Pot sedmih slapov, 13. 4. 2024

PD Rašica
udeleženci: Ruža, Špela, Galena, Katja, Nadja, Boris, Teja, Božo, Meta, Igor, Marjana, Ana, Leonida, Lili, Lili, Boris, Janja, Ksenija, Damjana, Marko, Mihajlo, Dragica, Maja, Jože, Vida, Rok, Marjeta, Irena, Bojan, Irena, robi, Katarina, Mihela, Andreja, Sašo, Sabina, Nevenka, Patricija, Ana, Irena, Dušan, Tomaž, Breda, Meta, Stane, Srečo, Majda, Primož, Boris
trajanje: 7 h 10 min
višinska razlika: 360 m
dolžina: 16 km


Pot sedmih slapov velja za najlepšo pohodniško pot v Istri. Gre za krožno pot, ki se začne in konča v Buzetu. V večjem delu pot po soteskah rek Mirne in Drage, v katerih je voda ustvarila jezera, brzice in slapove

Območje Buzetskega kanjona predstavlja apnenčasti kraški rob z visokimi in prepadnimi stenami, ki geomorfološko povezuje zaliv Trsta in Kvarnerja. Ob sedmih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Ljubljane.

Ura odhoda je tokrat povzročila zmedo, saj je kar nekaj udeležencev zmotno mislilo, da je odhod ob osmih. Tako je manjkalo kar 7 udeležecev, kar se še ni zgodilo. Škoda, kajti za lep izlet niso bili prikrajšani le manjkajoči, temveč tudi tisti s čakalne vrste.

Po kavi na Ravbarkomandi smo se zapeljali do Buzeta in parkirali med buzetsko pivovarno in istrskim vodovodom. Pot se začne po ravnini ob reki Mirni, ki je tu spremenjena v kanal v katerem so žabe imele svoj koncert.

Na koncu ravnine smo vstopili v Buzetski kanjon. Tabla na vstopu obvešča, da je kanjonu tudi športno plezališče. V sedmih sektorjih je skupno več kot 140 športno-plezalnih smeri, dolžine 10-30 m ter težavnosti med 4c in 8c.

V nadaljevanju smo zavili v sotesko Drage. V kanjonu so prvi štirje slapovi. Najprej obiščemo prve tri slapove, Zagon, Bačva in Vela Peć. Pot je slikovita, predvsem v vzpon iz soteske Drage mimo visokih previsnih sten, kjer je eden od sektorjev plezališča.

Preden smo povsem zapustili sotesko Drage smo skočili še do zadnjega slapu v njej, Mala Peć. Slap je manjši, višine 7 m, pod njim pa je lep velik tolmun, nad njim pa visoka previsna stena. Tu smo se ustavili za pavzo,

Nadaljevali smo blizu vasi Selce in po travnikih in mimo sadovnjakov in opuščenih hiš pridemo do zanimivega Napoleonovega mostu. Napoleonovih mostov je  sicer pri nas in okoli kar precej in zaokroži šala, da je Napoleon Bonaparte ustvaril več mostov kot Marjan Pipenbaher.

Skozi vasico Kuhari se spustimo do skoraj opuščene vasice Kotli. Tu je glavna pavza in na srečo je v vasici lokal s pijačo, idilična konoba Kotlič ob tolmunčkih Mirne pa je žal zaprta. Tu je tudi 5. slap, ki ima isto ime kot vasica.

Po pavzi se spustimo po poti ob reki Mirni in obiščemo še preostala slapova, Zelenščak in Grjok. Pri slednjem naredimo gasilsko fotografijo.

Čaka nas še troje prečenj reke Mirne. Eni po kamnih, eni bosi po vodi, eni malo po svoje smo opravili vsa tri prečenja in po nasprotnem bregu kot zjutraj, levem bregu kanala Mirne zaključili čudovit izlet.

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Leonida

Relive

 


Pusti Gost, 6. 4. 2024

Pusti Gost 1200 m,
Ricovero Igor Crasso 1654 m,
Ta-na Rado 1072 m

Planinsko društvo Rašica
udeleženci:    Janez, Alenka, Andreja, Mihela, Andreja, Damijana, Tomaž, Jure, Deja, Miro, Branko, Anita, Monti            
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: 1300 m
dolžina: 14,2 km


Tura je bila predvidena za Veliki ponedeljek, 2. aprila, zaradi vremenskih razmer pa prestavljena na soboto, 6.4. Pokazalo se je, da je bila to prava odločitev. Ob 5. uri se je 12-članska ekipa odpeljala preko Kranjske gore do Trbiža s postankom za jutranjo kavo.

Potem smo nadaljevali po regijski cesti mimo Pontebe do odcepa na lokalno cesto pri mestecu Resiutta v dolino Rezije. Cesta je ozka, zato je srečevanje  kar težavno. Na enem mestu je zaradi ožine celo semafor, ki izmenično spušča promet na pet minut.

Po dveh urah vožnje smo prišli do vasi Stolvizza / Solbica, kjer smo parkirali. Ko opazuješ to ozko dolino, zelo redko naseljeno, brez površin za obdelavo in pridobivanje dobrin za preživetje, se vprašaš, kako se je tu moglo ohraniti življenje.

Smer je označena s smerokazi za Pusti Gost, Vertikalo in Ta-na rado. Začenjamo takaj po zelo strmi asfaltni poti, ki postane položnejša, ko pridemo na dobro uhojeno gorsko pot. A ne za dolgo, kmalu se strmina poveča preko naravnih kamnitih stopnic, ponekod tudi dodatno napravljenih.

Smo v ozki soteski ob potoku, ki se v slapovih spušča v dolino. Strmina ne popušča vse do jase s kapelico in ostanki kamnitih hiš. Tu se začne planota Pusti gost na kateri smo prečkali kar nekaj takih planin in prav na vseh je bila kakšna stavba ali njen ostanek in le malokatera je dajala videz, da bi jo uporabljali tudi v današnjem času.

Nekoč pa so tu živeli ljudje v tako nedostopnih predelih in krutih pogojih za preživetje. Pa vendar smo prispeli do hišice z urejeno in zagrajeno gredo, kar pa daje slutiti, da je tu stalno ali občasno življenje.
   
Na eni od takšnih planin smo prišli do razcepa, kjer smo se spustili za nekaj višinskih metrov, nato pa zopet zagrizli v strmino. Tako smo prišli do markirane poti 632 in po njej do razcepa s potjo 643.

Na smerokazu je  pisalo 30 minut do našega cilja, ki smo ga dosegli v 3 urah in 40 minutah. Tu je bivak z imenom Ricovero Igor Crasso in je v sedelcu med dvema vrhovoma, le nekaj metrov višjima od bivaka.

Na bivaku je tudi v slovenščini napisano obvestilo, kdaj in kako koristiti to zavetišče. Vreme je bilo sončno in toplo. Zato smo si privoščili malo daljši počitek. Vračali pa smo se po isti poti, 643 oziroma Ta visoki Rosojanski poti in ji sledili tudi po razcepu s potjo 632 po kateri smo prišli.

Pot je malo manj kamnita, korak je zato lahko daljši. Tudi tukaj so jase in vsaka ima ostanke preteklosti, ruševine kamnitih hiš. V nadaljevanju smo prišli do manjšega sedla pod vrhom, imenovanim Ta-Na Rado.

Dostop je kar strm na približno 100 m višinske razlike. Na ploskem vrhu so na nekaj mestih znaki nekega razkopavanja. Kasneje smo v literaturi odkrili legendo, da je bil na vrhu nad vasjo Solbica v pozno antični dobi grad, ki ga imenujejo Tam na gradu / Monte Castello.

Leta 2018 so arheologi začeli raziskovati in izkopavati na vrhu. Našli so temelje več stavb in različne predmete. Ob tem je bil posnet dokumentarni film, ki razkriva tudi lepote Rezije in izredno težko življenje staroselcev teh odročnih zaselkov.

Sledil je še spust v dolino do našega izhodišča. Skupno smo hodili 6 ur in 40 minut, višinska razlika pa je okrog 1300 m (kuža Monti vsaj še enkrat več).

Naj omenim, da smo v vasi Solbica že bili 26.12.2016, ko smo si ogledali tradicionalno večerno spuščanje božične zvezde s planote Pusti Gost. Bila je velika fešta, stojnice, ogenj, veliko obiskovalcev.

Analizo ture smo naredili pri Zelencu pred Kranjsko goro.

Spisal:  Janez

 

 

Fotografije

Relive