Veliki Javornik in Bohorski slapovi, 28. 4. 2024

Slap Bojanca 464 m,
Slap Pekel  500 m,
Skalica 951 m,
Veliki Javornik 1023 m,
Veliki Koprivnik 984,
Koča na Bohorju 896 m,
Slap Ubijavnik 600 m

PD Rašica
udeleženci: Anja, Mojca, Simona, Lea, Tatjana, Miriam, Janja, Martin, Jakob, Sašo, Nevenka, Tomaž, Jure, Ema, Branko, Mateja
trajanje: 9 ur
višinska razlika: 1000 m
dolžina: 20 km

Tokrat smo se odpravili na Kozjansko. Naš cilj je bilo pogorje Bohorja, njegov najvišji vrh, Veliki Javornik in pot štirih slapov. Ker nismo vsi startali iz Ljubljane, smo imeli zbor in jutranjo kavo v Senovem.

Od tam smo se odpeljali do vasice Jablance, kjer je bilo naše izhodišče. Začetek ture je bil nekoliko poseben, saj nas je najprej čakal sestop. Sestopili smo v dolino Dobrovskega potoka.

Vse do izliva v potok Blanščica smo Dobrovski potok kar nekajkrat prečili in ni šlo vedno čisto enostavno. Ob potoku Blanščica smo hodili do njegovega pritoka Stranjski potok in zavili v njegov kanjon.

Sledilo je še kar nekaj prečenj potoka. Pot kmalu postane zahtevnejša in pri premagovanju skalnih skokov nam pomagajo jeklenica in skobe. Mimo mnogih manjših slapov in vodnih kotanj počasi pridemo pot naš prvi slap.

Bojanca je 14,8 m visok slap, ki skoraj navpično pada v približno 1 meter globoko izdolbeno kotanjo v apnenčastih tleh. Ob slapu smo si vzeli nekaj minut za odmor in nato zapustili kanjon Stranjskega potoka.

Pot nas vodi od slapa Bojanca desno navzgor po precej izpostavljenem terenu, ki pa je zavarovan z lesenimi stopnicami in jeklenico. 

Sledi rahel spust v sotesko Blanščice, do slapu Pekel. Gre za večstopenjski slap, pri čemer najdaljši meri 22 metrov. Tu smo zapustili pot štirih slapov in nadaljevali strmo navzgor po soteski Blanščice.

Pot vodi do partizanske tiskarne Franceta Prešerna, v kateri so med 2. svetovno vojno tiskali časopise, med drugim tudi Mladino. Nadaljevali smo strmo navzgor, vse do ceste, ki pelje do naselja Mrzla Planina.

Cesto smo kmalu zapustili in po kolovozu krenili med travniki proti grebenu Bohorja. Nekje vmes smo se malo ustavili in uživali v razgledih južni del Kozjanskega, krško polje ter brežiško ravnico.

V daljavi pa smo videli Gorjance in Samoborsko gorje ter obronke Medvednice ob Zagrebu. Nadaljevali smo na greben Bohorja in po njem na zahod do našega prvega gorskega cilja, 951 m visoke Skalice.

Z vrha njene prepadne stene se lepo vidi proti zahodu proti Lisci in Kumu. Spet smo malo počili in se nato nekaj časa vračali po isti poti nato pa zavili proti Velikem Javorniku, najvišjem vrhu Bohorja.

Precej čemaža je bilo ob poti a je bil ves polomljen od zadnje hladne fronte, ko je tu snežilo. Pravzaprav bi tudi mi še videli sneg, če tura ne bi bila prestavljena za en dan.

Z vrha, ki ni razgleden smo nadaljevali na Veliki Koprivnik, ki nam je ponudil še razglede na sever in vzhod, od Uršlje gore pa vse do Donačke gore in proti Hrvaškem Zagorju.

Sestopili smo do doma na Bohorju, kjer smo imeli glavni odmor. Po odmoru pa je del ekipe skočil še do razgledišča Petrova skala in bohorskega okna pod njim.

Nato smo sestopili do ceste nad Dobrovskim potokom in se s ceste po strmi poti spustili do potoka in slapu Ubijavnik. Slap je visok 7 m, nad njim pa je tolmun in še trije manjši slapovi.

Vrnili smo se na cesto in po njej nazaj do izhodišča. Četrti slap Bojavnik je nekoliko stran od naše današnje poti zato smo ga pustili za kdaj drugič.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Relive

 

 

Pic Chiadin, 21. 4. 2024

Pic Chiadin 2.302 m,
Monte Floriz 2.184 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Srečko, Marko, Tomaž, Marjan,
trajanje: 7,5 ur
višinska razlika: cca. 1.200 m
dolžina: 12 km

Tudi letos ni bilo sreče z načrtovanim obiskom Nizkih Tur. Ne toliko zaradi lavinskih razmer, kot predvsem zaradi nestabilnega vremena. Zato poiščemo turo zahodneje od nas, saj je srednjeročna vremenska napoved za te konce bolj optimistična.

Vendar se tudi ta napoved iz »več sonca bo na zahodu« sredi tedna za v nedeljo spremeni v »predvsem na zahodu se bodo v popoldanskem času pojavljale padavine«. Kljub temu nas to ne odvrne od obiska enega od vazalov karnijskega monarha.

Nekaj pomislekov je bilo le glede izbire izhodišča. Še sploh po sobotnem klicu, ko Srečko sporoči, da je prelaz Plöckenpass od decembra zaradi zemeljskega podora zaprt.

Zaradi tega dejstva in popoldanskega poslabšanja vremena se tako zjutraj na kavi na standardni lokaciji v Trbižu odločimo, da se zapeljemo do koče Rifugio Tolazzi v kraju Collina, ki je le nekaj kilometrov oddaljen od bolj znanega Forni Avoltri.

Da pa tura ne bi bila prekratka nameravamo krožno sestopiti preko južnega soseda. Pri koči smo kljub ne tako zgodnji uri še edini. V sončnem jutru nadaljujemo najprej po cesti, kasneje pa po markirani bližnjici do planšarije Casera Moraretto.

Prostrana planina ne skopari z razgledi. Pofotografiramo in nadaljujemo kar direktno proti sedlu. Snega je z višino vedno več, razmere za hojo pa fenomenalne. Takoj je bilo jasno, da krpelj ta dan ne bomo potrebovali, saj sneg lepo drži težo.

Po uri hoje smo na sedlu, le nekaj metrov stran sameva pravljična koča Rifugio Marinelli. Po zasluženi malici nadaljujemo sprva po kopnih travah do izravnave, kjer se opremimo z derezami in cepinom.

Čeprav je do vrha le še četrt ure, je zadnji del kar konkretno strm, sneg pa na tej višini ni odjenjal. Vrhov z imenom Chiadin ali Čjadin je v Karnijcih kar nekaj, najde se še celo v Julijcih.

Naš tokratni izbrani vrh večina gornikov poleti preskoči v sestopu z Monte Cogliansa / Hohe Warte. Le-ta je že veliko let na seznamu naših želja v zimskih razmerah.

Potihoma smo malo tudi tokrat računali nanj, a se ni izšlo, saj se je oblačno vreme že dodobra zaprlo. Smo pa imeli ogledno turo in naštudirali, kako in v kakšnih razmerah se lotiti te najvišje gore Karnijcev.

Sestopimo do sedla in nadaljujemo po mulatjeri, ki v rahlem spustu pripelje na strm glavni greben vrha Monte Floriz. Ker štrli ven iz glavnega grebena, je razgled na osrednjo verigo severnega dela Karnijcev še lepši.

»Kar veliko hribov v tem koncu smo že obiskali«, pametujemo na vrhu med razgledovanjem, »in prav vse z gorniško skupino«. Nadaljujemo po grebenu, do razcepa poti.

Leva pelje na Monte Crostis, mi pa nadaljujemo desno po poti s številko 150, ki pripelje v vasico Collina. Da se ni treba vračati do koče, z grebena sestopimo na sever po nemarkirani pastirski potki.

Strmina je konkretna, sneg pa je ravno toliko odjenjal, da dereze lepo prijemljejo. Kljub temu je bilo treba večji del poti sestopati obrnjeno proti strmini. Požagani štrclji so nam pomagali pri orientaciji do planšarije, kjer smo zašpilili turo.

Ekspresno sestopimo do koče, kjer nas med hidracijo ulovi prva snežna ploha. Zato hitro spakiramo in se odpeljemo na analizo ture k Martinu.

Spisal Marjan

 

Fotografije Marjan

Fotografije Tomaž

Fotografije Srečko

Relive

 

 

Creta dai Rusei, 14. 4. 2024

Monte Forcjadice 1579 m,
Bivacco Cjasut dal Scior 1752 m,
Creta dai Rusei 1915 m,
Monte Vualt 1725 m

udeleženci: Marjan, Andreja, Milena, Anka, Damijana, Tomaž, Matjaž
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1680 m
dolžina: 18,45 km

Ker je bila v visokogorju nevarnost snežnih plazov 3. stopnje, smo izbrali nekoliko nižje cilje v Karnijcih. Naš glavni cilj je bila Creta dai Rusei. Ta leži v začetnem delu grebena, ki se nadaljuje na Crete di Gleris in Monte Chiavals.

Zjutraj smo se zapeljali na kavo v Žabnice pri Trbižu in nato v Aupasko dolino (Val Aupa), ki povezuje Tabljo in Možac oziroma Pontebbo in Moggio Udinese. Za nekatere najlepša dolina italijanskih Alp ima nekje na sredini vasico Dordolla, ki se skriva nad visokim klifom nad dolino.

Na parkirišču pred gostilno je naše izhodišče in točka srečanja z dvema udeležencema, ki sta se pripeljala po primorski varianti. Pohod smo začeli s sprehodom skozi slikovito vasico, po ozkih uličicah, kjer se z avtom itak ne da.

Strmo smo se vzpenjali med hišami, vrtovi in najrazličnejšo šaro. Vasica je zaradi arhitekture in barv res edinstvena. In zaradi vode, ki teče od vsepovsod. Nad vasico smo prišli do razcepa med potema 422 in 425. Po poti 425 se bomo vrnili, zdaj pa smo krenili po poti 422.

Ta je del Alta Via CAI Moggio Udinese in se v začetnem delu vije gor in dol med klifi nad Aupasko dolino. Kar trajalo je, da se je začela pot konkretneje dvigati v ključih. V teh ključih se nam odpirali vedno lepši razgledi.

Marsikaj od videnega smo že obiskali. Siva cesarica Creta Grauzaria (2065 m) na drugi strani doline je tu eden redkih vrhov, ki še čaka na naš obisk. Njenega malega brata Monte Flop (1715 m) pa smo obiskali minulega decembra.

Višje smo zavili na južna pobočja in uživali v novih razgledih. Kmalu smo zavili s poti na razgledni zahodni vrh dvoglave Monte Forcjadice. Vrnili smo se na pot in nadaljevali proti bivaku Cjasut dal Scior. Nad bivakom je razgledni vrh brez imena in tudi tja smo skočili.

V nadaljevanju nas čaka približno 100 m sestopa in potem vzpon na naš glavni vrh, Creta dai Rusei. S seboj smo imeli vso zimsko opremo in še kakšen teden dni nazaj bi jo tudi potrebovali. Tako pa je bilo na poti le nekaj zaplat snega.

Ravno na največji zaplati snega smo zapustili Alta Via CAI Moggio Udinese in po povsem kopnem grebenu dosegli vrh. Tudi Creta dai Rusei je čudovit razglednik, sploh zaradi bližine Crete di Gleris.

Po uživanju na vrhu smo sestopili po isti poti vse do bivaka Cjasut dal Scior. Tu smo zavili proti Monte Vualtu in ga kmalu dosegli. Monte Vualt smo obiskali že leta 2019, vendar takrat iz vzhoda, iz doline Alba.

Le greben od bivaka Cjasut dal Scior preko vrha Vualta do Forcelle Vualt smo ponavljali a v obrnjeni smeri. Na Forcelli Vualt smo se zavili na pot 425 proti Dordolli. Na poti je vse polno potočkov in slapov in vse skupaj se kot lijak vije proti vasici.

Po devetih urah in pol smo prispeli nazaj v vasico. Poleg prve dehidracijske pomoči v hladilni torbi smo se, kot se spodobi ustavili tudi gostilni. Gostilna je Dordolla v malem.

Najrazličnejši stili, zbirka predmetov, pokalov, zemljevidov, knjig in slik. Gostilna dela življenje znosnejše 40 prebivalcem Dordolle, še pred sto leti pa jih je tu živelo 400.

Po obisku gostilne sta se obe ekipi udeležencev poslovili in odpeljali vsaka v svojo smer.

Spisal Tomaž

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Fotografije Matjaž in Anka

Relive

 

 

Pot sedmih slapov, 13. 4. 2024

PD Rašica
udeleženci: Ruža, Špela, Galena, Katja, Nadja, Boris, Teja, Božo, Meta, Igor, Marjana, Ana, Leonida, Lili, Lili, Boris, Janja, Ksenija, Damjana, Marko, Mihajlo, Dragica, Maja, Jože, Vida, Rok, Marjeta, Irena, Bojan, Irena, robi, Katarina, Mihela, Andreja, Sašo, Sabina, Nevenka, Patricija, Ana, Irena, Dušan, Tomaž, Breda, Meta, Stane, Srečo, Majda, Primož, Boris
trajanje: 7 h 10 min
višinska razlika: 360 m
dolžina: 16 km

Pot sedmih slapov velja za najlepšo pohodniško pot v Istri. Gre za krožno pot, ki se začne in konča v Buzetu. V večjem delu pot po soteskah rek Mirne in Drage, v katerih je voda ustvarila jezera, brzice in slapove

Območje Buzetskega kanjona predstavlja apnenčasti kraški rob z visokimi in prepadnimi stenami, ki geomorfološko povezuje zaliv Trsta in Kvarnerja. Ob sedmih zjutraj smo se z avtobusom odpeljali iz Ljubljane.

Ura odhoda je tokrat povzročila zmedo, saj je kar nekaj udeležencev zmotno mislilo, da je odhod ob osmih. Tako je manjkalo kar 7 udeležecev, kar se še ni zgodilo. Škoda, kajti za lep izlet niso bili prikrajšani le manjkajoči, temveč tudi tisti s čakalne vrste.

Po kavi na Ravbarkomandi smo se zapeljali do Buzeta in parkirali med buzetsko pivovarno in istrskim vodovodom. Pot se začne po ravnini ob reki Mirni, ki je tu spremenjena v kanal v katerem so žabe imele svoj koncert.

Na koncu ravnine smo vstopili v Buzetski kanjon. Tabla na vstopu obvešča, da je kanjonu tudi športno plezališče. V sedmih sektorjih je skupno več kot 140 športno-plezalnih smeri, dolžine 10-30 m ter težavnosti med 4c in 8c.

V nadaljevanju smo zavili v sotesko Drage. V kanjonu so prvi štirje slapovi. Najprej obiščemo prve tri slapove, Zagon, Bačva in Vela Peć. Pot je slikovita, predvsem v vzpon iz soteske Drage mimo visokih previsnih sten, kjer je eden od sektorjev plezališča.

Preden smo povsem zapustili sotesko Drage smo skočili še do zadnjega slapu v njej, Mala Peć. Slap je manjši, višine 7 m, pod njim pa je lep velik tolmun, nad njim pa visoka previsna stena. Tu smo se ustavili za pavzo,

Nadaljevali smo blizu vasi Selce in po travnikih in mimo sadovnjakov in opuščenih hiš pridemo do zanimivega Napoleonovega mostu. Napoleonovih mostov je  sicer pri nas in okoli kar precej in zaokroži šala, da je Napoleon Bonaparte ustvaril več mostov kot Marjan Pipenbaher.

Skozi vasico Kuhari se spustimo do skoraj opuščene vasice Kotli. Tu je glavna pavza in na srečo je v vasici lokal s pijačo, idilična konoba Kotlič ob tolmunčkih Mirne pa je žal zaprta. Tu je tudi 5. slap, ki ima isto ime kot vasica.

Po pavzi se spustimo po poti ob reki Mirni in obiščemo še preostala slapova, Zelenščak in Grjok. Pri slednjem naredimo gasilsko fotografijo.

Čaka nas še troje prečenj reke Mirne. Eni po kamnih, eni bosi po vodi, eni malo po svoje smo opravili vsa tri prečenja in po nasprotnem bregu kot zjutraj, levem bregu kanala Mirne zaključili čudovit izlet.

 

Fotografije Tomaž

Fotografije Leonida

Relive