Stol, 31.12.2012

Valvasorjev dom 1181 m,
Stol 2236 m
Mali Stol 2198 m,
Prešernova koča 2174 m

udeleženci: Nataša, Nevenka, Marjan, Robi, Slavko, Tomaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 1560 m

Že drugič zapored smo se na silvestrovo odpravili v visokogorje. Tokrat na Stol, ki je bil pred leti obiskan v "turno smučarski varianti". Start ture je bil malo nad dolino Završnico, malo pred sončnim vzhodom.Tokrat sem bil sam z novim mercedesom oziroma Deuterjem, vendar s pozabljenim fotoaparatom.

Pot do Valvazorjevega doma je bila sprva povsem kopna, višje pa so sledili čedalje bolj pogosti ledeni odseki. Led na poti v kombinaciji s zasneženimi deli nas je spremljal vse do Prižnice.

Tu smo po postanku v roke vzeli cepine in zavili v grapo desno od Prižnice. Ker se ni vdiralo je bil vzpon po grapi prav prijeten. Izstop iz grape je na grebenu zahodno od Malega Stola. Tu smo prečili grapo med obema Stoloma in se vzpeli proti zahodnemu grebenu Stola. Pričakal nas je kar močan veter in nas spremljal vse do vrha.

Tako se prav dosti nismo obirali na vrhu, hitro smo jo ucvrli na Mali Stol in si pri koči privoščili malico. Že tako prešerni volji pri Prešernovi koči je svoje dodal še Robi, ki je malo pomešal koče in predlagal, da se ob povratku ustavimo v Zoisovi koči. Ravno Zoisove štipendije si takole ne bi mogel prislužiti, si je pa zagotovil zbadanje ves preostanek ture.

Od koče smo kmalu zavili v grapo med obema Stoloma in po njej sestopili do Prižnice. Malo se je vdiralo, a hudega ni bilo. Se bližnjico pod Prižnico smo ubodli in potem po poti pristopa do Valvazorjevega doma, kjer smo ravno še ujeli sonce za pijačo zunaj pred domom.

V koči je že bilo silvestrsko vzdušje, udeleženci so se zbirali in tudi dol grede smo srečevali udeležence silvestrovanja. Na ledu čisto brez padcev ni šlo, a nič hujšega in malo po sončnem zahodu smo končali zadnjo letošnjo turo.

Ker smo bili z dvema avtomobiloma smo si novo leto voščili kar na izhodišču ture in se poslovili za letos. Naključje pa je hotelo da je ravno na konec leta padel jubilejni 250-ti potopis. Vse te potopise je napisalo 25 avtorjev.  Dobri smo.





Spisal Tomaž  

Srečno in zdravo 2013 vam želi ekipa Voluharskih potopisov






Poldašnja špica, 29.12.2012

Koča fratelli Grego 1389 m,
Bivak Battaglione Alpini Gemona 1946 m,
Poldašnja špica / Jof di Miezegnót 2087 m,

udeleženci: Slavko, Primož, Nevenka, Tomaž, Marjan, Nataša, Janez, Robert
trajanje: 5 h 50 min
višinska razlika: cca 1180 m


Energiji pridobljeni med božičnimi prazniki smo morali preprečiti preobrazbo v ocvirke okoli popka, tako da je nekaj dnevnemu mastenju s potico in ostalimi dobrotami sledilo malce gibanja. Izredno lepa sobota, a precej nestabilne snežne razmere so narekovale zmernost pri planiranju tokratnega izleta.

Ob šestih zjutraj smo se odpravili po gorenjski avtocesti, mimo Kranjske Gore, skozi Trbiž naprej po stari cesti proti Udinam. Kmalu smo zavili za Ovčjo vas in se mimo stare gondolske postaje za Višare pripeljali do velikega parkirišča na planini Zajezera, kjer smo parkirali.

Po snegu smo peš v pol ure prišli do koče Grego, se spustili do sedla Rudni vrh in kmalu zavili desno v s soncem obsijani hrib. Počasi smo se v ključih dvigovali in ob 10.20 uri prispeli k bivaku Gemona, kjer smo si privoščili krajši postanek.

Malo nad bivakom smo na predvrhu pospravili palice, na noge nataknili dereze, v roke vzeli cepine in se po grebenu odpravili naprej.

Ob 11.30 uri smo dosegli vrh. Izredno lepo sončno vreme, brez oblaka na nebu in brez vetra, krasni razgledi na bližnja Viš in Montaž, na malce bolj oddaljena Mangart in Jalovec, ter na Dolomite v daljavi so nas na vrhu zadržali precej časa.

Sestop je potekal po poti vzpona, ob uživanju pri lomastenju po celem snegu. Pri bivaku smo si sneli dereze, se počasi spustili v senco in se mimo koče Grego ob 13.50 uri vrnili na parkirišče.

Pred odhodom na zasluženo kosilo nas je presenetil z obiskom Dedek Mraz, kateremu se moram še posebej zahvaliti, saj je vsem prisotnim pripravil prvovrstno presenečenje in nas spravil v dobro voljo. Hvala Nevenka!

Današnji dan smo končali z kosilom, kjer smo se dogovorili, da letošnje leto zaključimo podobno kot lani z izletom na silvestrovo.

Spisal Robi




Tolminski Triglav, Kobilja glava, 1.12.2012

Žabijski vrh 775,
Tolminski Triglav 1142 m,
Kobilja glava 1475

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Maks, Marjan G., Marjan Š., Mitja, Nevenka, Primož, Tomaž
trajanje: 6 h  5 min
višinska razlika: cca 1400 m

Po programu je decembrska tura bila Mahavšček, vendar nam je novozapadli sneg in kratek dan to preprečil. Vodstvo se je odločilo, da ostanemo prav tako na tolminskem območju, spremenimo pa naše cilje, to je Tolminski Triglav in Kobilja glava.

Glede na program pohoda je bil tudi odhod nenavadno pozen. Iz Šentvida se nas je devet odpeljalo ob sedmih zjutraj čez Idrijo mimo Tolmina do vasi Žabče. Tu smo parkirali in krenili na pot najprej po kolovozu, vendar smo se že po nekaj ovinkih odločili, da zapustimo markirano pot in se usmerimo naravnost navzgor ter prečimo celotno pogorje po grebenu vse do Kobilje glave.

Pot je bila zelo strma in zaradi mokrega listja in korenin tudi spolzka in drseča. Vendar za hojo navkreber ni bilo težav, navzdol pa bi bilo težje. Po slabi uri smo prišli na Žabijski vrh 775 m, od tod pa po grebenu na Poloje, 981 m in Tolminski Triglav, 1142 m.

Na Polojah je bil na zadnji strani križa termometer, ki je kazal 1° C, vendar je bil zaradi močnega vetra občutek mraza bistveno večji. Zato so bili postanki za požirek pijače zelo kratki. Pod Tolminskim Triglavom smo naleteli na planinski hišico, ki je bila kot v pravljici. Odprli smo vrata v ograji z zvoncem na drogu.

Hišna vrata niso bila zaklenjena, vstopimo v predprostor, ki je bil ravno toliko velik, da je šlo nas devet lahko noter. Dve klopci in dva zložljiva stola, kot po naročilu za našo ekipo. Prostorček je bil okrašen z različnimi starimi predmeti in šopkom suhega cvetja. Prav prijetno zavetrje za počitek in malico. Tudi tu je bil termometer: 0° C.


Malo pred tem smo prišli na markirano pot, ki smo jo mi zapustili kmalu po izhodišču. Nadaljujemo po mulatjeri iz prve svetovne vojne, saj so se tudi bile velike bitke. Po slabih dveh urah skupne hoje pridemo do planine Lom, 1008 m, posejane s počitniškimi hišicami.

Sem namreč pripelje dobro ohranjena cesta iz obeh strani. Poleti imajo tukaj zelo dober sir. Zaradi mrzlega vetra hitro nadaljujemo naravnost po grebenski stezi najprej še v zatišju, na vrhu grebena pa nas pričaka zelo močan veter. Prečim Vrh Klonic, 1256 m in po dobrih štirih urah in pol pridemo na vrh Kobilje glave, 1475 m.

Razgled na vrhu je bil malo slabši zaradi oblačnosti, močan veter pa ni dopuščal čakanja na boljše pogoje. Vreme se je na povratku res precej izboljšalo. Do Loma smo se vračali po isti poti, kasneje pa smo se preusmerili na markirano pot.

Nekatere dele smo sicer skrajševali s spusti in končno prispeli na naše izhodišče. Ob zaključku smo lahko ugotovili, da je bila sobota edini dan po deževnem tednu in pred snežno nedeljo in da je bila tura uspešna..




Takšna je bila zadnja tura v letošnjem letu PD Rašice, zato smo jo popestrili z obiskom vinske kleti v Goriških brdih, kjer smo pri vinarju Vedrialp poskusili več vrst vin, ter v izčrpni razlagi spoznali marsikaj zanimivega.

Napisal Janez