografije Srečko

Fotografije Gašper

Relive