Golčaj, Limbarska gora, 30.5.2010

Golčaj, 690 m
Limbarska gora, 773 m

Udeleženci: Tomaž, Luka, Primož
Trajanje: cca. 3h 30min
Višinska razlika: cca. 390 m


Za obisk smo si danes izbrali pohodnikom dobro poznano Limbarsko goro, ki leži nad Moravčami in je iz moravške strani tudi najbolj oblegana. Po kavici ob 8 uri zjutraj na Brodu smo krenili po štajerki proti Blagovici, ki je bila tudi naše izhodišče za vzpon.

Pot je bila na začetku malce strma, vendar se je kmalu zravnala, ustavili smo se najprej na bližnjem hribu imenovanemu Golčaj, katerega višina je 690 mnm. Na vrhu stoji spomenik NOB, nedaleč stran pa je cerkev Sv.Neže.

Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, bilo je zatohlo in megleno, ni pa nam pokvarilo dobrega razpoloženja. Delno smo gozdno stezico zamenjali tudi za asfaltno cesto, ravno v tem trenutku pa sta se mimo pripeljala vaška mopedista.

Malo smo se ponorčevali, češ da se pripravlja na vrhu motoristični zbor. Sprehod se je proti vrhu nadaljeval pretežno po cesti, okolica je bila zelo lepo urejena in idilična. Ko smo prispeli na vrh, razgled zaradi megle ni bil najboljši, ustavili smo se še v gostilni Urankar.

Privoščili smo si malico, malo podebatirali in glej ga zlomka, naenkrat so začeli na vrh prihajati motoristi eden za drugim, v glavnem s starodbnimi motorji različnih znamk. Presenečeno smo opazovali dogajanje in ugotovili, da so vrh obiskali člani motokluba Alko Braders, katerih glavno pogonsko gorivo sta šnops pa pir.

Pa se je zbor res zgodil. Počasi smo zapustili vrh, mimogrede smo si seveda jeklene zverine ogledali. Sestop smo opravili po bližnjici, imenovani Voluharjev graben ter ugotavljali, kako bi bilo fino to grapo pozimi obiskati s sanmi. Nekoliko niže pa nas je že ujel dež, vendar smo pohiteli do avta in se odpeljali proti Ljubljani. Naš izlet pa se je zaključil po kratki pijači v Biljardnici na Brodu.

Spisal Primož


Monte Amariana, 22.5.2010

Monte Amariana (furlansko: La Mariane), 1905 m

udeleženci: Andrej, Branko, Ida, Ivan, Janez, Liljana, Marjan, Mihela, Mili, Renata, Robert, Tomaž, Vasja
trajanje: 7h
višinska razlika: cca 1450 m

Tokratno vandranje je potekalo pod okriljem  planinskega društva Rašica. Tomaž je v vlogi “pastirja” svoje “ovčice” to soboto popeljal v Karnijske Alpe, natančneje na Monte Amariano.





Ob petih zjutraj smo se zbrali v Šentvidu pred sedežem društva, se porazdelili v tri avtomobile in odrinili v smeri Kranjske Gore, Trbiža do Amara.

V Italiji smo na avtocesti naredili še kratek postanek, večina za požirek jutranje kavice, nekateri pa še za zapozneli zajtrk.






Nadaljna pot do mesta Amaro, našega izhodišča je z manjšimi orientacijskimi zapleti (za kar so ostali udeleženci čisto po nepotrebnem obdolžili mene – jaz sem samo vozil), minila v prijetnem (beri zbadljivem) vzdušju.




Malo nad mestom Amaro smo na višini 483 m parkirali avtomobile, se preobuli, oprtali nahrbtnike in se ob 7.30 h podali na pot z oznako 414 proti vrhu Monte Amariane. Sicer lepa senčna pot se že v samem začetku prične precej strmo vzpenjati proti vrhu.

Tako, da je živahno klepetanje udeležencev kaj kmalu nadomestilo precej tišje sopihanje.







Nekje na 1000 m nadmorske višine smo prišli na sedlo, mesto našega prvega postanka. V parih minutah smo se odžejali, nadihali,si čudežno obnovili dar govora in kaj kmalu je padla komanda “nč a gremo” … hja, pa smo šli.




Gozd se je počasi umaknil travi in skalam, hojo v senci pa je zamenjala hoja v prijetnem, sončnem vremenu. Kakih dvesto višinskih metrov pod vrhom smo pohodne palice pospravili v nahtbtnike in pričel se je malce težji, plezalni del vzpona. Brez večjih zapletov smo “pojedli” zadnji del poti in ob 11.00 h smo se že martinčkali na Monte Amariani.

Na vrhu so nam pogledi proti jugu uhajali v dolino od na novo krščenega jezera “largo di firbec” in preko Padske nižine vse do Jadranskega morja. Na vzhodu proti Julijskim Alpam in na sever proti Karnijskim Alpam. Ob “mlatenju” sendvičev smo tehtali možnost, da sestopimo v dolino po nekoliko lažji poti številka 415.

Navkljub lobiranju (ob pomoči slastnih piškotov) določenega dela odprave za sestop po novi poti, smo se družno odločili, da se vrnemo po isti. Ob preverjanju stanja na zemljevidu smo ugotovili, da se pot številka 415 izteče kakih pet kilometrov od parkiranih avtomobilov. Odločilni podatek, ki je vplival na junake pripravljene iti peš po avtomobile in jih pripeljati do ostalih udeležencev.

Po tričetrt urnem postanku smo se počasi odpravili po isti poti nazaj v dolino. Prvi strmejši del smo sestopili nekoliko previdneje, ostanek spusta pa smo odhodili rutinsko.

Pri avtomobilih so možganski trusti določili, lokacijo kosila pri Martinu v Kranjski Gori in s tem smo zaključili sobotni planinski izlet.

Spisal Robi


Grintovec, 16.5.2010

Grintovec, 2558 m

udeleženci: Bozo, Luka, Katja, Petra, Robi
trajanje: 7h 30min
višinska razlika: cca 1700m

Po poscani sobotni Zofki je prišla nedelja.Plan je bil Grintovec, najvišji vrh Kamniških-Savinjskih Alp.

Zbor je bil ob 7ih pred biljardnico na Brodu. Naš zagnan hribovec Tomaž zaradi obveznosti ni mogel z nami, tako da je prevzel njegovo mesto voditelja Robi. Jaz, Robi, Luka in še dve novi kandidatki(Katja in Petra) smo se odpravili proti Kamniku, kjer je bila prva postojanka Petrol (KAVA in CIGARET).

Po končanem obredu se odpeljemo proti domu v Kamniški Bistrici,kjer vožnjo nadeljujemo po gozdni cesti do parkirišča pri spodnji postaji tovorne žičnice na Kokersko sedlo. S parkirišča se ob 8:30 usmerimo po oblačni vetrovni peš poti, v smer Kokrsko sedlo. Po nekem času hoje in slačenja (VROČIH PUNC) pridemo do prvega snega, kjer obujemo dereze in nadaljujemo pot proti sedlu.

Cojzova koča na sedlu je bila zaprta, zato po kratkem postanku brez toplega čaja nadaljujemo pot. Po smerokazu nas je do vrha ločilo še 2ure hoje. Vreme do vrha je bil zelo vetrovno in veliko snega, zato previdnosti zaradi zdrsa ni manjkalo.Vsi zadihani na vrh prispemo ob 12:30, kjer smo ostali samo minutko, ker nas je skoraj odpihnilo. Tako da je bil  postanek za malico malo nižje v skalah.

Po končani malici, smo po gojzarjih odsmučali nazaj proti dolini.Na poti nazaj proti Ljubljani smo se še ustavili v žalostnem spominskem parku, kjer stoji spominska plošča Aleša-Čevla.

Turo smo veselo zaključili s pijačo na našem zbornem mestu,saj smo še zraven navdušili še dve novi dekleti za naše naslednje podvige.

Kapelska koča, Ojstrc, 9.5.2010

Kapelska koča (Eisenkappler Hütte), 1555 m
Ojstrc (Hochobir), 2139 m

udeleženca: Primož, Tomaž
trajanje: 7h 20min
višinska razlika: cca 1680 m


Tokratni plan je bil Ojstrc (Hochobir) na avstrijskem Koroškem. Večina običajnih udeležencev je tokrat scagala, ostala sva sama s Primožem. Sta pa kolesarja Dule in Robi najavila, da gresta na tisti konec in da se srečamo v Kapelski koči.

Ob 6h sem se pripeljal do Primoža in ker ga ni bilo zunaj pred hišo sem ga poklical. Zmedeno se je oglasil in izkazalo se je da se je šele zbudil. Kar hitro se je zrihtal in odpeljala sva se proti Gorenjski.

V avtu je razložil da je budilko sicer nastavil a zgleda ne tako, da bi ostala nastavljena. Zanimiva razlaga. Izgubljeni čas sva nadoknadila že na pumpi, saj verižnega kadilca tokrat ni bilo in tako nismo celo večnost viseli na jutranji kavi.

Čez Jezersko sva se zapeljala v sončno Železno Kaplo, kjer sva začela s turo. Tabla na začetku pravi da je do koče 3 ure in pol, do vrha pa konkretnih 5 ur. Pot se hitro dvigne na greben po katerem se potem vije, vse skupaj pa deluje kot kje v Polhograjcih.

Med vzponom sva se kratkočasila z alternativnimi poimenovanji gora, npr. Hochstapler in izpeljankami; Kleinestapler za predvrh, Hochstaplergletscher za ledenik, Hochstaplertal za dolino…

Sonce je kmalu zamenjala megla, midva pa sva se zelo hitro vzpenjala in po dveh urah in dvajset minut prišla do Kapelske koče. Tam sva si privoščila postanek s čajem »ohne Inhalt«, oziroma brez šnopčka, potem pa nadaljevala proti vrhu.

Tudi tu sva kar krepko presegla deklarirani čas in bila po treh urah in petdeset minut prišla na megleni vrh Ojstrca. Razgleda ni bilo, le za hip se je odprlo, predvsem proti severu in pokazala se je Celovška kotlina.

Med tem sta se kolesarja javila da prihajata do koče in tudi midva sva se odpravila navzdol. Ko smo se srečali v koči ju je najbolj zanimalo kakšna je pot iz Železne Kaple do koče, parkirala sta namreč v Kapli in plan je bil da se spustita po tej poti.

Po gasilskem fotografiranju smo se ločili, midva sva sestopala peš, onadva s kolesi. Po kakšni uri pa so začeli prihajati sms-si navdušenja nad spustom. Ker sva tudi midva letela navzdol v rahlem drncu smo se dobili še na pijači pri jezeru na Jezerskem, kjer smo zaključili prijeten nedeljski izlet.

Spisal Tomaž


Dom na Peci, Peca, 2.5.2010

Dom na Peci, 1665 m
Peca - Kordeževa glava, 2126 m

udeleženci: Luka, Robi, Tomaž
trajanje: 6h 50min
višinska razlika: cca 1400 m
 
Pa je prišla prva nedelja v maju. Za nekatere popočitniška, za druge pa le prva v tem mesecu. Plan, ki smo ga tudi izpeljali, je bila Peca in votlina Kralja Matjaža, ki leži v neposredni bližini Planinskega doma na Peci.




Jutranji zbor na tradicionalnem mestu je bil tokrat kar precej zgodnejši. Zaradi oddaljenosti našega cilja smo se tokrat dobili kar ob 5h. Posledično zaradi ure in seveda zaradi ostalih obveznosti, je bila ekipa kar oskubljena.

Nabrali smo se le trije. Poleg mene sta se v zgodno jutro podala še Tomaž in Robi. Ker smo vedeli, da ostalih ne bo, smo se kar hitro odpravili proti našem prvem postanku. Kavi na počivališču Lukovica. Od tod pa naprej proti Šoštanju in kasneje Črni.



Po dveh urah vožnje in cjazenja smo le prispeli v naselje Topla, ki leži le migljaj od Črne. Tu smo se preobuli in zagrizli v kar strm klanec. Po dobri uri grizenja le tega klanca smo prispeli do dveh manjših koč, ki so kazale, da so služile pašnji.

Pri teh kočah smo naredili krajši postanek, da smo se malo nadihali. Vsaj jaz, saj sem sopihal kot kakšna stara lokomotiva. Od tod naprej pa pot ni bila več toliko naporna. Potekala je čez gost smrekov gozd in mimo nekaterih, po večino že kar propadlih koč, katere smo vsako po svoje poimenovali.

Pot naprej nas je vodila do Planinskega doma na Peci, kjer smo se ponovno malo odpočili in se okrepčali z domačim čajem. Do vrha nas je ločilo še uro potenja, zato smo jo kar hitro ubrali naprej. Od koče naprej pa je vreme takoj začelo kazati, da na vrhu ne bomo prev dolgo, saj je začelo pihati.

Tako smo po prihodu na vrh le pofotografirali okolico, se naužili nekaj svojih dobrot in se odpravili nazaj proti koči, kjer smo se odločili, da bomo jedli današnje kosilo. Po nekaj minutnem premišljevanju in pregovarjanju kaj bomo, smo izvedeli, da imajo še nekaj bograča, katerega smo si kasneje privoščili.

Na tabli, na kateri seveda ni pisalo da imajo bograč, je pisalo nekaj kar nismo poznali. »Kločevi nudlni«. Ker je ferbčnost premagala moja kolega, sta si privoščila te nudlne. Ti nudlni so mlete hruške zavite v testo, pripravljeni na podoben način kot štruklji, za zravn pa so bile še brusnice. Odlična specialiteta, ni kej.

Po jedači in pijači smo se na poti do avta vstavili še v votlini Kralja Matjaža, kjer smo ugotovili, da s telim našim Matjažem in njegovo pomočjo ne bo nič. Saj njegova brada ni zrasla še niti prvega kroga okoli mize. Vsi potrti smo se z obilo smeha in šal odpravili proti avtu.

Naš nedeljski izlet smo zaklučili z pijačko v Urški, ki je lokal v Črni, v katerega rada zaide tudi naša snežna kraljica. Preostala nam je tako samo še pot do doma, ki je trajala skoraj dve dolgi uri. Plan za naslednjo nedeljo pa je spet en dvatisočak. No pa pejmo novim bregovom naproti.
Spisal Luka