PD Rašica
udeleženci: Ruža, Alenka, Erika, Leonida, Jana, Marjan G., Maks, Nadja, Boris G., Jožica, Simona, Mili, Božo, Meta, Maja, Nataša, Vida J., Stanka, Milivoj, Boris K., Ksenija, Zlatko, Mija, Dragica, Mojca, Jože P., Vida P., Irena Pi., Mateja, Bojan, Irena Po., Robert, Marjan P., Nives, Hela, Katarina, Mihela, Andreja, Frančiška, Sabina, Marinka, Marjan R., Kinč, Irena S., Sanda, Darja, Srečko, Primož, Boris Ž., Jože Ž.
V petek zvečer se nas je 50 planincev, 2 vodnika in 2 šoferja polnih pričakovanj odpeljalo proti Romuniji. Že začetek naše odprave je bil obetaven, saj je na sedežu avtobusa vsakogar pričakala darilna kapica.
Za obdarovanje je poskrbela tudi Nadja, ki nam je pripravila majice največje slovenske zavarovalnice – za varno vožnjo. Četudi pot ni bila kratka, je precej hitro minila. Nekateri smo si jo skrajšali tako, da smo poskusili domače piškote in domača zdravila.
Kmalu smo dospeli do madžarske meje, kjer smo si privoščili krajši postanek. Večji del druge etape pa smo si odpočili in spali na udobnih sedežih.
Proti jutru smo brez težav prečkali mejo in prispeli v Romunijo, kjer smo najprej zamenjali evre za romunske leve. Preostalo nam je še nekaj vožnje. Ko smo prispeli do mesta Turda, smo si ogledali rudnik soli, ki je danes opremljen za turistične namene.
Rudnik se ponaša s tem, da je uvrščen na seznam »desetih najhladnejših podzemnih krajev na svetu«. Rudarji so s kopanjem soli začeli v 17. stoletju, ta dejavnost pa se je nadaljevala vse do sredine 20. stoletja. Rudnik sestavljajo trije glavni rovi, ki nosijo imena avstroogrskih cesarjev.
Po ogledu rudnika smo se odpeljali proti našemu prenočišču v mesto Cluj Napoca, ki je glavno mesto pokrajine Transilvanija. Namestili smo se v sobe in odšli na večerjo. Hrana v Romuniji je preprosta – na nek način je podobna naši hrani.
Temelji namreč na mesu in zelenjavi, predvsem pa slovi po odličnih čorbah. Po večerji se nas je večina udeležencev odpravila v 4 km oddaljen center mesta. Nekateri z manj sreče, drugi pa z več nje, smo prispeli do mestnega središča z lokali.
A nič ne de, tudi manj srečni niso bili prikrajšani za okrepčila, ki so bila na voljo kar v mali trgovinici. Tako smo pivo degustirali kar v parku, in sicer pri spomeniku Matiji Korvinu.
Po nedeljskem zajtrku smo se odpeljali do soteske Turda oziroma Cheile Turzii. Soteska je dolga približno 2 km in je v ravninski pokrajini prav izstopajoča. Po povratku iz izleta smo se prvič seznanili z lokalnimi specialitetami, med katerimi izstopata langoš in kurtoš.
Popoldne smo se odpeljali mimo slikovitih vasic proti vzhodu do Rdečega jezera, ki leži na meji pokrajine Moldova. Hiše so barvite in prepletene z električno napeljavo. Skoraj na vsakem drugem drogu se nahaja gnezdo s štorkljami.
Na prostranih poljih se širijo žita, koruza in zlatorumene sončnice. Po namestitvi v hotelu smo se odpravili še na hišni vrh Suhardol Mic (1544m), kjer smo uživali v razgledu na jezero in širne karpatske gozdove. To je vsekakor recept za lepe sanje.
Zgodaj v ponedeljek smo se odpravili na prvo daljšo celodnevno turo. V nacionalni park Ceahlau smo se povzpeli do koče Dochia (1750m), nekateri pa še na vrh Toaca (1904m).
Ker je planinsko pot večkrat odneslo, so njeni vzdrževalci težavo enostavno rešili tako, da so zgradili stopnice na vrh.
Nekateri so jih našteli 520. Od koče smo nadaljevali mimo slikovitih dolomitskih stolpov, kjer smo v poznem popoldnevu zaokrožili turo.
Naslednje jutro nas je čakal premik mimo mesta Brasov do gorskega letovišča Sinaia. Vmes smo se povzpeli na razglednik Piatra Somiler, ki se dviga nad najmanjšim romunskim zdraviliščem Baie Tusnad. Tam smo se posladkali z odličnimi tortami.
Ob prihodu v hotel pa nas je čakalo presenečenje. Najprej smo pomislili, da smo zašli, saj smo prišli na gradbišče. Pred hotelom je bil namreč postavljen zidarski oder, pri čemer niso manjkali niti zidarji in fasaderji, še celo balkoni so bili oviti v polivinil.
To bo torej prav gotovo pomota. Tako se je nekdo naglas povprašal, ali niso morda zamenjali datum prihoda z letnico 2020. Vendar je ves šok minil, ko nas je prijazno sprejel lastnik hotela z obvezno kravato.
Kljub nedokončani zunanjosti je bila notranjost hotela že popolnoma prenovljena, za blažitev pa smo prejeli še gratis vino pri večerji. Pred njo smo se sprehodili še do gradu Peleš, letnemu bivališču romunskih kraljev.
V sredinem jutru smo se z vzpenjačo povzpeli v osrčje narodnega parka Bucegi. Transport skupine je pobral kar nekaj časa, uveljavljane popusta na skupine pa kar nekaj Primoževih živcev.
Kakorkoli, najprej smo si ogledali znamenite skalne tvorbe Babele, poslikali Sfingo (ne, nimajo je samo v Egiptu) ter se napotili proti križu ob vznožju gore Caraiman (2384m).
Križ Eroilor Neamului (2291m) je postavljen v spomin padlim romunskim vojakom med prvo svetovno vojno in je največji križ na tej višini na svetu.
Del ekipe je nadaljeval svojo pot še na vrh gore in se po krožni poti vrnil proti vzpenjači. Popoldne smo se z drugo vzpenjačo spustili in se sprehodili do samostana Lalomitei, ki zapira vhod v istoimensko jamo.
Še sreča, smo si oddahnili, da se je ravno med ogledom jame razbesnela nevihta. Po drugi strani pa je bila ta sreča hkrati pravzaprav tudi nesreča, saj se nismo mogli vrniti, dokler se vreme ni umirilo.
Večina udeleženk je imela namreč v načrtu nakup »šare« pred številnimi stojnicami v mestu, kar je zaradi vremena odpadlo.
Naslednje jutro smo se zapeljali do kraja Dambu Mori, ki je izhodišče za slikovito sotesko Sapte Scari, skozi katero vodijo številne lestve. Nadaljnja hoja po grapi je bila zaradi vlage in strmine kar naporna.
Trud je bil poplačan pri idilični koči Piatra Mare, kjer smo se okrepčali z odlično čorbo in naužili razgledov na Brasov. Po krožni poti smo sestopili do izhodišča. Popoldne smo si ogledali dvorec Bran, v katerem je bil zaprt knez Vlad Tepeš – grof Drakula
.
Češnjo na torti smo dodali v petek, ko nas je Nenad spretno pripeljal na prelaz Balea. Nanj je speljana svetovna atrakcija Transfagarasan. Cesto je dal zgraditi diktator Ceausescu zaradi grožnje vojaškega posredovanja Sovjetske zveze.
Še danes velja za eno najlepših gorskih cest. V času našega pohoda je prav na tej trasi potekala etapa kolesarske dirke po Romuniji. S prelaza smo se povzpeli na goro Butenau (2507m), ki samo za 37 m zaostaja za najvišjo goro v Romuniji, Moldoveanu.
Žal so meglice nekoliko pokvarile razgled, toda težko se je pritoževati, ko pa nas je vreme sicer razvajalo že skozi celotno popotovanje.
Popolnoma drugače kot leto prej na ogledni turi. Zadnja nočitev nas je čakala v najbogatejšem romunskem mestu Sibiu.
Nekateri smo si po večerji ogledali večerni utrip mesta in raziskali ponudbo sladoleda. To se je naslednji dan izkazalo za pametno potezo, saj pred 10. uro ulični sladoledarji niso odprti.
Po sobotnem zajtrku je bil na vrsti ogled mesta Sibiu. Gre za mesto z bogato kulturno in zgodovinsko dediščino. Prav na Velikem trgu v mestu Sibiu so se namreč začeli tisti protesti, ki so se konec 80-ih razširili po celotni državi in odnesli Ceausescuja.
Po ogledu mestnega središča smo se odpeljali do mesta Deva, kjer smo se s tirno vzpenjačo povzpeli na mestno trdnjavo z lepim razgledom.
Pred Blatnim jezerom smo naredili še daljši odmor za okrepčilo ter se v jutranjih nedeljskih urah srečno pripeljali v Šentvid.
Drago in Nenad sta ne samo zaslužna za mirnost in varnost na cesti, ampak sta med vožnjami tudi zabavala prednje vrste avtobusa. Primoževa natančnost pri organizaciji pa se lahko meri v minutah.
Mislim, da nas je Romunija vse pozitivno presenetila, in sicer ne samo v planinskem smislu, temveč tudi s kulturnega, zgodovinskega in kulinaričnega vidika. Vsekakor se v divje Karpate še vrnemo.
Spisala Jana
Kakorkoli, najprej smo si ogledali znamenite skalne tvorbe Babele, poslikali Sfingo (ne, nimajo je samo v Egiptu) ter se napotili proti križu ob vznožju gore Caraiman (2384m).
Češnjo na torti smo dodali v petek, ko nas je Nenad spretno pripeljal na prelaz Balea. Nanj je speljana svetovna atrakcija Transfagarasan. Cesto je dal zgraditi diktator Ceausescu zaradi grožnje vojaškega posredovanja Sovjetske zveze.
Ni komentarjev:
Objavite komentar