Nanos, 26.12.2010

Nanos, Vojkova koča, 1246 m

udeležanci: Gregor, Tomaž, Paz, Robert, Primož

trajanje: 4h 33min
višinska razlika: cca 690 m
dolžina: 10,85 km

Vreme tokrat ni bilo najboljše, zato smo se odločili obiskati nekoliko manj zahteven hrib (vsaj za nas izkušene gornike manj zahteven…), izbrali pa smo Nanos.

Zbrali smo se ter krenili proti Notranjskem. Iz avtoceste smo zavili pri izvozu Razdrto, nato pa peljali proti vasici Strane, kjer smo parkirali.

Sprva smo hodili po kolovozni poti, začela pa se je kmalu spreminjati v ozko gozdno stezo. Snega po poti nižje ni bilo veliko, višje kot smo bili, več je bilo napihanega snega, pihal pa je tudi močan veter.

Obiskali smo mimogrede še malo cerkvico svetega Brica, kjer smo imeli kratko čajanko. S seboj sem vzel dvoje derez, imel sem namreč namen testirati nove pohodniške dereze, ki se z močno elastiko samo nataknejo na čevelj, če pa se ne bi dobro obnesle, sem imel za rezervo s seboj še svoje navadne štirizobe.

Uporabili smo oboje, saj sem ene od derez posodil Gregorju, ki svojih ni imel s seboj, teren pa je bil zelo zrel za uporabo le-teh, pod sveže napihanim snegom je bila namreč pomrznjena prejšnja pošiljka snega.

Pot je bila dobro označena, kljub temu pa smo pot zaradi prekritosti težko sledili. Pomagal nam je Tomažev kuža Paz, ki je vsake toliko časa vtaknil glavo navpično v sneg, da je preveril, če smo še na poti ali pa smo jo zgrešili.

Pravi stezosledec in v kombinaciji s Šarminom popoln GPS sistem. Po dobrih dveh urah smo prispeli do Vojkove koče, kjer smo si pogreli premražene kosti, sam sem si privoščil pasulj s klobaso, Gregor je pospravil jabolčni zavitek odličnega izgleda, na kratko smo podebatirali.

Sestopiti smo sprva hoteli po drugi poti, vendar smo si premislili in odšli po isti poti nazaj v dolino. Ker dol grede nismo obuli derez, je sem in tja kdo od nas na pomrznjeni površini izvedel kakšen zanimiv lik. Ko smo prišli nižje, se je začelo nekoliko svetlikati skozi nizko oblačnost.

Da bi izlet zaključili kot se spodobi, smo se pred odhodom domov ustavili še v domačem okolišu v biljardnici Kaval, kjer smo se srečali še z našo gorniško kolegico Anjo, ki nas tokrat v hribe ni spremljala. Po prijetnem druženju v prazničnem vzdušju ob kuhanem vinu se je naš izlet tako zaključil.      

Spisal Primož



Ni komentarjev:

Objava komentarja