Dobrač, 31.12.2022

Dobrač / Dobratsch 2166 m

udeleženci: Janez, Marjan, Stojan, Nevenka, Antonija, Klavdija, Sandi, Tomaž
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1350 m
dolžina: 16,5 km


Spet je prišla tradicionalna silvestrska tura. Odpravili smo se na Dobrač v Ziljskih Alpah. Ker smo vedeli, da nas čaka snežna tura je Sandi s seboj vzel turne smuči.

Po jutranji kavi v Vopi v Kranjski Gori smo se čez Korensko sedlo odpeljali v Avstrijo. Po obrobju Beljaka smo se zapeljali na severno stran Dobrača in parkrali na parkirišču pri vasi Sveti duh (Heiligengeist).

Tu je že bil sneg in Sandi je lahko takoj nataknil smuči. Mi smo na turo vzeli krplje in dokaj kmalu smo jih že nameščali. Ves čas smo hodili po trasi bivšega smučišča in mimo nas so švigali turni smučarji.

Snežne razmere so bile odlične in naredil se je krasen sončen dan. Višje, na vršni planoti Dobrača, smo prišli do ratrakirane ceste, kjer smo lahko sneli krplje.

Na cesti je bila prava procesija, vse polno je bilo ljudi. Nekateri z otroki in s sankami, drugi s turnimi smučmi, vsi pa so se pripeljali po Beljaški alpski cesti do enega izmed zgornjih  parkirišč.

 Med to množico je bilo ogromno Slovencev in kar nekaj znancev smo srečali. Mimo najvišjega oddajnika ORF (višina 165 m) smo prišli do obeh cerkva na Dobraču, slovenske Windische Kapelle in nemške Deutsche Kapelle. Skočili smo še na sam vrh do križa.

Sledil je sestop do koče, kjer smo se malo pogreli in okrepčali, ter poklepetali z znanci, ki smo jih bili srečali. Kmalu je prišel je čas, da se podvizamo v dolino.

Naredili smo lepo zimsko turo in bili vseeno v dolini dovolj zgodaj, da nam je ostal še čas za analizo ture v Aljaževem Hramu v Dovjem Po analizi pa smo si zaželeli srečno novo leto in se razšli.

Spisal Tomaž


Fotografije Tomaž

Fotografije Marjan

Relive

 

 

Ojstrc / Hochobir, 26. 12. 2022

Ojstrc 2.139 m,
Sedlo Šajda 1.068 m

udeleženci: Janez, Marko, Klavdija, Katja, Viktor, Marjan
trajanje: 6 ur,
višinska razlika: cca. 1.100 m,
dolžina: 12 km,


Zlobne babnice iz Lienza, Böses Weibele, nam ni bilo namenjeno obiskati niti v letošnjem advetnem ali božičnem času. Na običajni lokaciji jutranje kave, na bencinskem servisu v Radovljici, zato tehtamo razloge za izbiro novega cilja. 

Ker imamo vso zimsko opremo, je prva želja, da stopimo nekam, kjer je sneg. Kaže, da bomo severno sosedo zaradi popolne zapore ceste proti Ljubelju, kar hitro izločili.


Klavdija, ki se je teden dni prej prebila mimo zapore, sicer zagovarja, da je skozi center Tržiča sicer možno priti. Po daljši parlamentarni razpravi dejansko obrnemo in se skozi stari del Tržiča pri Podljubelju ponovno priključimo na državno cesto. 

V puškarskih Borovljah zavijemo proti vzhodu in se skozi zaspane ter v sneg in ivje odete Sele zapeljemo na sedlo Šajda, kjer je naše izhodišče. Za razliko od mrzlih in senčnih vasic nas tu pričaka toplo sonce in jutranje temperature precej čez nulo.


Čeprav markirana pot vseskozi poteka po južnem pobočju gorovja, pa je bilo na znatnejšo dozo vitamina D potrebno počakati celi dve uri. Pot namreč poteka skozi smrekov gozd in kar osemkrat prečka makadamsko cesto. 

Omembe vredna snežna odeja se začne pri Kacmunovem križu, vendar ni težav, saj je pot pričakovano dobro uhojena. Nad gozdno mejo vendarle dočakamo sonce, pa tudi debelejšo in deloma ojuženo snežno odejo. 

Kljub temu, da se nam sneg udira le do gležnjev, nekako še cincamo s krpljami. Marko se vendarle ni preveč obotavljal, saj ga je srbelo, da bi čimprej preizkusi svoje nove »superspeed« stroje. V nekaj minutah je pridelal občutno razliko, zato se še ostali odločimo za širšo obutev. 

A nam žal ni tako letelo, saj smo imeli še stare in »ta počasne« modele krpelj. Na sedlu se odcepi nemarkirana steza na Kravji vrh, mi pa se držimo uhojene sledi. 

V desnem ovinku se pot nekoliko izravna in kmalu zagledamo vrh s križem in nekoliko pod njim razvaline 1944. leta požganega Rainerjevega zavetišča. 

Viktor pove, da je bilo zavetišče prvotno zgrajeno kot rudarska hiša, saj so bili tako na širšem pogorju Obirja, kakor tudi na bližnji Peci obširni rudarski revirji. Več stoletij so v teh koncih izkopavali svinec. Zadnji metri so bolj strmi, a male derezice zadostujejo. 

Kljub prazniku smo na vrhu sami, navzlic toplemu soncu pa ne posedamo predolgo. Z najvišjega vrha vzhodnega dela Karavank je zaradi zamaknjene lege čudovit razgled proti sončni strani Alp, od Koralp na vzhodu, do Dobrača na zahodu. 

Rahel vetrič nas prežene v zavetrje vremenske postaje, postavljene s koncem 19. stoletja. To je bila najvišje ležeča meteorološka postaja habsburške monarhije. Sestopimo po poti vzpona, pri gozdni meji pa nadaljujemo kar direktno po grabnu.

A kot se rado izkaže, da bližnjice to dejansko niso, saj smo na koncu prišli istočasno do Viktorja, ki se je držal markirane poti. Na sedlu, kjer je sedaj kar živahen popoldanski utrip, nas Katja in Klavdija pocrkljata z domačimi dobrotami. 

Odpeljemo se mimo Železne Kaple, ker imamo v načrtu še analizo ture na Jezerskem. V prijetnem ambientu picerije sklenemo lep zimski, umirjen potep.


Spisal Marjan

 

Fotografije

 

 

Monte Palantavins, 10.12.2022

Monte Brancot 1015 m,
Monte Palantavins 1049 m,
Tre Corni 1048 m,
Monte Naruvint 939 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Aleš, Jana, Marjan, Maks, Gašper, Marko, Nevenka, Anka, Tomaž, Matjaž, Primož
trajanje: 5 h
višinska razlika: 970 m
dolžina: 10,2 km


Vsako leto je zadnja tura gorniške skupine združena z obiskom pri enem od primorskih vinarjev. Ob degustaciji spoznavamo pridelavo grozdja in vina, navadno v Brdih ali Vipavski doloni. Zato so bili izbrani vrhovi zahodno od Tolmezza in Udin.

Iz Šentvida smo se odpeljali proti Novi Gorici. Na Ravbarkomandi smo popili kavo, nato pa preko mejnega prehoda v Šempetru do odcepa Gemona - Osoppo nadaljevali po avtocesti. Od tod po lokalni cesti, preko zelo dolgega mosta reke Tilment / Tagliamento.

Parkirali smo ob bregu  reke na višini 250 m pri vasi Braulins. En avto smo odpeljali 4 km višje proti severu do mesta Bordano, ker smo se tja vrnili na koncu ture.

Pot smo začeli med hišami, potem pa po ozkem prehodu med hišo in vrtno ograjo prišli na kamnite stopnice, po katerih smo se vzpeli približno 50 višinskih metrov. 

Le malo višje je v skalo vsekan bunker, nato pa majhna cerkvica Sant Michele, ki stoji tik ob previsni visoki kamniti steni  in je neobičajne rožnate barve. 

Ob cerkvici so v skalo pritrjena sidra, kar kaže, da je tu tudi vadbeni prostor za plezanje. Ko smo se razgledali, smo odšli samo malo desno, potem pa zelo strmo v kratkih serpentinah navzgor vse do višine približno 400 m, ko se je strmina ublažila.

Zavili smo desno, ampak ne za dolgo. Steza spet zavije levo in zelo strmo navzgor, vse do samega vrha. Vseskozi smo hodili po gozdni cesti, pogosto so bile vmes kamnite stopnice in brez razgleda, le tik pod vrhom je čistina z lepim pogledom v dolino, gorski vrhovi pa so bili zakriti z nizkimi oblaki.

Za vzpon na Monte Brandot na višini 1015 m smo, skupno s postankom pri cerkvici, hodili eno uro in pol. Pod nami je bila zelo široka struga reke Tilment, ki se napolni, kadar so obilne in daljše padavine. 

V bližini je kar nekaj vrhov, ki smo jih v preteklosti že osvojili: Amariana, Lopič, Verzegnis in  Cuar, žal pa so bili tokrat zaviti v oblake.

Sledil je počitek za okrepčilo in skupinsko fotografijo. Pot smo nadaljevali po grebenu med jezerom Cavazzo in reko Tilment. Po kratkem spustu in vzponu smo bili v pol ure že na osrednjem vrhu Monte Palantavins, 1049 m. Vidljivost je bila po celem grebenu enaka.

Nekaj več časa kot za drugega, smo potrebovali do tretjega vrha, Tre Corni, 1048 m. Le blažji spust je bil še potreben do Monte Naruvint, 939 m, od tod pa zelo strm spust vse do doline. 

Pot je bila sprva še kamnita, po gozdu pa zelo spolzka, Začelo je deževati, zato je bilo  v taki strmini potrebno veliko pazljivosti. Po približno uri strmega spuščanja smo prišli do ceste, ki pelje proti jezeru Cavazzo. 

Mi smo nadaljevali desno po gozdni stezi in se vzpeli do korita manjšega potočka, po katerem smo prišli na prej imenovano cesto in po njej še nekaj časa do mesta Bordano, kjer je bil naš prestavljen avtomobil.

Za celotno turo smo potrebovali 5 ur. Počakali smo še na obeh vozili in se odpeljali po poti prihoda, vse do Ajdovščine, kjer smo zapustili avtocesto in se usmerili proti južnm vipavskim gričem do vasi Brje in vinske kleti Kavčič - San Martin.
 
Ob hrani, pripravljeni za take priložnosti, smo pokušali veliko vrst vina in poslušali zelo podrobno razlagi o negi vina, kako in za kdaj so namenjena posamezna vina, kaj vse vpliva na okus in še mnogo drugega. Skupaj z ogledom kleti je degustacija trajala kar tri ure, slišali pa smo veliko novega.

Spisal:    Janez

 
 

Bohinca / Cima Mogenza Piccola, 19.11.2022

Bohinca / Cima Mogenza Piccola 1946 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Maks, Gašper, Roman, Andreja, Milena, Katja, Anka, Klavdija, Tomaž, Matjaž, Jože
trajanje: 6 h 45 min
višinska razlika: 1000 m
dolžina: 10,4 km


Ker nam je v septembru odpadla tudi druga tura gorniške skupine, dvodnevna tura na Rofan, po ferati 5-ih vrhov, smo v novembru izvedli še to nadomeščanje. Originalna tura v teh razmerah spet ni bila možna, zato smo odšli na enodnevno turo v Zahodne Julijce.

Izbrana je bila Bohinca, osamljena gora v Kaninskem pogorju. Nahaja se severno od glavnega grebena pogorja, visoko nad Jezersko dolino. Zaradi izpostavljene lege velja za prvovrsten razglednik, čeprav je deležna malo obiska.

Zbrali smo se ob 5h pred društvom in se odpeljali do OMV Radovljica na jutranjo kavo. Nadaljevali smo do Kranjske gore in Rateč, ter v Trbižu zavili v Jezersko dolino. Mimo Rabeljskega jezera smo se zapeljali do parkirišča pri mostu in tu parkirali.

Turo smo začeli na širokem prodišču po katerem smo prišli na južno stran in v gozdu začeli z vzponom. Kmalu smo prišli do razpotja poti, levo je šla pot 653 na Jerebico, mi pa smo nadaljevali po poti 654. V ključih smo se zložno vzpenjali čez gozd. 

Vejevje je kazilo fotografske kompozicije za slikanje Rabeljskega jezera in Viševe skupine, a višje se je drevje umaknilo in imeli smo lepe motive.

Svet je postal skalnat in zakrasel, ko smo prišli do avstrijskih položajev iz prve svetovne vojne. Med kavernami se skriva tudi speleološki bivak Daniele Bertolutti. Kmalu smo prišli na neizraziti prevali Jama / Sella Jama (1780 m), kjer je tudi ostanek bunkerja.

Odprl se nam je na greben od Rombona proti zahodu. Vrh Ribežnov, Črnelski špici in Hudi Vršič so bili poprhani s snegom, naše nadaljevanje poti na severu pa je bilo na srečo kopno.

Kmalu je sledilo najtežje mesto ture, 5-metrski skalni prag II. težavnostne stopnje. Ker nas je bilo veliko smo tu za vsak slučaj v pomoč namestili vrv. 

V nadaljevanju težavnost ne presega I. težavnostne stopnje, so se pa tudi začele pojavljati manjše zaplate snega, kar je v kombinaciji s precejšnjo izpostavljenostjo terjalo veliko previdnost.

Vmes obidemo številne ostanke kavern, zidov in v skalo zabitih klinov, ki so ostanki tovorne žičnice, s pomočjo katere so oskrbovali vojake na vrhu.

Po slabih 4-ih urah smo prišli na vrh Bohince. Bohinca je res prvovrsten razglednik, predvsem po Julijskih Alpah, čez dolino Reklanico pa tudi po Karnijcih in Dolomitih.

Pol ure smo si vzeli za uživanje v razgledih in nato sestopili po poti pristopa. Do prevala Jama smo sestopali zelo previdno. Nižje pa precej ekspresno in prej kot v sedmih urah smo končali s turo.

Na analizi ture smo se ustavili v gostilni Gala In v Lescah in nato prišli domov še podnevi, kar je za nas silna redkost.

Spisal Tomaž