Angerkogel, 28.1.2017

Angerkogel 2114 m

PD Celje-Matica
udeleženci: Maja, Sabina, Janez, Brane, Helena, Kristina, Franci, Miriam, Drago, Ivo, Stojan, Marjana, Peter Pa., Peter Po., Tomaž, Danilo, Andreja, Danijela, Nevenka
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m


 

Že kar nekaj časa nam vremenoslovci ponujajo v zamenjavo za meglene in hladne doline - sončne, in zaradi inverzije, toplejše razmere v visokogorju. To pa velja izkoristiti!





Priključili smo se gornikom iz PD Celje – Matica, s katerimi pogosto kombiniramo naše ture. Prijetni ljudje so in med njimi se dobro počutimo. Odpravili smo se torej na precej oddaljeni Angerkogel v skupini Totes Gebirge, podskupini Warscheneck Gruppe in je najvišji vrh v masivu Hochangern.

Iz Ljubljane smo se odpeljali proti Šentilju, vmes pa pobrali še po enega sopotnika v Domžalah in Žalcu. Našli smo se s Celjani, popili kavo in skupaj nadaljevali po avtocesti mimo Gradca in naprej v smeri Linza.

Po dobrih sto kilometrih, pri mestu Liezen, smo zapustili avtocesto in se po lokalni cesti zapeljali do parkirišča malo pod prelazom Pyrn, na višini 970 m. Angerkogel je širok, kopast vrh, primeren za turne smučarje, katerih pa je bilo tudi največ med tistimi, ki smo se v tem dopoldnevu vzpenjali na to goro.

Takoj na začetku smo si nadeli krplje in pri – 15 stopinjah začeli hoditi po spluženi cesti. Sneg je škripal pod nogami, pot pa se je le zlagoma dvigala proti planini Hintereggalm, kjer smo zagledali pravo zimsko pravljico.

S soncem obsijana planina se je lesketala v snežnih kristalih, lesene koče so bile obdane z visokim snegom. Na planini smo krenili levo in nadaljevali po sledeh turnih smučarjev. Sneg je bil zelo primeren za hojo s krplji, čeprav so vmes tudi zelo strmi predeli.

Trasa je namenjena tudi za povratek turnih smučarjev, ne vem pa,  če je kakšen poseben užitek, smučati med smrekami in ozkimi prehodi. Gozdna pot je vseskozi enaka, ko pa smo prišli višje, so bila drevesa vse redkejša in na koncu gozdne meje so ostali le posamezni macesni.

Takrat smo zagledali tudi naš vrh. Skupina devetnajstih pohodnikov se je kar precej raztegnila. Nekajkrat so tisti, ki so hodili spredaj, malo počakali, da smo se združili in prešteli, se malo osvežili in spet nadaljevali.

Teren je bil tod bolj odprt in smo se vsi videli. Zato se je lahko vsak sam vzpenjal proti vrhu tako hitro, kot so mu dovoljevale moči. Povprečno smo potrebovali za vzpon štiri ure in petnajst minut.
Odprl se nam je prekrasen razgled na bližnje pa tudi zelo oddaljene vrhove, povezane v gorske verige.

Vreme, kakor so napovedovali vremenoslovci, je bilo mirno, temperatura okrog ledišča. Tako smo si na vrhu Angerkogla, na višini 2114 m, vzeli kar precej časa za občudovanje  teh gorskih lepot, pa tudi za počitek in okrepčilo ter seveda za skupinski posnetek.

Povratek, kot po navadi, ne tam kjer smo prišli, ampak krožno po drugi strani, po sledi markacij, ki so se izgubljale in končno tudi izgubile. Nadaljevali smo v smeri navigacije, dokler ni tudi  ta odpovedala.

Naprej smo hodili po občutku, držali smo se grape, pri tem pa prešli ali prečili tudi zelo, zelo strme spuste. Ugrezali smo se v prhek, nepredelan sneg, zato je bila včasih najboljša rešitev, spustiti se kar po zadnji plati. Krplji so na takih predelih tudi ovira.

Take razmere so se večkrat menjavale, dokler nismo po dolgem času pod seboj zagledali pot, po kateri smo prišli na Hintereggalm. Zaradi sence planina ni bila več tako romantična kot dopoldne. Samo še pol ure in prišli smo do parkirišča.

Za povratek smo potrebovali 3 ure in 15 minut, skupno za celo turo pa 7 ur in 30 minut. Spet je bilo zelo mrzlo, zato smo se hitro odpravili.

V bližnjem Liezenu smo se ustavili v gostinskem lokalu trgovine Spar za pijačo in kratko analizo ture. Strinjali smo se, da je bila tura uspešna, povratek po nemarkirani poti pa popestritev. Čakalo nas je še tri ure in pol vožnje do doma.

Spisal:  Janez




Golz (Golec), 22.1.2017

Golz ( Golec), 2004 m

udeleženci:  Slavko, Maks, Nevenka, Kristina, Jana in Marjan, Mateja in Emil
trajanje: 8 h 55 min
višinska razlika po poti: cca 1700 m
dolžina: 24,5 km


Zaradi pomanjkanja snega pri nas in sosedih nas je zamikalo nekaj novega. Naš izbranec je bil tokrat samostojen vrh v Ziljskih Alpah, v primeru slabe snežne odeje z lepimi obeti za krožno turo. Golec je bil to, pravijo mu tudi mož od naše Golice.

Čudovit razglednik je, a pogled mu do svoje žene nikakor ne seže. So pa razgledi z njega kljub temu resnično razkošni in tudi poznavalci so včasih v zadregi z določanjem vseh okoliških zanimivosti.

In smo šli. Ura vstajanja in odhoda iz Ljubljane ni bila ravno humana glede na letni čas, a kasneje se je pokazalo da je bila to pravilna odločitev. Dve uri smo se vozili do izhodišča v vasici Radnig blizu Šmohorja in se napol v mraku pripravili za odhod.

Mraz je že v nekaj trenutkih pokazal zobe in pri -12°C smo se komaj sproti tresli. Zelo hitro smo se pospravili na pot. Naš cilj je bilo sedlo Radniger Sattel  in iz njega pristop na Golec.

Pot je lepa, razkošno udobna in tokrat skoraj brez snega. Če ga je pri nas malo, ga je tukaj še občutno manj in na srečo smo krplje pustili v prtljažnikih. Tudi sonce nam je končno prišlo nasproti in takoj je bilo vse lepše in predvsem toplejše.

V strmino nad sedlom nas je že pošteno kurilo in orošena čela niso bila nič nenavadnega. Videlo se je, da je tu gamsji raj in kar nekaj tropov nam je razveselilo pogled.

Končno vrh. Nič posebnega, a zelo, zelo razgleden. Z njega je lep pogled tudi na Weissensee ( Belo jezero ) globoko pod nami, tokrat v ledenem objemu, razpokanem podolgem in počez.

Še nekaj gasilskih, malica z nekaj degustacijskimi hodi in odločitev, da naredimo krožno pot z nadaljevanjem po zahodnem grebenu proti koči Kohlröslhütte.

Odločitev, ki nam je zaradi nevednosti o dolžini zapolnila ves preostali svetli del dneva, a smo  zaradi nje videli veliko novega in lepega. Nadaljevali smo torej po udobno zasneženem grebenu čez Sattelkopfe ( Sedelske glave ).

Vseskozi smo sledili zajčjim sledovom in smo smer poimenovali kar * Zajčja pot *. Sestop proti planini St. Lorenzer Hochalm ( Šentlovrenška planina ) je v snegu kar siten, a ne posebno težaven. Vseskozi smo sledili markacijam in te so nas mimo koče Kohlröslhütte na koncu privedle do planine Jadersdorfer-Ochsenalm ( Volovja planina ).

Šele tu se je začela naša pot konkretno spuščati. Na zemljevidih je kar nekaj *markiranih* variant krajšanja povratka, a te v naravi ne obstajajo več. Nove gozdne ceste vse povprek ne omogočajo kontrole nad tem kje in kod hodiš in taki sestopi so v zimskem času samo za lokalce.

Mi smo bili primorani iti po edini markirani varianti, ki nas je dostavila daleč, daleč od izhodišča. Prišli smo skoraj do Jadersdorfa in tam blizu na srečo ujeli povezovalno pot do izhodišča v Radnigu. Dolgo, dolgo smo hodili do tam, sonce nam je že vzelo slovo in tik za tem v hudem mrazu tudi mi.

Skupni zaključek, tokrat  brez iskanja prostih parkirnih mest smo imeli v Kranjski gori ob dobri kavi in mrzlem hmeljnem napitku.  Tokrat smo dereze in cepine nesli samo na sprehod, a ob vsakem sneženju se bodo razmere spremenile.

Spisal Emil



Japetić, 21.1.2017

Japetić 879 m,
Planinarski dom Žitnica na Japetiću 815 m

Vodniški odsek PD Rašica
udeleženci: Ruža, Katja, Vida, Urban, Jože, Vida, Irena, Kinč, Andreja, Tomaž
trajanje: 7 h 20 min
višinska razlika: cca 950 m
dolžina:  19,8 km

V soboto smo šli na prvo turo vodniškega odseka v letu 2017. Cilj je bil Japetić, najvišji vrh Samoborskega gorja. Zbrala se je pisana druščina šestih penzionistov,  treh študentov in vodnika blizu abrahama.

Z dvemi avtomobili smo se odpeljali na Hrvaško, kamor smo vstopili na mejnem prehodu Slovenska vas. Od tam pa skozi Samobor do prelaza Poljanice (580 m).

Snega je bilo kakšnih 15 cm, kar je bila prijetna popestritev ture. Mraz ni bil prehud, vsaj po standardih zadnjih tednov, - 7 °C, Vreme sončno.

Od Poljanic je višinske razlike do Japetića le 300 m, a videz grdo vara. Že takoj na začetku smo se spustili v dolinico Draga in se po njej spustili do Sopote, kjer je lovska koča.

Do sem smo se spustili kar za 180 m. Po rahlem preračunavanju smo nadaljevali po pravi poti, ki je šla sedaj lepo navkreber. Do odcepa za Veliki Oštrc smo srečevali tekače, ki tečejo za lokalno zimsko ligo.

Za 150 metrov smo se spustili do prelaza Velika vrata, kjer je tudi izhodišče za Japetić. In od tu je do vrha res 300 višincev. Proti vrhu nas je begal komunikacijski stolp, ki se je stalno premikal. Vsaj tako se je zdelo, ker je nenehno izgineval in se pojavljal.

K temu je pripomoglo tudi vreme, saj je prej  sončno vreme zamenjalo oblačno z meglo. Tako smo prišli do vrha in do razglednega stolpa, ki pa žal ni ponudil nobenih razgledov.

Kot zanimivost, 12 metrski kovinski stolp je tu od šedesetih let, prej pa je stal na Sljemenu nad Zagrebom. Z vrha smo hitro pobegnili in se oglasili še v domu Žitnica, 20 minut od vrha.

Sicer planirano krožno pot smo morali zaradi razmer in kratkega dneva spremeniti in po isti poti smo sestopali in se vzpenjali nazaj do izhodišča. Analizo ture smo imel na izhodišču v lovskem domu Srndać.


Kljub turobnemu vremenu nam je uspela zelo lepa tura v zanimivih hribih. Še se bomo vrnili v Samoborsko gorje.

Spisal Tomaž


 
 


Creta di Rio Secco, 7.1.2017

Treghet 2016 m,
Creta di Rio Secco 2203 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Srečko, Jana, Marjan, Maks, Sašo, Mitja, Nevenka, Tomaž, Peter, Ivan, Primož
trajanje: 7 h 55 min
višinska razlika: cca 1200 m
dolžina: 14, 1 km

 

Prva tura gorniške skupine v letu 2017 je predvidevala obisk Šladminških Tur. Zagodlo nam jo je vreme, novozapadli sneg, veter in arktični mraz. Tako smo uporabili turo predvideno za december in šli na Karnijski kras,

Odpravili smo se na malo znani vrh Creta di Rio Secco ali kot bi jo lahko poslovenili Suhi vrh. Nahaja nekako med Velikim Koritnikom / Creta di Aip / Trogkofel in Konjskim špikom  / Monte Cavallo / Rosskofel.

Z izbiro Karnijcev smo se izognili svežemu snegu v Visokih in Nizkih Turah, veter je že popustil, le mraz je še bil.





Na ravnini, ko pri Ratečah zapelješ v Italijo je vedno najhladnjeje, tokrat je bilo -19 °C, Trbiž je imel -14 °C, naše izhodišče pa samo še -11 °C.

Izhodišče je bilo na cesti na prelaz Lonice / Cason di Lanza, malo pod opuščenim zaselkom Carbonaris. Izbrali smo namreč Igorjevo varianto pristopa na goro. Po gorski cestici smo prišli do njenega konca in našli potko, ki je označena z rdečimi pikami in ji sledili.

Kot vedno, ko nas je več sta se formirali dve skupini, ta hitra in ta lepa. Na sedlu med La Busale in Treghetom nas je doseglo sonce in temperature so postale znosne.

Višje kot smo bili, bolj so se odpirali razgledi na Julijske in Karnijske Alpe ter Dolomite.

Med drugim tudi velikani Dolomitov, Civetta, Pelmo, Antelao in več kot 100 km oddaljena Marmolada. A za razglede se je potrebno tudi malo ustaviti in ne dirkati po hribu kot konji s plašnicami na očeh.

Na poti na glavni vrh  smo pobrali tudi predvrh Treghet, ki ima še lansko višino.

Še slabih 200 višincev in po skupno treh urah in pol smo bili na vrhu Crete di Rio Secco. Vetra skoraj ni bilo, temperatura blizu nule, prav prijetno je bilo.

Namesto sestopa do bivaka in potem po markrani poti do planine Aip smo se odločili za brezpotni sestop po brezpotnem zahodnem grebenu. Takoj smo padli v senco in veter. Obojega je bilo hitro konec in spet smo bili na soncu in brezvetrju.

A čakal nas je labirint ruševja in namesto, da bi videli bivak Ernesto Lomasti, je okoliška divjad videla skupino kako lomasti čez ruševje.

Ko smo se prebili do planine Aip, smo po markirani poti sestopili do planine Caserute.

Čakalo nas je še 3 km in pol hoje po vesti in krog je bil sklenjen in izredno lepa tura je bila končana. Prav neverjetno je kako je tako blizu Slovenije tako nepoznan vrh s tako atraktivno krožno turo.

Poskakali smo na toplo v avtomobile in analizo ture izvedli v piceriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž