Monte Salinchiet 1857 m
PD Rašica
udeleženci: Katja Do., Katja Dr., Petja, Jan, Vesna K., Ksenija, Vasja, Urban, Meta, Jože, Vida, Rok, Robi, Kinč, Irena, Andreja, Tomaž, Gabrijela, Izidor, Vesna Ž.
trajanje: 6 h 55 min
višinska razlika: cca 1000 m
dolžina: 10, 7 km
20 se nas je zbralo za turo vodniškega odseka na Monte Salinchiet. Preko Tbiža smo se odpeljali do Tablje / Ponteba in potem po gorski cesti, ki pelje proti Lonicam / Cason di Lanza.
Parkirali smo pri zaselku Carbonaris. Začetek ture je spust za 50 višincev do potoka Pontebbana.
Potok smo prečili in nadaljevali po gozdni stezici. Na začetku le-te smo najprej naleteli na živo blato, v nadaljevanju pa je stezica prav prijetna.
Višje smo spet prečili potok, pritok Pontebbane, Rio Pradulina. Po bukovem gozdu smo se dvignili še za 400 višincev in prišli na planino Pradulina.
Tu smo pomalicali in nadaljevali do sedla Pradulina, malo nad planino. Na zahodno stran je prelaz prav nenavadno odsekano podrt.
Mi smo nadaljevai na sever, direktno proti vrhu Salinchieta. Strmina je naraščala, pot pa se je izgubljala.
Tu gre v bistvu za markirano brezpotje. Tempo smo dodatno umirili in po treh urah in pol od izhodišča prišli na vrh.
V bistvu sta vrhova dva. Na zahodnem je križ, a je precej težje dostopen. Na našem levem pa je bilo zelo malo prostora, pa še občutek imaš da bo vse skupaj zgrmelo na severno stran.
Se je pa naredilo vreme, posijalo je sonce in nas spremljalo vse nadaljevanje ture. Mi smo sestopili po grebenski poti, proti Cuel Mat. Nekje na sredi poti so ostanki vojaških objektov 3. linije italjanskih položajev iz 1. svetovne vojne.
Tu smo pomalicali in naredili gasilsko fotografijo, saj je bilo na vru premalo prostora. Tu pri vojaških objektih je tudi nekoliko zavajujoče markirano, kot da že tu pot nadaljuje proti zahodu na planino Pradulina. A treba je poiskati rumeno-bele markacije in nadaljevati proti vzhodu, vse do križišča poti.
Levo se odcepi pot proti zavetišču Pizzeit. To je bila opcija za sestop, vendar zaradi snega na severni strani ni prišla v poštev. zato smo zavili desno na pot, ki zavije na zahod proti planini Pradulina.
Od planine smo sestopili po poti pristopa in po slabih sedmih urah končali zelo lepo turo. Vrnili smo se v Slovenijo in se ustavili v piceriji Gorenc v Kranju za analizo ture.
Spisal Tomaž
Potok smo prečili in nadaljevali po gozdni stezici. Na začetku le-te smo najprej naleteli na živo blato, v nadaljevanju pa je stezica prav prijetna.
Višje smo spet prečili potok, pritok Pontebbane, Rio Pradulina. Po bukovem gozdu smo se dvignili še za 400 višincev in prišli na planino Pradulina.
Ni komentarjev:
Objavite komentar