Furlanski Dolomiti, 28. – 30.7.2012

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Edo, Matic, Marjan, Nataša, Nevenka, Primož, Slavko, Robi, Tomaž

1. dan
Rifugio Giaf 1400 m,
Monte Cridola 2581 m,
Rifugio Padova 1287 m
trajanje: 8 h 45 min
višinska razlika: cca 1670 m

2. dan
Bivacco Perugini 2060 m,
Bivacco Marchi-Granzotto 2152 m,
Rifugio Pordenone 1249 m
trajanje: 9 h 25 min
višinska razlika: cca 1500 m

3. dan
Monte Pramaggiore 2478 m,
Rifugio Flabian-Pacherini 1587 m,
trajanje: 9 h 25 min
višinska razlika: cca 1730 m


Julijska tura gorniške skupine je predvidevala tridnevno popotovanje po Furlanskih Dolomitih, ki se sicer nahajajo v Karnijskih predalpah, od "pravih" Dolomitov pa so ločeni z reko Piavo. V tednu pred turo je potekalo živčno spremljanje vremenske napovedi. Ta je bila vsak dan drugačna in na koncu je padla odločitev da gremo, vreme ne bo idealno, tako slabo da bi turo odpovedali pa tudi ne bo.

V soboto ob 5 h zjutaj smo se izpred sedeža društva preko Kranjske gore odpeljali v Italijo. Malo pred avtocestnim odcepom za Tolmezzo je počivališče Campiolo zahod. Tu je Primož planiral postanek za kavo s katero pa ni bilo nič, saj je bila "mašina kaput" kot so se izrazili v tamkajšnem Autogrillu.



Brez kave smo se odpeljali v Forni di Sopra in ob 8h zjutraj oprtali težke nahrbtnike in začeli s pohodom po poti 346. Po uri dvajset smo prišli do koče Giaf v pričakovanju da bomo tu deležni jutranje kave. A glej ga zlomka, tudi tu aparat za kavo ni deloval. Zadovoljiti smo se morali z kavo iz vrečke, tega dne je bil v Italiji očitno štrajk kavnih avtomatov. Nadaljevali smo do sedla Scodavaca in desno v škrbino Tacco di Cridola.

Tu smo se opremili s plezalnimi pasovi in čeladami in se odpravili navkreber. Pot je označena z rdečimi pikami in do vrha so štirje detajli dvojke. Ko smo prišli do vrha je zagrmelo, na drugi strani gore je bila že nevihta, praktično iz nič se je na hitro pojavila. Hitro smo se pobrali z vrha, deležni pa smo bili le nekaj kapljic, saj se je nevihta odpeljala mimo nas. Sestopili smo do sedla Scodavaca, kjer smo se obrnili v drugo dolino Prà di Toro proti koči Padova.

Tik pred kočo je pričelo deževati, ravno prav da nismo bili mokri. Koča se je izkazala za zelo prijazno, za večerjo smo izbirali med štirimi predjedmi, dvema glavnima in petimi sladicami. Po večerji smo še malo posedeli, a ne prav dolgo, saj nas je naslednji dan čakala tehnično in kondicijsko najtežja etapa.

Po zgodnjem zajtrku smo jo mahnili naprej in kar hitro zagrizli v strmino proti škrbini Segnata. Sicer markirana pot (št. 357) postane v grapi kar divja z nekaj mesti dvojke, kar je kar nenavadno za markirano pot in morda je zato ni na seznamu poti Furlanije Julijske krajine. Na škrbini Segnata se je odprl lep razgled po dolini Montanaia in po vseh treh naših ciljih, včerajšnji Monte Cridoli, današnjem Cima Monfalcon di Montanaia in jutrišnjem Monte Pramaggiore.

Z razgledne točke malo stran od škrbine pa smo prvič zagledali znameniti stolp Campanile di Val Montanaia, pod katerim je bivak Perugini do katerega smo sestopili in tam ob razgledu na stolp pomalicali. Tu je bil tudi naš prvi izhod v sili, v primeru slabega vremena bi lahko po dolini sestopili direktno do koče Pordenone. Po malici nas je čakalo cca 100 višinskih metrov vzpona na škrbino Cimoliana s katere smo sestopili v dolino Molfancon di Montanaia in je bila naše izhodišče za  naskok na istoimenski vrh.

Neverjetno podrta grapa se je spuščala proti dolini s kratko ferato s konkretno navpičnico. Ko smo prišli do združitve s potjo 349 smo na tabli ugotovili, da je pot 360 po kateri smo sestopili pravzaprav zaprta in to po podatkih na internetu že od lanskega maja. Tam kjer smo zavili na pot pa ni bilo nobenega obvestila o zaprtju.

Na razpotju je tudi padla odočitev. Ura je bila 12, do vrha še cca 2 uri, ob 14h pa po italjanskih napovedih možnost neviht. Cima Monfalcon di Montanaia bo počakala na drugo priložnost je odločil Primož. Spet smo imeli možnost sestopa po dolini do koče Pordenone a smo se odločili da preko škrbine del Leone obiščemo dolino Monfalcon di Forni. S škrbine smo se najprej spustili v krnico doline, kjer stoji bivak Marchi-Granzotto.

Med malico se je hitro pokazala pravilost Primoževe odločitve, saj se je vreme naglo poslabšalo in v daljavi je začelo grmeti. Ob sestopu po poti 359 je bilo grmenje vedno bližje in ko smo prišli do planine Caseruta dei Pecoli se je ulilo z rahlo točo. Ker je bila ob hitrem prednevitnem tempu skupina razvlečena so spredaj že videli pastirski stan na planini, kjer smo potem vedrili, mi zadaj pa še ne in smo vlekli nase palerine, skratka vodnik je namočil pomočnika.

Dež je kmalu skoraj ponehal in vstopili v še četrto dolino danes, dolino Meluzzo in po poti 361 skoraj po ravnem prišli skoraj do koče Pordenone. Do koče pa nas je čakalo še slabih 100 m vzpona. Tudi ta koča je bila prijazna s sicer malo manjšo izbiro hrane in manjkajočo sladico, ki so jo odšteli od polpenziona.

Spet je sledil zgodnji zajtrk in nato zadnja etapa, preko Monte Pramaggiore nazaj v Forni di Sopra. Predvidene najmanjše etapne višinske razlike ni bilo. Zaradi zmede s škrbino in sedlom Pramaggorie, kar sta dve zemjepisni točki na nasprotnih straneh gore, smo s poti 362 skrenili na prav tako markirano pot proti sedlu Pramaggiore. Napaka je bila ugotovljena po dobrih 400 višinskih metrih. Ko smo se obrnili nazaj se je za "vzpodbudo" še ulilo.

Dež je hitro ponehal, Primož pa je tudi našel brezpotni prehod na pravo pot in tako smo pridobili le cca 250 višincev. Vreme se je le za kratko popravilo na sončno. Ko smo zavili na pot 366 smo v glavnem hodili po megli, vse do vrha Monte Pramaggiore. Srečali nismo prav nikogar na poti, na vrhu pa nam je družbo delala ostarela kozoroginja.

Sestop smo planirali po ferati iz škrbine Sidon. Ker smo že na poti navzgor videli da vstop čisto podrt smo šli po obvozu okoli vendar nismo prišli na ferato temveč spet v neko podrto grapo, kjer pa je bila pot ves čas odlično označena. Kmalu smo se znašli na sedlu Suola, kjer smo ugotovili da smo z obvozom naredili prav saj je ferata zaprta. Po dolini Suola smo se spustili do koče Flabian-Pacherini, ki je precej nova in brez duše.

Čakal nas je le še ekspresni spust v Forni di Sopra, kjer nas je čakal kombi. V treh dneh smo v kondicijsko precej napornih etapah prehodili skoraj 5 višinskih kilometrov, obiskali 2 vrhova, 4 koče, 2 bivaka, 10 dolin in se prebijali čez 3 podrte grape. Z ne prav idealnim vremenom smo vseeno imeli srečo, ena nevihta se je peljala mimo nas, drugo smo prevedrili v pastirskem stanu.

Skratka Primož je izlet odlično načrtoval in izpeljal, družba devetih gornikov je bila odlična, drugih planincev pa smo srečali bore malo. Furlanski Dolomiti so samotni in divji, še se bomo vrnili tja.



Spisal Tomaž


 




Sassongher, 19.7.2012

Edelweisshütte 1832 m,
Sassongher 2665 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 5 h
višinska razlika: cca 1025 m

Peti dan našega počitnikovanja v Dolomitih sva zaradi napovedi popoldanskih neviht in zaradi utrujenosti obiskala Sassongher, 2665 m visok stolp, ki se dviga nad Corvaro. Do tja sva se odpeljala preko prelazov Sella in Gardena.

Avtomobil sva parkirala pri cerkvi v mali vasici Colfosco, se preobleka, si oprtala nahrbtnika in se podala po makadamski cesti v dolino Valle Stella Alpina. Kmalu sva v koči Edelweiss pila jutranji čaj in uživala v razgledih po okoliških vrhovih.

Pot sva nadaljevala po smučišču ob vlečnici, mimo stare kapelice, nad katero se pot, ki vodi na Sassonger odcepi desno in se preko gruščnatega pobočja v serpentinah dvigne na škrbino Forcella  Sassongher. Od tu sva po peščeni poti počasi prišla do krajše nezahtevne ferate, po kateri sva se povzpela in preko položnega pobočja do križa na vrhu.

Na novo osvojenem dvatisočaku sva uživala v pogledih na vse strani in na najine vrhove iz prejšnjih dni, ponedeljkovo 3343 m visoko Marmolado, torkov 3152 m visoki Piz Boè in sredin 3025 m visoki Sas Rigais, pred nama pa se je bohotila severna stran mogočne gorske skupine Sella.

Sestopila sva po isti poti, se ponovno ustavila v koči Edelweiss, le da sva tokrat pogledovala po okoliških hribih in uživala ob pogledih na čredo konj z vrčkom piva v roki. V apartma, preverit tretjega člana, sva se vrnila preko prelaza Campolonga ter Arrabe in s tem zaključija cel krog Sella Ronde.



Spisal Robert



Sass Rigais, 18.7.2012

Rifugio Firenze (Regensburgerhütte) 2037 m,
Sass Rigais 3025 m


udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 9 h 20 min
višinska razlika: cca 1500 m


Še četrta tura zapored se je zjutraj zapletla. Predviden vzpon na Cimo della Vezzano je zjutraj na hitro zamenjal Sass Rigais. Razlog je bil v slabem spancu in porajajoči se utrujenosti. Z Robijem sva se zapeljala na pelaz Sella, kjer se je v jutranjem soncu kopala gorska skupina Sasolungo in nekoliko stran Marmolada.

Od tam sva se spustila v Val Gardeno do kraja Selva, kjer sva poiskala spodnjo postajo žičnice na Col Raiser. Žičnica še ni obratovala, pobiranje parkirnine pa že. Spakirala sva letno opremo in za vsak slučaj še cepin in se podala na pot. Na začetku sva se vlekla po makadamski cesti.

Na razpotju sva med dvemi ne najbolj idealnimi potmi, direktno na  Col Raiser, ki bi naju privedla malo previsoko in označeno potjo do koče Firence, našla vmesno, neoznačeno pot preko travnikov in planšarij. Odpirali so se nama krasni jutranji razgledi in 10 minut pod kočo Firence sva naletela na brunarico Baita Ciaulonch, z ribnikom, igrali in  lepin razgledom v dolino.

Zanimivo, sva menila in šla naprej do koče Firence, kjer sva si privoščila čaj. Po čaj je šel Robi in prišel ven z dvema čajema in zastonjsko karto, ki je bila menda zadnja. Trenutek moje zavisti je olajšal podatek, da gre zgolj za petdeset tisočko, kot sem razbral ko sem jo na hitro ošvrknil s pogledom.

No, Robi jo je malo bolj »preštudiral« in potem brez besed zaprl. Še sam se preveril, kaj je to za ena karta in ugotovil da gre za planinsko karto okolice mesta Firence. Seveda sem si ga takoj privoščil, kako dobro je ubodel tole karto.

Nadaljevala sva po poti številka 13 proti uravnavi Plan Ciautier, kjer sva uzrla konja na paši, konju jedan sva si rekla. A kmalu je bi še eden, pa še eden, cela jata jih je bila, na dobrih 2300 m. Poleg konj pa so iz zgornje postaje žičnice Sebeda, kamor se pride, če iz Col Raiserja presedeš na drugo žičnico, začeli prodirati prvi planinci.


Skupaj smo se po grapi Val Salière vzpenjali po meliščih do sedla Forcella Salière, kjer je  vstop v ferato in kjer se odpre razgled na sanjsko dolino Val di Funes. Ferata je lahke do srednje težavnosti in se konča nekje 50 višinskih metrov pod vrhom. Na vrhu je bolj malo prostora, ljudi pa je bilo kar veliko.


In kot pravi Mašera v vodniku Dolomiti, sanjske gore, razgledi so kratkomalo fantastični na vse strani. Po malici, razgledovanju, fotošutingu in modrovanju kaj vse se vidi okoli, sva sestopila po lažji varjanti.

Tudi tu je gor lezlo kar precej ljudi, Robi pa je zlezel še v peščeno grapo. Na manjšem sedelcu mu je namreč torbica s fotoaparatom vred padla v to grapo. Sestopil je nekaj 10 metrov in našel torbico in k sreči še vedno delujoč fotoaparat.

Nadaljevala sva s sestopom in kmalu zaokrožila krožno pot in se po isti poti vrnila do koče Firence, kjer se je trlo ljudi. Že gor grede sva sklenila, da brunarica Ciaulonch deluje bolj prijazno, zato se v Firencah nisva ustavljala, čeprav ima Robi zdaj karto mesta z okolico.

Ko sva prišla do brunarice, ki je bila seveda odprta, sva presenečeno ugotovila da ni gostov. Naročila sva si pivo in od prijazne oskrbnice, ki je slišala najino slovansko špraho, počasi izvedela, da je iz Slovaške in da že dobrih 8 let živi v Val Gardeni. Trenutno dela v tej brunarici, ki je odprta šele leto dni in zanjo nihče od turistov ne ve.


Glede na to da je brunarica od Firenc oddaljena le 10 minut bi pa ja mogla biti tudi na Robijevi karti, razen če bo šele v novi izdaji. Zadovoljna z lepo turo sva sestopila do izhodišča. Na Cimo della Vezzano sva že pozabila, bo že počakala na drugo priložnost.


Spisal Tomaž



Piz Boè, 17.7.2012

Rifugio Forcella del Pordoi 2829 m,
Rifugio Boè 2873 m,
Piz Boè 3152 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 4 h 55 min
višinska razlika: cca 960 m

Po Marmoladi se je prilegla krajša tura, izbran je bil Piz Boè en najlažje dostopnih tritisočakov v Alpah. Lahek ni samo tehnično temveč tudi zaradi tega ker na Sas Pordoi pripelje gondola in višinsko razliko skrajša za dve tretjii.

Brez zapletov tudi to jutro ni šlo in predvideni odhod se je zavlekel za eno uro. Tako sva lahko zjutraj dostavila Duleta v Canazei na servis po kolo, ker so se mu prejšnji dan zlomili dve špici. On jo je potem nahnil na Fassa bike park, midva pa na sedlo Pordoi na 2239 m.

Na sedlu je komaj možno parkirati, toliko je ljudi ki jih gondola vsakih 10 minut v 4 minutah prepelje 700 metrov višje, kjer je v slikovitih stenah v tridesetih letih prejšnjega stoletja plezal "hudič z Dolomitov", Tita Piaz.

Midva sva so mahnila gor peš in v uri petnajst prišla do koče Forcella del Pordoi. Do tam se nas je vzpenjala le dobra desetina ljudi, pri koči pa se iz zgornje postaje gondole na Sas Pordoi priključijo cele procesije ljudi, med njimi pa je vse živo, kar se opremljenosti in pripravljenosti tiče. Na Piz Boe sta od tu dve poti, midva sva jo gor grede mahnila po daljši, mimo koče Boè, kjer sva si privoščila postanek za malico.

Nadaljevala sva na vrh. Že prej bili lepi razgledi na vse strani, na vrhu pa se je odprl se fantastičen razgled na najin včerajšnji cilj, Marmolada, s katere sva včeraj občudovala skupino Sella in Piz Boe, ki je najvišji vrh skupine. Za Marmoladinim sosedom Gran Vernelom je kukal tudi predvideni jutrišnji cilj, Cima della Vezzana, razgledi na skupine Rosengarten,  Sassolungo in Odle pa so naju spremljali celo pot.

Na vrhu je bila kar prevelika gmeča zato sva se kar kmalu pobrala z vrha in se na pivu ustavila pri koči Forcella del Pordoi. Sledil je hitri sestop in  v slabih petih urah sva zaključila s turo in z obiskom še tretjo gorske skupine v Dolomitih.

Spisal Tomaž


Marmolada, 16.7.2012

Marmolada (Punta Penia) 3343 m,
Rifugio Pian dei Fiacconi 2626 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca 1400 m

Ponedeljek, drugi dan našega dopusta je bila na vrsti Marmolada, najvišji vrh Dolomitov. Vreme, ponoči dež, zjutraj pa »šajba«. Bujenje ob je 4.00 uspelo, sledil je zajtrk, kopalniške zadeve, pokanje in ob 4.55 uri štart izpred apartmaja.

Ekspedicija se je klavrno končala še pred peto uro, pred spuščeno zapornico pri izhodu iz kampa. Z magnetno kartico sem vztrajno krilil pred senzorjem za odpiranja vrat, ki je bil pozicioniran malce nad napisom, da med 23.00 zvečer in 7.00 uro zjutraj reč ne deluje ker je čas za počitek. Ni nama preostalo nič drugega kot, da se vrneva v apartma odspat še kitico ali dve.

Tokrat se je prvič pripetilo, da je kolesar Dule štartal pred nama, celo uro in pol pred nama, do sedaj znanstvena fantastika. Midva pa nazaj pod kovter in ob sedmih ponovno »srečko potegnt«.

V drugo je šlo mnogo bolje in ob 7.30 h sem pakiral avtomobil na parkirišču ob umetnem jezeru Lago di Fedaia. Osrednji masiv Marmolade se na zahodu začne z špičastim vrhom Grand  Vernel, 3210 m, jugovzhodno se dviga Piccolo Vernel, 3098 m, ki ga z grebenom Marmolade povezuje škrbina Forcella della Marmolada, 2896 m.

Od tu se dviga greben do najvišje točke Punta Penia, 3343 m, z majhnim zavetiščem na vrhu. Vzpon je Tomaž planiral po Via ferrata Cresta Ovest, kar je pomenilo, da se vzpenjava po skalnatem svetu desno od žičnice po poti 606 preko prelaza Bousc do koče Pian dei Fiacconi 2626 m visoko.

Med najinim vzpenjanjem so pognali žičnico in precej planincev se je doberšen del poti dalo prepeljati tako, da so naju nekateri dohiteli, drugi pa prehiteli. V nadaljevanju se pot spusti za približno 200 višinskih metrov in nas pelje naprej v smeri “Via ferrata Cresta Ovest ”.

Kmalu smo prišli do ledenika Vedretta del Vernel, kjer smo si nadeli dereze, čelade in v roke vzeli cepine. Po približno 200 višinskih metrih se snežišče konča in prične lažje plezanje z pomočjo jeklenic in ostalih varoval. Naša pot 606 se je na škrbini  Forcella Marmolada združila z potjo, ki pride iz koče Contrin, z južne strani in tu se prične “Via Ferrata Cresta Ovest”.

Zaradi nočnega dežja ter snega in jutranjega mraza je bila podlaga ledena, kar je omenjeno ferato naredilo zanimivejšo in precej težjo. Ob pomoči skob in jeklenic nas je spolzka pot delno po grebenu pripeljala do velikega marmoladskega ledenika približno 200 višinskih metrov pred vrhom in nato po snegu do masivnega križa na vrhu.

Na vrhu najvišje gore Dolomitov Punta Penia imenovanem sva si v zavetišču odpočila, uživala v razgledih, si privoščila pivo in opravljala manjkajočega člana dolomitske odprave.

Po dobri uri preživeti na vrhu sva v dolino sestopila po običajni poti, preko ledenika do koče Pian dei Fiacconi, kjer sva naredila krajši postanek in se po smučišču spustila do parkiranega avtomobila ob jezeru.

Preko Canazeia sva odbrzela v apartma preverit kolesarja, da zopet ne počne kakšnih neumnosti. Na srečo se je kolesar v najini odsotnosti obnašal primerno, nad osvojenim vrhom pa sva oba imela mešane občutke.

Marmolada je z svojimi 3343 m vsekakor veličastna gora, poledenela ferrata Cresta Ovest turo še dodatno popopra, le ljudi željanih osvojiti vrh je preveč, premalo opremljenih in premalo pripravljenih.

Spisal Robert