Nanos, 26.12.2010

Nanos, Vojkova koča, 1246 m

udeležanci: Gregor, Tomaž, Paz, Robert, Primož

trajanje: 4h 33min
višinska razlika: cca 690 m
dolžina: 10,85 km

Vreme tokrat ni bilo najboljše, zato smo se odločili obiskati nekoliko manj zahteven hrib (vsaj za nas izkušene gornike manj zahteven…), izbrali pa smo Nanos.

Zbrali smo se ter krenili proti Notranjskem. Iz avtoceste smo zavili pri izvozu Razdrto, nato pa peljali proti vasici Strane, kjer smo parkirali.

Sprva smo hodili po kolovozni poti, začela pa se je kmalu spreminjati v ozko gozdno stezo. Snega po poti nižje ni bilo veliko, višje kot smo bili, več je bilo napihanega snega, pihal pa je tudi močan veter.

Obiskali smo mimogrede še malo cerkvico svetega Brica, kjer smo imeli kratko čajanko. S seboj sem vzel dvoje derez, imel sem namreč namen testirati nove pohodniške dereze, ki se z močno elastiko samo nataknejo na čevelj, če pa se ne bi dobro obnesle, sem imel za rezervo s seboj še svoje navadne štirizobe.

Uporabili smo oboje, saj sem ene od derez posodil Gregorju, ki svojih ni imel s seboj, teren pa je bil zelo zrel za uporabo le-teh, pod sveže napihanim snegom je bila namreč pomrznjena prejšnja pošiljka snega.

Pot je bila dobro označena, kljub temu pa smo pot zaradi prekritosti težko sledili. Pomagal nam je Tomažev kuža Paz, ki je vsake toliko časa vtaknil glavo navpično v sneg, da je preveril, če smo še na poti ali pa smo jo zgrešili.

Pravi stezosledec in v kombinaciji s Šarminom popoln GPS sistem. Po dobrih dveh urah smo prispeli do Vojkove koče, kjer smo si pogreli premražene kosti, sam sem si privoščil pasulj s klobaso, Gregor je pospravil jabolčni zavitek odličnega izgleda, na kratko smo podebatirali.

Sestopiti smo sprva hoteli po drugi poti, vendar smo si premislili in odšli po isti poti nazaj v dolino. Ker dol grede nismo obuli derez, je sem in tja kdo od nas na pomrznjeni površini izvedel kakšen zanimiv lik. Ko smo prišli nižje, se je začelo nekoliko svetlikati skozi nizko oblačnost.

Da bi izlet zaključili kot se spodobi, smo se pred odhodom domov ustavili še v domačem okolišu v biljardnici Kaval, kjer smo se srečali še z našo gorniško kolegico Anjo, ki nas tokrat v hribe ni spremljala. Po prijetnem druženju v prazničnem vzdušju ob kuhanem vinu se je naš izlet tako zaključil.      

Spisal Primož



Smokuški vrh, 19.12.2010

Smokuški vrh, 1122 m


udeleženci: Anja, Gregor, Janez, Primož, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 10min
višinska razlika: cca 630 m
dolžina: 8,84 km

Ker smo Smokuški vrh v soboto skenslali, smo se ga lotili v nedeljo. Ob 8h smo zbrali v Biljardnici. Brez zamude seveda ni šlo, zamudila je, jasno, edina ženska udeleženka.

Odpravili smo se v Begunje in še malo naprej v Poljče, kjer nas je pričakal kar konkreten mraz. Hitro smo se ogvantali in krenili, vendar kam? Z oznakami in markacijami tu po gorenjsko šparajo. Po začetnem tavanju smo krenili kar na blef po neki cestici. Kmalu se je od nje odcepila gaz in to je dalo slutiti da smo na pravi poti.

Počasi smo se ogreli, naredil se je tudi krasen dan. V slabe tričetrt ure smo bili pri cerkvi Sv. Petra nad Begunjami in si v domačiji pod cerkvijo privoščili čaj in malico. Paz je v neki skledi našel piškote tako da ni opazil da smo odšli in sem se moral vrniti ponj.

Mimo Sankaškega doma in lovske koče smo se podali proti vrhu. Mimoidoči planinec nam je povedal, da je do vrha le še nekajkrat po 5 minut. Na nekem odcepu se je v desno ponujala luštna bližnjica, ki kmalu ni bila več luštna, še manj pa bližnjica.

"Preračunavam" sem dejal in vrnili smo se na pravo pot in kmalu prišli na vrh. Na vrhu se je odprl lep razgled na Julijce. Po 15 minutah na vrhu je Janez pripomnil "Pa kje je ta Bled". Bled je bil sicer ves čas direktno pred nami.

Sestopili smo do Sankaškega doma in se ustavili na litru kuhanca in ga popili na terasi, saj se je med tem prijetno ogrelo. Po postanku je sledil hiter sestop kjer zaradi rahlo drsečega terena ni manjkalo akrobatskih vložkov.

Kar se tiče potopisa je to vse, koga vse smo na turi opravljali pa si preberite v depešah na http://www.wikileaks.si/

Spisal Tomaž



Grmada, Šmarna gora, 18.12.2010

Grmada, 676 m
Šmarna gora, 669 m

udeleženci: Tadej, Gregor, Tomaž, Paz, Kali
trajanje: 2h 37hmin
višinska razlika: cca 470 m
dolžina: 5 km


Sobota zjutraj, kava ob osmih v Kavalu, prideva s Tadejem sama. Pa kje hodijo vsi? Po telefonskem klicu nama prvi vodnik sporoči, da so vse udeleženke odpovedale zaradi preveč snega vendar doda, da pride na kavo.

Sestankujemo kaj bomo? Ampak od doma je treba it, kidal sigurno ne bom, bodo že sosedje:) Po dolgi kavici se odločimo, da glede na količino snega in težav s parkingi gremo kar na Tacenski Matterhorn.

Kot pravi planinci se pripeljemo z avtom do vznožja, nataknemo gamaše in v hrib. Varnost je vedno na prvem mestu zato me kod laika šolana gornika postavita vmes in dolg hud vzpon se začne.

Med padanjem snega za naše vratove mi demonstrirata par vozljev na gojzarjih ter me opominjata na odpeto gamašo. Res da nam je drselo, vendar nam je pot na Grmado olajšala misel na topel čaj na vrhu.

Kljub nekaj pasje trme nam uspe osvojiti vrh in sledi pot proti Tacenskem Matterhornu. Malo v strahu ampak vseeno prečimo travnik na sedlu in odšprintamo na vrh. A smo si zaslužili? "Dej tri kuhančke". Malček počitka in po celem snegu nazaj v dolino.



Za konec še obračunamo z Anjo v Kavalu, saj kidanje snega res ni izgovor. Lep sobotni izletek.

Spisal Gregor




Galetovec, 12.12.2010

Galetovec 1265 m,
Turn 1249 m
 

udeleženci: Tomaž, Paz, Robert
trajanje: 4h 15 min
višinska razlika: cca 860 m
dolžina: 13,97 km

Zjutraj ob 8.30 h me Tomaž pobere in “mahnemo” jo proti Gorenjski. Ustavmo se na bencinskem servisu Voklo na kavi kjer srečamo našega “kamerata” Tadeja. Odkar je “prešaltal” k alpinistom se bolj poredko vidimo. Ob zbadanju zaradi za nas pozne ure se poslovimo in oddrvimo vsak svojo pot.

Avto smo pustili v vasici Podklanec, saj je bila od tu naprej pot zaradi snega neprevozna. Tomaž je načrtoval vzpon na Galetovec po zahodni poti čez planino Za jamo.

Prvi del poti smo opravili po zasneženi cesti ter mimo uradnega parkirišča zavili v hrib. Kljub obilici snega je bil le ta zaradi nizkih temperatur pomrznjen tako, da smo proti vrhu napredovali z zavidanja vrednim tempom ter brez večjih problemov.

No ja, manjše probleme je imel Tomaž in sicer z vezalkami. Zaveže odvezano vezalko na levem čevlju, pa se mu odveže tista na desni nogi. Komaj “poštima” desni čevelj in že se pojavijo težave na levi nogi …




V uri in petinštirideset minut prispemo na vrh kjer se nam odpre krasen pogled na Bohinjsko Belo, Bled z jezerom in Stolom v ozadju ter Babjim zobom in Jelovico na desni strani. Spočiti, siti in odžejani se odpravimo naprej čez Turn počasi v dolino proti Bohinjski Beli.

Ob srečanju s turnim smučarjem Tomaž modro ugotovi “ti tale klanc se pa kr dobr pne”, družno sva ugotovila, da je povedano izpeljanka jezika imenovanega Zaleteljščica (uradni jezik plemena s Hudoščkove – opomba avtorja potopisa), pomeni pa, da je hrib po katerem smo mi sestopali, smučar pa se je dvigoval precej strm.

Ob modrovanju in razčlenjevanju besed novega jezika se je nadmorska višina hitro nižala tako, da smo se kmalu znašli pri slapu pod Iglico, od koder smo se spustili v Brezje.

Čakalo nas je še cca 4 km pešačenja po soncu skozi Zgornjo vas in Bohinjsko Belo do avtomobila, kjer smo zaključili današnji izlet.

Naš vodnik bi rekel “še se bomo pneli” ;))

Spisal Robi


Sabotin, 5.12.2010

Koča na Sabotinu, 560 m
Sabotin, 609 m

udeleženci: Andrej, Liljana, Matic, Aljoša, Tomaž, Paz
trajanje: 4h 55min
višinska razlika: cca 610 m
dolžina: 9,47 km

Zaradi muhastega vremena smo rašiško turo v Karavanke, na Visoki Kurji vrh in Mojstrovico večkrat prestavljali, na koncu pa zaradi snega prestavili na Sabotin, vrh nad Novo Gorico in Solkanom, nekdaj znanem po kamnitem napisu 'Naš Tito'.

Smučarska sezona in veseli december sta botrovala precejšnjemu osipu pri udeležencih in na koncu nas je ostalo le 5 in en pes. Na mrzlo nedeljsko jutro smo se odpeljali do izhodišča, parkirišča pred Solkanskim mostom.

Čez most smo jo mahnili na drugo stran Soče, kjer se pot razcepi, na južno in severno. Naš načrt je bil po severni gor in po južni dol. Zato smo se spustili pod most in po poti ob bregu Soče najprej prišli do železniškega Solkanskega mostu.

Ta je znan po tem, da ima navečji kamniti lok na svetu, 85 metrov razpona. Zgradili so ga leta 1906 Avstrijci in leta 1916 med umikom iz Gorice med 6. soško ofenzivo tudi porušili njegov glavni lok. Med leti 1925 in 1927 so ga obnovili Italjani, do takrat pa je lok nadomeščal jekleni pontonski most.

Pot pelje od mostu tik nad želežniško progo mimo HE Solkan in se še lep čas nič ne dviga. Šele po slabe pol ure smo začeli z vzponom na greben Sabotina. Pod grebenom smo naleteli na ostanke kavern. Teh je v grebenu menda za celih 15 km, zgradili so jih Avstrijci, ki so do 6. ofenzive držali Sabotin, po njej pa so jih prevzeli Italjani.

Po ogledu kavern smo prišli do koče. Najprej smo si ogledali muzejsko zbirko v prostorih bivše karavle, kjer nam je oskrbniK muzeja Bogdan detajlno razložil dogajanje na Sabotinu med Soško fronto.

Po ogledu muzeja smo se ustavili še v koči, potem pa nadaljevali po grebenu do vrha Sabotina. Od tu smo se spustili do razvalin cerkve sv. Valentina in sestopili skozi bivši napis 'Naš Tito', kjer je sedaj le še razmetano kamenje.

Sestopili smo na Sabotinsko cesto, ki je bila zgrajena na podlagi Osimskega sporazuma in povezuje Goriška Brda in Novo Gorico čez italjansko ozemlje.Turo smo zaključili v prijetnem sončnem vremenu in se vrnili v turobno Ljubljano.

Spisal Tomaž

Jerebikovec (Mežakla), 28.11.2010

Jerebikovec, 1593 m, najvišji vrh Mežakle


udeleženci: Luka, Tomaž, Paz,  Robert
trajanje: 3h 25min
višinska razlika: cca 850 m
dolžina: 5,64 km

Vremenoslovci so opozarjali na obilnejše sneženje v popoldanskem času, tako da je bil za cilj današnjega izleta določen Jerebikovec, najvišji vrh Mežakle. Ob 8.00 h smo se zbrali v Biljardnici Kaval, popili jutranjo kavo in jo mahnili na Gorenjsko.

Avto smo pustili ob cesti nad Mojstrano, si nadeli gamaše in ostalo planinsko opremo, sam pa sem na in v rukzak natlačil še pancarja in kratke smučke Big Foot-ke imenovane z namenom, da na njih opravim del poti v dolino.

Kombinacija dodatno natovorjenega rukzaka ter precej strme poti sta mi kmalu pospešila srčni utrip in dihanje spremenila v sopihanje. Le s težavo sem sledil ostalim članom odprave.





V dveh urah smo dosegli vrh, kjer smo se preoblekli in okrepčali. Zaradi oblačnega in vetrovnega vremena smo se odločili, da jo po hitrem postopku mahnemo v dolino.

Sam sem si nadel pancarje in smuči ter se podal proti strmini. Sem ter tja pomrznjen sneg, snežni zameti in moje prvo srečanje z Big Foot-kami v celem snegu je v začetku botrovalo precejšnjim težavam “smučarskega šampijona”, kar pa je neizmerno zabavalo ostali del ekipe. Polek glasnega smejanja je čez Mežaklo denelo “dej, a si ga posneu”. Moram priznati, da tako unete paparazzi-je redko srečam. ;))

Kmalu se je sneg unesel, ravnotežje “pošlhtalo” in smučanje v dolino je postalo precej prijetneje. Na žalost se je z nižanjem nadmorske višine nižala tudi višina snežne odeje in kajkmalu je bilo snega le še 20-30 cm, kar pa je pomenilo konec smučanja.

Smučke so romale nazaj na rukzak in pot sem nadaljeval v pancarjih. V slabi uri smo bili pri avtu, se preoblekli ter se zaradi sneženja odpravili domov.

Zaradi oblačnega vremena smo bili na vrhu sicer prikrajšani za prelepe poglede na Triglav in ostale okoliške vrhove, vendar je bil današnji izlet vseeno krasen zaključek tedna preživet v dobri družbi. Pa tud smuče bom še v hribe vlaču! Se splača, “je fajn, pa ne sam meni”.

Spisal Robi




Grlovec / Ferlacher Horn, 20.11.2010

Grlovec / Ferlacher Horn, 1840 m

udeleženci: Luka, Marjan, Nataša, Paz, Robi, Rozi, Tomaž
trajanje: 4h 30min
višinska razlika: cca 1150 m 

dolžina: 10,82 km

In spet je prišel vikend, čas za naše pohodniške izlete. Tudi ta vikend nam vreme ni bilo najbolj namenjeno, še posebej nedelja, smo se tokrat odpravili v soboto. Tomaževa ideja za turo, ki se je kasneje izkazala za odlično, je bil 1840 m visok Avstrijski vrh Grlovec – Ferlacher Horn.


Ker pa moje delovne obveznosti zavezujejo tudi ob sobotah, se je družbica ponovno prilagodila meni, in zbor je bil posledično ob 6h. Zgodnja in hladna ura je botrovala temu, da sem sedel v avtu in zato je del družbe odšel naprej na kavo. Ko smo se ostali nabrali pa smo jo urno ubrali za njimi.

Tokratna ekipa je bila poleg Robija in Tomaža z štirinožnim prijateljem Pazom še Marjan in Nataša z njuno štirinožno prijateljico Rozi. Ko smo se nabrali na kavi in dogovorili o planu vožnje, smo nadaljevali pot proti mejnemu prehodu Lubelj.


Po prečkanju meje in spustu s prelaza do prvih hiš, smo se parkirali v majhnem zaselku Dajčpeter in se pripravili na odhod. Pot, ki se je daljši del vila ob potoku, je že na začetku pokazala, da se bomo kar strmo dvigovali. Verjetno je to prestrašilo Paza, saj je na vsak način želel nazaj v avto.

Seveda ga je Tomaž potrpežljivo z povodcem prepričal, da je vseeno odšel z nami. Pot ob potoku je bila precej blatna in veliko neugodnih pasti je skrivala poz odejo listja, a smo se prebili preko tega, in pot se je nekoliko omilila. Pot se je za kratek čas preselila na cestišče, ki vozi do dveh kmetij in kasneje nazaj v gozd.

Po kakšni dobri uri hoda pa so se na pobočju že začele počasi kazati snežne krpe. Proti vrhu je snega postajalo vedno več in prav na vrhu ga je bilo kakšnih 20 cm. Ker je na vrhu močno pihalo in razgleda ni bilo smo jo hitro pobegnili nazaj do zavetja v gozd, kjer smo v miru pomalicali.

Ob sestopu pa se je del ekipe odcepil in šel še krajšo krožno kuto preko sosednega vrha. To sta bila Marjan in Nataša z Roziko, saj so imeli cel dan časa, ostali pa smo jo mahnili proti avtomobilu. Zaradi moje delavne obveznosti smo se morali prej vrnit domov.

Po uspešnem in zabavnem sestopu z raznimi plesnimi točkami po mokrih skalah in vejah, ki so bile skrite pod listjem, smo uspešno in prečudovito zasneženo turo zaključili s kratkim obiskom Tržiškega pub-a.

Spisal Luka




Visoka polica / Cima delle Cenge, 13.11.2010

Bivak Brunner, 1432 m
Visoka polica / Cima delle Cenge, 2002 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Edo, Janez, Maks, Marjan G., Marjan Š., Nevenka, Primož, Radoš, Tadej, Tomaž
trajanje 7h 22min
višinska razlika: cca 1150 m
dolžina: 7,81 km


Novemberska tura gorniške skupine je bila Visoka polica 2002 m v zahodnih Julijcih v Italiji. Ob 6. uri se nas je zbralo 11 udeležencev, po dolgem času zopet ena ženska. Vodnik ture Tadej. Iz Šentvida smo s kombijem in osebnim avtomobilom krenili preko Rateč do Rabeljskega jezera, ki je bilo izhodišče na 898 m.

Po dolini Belega potoka, smo po uri hoje prišli do bivaka Brunner 1432 m, kjer je bil tudi kratek postanek za pijačo, pa tudi za zajtrk, kdor tega ni opravil doma.





Pot naprej vodi do bivaka Gorica, mi pa smo zavili desno preko Belega potoka strmo nazgor. Zaradi snega, ki je zapadel pred tednom, je strmina zahtevala veliko previdnost, z višino ga je bilo tudi vedno več. Kot po navadi tudi tokrat ni bilo človeških sledi, le mi in gamsi smo si delili pot, videli smo pa le enega. Pot je bila zaradi  strmine, travnate podlage in mokrega snega vse zahtevnejša.

Po spustu ob pomoči jeklenic smo prišli na ozko sedlo 1820 m. Pred nami je bila stena, ki smo jo preplezali in je označena z 2. težavnostno stopnjo. Po treh urah in 45, minutah smo dosegli vrh.

Trud je bil poplačan s čudovitim razgledom naših Julijcev, Karnijskih in avstrijskih Alp. Ob naštevanju vrhov, smo imeli kar malo učno uro, Primož je govoril  italijanska imena, Tadej je pa sprotno popravljal na slovenska.


Po pol urnem počitku in okrepčilu smo se odpravili po isti poti nazaj.Povatek je zahteval še večjo pazljivost zaradi nevarnosti zdrsa. Plezalni del smo opravili s pomoćjo vrvi, ki jo je vodnik namestil že pri vzponu.




Kljub temu smo za teh 50 višinskih metrov porabili kar 40 minut. Od tu naprej smo dobro napredovali, zmotili trop petih gamsov in po treh urah bili na izhodišču. Sledil je postanek na matrinovo soboto pri Martinu v Kranjski gori in - nasvidenje na naslednji turi.



Spisal Janez


Planinska koča Merjasec, Visoki Orlov rob, 30.10.2010

Planinska koča Merjasec, 1535 m
Visoki Orlov rob, 1800 m

udeleženci: Tomaž, Robert, Primož, Nataša, Marjan, Rozi, Paz
trajanje: 8h 39min
višinska razlika: cca 1300 m


Prav takšna zasedba kot na Kraškem robu se je tokrat namenila obiskati smučarjem dobro poznani Vogel, le da smo mi planili nanj brez smuči, v pohodniškem smislu.

V zgodnjih jutranjih urah kot ponavadi smo se srečali vsi kandidati na znani lokaciji, od koder smo se odpeljali naravnost v Bohinj do lokala Pri Cukiju, ki edini tako zgodaj za vikend v tem okolišu streže kavo, brez katere pa seveda ne gre.

Naš štart se je začel v Bohinju, v križišču pri Bohinjskem jezeru smo zavili ostro levo, zapeljali nekaj sto metrov naprej, kjer smo parkirali. Iz  asfaltne ceste smo kmalu zavili v gozd, začelo se je daniti, gozdna steza ni bila zelo strma, potekala je v serpentinah.

Čez čas smo v gozdu ob poti že opazili manjše ostanke snega, zmerno je pihal veter, bolj kot ne severozahodnik. Višje smo bili, več snega je bilo po poti, blizu višine Ski Hotela na Voglu že med deset in dvajset centimetri, prav so nam prišle gamaše.

Robi se je odločil za solo vzpon, zato je kaj kmalu izginil v gozdu pred nami, kot se za pravega individualista spodobi. Ostali smo počasi nadaljevali, kmalu smo bili pri hotelu in fotografirali okolico, ki je izgledala zelo idilično. Vreme je bilo lepo, nekoliko je nagajal le veter s sunki.

Nagajal pa je Tomažu tudi njegov kuža Paz, saj mu je neprestano uhajal in se ni menil zanj, Tomaž ga je zaskrbljeno iskal in klical, čeprav mu je na trenutke Paz potuhnjeno stal tik za nogami. Obiskali smo okrečevalnico Pri Merjascu, kjer smo srečali Robija.

Po kratki pavzi s čajem in merjaščevo krvjo smo si nabrali moči ter nadaljevali s hojo proti naši končni destinaciji, Šiji, Nataša se je odločila počakati Pri Merjascu, med našo odsotnostjo je pa obiskala še razgledno točko pri križu nekoliko više, pred njo smo jo seveda obiskali tudi mi.

Med hojo proti vrhu smo srečali Marjanove znance, med njimi je bila tudi moja nekdanja sošolka iz osnovne šole Marjeta, sicer pa pohodnikov ni bilo veliko. Vedno bolj je žal nagajal močan veter, ki je z močnimi sunki gotovo dosegal med 70 in 90 km na uro, mimo nas se je valila z vetrom še nizka oblačnost, zato smo se odločili obrniti na Visokem Orlovem robu pri zgornji postaji žičnice Šija.

Nazaj grede smo se ponovno zataknili Pri Merjascu, kjer smo v domačem vzdušju ob tekočih kalorijah nekoliko podebatirali o različnih tematikah. Kmalu smo krenili nazaj v dolino, da pa bi izlet lepo zaključili, smo se ustavili še v nekem gostišču v Bohinju. Zatem smo se odpravili proti domu, kamor smo prispeli v pozno popoldanskem času.

Spisal Primož