Wiesbadener Hütte 2.443 m
Verumntkopf 2.851 m
Piz Buin 3.312 m
udeleženci: Janez, Srečko, Marjan, Maks, Sašo, Stojan, Nevenka, Antonija, Tomaž
skupno trajanje: 15 h 25 min
skupna višinska razlika: cca 1.820 m
skupna dolžina: 28,6 km
Piz Buin je bil cilj letošnje ledeniške ture. Ime je retoromansko in pomeni Volova špica. Ker obstaja tudi mali Piz Buin je originalno retoromansko ime Piz Buin Grond, nemška izpeljanka pa Großer Piz Buin.
Leži v alpski skupini Silvretta na meji med Avstrijo in Švico, točneje med avstrijsko zvezno deželo Predarlska (Vorarlberg) in švicarskim kantonom Graubünden. Je najvišji vrh zvezne dežele Predarlske, ne pa tudi skupine Silvretta.
Najvišji vrh le-te je Piz Linard (3.410 m), ki leži nekaj kilometrov jugozahodno od Piz Buina. Vreme nas je malo hecalo zato smo turo prestavili s sobote in nedelje na nedeljo in ponedeljek.
V nedeljo ob 4h zjutraj smo krenili na pot. Standardnemu postanku na OMV Radovljica je sledila vožnja do Lienza, kjer je bil tradicionalni postanek pred tokrat zaprto zeleno pumpo na začetku Lienza.
Za relacijo Lienz - Innsbuck je bila predvidena krožna vožnja, tja grede smo zavili na Felbertauren in Kitzbühel. Po sedmih urah in pol vožnje, s postanki vred, smo kombi parkirali na prelazu Bielerhöhe.
Oprtali smo si težke nahrbtnike in odšli proti koči Wiesbadener. Pot gre najprej ob akumulacijskem jezeru Silvretta nato pa po Ochsental (Volova dolina) do koče. Za 7 km poti smo potrebovali dve uri in pol.
V koči smo zavzeli našo sobo, pustili odvečno opremo in skočili še na bližnji vrh Vermuntkopf. Ves čas se je videl Piz Buin, ki se je kopal v soncu. Škoda, da nismo že danes na njem. A vremenska napoved v času odločitve glede termina za nedeljo ni kazala najbolje.
Za Vermuntkopf smo potrebovali dobro uro in četrt, za sestop slabo uro in pred večerjo smo imeli ravno še čas za pivo na sončni terasi pred kočo. Po večerji smo si izposodili še pred kombijem pozabljeni cepin.
Krepko se je ulilo, padalo je tudi babje pšeno. Vreme je povzročalo rahle skrbi glede jutrišnjih razmer, oskrbnik pa je razlagal, kako se bo po deveti uri zjutraj oblačnost razkadila in bo posijalo sonce.
Zbudili smo se v oblačno in megleno jutro. Po zajtrku smo v megli začeli s turo. Z orientacijo ni bilo težav, pot je bila dobro vidna, označena z rdečimi pikami.
Po kakšni uri in pol smo se navezali v dve navezi in nadaljevali po ledeniku Ochentaler. Prehiteli sta nas dve navezi in skupaj smo v megli nadaljevali do sedla Buinlücke 3.056 m.
Tu smo se razvezali in bi v normalnih okoliščinah nadaljevali v kopnih skalah. A deževje prejšnjih dni in prejšnje noči je tu vrglo nekaj centimetrov svežega snega.
Previdno smo nadaljevali čez nekaj težjih mest, vse do razcepa poti. Desna v kaminu je bila s sledmi, a izgledala precej neugodna v teh razmerah. Odločili smo se za levo grapo. Ta je bila neshojena in na začetku nekoliko izpostavljena.
Naprej je šel Sašo, ki je varovan od spodaj, potegnil vrv do vrha grape. Po vrvni ograji smo skozi grapo zlezli tudi ostali in čakal nas je le še sprehod do vrha.
Na vrhu je bilo pri križu komaj dovolj prostora za vseh nas 9. Da pri fotografiranju na ozkem prepadnem vrhu ne bi prišlo do kakšne neumnosti, smo za gasilsko fotografijo uporabili za nas novo tehniko, selfie palico.
Po fotografiranju smo se lotili sestopa. Na ozkem, meglenem vrhu itak ni bilo kaj početi. V grapi smo spet uporabili vrv, eni za spust po njej, drugi za prusikanje.
Drugo vrv smo uporabili nižje, da je olajšala plezanje dobre dvojke navzdol z derezami. Brez težav smo opravili z vsemi detajli in se vrnil na ledenik pri sedlu Buinlücke.
Oskrbnikovi obeti o soncu se niso uresničili. Bilo je megleno, sonce se je sem in tja videlo, a prodrlo ni in megla se ni razkadila. Navezali smo se in ekspresno sestopili po ledeniku.
Treba je omeniti, da gredo sledi po ledeniku drugje, kot jo opisujejo vodnički iz prejšnjih let. Precej naokoli gre in se ogne vseh ledeniških razpok in serakov.
Pod ledenikom smo pospravili opremo in se z nekaj kapljami dežja vrnili v kočo. Ponovno si čestitamo, zasluženo pivo, manjša ploha in že smo sestopali v dolino. Vleče se teh 7 km, a malo čez peto popoldan smo le bili nazaj pri kombiju.
Vožnja nazaj je sprva potekala brez posebnosti. Med vožnjo proti Innsbrucku smo opazovali nove potencialne cilje. Tokrat smo zavili na Brenner in kmalu so se začele težave. Kombi je začel tresti in prižgalo se je en kup lučk.
Po postanku za telefonski posvet z najemodajalcem je bilo sklenjeno, da se vseeno previdno odpeljemo proti domu. Analizo ture smo si omislili v gostilni Zu Treyen v kraju St. Sigmund / San Sigismondo v Pušterski dolini.
V nadaljevanju je kombi kljub čudemu zvoku zdržal in v torek ob enih zjutraj smo se pripeljali in pritresli v Ljubljano. Uspela nam je kraljevska tura.
Spisal Tomaž
Bolj ko se je izlet bližal, bolj napeta je bila borba z vremensko napovednjo. In šele v petek, dan prej, smo izlet lahko dokončno potrdili. Zbrali smo se ob 6h zjutraj v Tivoliju in se z avtobusom odpeljali v Avstrijo.
Vreme je še kar držalo in privoščili smo si enourno pavzo. Pivo je 4,50 €.
Med tem se je vreme hitro skvarilo in do našega odhoda je že deževalo. Nevihte in plohe so nas spremljale vso pot domov, a nič ne de. Mi smo lepo izkoristili sončno dopoldne.
Leži v alpski skupini Silvretta na meji med Avstrijo in Švico, točneje med avstrijsko zvezno deželo Predarlska (Vorarlberg) in švicarskim kantonom Graubünden. Je najvišji vrh zvezne dežele Predarlske, ne pa tudi skupine Silvretta.
Pot nas je preko dolgih stopnic vodila do koče Purtschellerhaus, od koče pa je pot postala strmejša in zahtevnejša.
Po daljšem postanku, občudovanju razgledov in foto terminu smo se vrnili do mesta našega prihoda na greben in od tu nadaljevali po grebenu Mannl oziroma ferati Schusterroute.
