Ledenik Mölltal, 27.7.2019

Duisburger Hütte 2.572 m
Panorama Restaurant Eissee 2.800 m

Športno-kulturno društvo Modrin
trajanje: 4 h 35 min
višinska razlika: cca 600 m
dolžina: 8,6 km


Prišel je čas za vsakoletni izlet s športno-kulturnim društvom Modrin. Namenili smo se pogledati ledenik Mölltal. Tu je edino ledeniško smučarsko središče avstrijske Koroške in najbolj južno ledeniško območje Avstrije.

Bolj ko se je izlet bližal, bolj napeta je bila borba z vremensko napovednjo. In šele v petek, dan prej, smo izlet lahko dokončno potrdili. Zbrali smo se ob 6h zjutraj v Tivoliju in se z avtobusom odpeljali v Avstrijo.

Preko Karavanškega tunela, Beljaka in Špitala do odcepa za dolino reke Möll. V kraju Blato (Flattach) smo zavili proti spodnji postaji ledeniškega vlaka. Pri spodni postaji smo parkirali, kupili karte in se vkrcali na vlak.

Mölltaler Gletscher Express je podzemni vlak, ki na 4.700 m dolgi progi premaga 1.000 višinskih metrov, v 8 minutah. 20 minut pred 10 uro smo se v sončnem vremenu izkrcali na srednji postaji. Od tu smo šli peš, vaj večina.

Vreme je lepo držalo, ko smo se vzpenjali do koče Duisburger Hütte.

Tu smo naredili pavzo in nato nadaljevali do restavracije Eissee. Tej restavraciji se vidi, da je na smušišču, vse je ogromno in namenjeno masovnemu sesanju denarja iz denarnic gostov.




Vreme je še kar držalo in privoščili smo si enourno pavzo. Pivo je  4,50 €.

Po pavzi smo sestopili nazaj, do jezera Hochwurtenspeicher  po isti poti. Da smo se izognili sestopu po strmem smučišču, smo tu zavili na cesto, ki gre precej okoli.

Mimo jezera Weißsee in hotela Weißseehaus smo sestopili nazaj do srednje postaje. Počakali smo še zaostale udeležence in koo smo bili zbrani vsi, smo se napotili v notranjost postaje.

In ravno takrat so se pojavile prve kaplje in ko smo bili vsi pod streho, se je pošteno ulilo.

U nulo smo izkoristili vreme. Do našega prihoda v dolino se je ploha že umirila in tako smo se v miru vkrcali na avtobus in se odpeljali v Slovenijo. Lepo preživeta sobota.

Spisal Tomaž







Mala Mojstrovka po Hanzovi poti, 21.7.2019

Erjavčeva koča na Vršiču 1.525 m,
Mala Mojstrovka 2.332 m

udeleženci: Matej, Jana, Marjan, Matija, Kaja, Anja, Teja, Nevenka, Žiga, Estera, Karmen, Tomaž, Deja Š., Andreja, Urša, Deja Z.
trajanje: 6 h
višinska razlika: cca 800 m
dolžina: 5,8 km


Za letošnji izlet v Dolomite se je prijavilo precej udeležencev, ki še niso bili nikoli na zavarovani plezalni poti oziroma ferati. Zato se je pojavila potreba po pripravljalni turi.

Izbrana je bila Mala Mojstrovka po Hanzovi poti. Ta je nekje na nivoju težavnosti, ki nas čaka v Dolomitih. Čeprav tura ni bila nikjer objavljena so prijave kapljale in na koncu se nas je nabralo 16.

Ker smo prihajali iz različnih smeri, smo bili ob pol sedmih dogovorjeni v Erjavčevi koči, na jutranji kavi. Poleg kave smo si nekateri omislili še samopostrežni zajtrk, vsi skupaj pa smo počakali na udeleženke, ki so jih šele ob 6h izpustili iz kampa Šobec.

Poleg Hanzove poti in Male Mojstrovke smo nameravali še na Veliko Mojstrovko in naprej po grebenu do Kola. A vremenska napoved za popoldan ni bila ugodna in telefonski posvet z dežurnim prognostikom je potrdil, da so po 12. uri možne plohe in nevihte.


A vsaj do 12h se je obetalo lepo vreme in ko so prišle še mladenke, poživitev letošnje hribovske sezone, smo v sončnem vremenu začeli s turo. Po dobre tričetrt ure smo bili na vstopu v steno. Opremili smo se s tehnično opremo, preverili če je vse vredu nameščeno in začeli plezalni del.

Zavarovano pot je leta 1928 nadelal Ivan Vertelj - Hanza (1896 - 1986). V času rapalske meje, ko je bil Vršič mejni prehod med kraljevinama Jugoslavijo in Italijo, je pot pomenila direkten pristop na Malo Mojtrovko po jugoslovanski strani.

Drzno je speljana čez naravne prehode, menjajo se stene, kamini, police in žlebovi, na vsak korak kaj novega, nepričakovanega. Njena težavnost ni pretežka in je zelo primerna uvodna tura za zahtevnejše hribovske vzpone.

Uporablja se tudi kot poligon za izpitne ture za vodnike PZS kategorije B - vodenje zahtevnih kopnih tur. Tudi sam sem tu leta 2012 imel izpitno turo.

Mi smo lepo napredovali. Ker težav nismo planirali jih tudi ni bilo.  V treh urah in četrt od izhodišča smo bili na vrhu Male Mojstrovke. Sledile so čestitke, fotošuting, krajši piknik in razgledovanje po okoliških gorah.

Po dobri uri na vrhu smo sestopili. Držali smo se vremenske napovedi in kljub trenutno jasnemu vremenu izpustili Veliko Mojstrovko. Sestop z Male Mojatrovke po "normalki" je v kopnem večino časa precej zoprn.  

Zoprni šodrasti odseki so nekoliko upočasnili sestop in po skupaj šestih urah smo se vrnili na parkirišče pred Erjavčevo kočo. Pospravili smo nahrbtnike, se preoblelki in si analizo ture omislili kar tu, v Erjavčevi koči.





Med tem se je vreme hitro skvarilo in do našega odhoda je že deževalo. Nevihte in plohe so nas spremljale vso pot domov, a nič ne de. Mi smo lepo izkoristili sončno dopoldne.

Spisal Tomaž



Piz Buin, 14.-15.7.2019

Wiesbadener Hütte 2.443 m
Verumntkopf 2.851 m
Piz Buin 3.312 m

udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Nevenka, Antonija, Tomaž
skupno trajanje: 15 h 25 min
skupna višinska razlika: cca 1.820 m
skupna dolžina: 28,6 km



Piz Buin je bil cilj letošnje ledeniške ture. Ime je retoromansko in pomeni Volova špica. Ker obstaja tudi mali Piz Buin je originalno retoromansko ime Piz Buin Grond, nemška izpeljanka je Großer Piz Buin.



Leži v alpski skupini Silvretta na meji med Avstrijo in Švico, točneje med avstrijsko zvezno deželo Predarlska (Vorarlberg) in švicarskim kantonom Graubünden. Je najvišji vrh zvezne dežele Predarlske, ne pa tudi skupine Silvretta.

Najvišji vrh le-te je Piz Linard (3.410 m), ki leži nekaj kilometrov jugozahodno od Piz Buina. Vreme nas je malo hecalo, zato smo turo prestavili s sobote in nedelje na nedeljo in ponedeljek.

V nedeljo ob 4h zjutraj smo krenili na pot. Standardnemu postanku na OMV Radovljica je sledila vožnja do Lienza, kjer je bil postanek pred tokrat zaprto tradicionalno zeleno pumpo na začetku Lienza.

Za relacijo Lienz - Innsbuck je bila predvidena krožna vožnja, tja grede smo zavili na Felbertauren in Kitzbühel. Po sedmih urah in pol vožnje, s postanki vred, smo kombi parkirali na prelazu Bielerhöhe.

Oprtali smo si težke nahrbtnike in odšli proti koči Wiesbadener. Pot gre najprev ob akumulacijskem jezeru Silvretta nato pa po Ochsental (Volova dolina) do koče. Za 7 km poti smo potrebovali dve uri in pol.

V koči smo zavzeli našo sobo, pustili odvečno opremo in skočili še na bližnji vrh Vermuntkopf, Ves čas se je videl Piz Buin, ki se je kopal v soncu. Škoda da nismo že danes na njem. A vremenska napoved v času odločitve glede termina za nedeljo ni kazala najbolje.

Za Vermuntkopf smo potrebovali dobro uro in četrt, za sestop slabo uro in pred večerjo smo imeli ravno še čas za pivo na sončni terasi pred kočo. Po večerji smo si izposodili še pred kombijem pozabljeni cepin.

Krepko se je ulilo, padalo je tudi babje pšeno. Vreme je povzročalo rahle skrbi glede jutrišnjih razmer, oskrbnik pa je razlagal kako se bo po deveti uri zjutraj oblačnost razkadila in bo posijalo sonce.

Zbudili smo se v oblačno in megleno jutro. Po zajtrku smo v megli začeli s turo. Z orientacijo ni bilo težav, pot je bila dobro vidna, označena z rdečimi pikami.

Po kakšni uri in pol smo se navezali v dve navezi in nadaljevali po ledeniku Ochentaler. Prehiteli sta nas dve navezi in skupaj smo v megli nadaljevali do sedla Buinlücke 3.056 m.

Tu smo se razvezali in bi v normalnih okoliščinah nadaljevali v kopnih skalah. A deževje prejšnjih dni in prejšnje noči je tu vrglo nekaj centimetrov svežega snega.

Previdno smon adaljevali čez nekaj težjih mest, vse do razcepa poti. Desna v kaminu je bila s sledmi, a izgledala precej neugodna v teh razmerah. Odločili smo se za levo grapo. Ta je bila neshojena in na začetku nekoliko izpostavljena.

Naprej je šel Sašo, ki je varovan od spodaj, potegnil vrv do vrha grape. Po vrvni ograji smo skozi grapo zlezli tudi ostali in čakal nas je le še sprehod do vrha.

Na vrhu je bilo pri križu komaj dovolj prostora za vseh nas 9. Da pri fotografiranju na ozkem prepadnem vrhu ne bi prišlo do kakšne neumnosti, smo za gasilsko fotografijo uporabili za nas novo tehniko, selfie palico.

Po fotografiranju smo se lotili sestopa. Na ozkem, meglenem vrhu ni bilo kaj početi. V grapi smo spet uporabili vrv, eni za spust po njej, drugi za prusikanje.

Drugo vrv smo uporabili nižje, da je olajšala plezanje dobre dvojke navzdol z derezami. Brez težav smo opravili z vsemi detajli in se vrnil na ledenik pri sedlu Buinlücke.

Oskrbnikovi obeti o soncu se niso uresničili. Bilo je megleno, sonce se je sem in tja videlo, a prodrlo ni in megla se ni razkadila. Navezali smo se in ekspresno sestopili po ledeniku.

Treba je omeniti, da gredo sledi po ledeniku drugje, kot jo opisujejo vodnički iz prejšnjih let. Precej naokoli gre in se ogne vseh ledeniških razpok in serakov.

Pod ledenikom smo pospravili opremo in se z nekaj kapljami dežja vrnili v kočo. Ponovno si čestitamo, zasluženo pivo, manjša ploha in že smo sestopali v dolino. Vleče se teh 7 km, a malo čez peto popoldan smo le bili nazaj pri kombiju.

Vožnja nazaj je sprva potekala brez posebnosti. Med vožnjo proti Innsbrucku smo opazovali nove potencialne cilje. Tokrat smo zavili na Brenner in kmalu so se začele težave. Kombi je začel tresti in prižgalo se je en kup lučk.

Po postanku za telefonski posvet z najemodajalcem je bilo sklenjeno, da se vseeno previdno odpeljemo proti domu. Analizo ture smo si omislili v gostilni Zu Treyen v kraju St. Sigmund / San Sigismondo v Pušterski dolini.

V nadaljevanju je kombi kljub čudemu zvoku zdržal in v torek ob enih zjutraj smo se pripeljali in pritresli v Ljubljano. Uspela nam je kraljevska tura.


Spisal Tomaž










Romunija 28.6.-6.7.2019

PD Rašica
udeleženci: Ruža, Alenka, Erika, Leonida, Jana, Marjan G., Maks, Nadja, Boris G., Jožica, Simona, Mili, Božo, Meta, Maja, Nataša, Vida J., Stanka, Milivoj, Boris K., Ksenija, Zlatko, Mija, Dragica, Mojca, Jože P., Vida P., Irena Pi., Mateja, Bojan, Irena Po., Robert, Marjan P., Nives, Hela, Katarina, Mihela, Andreja, Frančiška, Sabina, Marinka, Marjan R., Kinč, Irena S., Sanda, Darja, Srečko, Primož, Boris Ž., Jože Ž.


V petek zvečer se nas je 50 planincev, 2 vodnika in 2 šoferja polnih pričakovanj odpeljalo proti Romuniji. Že začetek naše odprave je bil obetaven, saj je na sedežu avtobusa vsakogar pričakala darilna kapica.

Za obdarovanje je poskrbela tudi Nadja, ki nam je pripravila majice največje slovenske zavarovalnice – za varno vožnjo. Četudi pot ni bila kratka, je precej hitro minila. Nekateri smo si jo skrajšali tako, da smo poskusili domače piškote in domača zdravila.

Kmalu smo dospeli do madžarske meje, kjer smo si privoščili krajši postanek. Večji del druge etape pa smo si odpočili in spali na udobnih sedežih.

Proti jutru smo brez težav prečkali mejo in prispeli v Romunijo, kjer smo najprej zamenjali evre za romunske leve. Preostalo nam je še nekaj vožnje. Ko smo prispeli do mesta Turda, smo si ogledali rudnik soli, ki je danes opremljen za turistične namene.

Rudnik se ponaša s tem, da je uvrščen na seznam »desetih najhladnejših podzemnih krajev na svetu«. Rudarji so s kopanjem soli začeli v 17. stoletju, ta dejavnost pa se je nadaljevala vse do sredine 20. stoletja. Rudnik sestavljajo trije glavni rovi, ki nosijo imena avstroogrskih cesarjev.

Po ogledu rudnika smo se odpeljali proti našemu prenočišču v mesto Cluj Napoca, ki je glavno mesto pokrajine Transilvanija. Namestili smo se v sobe in odšli na večerjo. Hrana v Romuniji je preprosta – na nek način je podobna naši hrani.

Temelji namreč na mesu in zelenjavi, predvsem pa slovi po odličnih čorbah. Po večerji se nas je večina udeležencev odpravila v 4 km oddaljen center mesta. Nekateri z manj sreče, drugi pa z več nje, smo prispeli do mestnega središča z lokali.

A nič ne de, tudi manj srečni niso bili prikrajšani za okrepčila, ki so bila na voljo kar v mali trgovinici. Tako smo pivo degustirali kar v parku, in sicer pri spomeniku Matiji Korvinu.


Po nedeljskem zajtrku smo se odpeljali do soteske Turda oziroma Cheile Turzii. Soteska je dolga približno 2 km in je v ravninski pokrajini prav izstopajoča. Po povratku iz izleta smo se prvič seznanili z lokalnimi specialitetami, med katerimi izstopata langoš in kurtoš.

Popoldne smo se odpeljali mimo slikovitih vasic proti vzhodu do Rdečega jezera, ki leži na meji pokrajine Moldova. Hiše so barvite in prepletene z električno napeljavo. Skoraj na vsakem drugem drogu se nahaja gnezdo s štorkljami.

Na prostranih poljih se širijo žita, koruza in zlatorumene sončnice. Po namestitvi v hotelu smo se odpravili še na hišni vrh Suhardol Mic (1544m), kjer smo uživali v razgledu na jezero in širne karpatske gozdove. To je vsekakor recept za lepe sanje.

Zgodaj v ponedeljek smo se odpravili na prvo daljšo celodnevno turo. V nacionalni park Ceahlau smo se povzpeli do koče Dochia (1750m), nekateri pa še na vrh Toaca (1904m).

Ker je planinsko pot večkrat odneslo, so njeni vzdrževalci težavo enostavno rešili tako, da so zgradili stopnice na vrh.

Nekateri so jih našteli 520. Od koče smo nadaljevali mimo slikovitih dolomitskih stolpov, kjer smo v poznem popoldnevu zaokrožili turo.

Naslednje jutro nas je čakal premik mimo mesta Brasov do gorskega letovišča Sinaia. Vmes smo se povzpeli na razglednik Piatra Somiler, ki se dviga nad najmanjšim romunskim  zdraviliščem Baie Tusnad. Tam smo se posladkali z odličnimi tortami.

Ob prihodu v hotel pa nas je čakalo presenečenje. Najprej smo pomislili, da smo zašli, saj smo prišli na gradbišče. Pred hotelom je bil namreč postavljen zidarski oder, pri čemer niso manjkali niti zidarji in fasaderji, še celo balkoni so bili oviti v polivinil.

To bo torej prav gotovo pomota. Tako se je nekdo naglas povprašal, ali niso morda zamenjali datum prihoda z letnico 2020. Vendar je ves šok minil, ko nas je prijazno sprejel lastnik hotela z obvezno kravato.

Kljub nedokončani zunanjosti je bila notranjost hotela že popolnoma prenovljena, za blažitev pa smo prejeli še gratis vino pri večerji. Pred njo smo se sprehodili še do gradu Peleš, letnemu bivališču romunskih kraljev.

V sredinem jutru smo se z vzpenjačo povzpeli v osrčje narodnega parka Bucegi. Transport skupine je pobral kar nekaj časa, uveljavljane popusta na skupine pa kar nekaj Primoževih živcev.







Kakorkoli, najprej smo si ogledali znamenite skalne tvorbe Babele, poslikali Sfingo (ne, nimajo je samo v Egiptu) ter se napotili proti križu ob vznožju gore Caraiman (2384m).

Križ Eroilor Neamului (2291m) je postavljen v spomin padlim romunskim vojakom med prvo svetovno vojno in je največji križ na tej višini na svetu.

Del ekipe je nadaljeval svojo pot še na vrh gore in se po krožni poti vrnil proti vzpenjači. Popoldne smo se z drugo vzpenjačo spustili in se sprehodili do samostana Lalomitei, ki zapira vhod v istoimensko jamo.

Še sreča, smo si oddahnili, da se je ravno med ogledom jame razbesnela nevihta. Po drugi strani pa je bila ta sreča hkrati pravzaprav tudi nesreča, saj se nismo mogli vrniti, dokler se vreme ni umirilo.

Večina udeleženk je imela namreč v načrtu nakup »šare« pred številnimi stojnicami v mestu, kar je zaradi vremena odpadlo.

Naslednje jutro smo se zapeljali do kraja Dambu Mori, ki je izhodišče za slikovito sotesko Sapte Scari, skozi katero vodijo številne lestve. Nadaljnja hoja po grapi je bila zaradi vlage in strmine kar naporna.

Trud je bil poplačan pri idilični koči Piatra Mare, kjer smo se okrepčali z odlično čorbo in naužili razgledov na Brasov. Po krožni poti smo sestopili do izhodišča. Popoldne smo si ogledali dvorec Bran, v katerem je bil zaprt knez Vlad Tepeš – grof Drakula
.
Češnjo na torti smo dodali v petek, ko nas je Nenad spretno pripeljal na prelaz Balea. Nanj je speljana svetovna atrakcija Transfagarasan. Cesto je dal zgraditi diktator Ceausescu zaradi grožnje vojaškega posredovanja Sovjetske zveze.

Še danes velja za eno najlepših gorskih cest. V času našega pohoda je prav na tej trasi potekala etapa kolesarske dirke po Romuniji. S prelaza smo se povzpeli na goro Butenau (2507m), ki samo za 37 m zaostaja za najvišjo goro v Romuniji, Moldoveanu.

Žal so meglice nekoliko pokvarile razgled, toda težko se je pritoževati, ko pa nas je vreme sicer razvajalo že skozi celotno popotovanje. Popolnoma drugače kot leto prej na ogledni turi. Zadnja nočitev nas je čakala v najbogatejšem romunskem mestu Sibiu.

Nekateri smo si po večerji ogledali večerni utrip mesta in raziskali ponudbo sladoleda. To se je naslednji dan izkazalo za pametno potezo, saj pred 10. uro ulični sladoledarji niso odprti.

Po sobotnem zajtrku je bil na vrsti ogled mesta Sibiu. Gre za mesto z bogato kulturno in zgodovinsko dediščino. Prav na Velikem trgu v mestu Sibiu so se namreč začeli tisti protesti, ki so se konec 80-ih razširili po celotni državi in odnesli Ceausescuja.

Po ogledu mestnega središča smo se odpeljali do mesta Deva, kjer smo se s tirno vzpenjačo povzpeli na mestno trdnjavo z lepim razgledom.

Pred Blatnim jezerom smo naredili še daljši odmor za okrepčilo ter se v jutranjih nedeljskih urah srečno pripeljali v Šentvid.

Drago in Nenad sta ne samo zaslužna za mirnost in varnost na cesti, ampak sta med vožnjami tudi zabavala prednje vrste avtobusa. Primoževa natančnost pri organizaciji pa se lahko meri v minutah.

Mislim, da nas je Romunija vse pozitivno  presenetila, in sicer ne samo v planinskem smislu, temveč tudi s kulturnega, zgodovinskega in kulinaričnega vidika. Vsekakor se v divje Karpate še vrnemo.

Spisala Jana