Ojstrica 2350 m,
Korošica, Kocbekov dom, 1808 m
Prag 1910 m,
Presedljaj 1613 m,
Kamniška Bela 571 m,
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Slavko, Niko, Sašo
trajanje: cca 11 h
višinska razlika: cca 2100 m
dolžina: 20,2 km
Močno deževje in sneženje v zaključku meseca aprila je botrovalo pri določitvi cilja praznične ture. Glede na razmere smo se odločili za Lučki Dedec ali Ojstrico preko sedla Presedljaj, saj zaradi močnega deževja, visokih vodostajev in nizkih temperatur pot čez Šraj pesek zaradi ledu na skalnem skoku ne bi bila enostavna.
Celotna ekipa se je zbrala na OMV Kamnik, od koder smo se odpeljali proti Kamniški Bistrici. Avto smo parkirali dober kilometer pred domom na parkirišču na desni strani ceste, takoj za mostom, kjer se nahajajo kažipoti za Presedljaj, Konja in Korošico.
S parkirišča smo krenili desno v gozd do kolovoza, ki poteka ob Kamniški Beli. Razmere so nedvoumno potrdile pravilnost naše odločitve, saj je bil vodostaj rečice zelo visok, tok pa tako močan, da je odnesel del kolovoza in izdolbel skoraj meter širok in globok rokav poleg glavnega toka rečice.
Rečico nam je uspelo prečiti po deblih čez strugo padlih smrek, sicer bi pot lahko zaključili. Pot smo nadaljevali po zatrepu doline Kamniške Bele, mimo odcepov proti partizanski bolnišnici, slapu Orglice in poti preko Šraj peska.
Nadaljevali smo po strmi stezi proti Presedljaju ter na drugi strani doline, na skalnih pobočjih pod Staničevim vrhom, opazili več poledenelih skalnih stopenj, kar je potrdilo podobne razmere tudi na skoku čez Šraj pesek.
Kmalu smo prispeli do lepega razgledišča z mizo in klopjo in si poleg razgledov privoščili krajši prigrizek za lažje premagovanje strmine proti sedlu Presedljaj.
Na sedlu smo nadaljevali levo v smeri Korošice, sprva po poti na levi strani grebena in nato severno po vzhodnih pobočjih Vežice in Vršičev nad dolino Lučke Bele.
Na križišču s potjo iz doline Lučke Bele smo se usmerili levo in mimo odcepa poti na Lučkega Dedca kmalu prispeli do Praga, kjer nas je prijetno presenetil pogled na zaledenelo jezero na ravnici Korošice.
Po snežnih pobočjih smo se spustili do pravcate obale jezera, katerega gladina je v enem dnevu od močnega deževja upadla za približno en meter.
Prisotni se nismo zedinili ali bi potrebovali drsalke za hokej na ledu ali pa ležalnik, sončnik in hladno pivo.
Pri Kocbekovem domu je sledila krajša pavza za prigrizek, potem pa smo nadaljevali po poti v smeri Ojstrice, ki se je sprva strmo vzpenjale nad kočo, po dobrih 20 minutah pa se je pot položila in prešla na zasnežena pobočja.
Pogled na povsem pobeljena in v led okovana pobočja Ojstrice je bil nepozaben. Nadeli smo si dereze in v roke vzeli cepine.
Vzpenjati smo se pričeli naravnost navzgor po zasneženih grapah ob levem robu neizrazitega grebena mimo dveh razpotij, kjer smo sledili kažipotom desno proti Ojstrici.
Pri vzponu je bila potrebna velika previdnost in zanesljiv korak zaradi nevarnosti zdrsa, saj kombinacija mehkega novozapadlega snega na podlagi uležanega in trdega snega ni bila povsem stabilna.
Strmina je naraščala, kmalu pa smo se prebili na glavni greben Kamniško Savinjskih Alp. Nadaljevali smo po zelo strmi poti, izmenoma preko krajših zasneženih skalnih stopenj, kjer so v kopnem v pomoč klini, mimo zaledenele kotanje in okna, preko snežnih nanosov in snežnih pobočij do vrha Ojstrice.
Na vrhu se zaradi razmer nismo dolgo zadrževali, kljub temu pa smo ujeli utrinek fenomenalnih razgledov in zvok slapu Rinka z Okrešlja.
Sestopili smo po poti vzpona, na strmih delih obrnjeni v pobočje, ker je sicer zaradi snežnih razmer stopa zdrsela po trdi podlagi.
Na malo manj strmih pobočjih in v grapah pa smo se dobesedno odsmučali proti Korošici. Sledil je še dolg sestop v Kamniško Belo in do Jurja, kjer smo opravili analizo ture.
Spisal Sašo
Na sedlu smo nadaljevali levo v smeri Korošice, sprva po poti na levi strani grebena in nato severno po vzhodnih pobočjih Vežice in Vršičev nad dolino Lučke Bele.
Pri Kocbekovem domu je sledila krajša pavza za prigrizek, potem pa smo nadaljevali po poti v smeri Ojstrice, ki se je sprva strmo vzpenjale nad kočo, po dobrih 20 minutah pa se je pot položila in prešla na zasnežena pobočja.
Pogled na povsem pobeljena in v led okovana pobočja Ojstrice je bil nepozaben. Nadeli smo si dereze in v roke vzeli cepine.
Sestopili smo po poti vzpona, na strmih delih obrnjeni v pobočje, ker je sicer zaradi snežnih razmer stopa zdrsela po trdi podlagi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar