Rabeljske špice, 31.10.2014

Rabeljska špica 1 1909 m,
Rabeljska špica 2 1907 m,
Cima Alpel 1743 m

udeleženci: Nevenka, Mateja, Marjan, Slavko, Janez
trajanje:  8 h 30 min.
višinska razlika: cca 1480 m

Zelo lepo vreme med prazniki ob koncu oktobra je bil pravi izziv za resnejšo turo. Odločili smo se za slikovite Rabeljske špice, ki smo jih večkrat opazovali iz naših obiskov sosednjih gora. Pet nazobčanih vrhov mogočno štrli nad Jezersko dolino nizdol od Rabeljskega jezera.

Pred Trbižem smo se takoj za cestno galerijo odcepili od glavne ceste levo v smeri Male Rovte in vasice Koprivnik v ozko dolino Remšendol po še ožji cesti do manjše planjave na višini 850 m, kjer smo parkirali. Začetek poti je bil še po isti cesti ob Belem potoku, dalje pa po gozdni stezi proti planini Kolja jama na 1520 m.

Tu je neoskrbovana planinska koča, kjer smo na verandi po uri in 45 minutah napravili prvi postanek za okrepčilo in pogled na steno in traso naše poti. Tu se tudi odcepi pot proti sedlu Alpel in levo proti Rabeljskim špicam. Sprva se steza vije med ruševjem, nato pa preide na plaz strmo navzgor pod steno, kjer se začne plezalni del poti. Kar resno se je bilo potrebno spoprijeti s strmino, plezalnimi deli prve in druge težavnostne stopnje.

Na poti nam je občasno pomagalo borovo grmičevje, ki nam je omogočilo lažje premagovanje posameznih delov poti. Krušljiv teren in iskanje možnih prehodov v steni je zahtevalo veliko zbranost in pazljivost. Vse do roba smo bili na južni strani gore, od tu dalje pa gre pot po severo vzhodni strani, kjer nas spremlja dodatno sneg in led na skalah.

Napredovanje se upočasni, led se na srečo da razbiti in odstraniti, je pa to najzahtevnejši del našega vzpona. V nadaljevanju zopet pridemo do borovcev in tudi z njihovo pomočjo dosežemo vršni greben in sam najvišji vrh Rabeljskih špic 1909 metrov. Rabeljske špice imajo pet vrhov, ki so označeni s številkami 1 do 5. Zmagoslavno si čestitamo za uspeh, čeprav se zavedamo, da je lahko povratek še zahtevnejši.

V času kratkega oddiha in okrepčila si ogledujemo še smer pristopa na vrh številka 2. Najdemo ga med borovci, po katerih se spustimo kakih sto višinskih metrov, od tod pa zopet pazljivo splezamo na vrh 1907 metrov, ozek, komaj za nas pet udeležencev in okrašen z dvema suhima vejama, ki ponazarjata živalsko rogovje.

S tega vrha je lep pogled na nelep Rabelj. Zaradi opuščenega rudnika in ostankov tistega časa se ga je prijelo ime »mesto duhov«. Pred nami so Višarje, Kamniti lovec, Kraljeva špice, Viš in Montaž, najlepši pa Mangart in vrhovi v njegovem pogorju.

Čaka nas še zahteven povratek. Vrnemo se na vrh številka 1 in dalje do planine Kolja jama. Najtežji del poti je bil v povratku zaradi zasneženosti in delu še zahtevnejši. Z veliko pazljivostjo smo obvladali ta in tudi preostali del do planine, kjer smo zapustili smer vzpona in šli proti sedlu Alpel – 1576 metrov in se povzpeli tudi na vrh z istim imenom, visok 1743 metrov.

To je širok travnati vrh v sami soseščini našega Mangarta, ki nudi najlepšo sliko mogočne gore. Zaradi zelo lepega vremena in razgleda smo si tu vzeli nekaj več časa za počitek in komentar na prehojeno pot. Povratek smo nadaljevali proti Fratta val Frassino. Pot vodi naprej proti Malim Rovtam.

Ker pa je pot zelo dolga, smo jo skrajšali z direktnim strmim spustom proti dolini. Bilo je veliko podrtega drevja, goščave, strmih travnatih delov, skratka nič za uživanje, samo za preživetje. Končno smo le prišli na našo cesto. Še nekaj minut do parkiranega avtomobili in  zaključili smo turo po osmih urah in pol zadovoljni in navdušeni hkrati.

Janez

Fotografije Slavko