Monte Lastroni, 27.9.2014

Monte Lastroni 2449 m

PD Rašica
udeleženci: Marija, Marjan, Maks, Silva, Maja, Jan, Robert, Alenka, Mateja, Irena P., Nevenka, Irena S., Kinč, Tomaž, Nataša, Slavko, Bojan, Polde
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1250 m

Tokratnega izleta vodniškega odseka PD Rašica v Karnijske Alpe se je zaradi zanimivega “becirka” udeležil tudi doberšen del Gorniške skupine.

Osemnajst se nas je zjutraj ob petih odpravilo na Gorenjsko, skozi Kranjsko goro, Trbiž, Tolmezzo, skozi zanimivo vasico Cima Sappada, kjer smo na višini 1300 m pri koči Rododendro parkirali.

Malo čez osmo uro smo po poti 138 krenili v sončno jutro. Lepa ne prestrma mulatera nas je pripeljala do pastirskega stana, kjer smo se ustavili, da se nadihamo in si napolnimo želodce.

Kmalu smo bili pri kapelici ob jezeru Olbe, kjer se je pokazala dodana vrednost današnjega izleta v obliki prelepih razgledov po okolici.

Šli smo naprej mimo ostalin iz prve svetovne vojne in malce pred dvanajsto osvojili vrh 2449 m visokega Lastronija.

Uživali smo v pogledih po okoliških  Avanzo, Chiadenis, Palombino in Cavallino, ter mogočno Peralbo.

Pri sestopu sta se je od glavnine ločila malček bolj zagnana skupina v sestavi Slavko, Mateja, Nataša, Maja in Nevenka ter se odločila po daljši poti sestopiti v dolino. Polovica glavnine je skupinico ubežnikov pospremila z “blagor Slavkutu, blaženemu med ženami”, druga polovica pa je komentirala “ubogi revež, vsaj tri ure ne bo prišel do besede”. Kako je bilo v resnici bo povedal Slavko.

Kakorkoli že sestopili smo nazaj do jezera Olbe, od tam pa zopet navkreber na sedlo Muto na višino 2314 m. Od tam smo se po poti 129 spustili na severno stran ostenja Lastronija, kjer smo se srečali z ubežno peterico.

Družno smo nadaljevali sestop do višine približno 2000 m kjer so ostali nadaljevali po poti 129 proti koči Sorgenti del Piave, midva z Tomažem pa sva zapustila markirano pot in nadaljevala pod mogočno severno steno Lastronija, zadnji del pa sva se “na gliho” prebila skozi gozd do ceste, ki povezuje kočo Rododendro kjer sta bila parkirana kombija in kočo pri izviru reke Piave kjer so bili ob hladni pijači parkirani udeleženci današnjega izleta.

Spisal Robi



Iseo, Val Codera, Bernina Express in Diavolezza, Val di Mello, 17.-21.9.2014

udeleženci: Ruža, Meta C., Erika, Leonida, Ana, Mili, Silva, Nataša, Vida J., Bojan, Miha, Mija, Albina, Vasja, Moli, Alenka, Jože, Vida P., Irena P., Dunja, Ivan, Robert, Katarina,  Mihela, Irena S., Kinč, Dušan, Tomaž Meta Š., Darja, Primož

sreda, 17.9.2014
Monte Isola 600 m

trajanje:  2 h 40 min
višinska razlika: cca 415 m

31 pohodnikov in voznik Peter se nas je v sredo zgodaj zjutraj z avtobusom odpravilo v Italijo na vsakoletni večdnevni izlet v Alpe. Z avtoceste smo zavili v Brescii in se zapeljali do jezera Iseo. V kraju Sulzano smo parkiranli avtobus in se z ladjico odpeljali do 800 m oddaljenega otoka Monte Iseo, največjega jezerskega otoka v srednji in južni Evropi.

V pristaniškem naselju Peschiera Maraglio, enem od 11 naselij na otoku, smo začeli pohod na vzpetino Monte Isola. Ta je z dobrimi 400 m nad jezerom ena najvišjih otoških vzpetin v Evropi. V uri in 20 smo bili na vrhu, pri samostanu Ceriola. Razglede po okolišlih gorah je malo ovirala oblačnost, žal je bil zaprt tudi samostanski bar.

Sestopili smo nazaj do jezera in se z ladjico vrnili na celino. Z avtobusom smo nadaljevali po dolini Camonica do prelaza in smučarskega središča Aprica. Od tu smo se spustili v dolino Valtellina, polno rodovitnih polj in vinogradov. Mimo največjega mesta doline, Sondria, smo se pripeljali na zahodni konec doline in zavili v stransko dolino Val Masino, do njenega konca, do idiličnega naselj San Martino.

Ta leži na stičišču treh dolin, že omenjene Val Masino, Vale dei Bagni in med alpinisti zelo opevane Val di Mello. Nastanili smo se v družinskem hotelu Genzianella.







četrtek, 18.9.2014
Rifugio Osteria Alpina, Codera 860 m

trajanje:  6 h
višinska razlika: cca 700 m

V četrtek smo imeli najslabšo vremensko napoved zato je bil program nekoliko zamenjan. Z avtobusom smo se odpeljali do kraja Novate Mezzola, ob jezeru Mezzola. Od tu smo se po izklesani in zavarovani poti vzpeli visoko nad potokom Codera, do istoimenske vasice. Dolina Codera je menda edina v celotnih Alpah s stalnimi prebivalci a brez javne ceste.

Ustavili smo se v koči Osteria Alpina, kjer smo preizkušali lokalno specialiteto doline Valtellina, testenine pizzocchere. To so ajdovi rezanci, pripravljeni s krompirjem in sirom. Ker smo se na poti do vasice ločili na dve skupini, sta se dva udeleženca nekako izmuznila in šla kar naprej po dolini. Ko smo ju uspeli priklicati po telefonu sta se nam tudi ona dva pridružila v koči.

Med postankom je ravno najbolj deževalo, ob našem odhodu pa rosilo, pa še to je kmalu nehalo. Tako smo brez problemov sestopili in se z avtobusom vrnili v hotel.









petek, 19.9.2014
Munt Pers 3207 m

trajanje:  2 h 20 min
višinska razlika: cca 270 m

V petek nas je čakal za mnoge vrhunec izleta, vožnja z vlakom Bernina Express. Gre za progo od italijanskega Tirana do Davosa v Švici, ki poteka čez Švicarske Alpe z največjim naklonom 7%, brez pomoči zobnikov.

Odsek po katerem smo šli mi je bil zgrajen med leti 1908 in 1910, od leta 2008 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Vkrcali smo se v Tiranu in kmalu prečkali švicarsko mejo. Žal je bilo oblačno in megleno in nismo mogli uživati v razgledih.

Najvišjo točko železnica doseže na prelazu Bernina in je z 2253 metri nad morjem najvišja nezobata železnica v Evropi. Izstopili smo na postaji Bernina Diavolezza. Od tu smo se z vzpenjačo zapeljali na vrh Diavolezze, na 2978 m. Diavolezza pomeni hudičevka (retoromansko Teufelin), po legendi lepa gorska vila, ki je pogubila mnogo mladih lovcev, ki so jo zalezovali.

Nam je hudičevka toliko odprla oblake da smo lahko občudovali ledenike pod Piz Palü. Peš smo se odpravili na bližnji Munt Pers, eden redkih kopnih tritisočakov v okolici.

Ravno na vrhu se je še bolj odprlo a ne za dolgo. Ob našem odhodu je hudičevka zaprla razgled in nam poslala dež. Ob povratku na zgornjo postajo smo si med čakanjem na odhod privočšili kosilo v samopostrežni restavraciji, jasno z oderuškimi švicarskimi cenami.

Z vzpenjačo smo se vrnili do železniške postaje in nato na Bernina Express nazaj proti Tiranu. Razgledi so bili malenkost boljši a vrhov v okolici tudi tokrat nismo videli.








sobota, 20.9.2014
Rifugio Luigi Gianetti 2534 m

trajanje:  9 h
višinska razlika: cca 1370 m

V soboto nas je čakala najbolj naporna tura. Iz San Martina so se odpeljali v dolino Valle dei Bagni. S pohodom smo štartali pri termah, kjer je ostalo nekaj udeležencev ki se niso udeležili pohoda.




Po granitnem terenu polnem vode smo se vzpenjali po dolini Porcellizzo do istomenske planine, kjer se pasejo konji in mule. Nadaljevali smo do koče Gianeti na višini 2534 m, ki leži pod tritisočaki Pizzo Porcellizzo, Piz Badile in Pizzo Cengalo.



Kljub dobri vremenski napovedi razgledov ni bilo in nismo najbolje videli kako ošiljene grebene in stolpe imajo ti vrhovi, ki spominjajo na Dolomite, le da je tu granit.





Vrnili smo se po isti poti in med sestopom se je vreme nekako naredilo. V hotel smo se vrnili toliko zgodaj, da smo si lahko pred večerjo ogledali utrip San Martina, ki med sezono živi za alpinistični turizem.






nedelja, 21.9.2014
Rifugio Rasegna - Rasica 1151 m

trajanje:  3 h 45 min
višinska razlika: cca 220 m

Zadnji dan smo imeli sprehod po Val di Mello, raju za alpiniste, ki uživajo v kompaktnih gladkih granitnih stenah. Štarali smo peš od hotela in šli smo mimo nekaterih planin in koč vse do planine imenovane Rasica.

Tu smo obrnili in se ustavili v eni izmed koč oziroma lokalov, kjer so že pekli svinjino in pripravljali lokalno polento za popoldanski naval. Ko smo se vračali v San Martino smo res srečevali trume sprehajalcev v tokrat končno sončnem vremenu.
Po povratku v San Martino smo v lokalni trgovini pokupili še zadnje zaloge pizzoccherov in lokalne polente ter se vkrcali na avtobus. Do doma smo imeli 8 ur in pol vožnje in tako smo v nedeljo zvečer uspešno zaključili še en lep izlet.


Spisal Tomaž

 

Mokrica iz Kurje doline, 14.9.2014

Mokrica, 1853 m

udeleženci: Marjan, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: cca 1350 m

Kljub ne preveč blesteči vremenski napovedi smo se odločili da izvedemo popravni izpit na Mokrico iz Kurje doline. Od ekipe prejšnjega tedna so trije manjkali, pridružil pa se je Marjan. Tudi on je pred leti moral prekiniti turo iz Kurje doline.

Izhodišče smo spremenili in parkirali na parkirišču pri Jurju. Mimo Plečnikove lovske koče kralja Aleksandra smo šli proti spominskem parku in po prečenju hudournika Črnivka levo po bližnjici navzgor. Višje smo prišli na cesto in od tu naprej nam je bila pot že znana od prejšnje nedelje.


Tako smo v dveh urah in petnajst prišli do mesta kjer smo prejšnji teden obrnili. Vreme tudi tokrat ni bilo sijajno a baza oblakov je bila višje od Mokrice.

V grapi smo rinili desno a nikjer ni bilo prehoda. Šele ko ni bilo več možno naprej smo se čez ruševje prebili desno (čeprav opis pravi da se da preplezati levo) do manjšega melišča in od tu levo.





Kmalu smo bili na meliščih pod steno Kompotele. Ker je večino nekako neslo desno navzgor, smo šli najprej pogledat to varianto levo od špranje. A kot je zgledalo že od daleč, tu ni bilo prehoda. Ob grapi smo se nekoliko spustili in zavili v stransko grapo.




Zmaga, si rečemo. Končno smo namreč zagledali Velb. Pod njim smo prečili levo in hitro ugotovili da zmage še ni. Spet smo se tepli z ruševjem in prišli do grapice in po njej proti grebenu. Spet nas je pričakalo ruševje in vmes strme mokre trave, ki so zoprno drsele.



Nekako smo našli ostanke poti in po njej prišli do grebena. Zdaj pa je res bila zmaga, na Mokrico so prišli po 5 urah. Vzpon iz Kurje doline orientacijsko res ni hec. O tem priča tudi vpisna knjiga na vrhu. S pristopom iz Kurje doline je od leta 2011 vpisanih le 12 gornikov.

Mokrica je izreden razglednik in velja za balkon Grintavcev. Tokrat temu ni bilo tako, vrhovi so bili v oblakih in z juga se je tudi na Mokrico valila megla. V takem smo sestopili proti Medvedji jami, sprva kar na gliho. Nižje smo prišli iz megle in našli pot do jame. Od tam pa po zložni lovski poti mimo lovske koče do zgornje ceste v dolini Korošice.


Po njej do ostrega ovinka in nato na kolovoz ki se je hitro končal, lovska potka pa je bila polna podrtih dreves. Zato smo se na gliho spustili do Koželjeve poti ob Kamniški Bistrici in po njej do Jurja, kjer je sledila obvezna analiza ture.

Res lepa tura, ki bo sigurno predmet ponovitve v naslednjih letih. Nenazadnje imamo tri kandidate, ki popravnega izpita tokrat niso opravljali.

Spisal Tomaž





Kurja dolina brez Mokrice, 7.9.2014

Melišče pod Kompotelo cca 1500 m

Gorniška skupina PD Rašice 
udeleženci: Janez, Maks, Mateja, Nevenka, Tomaž, Nataša, Slavko
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: cca 1100 m


Namesto predvidenega vzpona na Watzmann je bila izbrana 1853 metov visoka Mokrica. Na pot smo šli v nedeljo, 6. Septembra. Ker so vremenoslovci npovedovali popoldanske nevihte, smo se odpravili že ob 5.30 iz Šentvida in ob 6.40 startali pri Spominskem parku v Kamniški Bistrici.

Tu se pot odcepi s ceste, ki pelje proti izhodišču vseh smeri v loku od Kalškga grebena, preko Grintovca do Ojstrice. Začeli smo po dokaj široki gozdni cesti, ki se je vse bolj spreminjala  v kolovoz. Grobi opisi naše brezpotne ture so bili malo primerljivi s terenom pred nami. Po uri in pol smo na višini 1.150 m, v zadnjem delu tudi zelo zahtevnega terena, uvideli, da nimamo možnosti za napredovanje.

Verjetno smo šli eno grapo predaleč. Vrnili smo se skoraj do izhodišča, porabili dve uri in začeli znova. Nekaj udeležencev je pregledalo teren v  raznih smereh . Končno smo našli malo vidno stezo, ki naj bi bila prava. Po njej smo se kmalu morali zelo strmo vzpenjati večinoma po redkem gozdu, poraščenem z visoko in zaradi nočnega dežja tudi mokro travo.

Steza se je izgubljala, napredovali smo po svoje, pa jo zopet našli in tako prišli pod ostenje. Spet smo bili pred neznanko, kako naprej. Izvidniki so šli v tri smeri. Vse to iskanje nam je vzelo precej časa. Treba je povedati, da je bilo na celi trasi veliko stez in stezic, verjetno lovskih ali od divjačine, ki so se naenkrat izgubile.

Po posvetovanju smo se odločili za levo varianto, kar se je pokazalo za pravilno. Kmalu pa smo prišli do gostega borovega ruševja, kar je v veliki strmini izredno oviralo in upočasnilo napredovanje. Skoraj celo uro smo lomastili preko te borove goščave, nato pa smo prišli do manjše planjave z meliščem,ki smo jo prepoznali tudi v opisu.

Bili smo 1500 metrov visoko, torej je bilo pred nami še 350 metrov nepoznane poti do vrha. Ura je bila že ena popoldne. Glede na vremensko napoved smo ocenili, da se na tako zahtevnem terenu ne smemo izpostavlljati slabemu vremenu, še posebno ne nevihti. Zato smo se žal morali odpovedati nadaljevanju ter se vrniti, deloma po isti poti, deloma po bližnjicah.

Sklenili pa smo, da turo ponovimo že naslednji vikend, zato smo si kritična mesta označili z možiclji, da bi pot, ki smo jo poimenovali »izvidnico« v drugo čim hitreje opravili. Pred odhodom smo si ogledali še Spominski park s ploščami ponesrečenih planincev, ki so se ponesrečili na južni strani kamniških planin in tudi ponesrečenih kamniških planincev, katerih življenje je ugasnilo v drugih gorstvih.

Park je res vredno obiskati. Na koncu lahko ugotovimo, kako se nizka Mokrica z vsega 1853 metri, opisana v gorniški literaturi kot lahko dostopna gora, spremeni, ko se odločimo za nemarkirano brezpotje in postane težja od tisoč in več metrov višjega vršaca.

spisal Janez