Großglockner (Veliki Klek), 13. 7. 2018

Lucknerhaus, 1920 m,
Lucknerhutte, 2241 m,
Stüdlhütte, 2801 m,
Erzherzog Johann Hutte, 3454 m
Kleinglockner, 3770 m
Großglockner (Veliki Klek), 3789 m

udeleženci:  Nevenka, Maks, Marjan, Niko, Tomaž, Stojan, Sašo
trajanje: 13 h 25 min
višinska razlika po poti: 1970 m¸
dolžina poti: 20 km.


Veliki Klek, po nemško Großglocker, je bil cilj tokratne enodnevne ture. V Ljubljani se nas je večina zbrala sredi noči, ob drugi uri zjutraj, prebujanje pa je terjalo svoj davek in slabo uro kasneje smo v Vodicah pobrali še sedmega potnika.

Na poti proti mejnemu prehodu Karavanke smo se spotoma ustavili na bencinskem servisu, kupili vinjeto in ob jutranji kavici modrovali o tekočih temah. Promet je bil zgodnji uri primerno redek, na avtocesti do odcepa proti Lienzu nas je zmotilo samo nekaj ploh.

V Lienzu smo zavili proti Kalsu do parkirišča pri hotelu Lucknerhaus. Obuli smo gojzarje in opratli nahrbtnike ter ob šesti uri zjutraj krenili proti Lucknerhute. Pot od Lucknerhaus do Lucknerhute poteka po makadamski cesti skozi dolino Kodniztal.



Cesta, ki je zaprta z zapornico in namenjena lokalnemu prometu, je sprva položna, kmalu pa se prične strmeje vzpenjati. Občudovali smo mogočno vršno piramido Großglocknerja, ki se nam je ožarjena z žarki vzhajajočega sonca  kazala v daljavi v zatrepu doline.

Od izhodišča do koče Lucknerhutte smo za dobrih 300 m vzpona potrebovali 45 minut zmerne hoje. Od koče Lucknerhutte smo pot nadaljevali po široki, dobro uhojeni poti proti slabih 600 m višje ležeči koči Stüdlhütte, za kar smo potrebovali slabo uro in pol zmerne hoje.

Uživali smo v razgledih na Großglockner, divje potoke in ostanke snežišč, na katerih smo opazili gorskega kolesarja. Od Lucknerhutte do Studelhutte oziroma do še višje ležeče koče Erzherzog Johann Hutte poteka tovorna žičnica, s katero je možno prepeljati tudi nahrbtnike oziroma osebno prtljago.

Kljub tovorni žičnici pa je nad nami potekal intenziven helikopterski promet. Kasneje smo ugotovili, da so s helikopterjem iz doline do koče Erzherzog Johann vozili panele s sončnimi celicami in jih montirali na streho koče.





Koča Stüdlhütte, kjer smo si privoščili premor za malico in občudovanje okolice, je odlično izhodišče za dva najbolj oblegana pristopa na vrh gore.

Levo se odcepi alpinistična smer preko grebena Stüdlgrat in ledenika Teischnitzkees, desno pa se odcepi običajni pristop prek ledenika Kodnitzkees, mimo koče Erzherzog Johann in po zgornjih delih ledenikov Hofmanskees in Kleinglocknerkees.

Mi smo izbrali običajni pristop. Pred nami smo opazili veliko navez, ki so prespale v koči Stüdlhütte in se po normalki odpravile proti vrhu.

Pot od koče sprva preči pobočja pod vrhom, imenovanim Schere (3037 m, podaljšek grebena Stüdlgrat), preči nekaj snežišč in kmalu pripelje do začetka ledenika, kjer smo si nadeli opremo in se razporedili v dve ledeniški navezi.

Celotno pot od začetka ledenika Kodnitzkees do koče Erzherzog Johann smo občudovali čudovit pogled na Großglocknerjevo mogočno piramido in greben Stüdlgrat, malo nas je motil le hrup prej omenjenih helikopterskih aktivnosti.

Ledenik je sprva položen, kmalu pa prične strmina ledenika naraščati proti vstopu na jugovzhodni greben Großglocknerja. Snežne razmere so bile odlične, ledeniških razpok ni bilo, zato smo prvi del poti po grebenu proti koči Erzherzog Johann, ki je zavarovana z jeklenico, obšli in nanjo vstopili slabih 100 m višje.

Pri koči Erzherzog Johann, do koder smo iz doline skupaj s postanki potrebovali pet ur in pol, smo si privoščili dobre pol ure za malico in občudovanje okolice, ki pa so je žal začele občasno zagrinjati meglice.





Od koče Erzherzog Johann smo pot v ledeniški navezi nadaljevali do vstopa v širok snežni žleb in pobočja pod vrhom Kleineglocnerja, od koder pa pot poteka po ozkem in izpostavljenem grebenu proti škrbini Großglockner Scharte.

Na celotni poti je veliko možnosti varovanja (svedrovci, meter visoke jeklene palice), sestop v škrbino pa je zavarovan z jeklenico. S škrbine do vrha Großglocknerja je pot nekoliko zahtevnejša (I-II), najtežje mesto je skalni skok (II).

Gneča pa znatna, še dobro, da je bil petek, sicer bi bilo čakanje številnih navez, ki so se varovale, precej zamudno. Mi se pri vzponu nismo varovali, ker je bila skala odlična, zato smo večino navez obšli in vrh dosegli po dobrih dveh urah od koče oziroma slabih osmih urah in pol iz doline.

Plezanje v trdih kamninah (gnajs, granit) je nekoliko drugačno, bolj zanesljivo, saj ni sledu o krušljivosti apnenca, oprimkov in stopov je pa manj.





Razglede na vrhu so žal zmotile prej omenjene meglice, vendar smo kljub temu postali za nekaj minut za fototermin. Vreme je bilo za to višino izredno toplo, okoli ledišča, z le rahlim vetrom.

Sestopili smo po poti vzpona, pri koči Erzherzog Johann smo preizkusili kakovost piva na višini skoraj 3500 m, potem pa smo sestop nadaljevali do izhodišča v dolini. Na parkirišču sta nas čakali dve presenečenji, prijetno in neprijetno.

Prijetno presenečenje je pripravila Nevenka, saj je vsakega udeleženca ture pogostila s prigrizki, sokom, pivom in drugimi dobrotami.

Neprijetno presenečenje pa nam je pripravil voznik, ki nam je poškodoval avto, vendar je pustil kontaktne podatke, vzelo pa nam je slabe pol ure časa za formalnosti s policijo v Matreju.

Analizo ture smo tokrat zaradi pozne ure opravili kar v avtu, saj prej omenjenih dobrot še ni zmanjkalo, kot tudi dobre volje ob lepi turi in osvojenem vrhu.

Spisal Sašo






 

Ni komentarjev:

Objavite komentar