Iseo, Val Codera, Bernina Express in Diavolezza, Val di Mello, 17. - 21. 9. 2014
udeleženci: Ruža, Meta C., Erika, Leonida, Ana, Mili, Silva, Nataša, Vida J., Bojan, Miha, Mija, Albina, Vasja, Moli, Alenka, Jože, Vida P., Irena P., Dunja, Ivan, Robert, Katarina, Mihela, Irena S., Kinč, Dušan, Tomaž Meta Š., Darja, Primož
sreda, 17.9.2014 Monte Isola 600 m
trajanje: 2 h 40 min višinska razlika: cca 415 m
31 pohodnikov in voznik Peter se nas je v sredo zgodaj zjutraj z avtobusom odpravilo v Italijo na vsakoletni večdnevni izlet v Alpe. Z avtoceste smo zavili v Brescii in se zapeljali do jezera Iseo. V kraju Sulzano smo parkirali avtobus in se z ladjico odpeljali do 800 m oddaljenega otoka Monte Iseo, največjega jezerskega otoka v srednji in južni Evropi.
V pristaniškem naselju Peschiera Maraglio, enem od 11 naselij na otoku, smo začeli pohod na vzpetino Monte Isola. Ta je z dobrimi 400 m nad jezerom ena najvišjih otoških vzpetin v Evropi. V uri in 20 smo bili na vrhu, pri samostanu Ceriola. Razglede po okoliških gorah je malo ovirala oblačnost, žal je bil zaprt tudi samostanski bar.
Sestopili smo nazaj do jezera in se z ladjico vrnili na celino. Z avtobusom smo nadaljevali po dolini Camonica do prelaza in smučarskega središča Aprica. Od tu smo se spustili v dolino Valtellina, polno rodovitnih polj in vinogradov. Mimo največjega mesta doline, Sondria, smo se pripeljali na zahodni konec doline in zavili v stransko dolino Val Masino, do njenega konca, do idiličnega naselja San Martino.
Ta leži na stičišču treh dolin, že omenjene Val Masino, Vale dei Bagni in med alpinisti zelo opevane Val di Mello. Nastanili smo se v družinskem hotelu Genzianella.
četrtek, 18.9.2014 Rifugio Osteria Alpina, Codera 860 m
trajanje: 6 h višinska razlika: cca 700 m
V četrtek smo imeli najslabšo vremensko napoved zato je bil program nekoliko zamenjan. Z avtobusom smo se odpeljali do kraja Novate Mezzola, ob jezeru Mezzola. Od tu smo se po izklesani in zavarovani poti vzpeli visoko nad potokom Codera, do istoimenske vasice. Dolina Codera je menda edina v celotnih Alpah s stalnimi prebivalci a brez javne ceste.
Ustavili smo se v koči Osteria Alpina, kjer smo preizkušali lokalno specialiteto doline Valtellina, testenine pizzocchere. To so ajdovi rezanci, pripravljeni s krompirjem in sirom. Ker smo se na poti do vasice ločili na dve skupini, sta se dva udeleženca nekako izmuznila in šla kar naprej po dolini. Ko smo ju uspeli priklicati po telefonu sta se nam tudi ona dva pridružila v koči.
Med postankom je ravno najbolj deževalo, ob našem odhodu pa rosilo, pa še to je kmalu nehalo. Tako smo brez problemov sestopili in se z avtobusom vrnili v hotel.
V petek nas je čakal za mnoge vrhunec izleta, vožnja z vlakom Bernina Express. Gre za progo od italijanskega Tirana do Davosa v Švici, ki poteka čez Švicarske Alpe z največjim naklonom 7%, brez pomoči zobnikov.
Odsek po katerem smo šli mi je bil zgrajen med leti 1908 in 1910, od leta 2008 pa je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Vkrcali smo se v Tiranu in kmalu prečkali švicarsko mejo. Žal je bilo oblačno in megleno in nismo mogli uživati v razgledih.
Najvišjo točko železnica doseže na prelazu Bernina in je z 2253 metri nad morjem najvišja nezobata železnica v Evropi. Izstopili smo na postaji Bernina Diavolezza. Od tu smo se z vzpenjačo zapeljali na vrh Diavolezze, na 2978 m. Diavolezza pomeni hudičevka (retoromansko Teufelin), po legendi lepa gorska vila, ki je pogubila mnogo mladih lovcev, ki so jo zalezovali.
Nam je hudičevka toliko odprla oblake, da smo lahko občudovali ledenike pod Piz Palü. Peš smo se odpravili na bližnji Munt Pers, eden redkih kopnih tritisočakov v okolici.
Ravno na vrhu se je še bolj odprlo a ne za dolgo. Ob našem odhodu je hudičevka zaprla razgled in nam poslala dež. Ob povratku na zgornjo postajo smo si med čakanjem na odhod privoščili kosilo v samopostrežni restavraciji, jasno z oderuškimi švicarskimi cenami.
Z vzpenjačo smo se vrnili do železniške postaje in nato na Bernina Express nazaj proti Tiranu. Razgledi so bili malenkost boljši a vrhov v okolici tudi tokrat nismo videli.
V soboto nas je čakala najbolj naporna tura. Iz San Martina so se odpeljali v dolino Valle dei Bagni. S pohodom smo štartali pri termah, kjer je ostalo nekaj udeležencev, ki se niso udeležili pohoda.
Po granitnem terenu polnem vode smo se vzpenjali po dolini Porcellizzo do istoimenske planine, kjer se pasejo konji in mule. Nadaljevali smo do koče Gianeti na višini 2534 m, ki leži pod tritisočaki Pizzo Porcellizzo, Piz Badile in Pizzo Cengalo.
Kljub dobri vremenski napovedi razgledov ni bilo in nismo najbolje videli kako ošiljene grebene in stolpe imajo ti vrhovi, ki spominjajo na Dolomite, le da je tu granit.
Vrnili smo se po isti poti in med sestopom se je vreme nekako naredilo. V hotel smo se vrnili toliko zgodaj, da smo si lahko pred večerjo ogledali utrip San Martina, ki med sezono živi za alpinistični turizem.
nedelja, 21.9.2014 Rifugio Rasegna - Rasica 1151 m
trajanje: 3 h 45 min višinska razlika: cca 220 m
Zadnji dan smo imeli sprehod po Val di Mello, raju za alpiniste, ki uživajo v kompaktnih gladkih granitnih stenah. Štarali smo peš od hotela in šli smo mimo nekaterih planin in koč vse do planine imenovane Rasica.
Tu smo obrnili in se ustavili v eni izmed koč oziroma lokalov, kjer so že pekli svinjino in pripravljali lokalno polento za popoldanski naval. Ko smo se vračali v San Martino smo res srečevali trume sprehajalcev v tokrat končno sončnem vremenu.
Po povratku v San Martino smo v lokalni trgovini pokupili še zadnje zaloge pizzoccherov in lokalne polente ter se vkrcali na avtobus. Do doma smo imeli 8 ur in pol vožnje in tako smo v nedeljo zvečer uspešno zaključili še en lep izlet.
Ustavili smo se v koči Osteria Alpina, kjer smo preizkušali lokalno specialiteto doline Valtellina, testenine pizzocchere. To so ajdovi rezanci, pripravljeni s krompirjem in sirom. Ker smo se na poti do vasice ločili na dve skupini, sta se dva udeleženca nekako izmuznila in šla kar naprej po dolini. Ko smo ju uspeli priklicati po telefonu sta se nam tudi ona dva pridružila v koči.
Med postankom je ravno najbolj deževalo, ob našem odhodu pa rosilo, pa še to je kmalu nehalo. Tako smo brez problemov sestopili in se z avtobusom vrnili v hotel.
Po granitnem terenu polnem vode smo se vzpenjali po dolini Porcellizzo do istoimenske planine, kjer se pasejo konji in mule. Nadaljevali smo do koče Gianeti na višini 2534 m, ki leži pod tritisočaki Pizzo Porcellizzo, Piz Badile in Pizzo Cengalo.
Kljub dobri vremenski napovedi razgledov ni bilo in nismo najbolje videli kako ošiljene grebene in stolpe imajo ti vrhovi, ki spominjajo na Dolomite, le da je tu granit.
Vrnili smo se po isti poti in med sestopom se je vreme nekako naredilo. V hotel smo se vrnili toliko zgodaj, da smo si lahko pred večerjo ogledali utrip San Martina, ki med sezono živi za alpinistični turizem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar