Marmolada (Punta Penia) 3343 m,
Rifugio Pian dei Fiacconi 2626 m
udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 8 h 40 min
višinska razlika: cca 1400 m
Ponedeljek, drugi dan našega dopusta je bila na vrsti Marmolada, najvišji vrh Dolomitov. Vreme, ponoči dež, zjutraj pa »šajba«. Bujenje ob je 4.00 uspelo, sledil je zajtrk, kopalniške zadeve, pokanje in ob 4.55 uri štart izpred apartmaja.
Ekspedicija se je klavrno končala še pred peto uro, pred spuščeno zapornico pri izhodu iz kampa. Z magnetno kartico sem vztrajno krilil pred senzorjem za odpiranja vrat, ki je bil pozicioniran malce nad napisom, da med 23.00 zvečer in 7.00 uro zjutraj reč ne deluje, ker je čas za počitek. Ni nama preostalo nič drugega kot, da se vrneva v apartma odspat še kitico ali dve.
Tokrat se je prvič pripetilo, da je kolesar Dule štartal pred nama, celo uro in pol pred nama, do sedaj znanstvena fantastika. Midva pa nazaj pod kovter in ob sedmih ponovno »srečko potegnt«.
V drugo je šlo mnogo bolje in ob 7.30 h sem pakiral avtomobil na parkirišču ob umetnem jezeru Lago di Fedaia. Osrednji masiv Marmolade se na zahodu začne s špičastim vrhom Grand Vernel, 3210 m, jugovzhodno se dviga Piccolo Vernel, 3098 m, ki ga z grebenom Marmolade povezuje škrbina Forcella della Marmolada, 2896 m.
Od tu se dviga greben do najvišje točke Punta Penia, 3343 m, z majhnim zavetiščem na vrhu. Vzpon je Tomaž planiral po Via ferrata Cresta Ovest, kar je pomenilo, da se vzpenjava po skalnatem svetu desno od žičnice po poti 606 preko prelaza Bousc do koče Pian dei Fiacconi 2626 m visoko.
Med najinim vzpenjanjem so pognali žičnico in precej planincev se je dobršen del poti dalo prepeljati tako, da so naju nekateri dohiteli, drugi pa prehiteli. V nadaljevanju se pot spusti za približno 200 višinskih metrov in nas pelje naprej v smeri “Via ferrata Cresta Ovest ”.
Kmalu smo prišli do ledenika Vedretta del Vernel, kjer smo si nadeli dereze, čelade in v roke vzeli cepine. Po približno 200 višinskih metrih se snežišče konča in prične lažje plezanje s pomočjo jeklenic in ostalih varoval. Naša pot 606 se je na škrbini Forcella Marmolada združila s potjo, ki pride iz koče Contrin, z južne strani in tu se prične “Via Ferrata Cresta Ovest”.
Zaradi nočnega dežja ter snega in jutranjega mraza je bila podlaga ledena, kar je omenjeno ferato naredilo zanimivejšo in precej težjo. Ob pomoči skob in jeklenic nas je spolzka pot delno po grebenu pripeljala do velikega marmoladskega ledenika približno 200 višinskih metrov pred vrhom in nato po snegu do masivnega križa na vrhu.
Na vrhu najvišje gore Dolomitov Punta Penia imenovanem sva si v zavetišču odpočila, uživala v razgledih, si privoščila pivo in opravljala manjkajočega člana dolomitske odprave.
Po dobri uri preživeti na vrhu sva v dolino sestopila po običajni poti, preko ledenika do koče Pian dei Fiacconi, kjer sva naredila krajši postanek in se po smučišču spustila do parkiranega avtomobila ob jezeru.
Preko Canazeia sva odbrzela v apartma preverit kolesarja, da zopet ne počne kakšnih neumnosti. Na srečo se je kolesar v najini odsotnosti obnašal primerno, nad osvojenim vrhom pa sva oba imela mešane občutke.
Marmolada je z svojimi 3343 m vsekakor veličastna gora, poledenela ferrata Cresta Ovest turo še dodatno popopra, le ljudi željanih osvojiti vrh je preveč, premalo opremljenih in premalo pripravljenih.
Spisal Robert
Od tu se dviga greben do najvišje točke Punta Penia, 3343 m, z majhnim zavetiščem na vrhu. Vzpon je Tomaž planiral po Via ferrata Cresta Ovest, kar je pomenilo, da se vzpenjava po skalnatem svetu desno od žičnice po poti 606 preko prelaza Bousc do koče Pian dei Fiacconi 2626 m visoko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar